Pozdravljeni,
kako bi zacela… V svojih zgodnjih dvajsetih sem ostala sama.. brez starsev, s sorodniki se ne razumem. Imam dolgoletnega partnerja, brez katerega bi tezko zmogla in prezivela. In problem je v tem, da se ga nekako oklepam. Kot neke resilne bilke.. hvalezna sem mu za vse, ampak ni to ljubezen. Nekako ga izkoriscam. Ne mislim financno, ampak custveno. In vem, da je to grdo, ampak po domace povedano nimam jajc biti sama. A hkrati si zelo zelim. Problem je tudi, ker nimam kam iti. Nevem. .. prosim za kaksne spodbudne besede, kritike, karkoli… kako zaceti znova…kajti tako ne morem vec naprej. Ni posteno do mojega partnerja niti do mene.

Spoštovana linlino387,

ne vem, kako dolgo je minilo od vaših zgodnjih dvajsetih let, ko ste izgubili starše, ampak zdi se, da ste prehodili že kar dolgo pot v procesu izžalovanja izgube. Tako ste se na začetku oziroma vse do nedavnega oklepali partnerja kot edinega človeka, ki vam je bil zares blizu, pa ne samo to – kot rešilne bilke, kot pravite. Bilo je preprosto prehudo, da bi ob izgubah svojih najbližjih ostali čisto sami. Zdaj pa ugotavljate, da se je funkcija vajinega odnosa izpela: morda sta bila skupaj bolj zaradi potrebe po opori kot zaradi vsega drugega, česar si v partnerstvu še želimo.

In tako ste naravno prišli do stopnje, ko ste močno zahrepeneli po samostojnosti, zlasti čustveni. Morda si želite še kaj doživeti, morda ne želite več žalovati, predvsem pa ste siti svojega strahu, ki vas zadržuje v zvezi, v kateri se ne čutite dovolj iskreni in pošteni. Tako da je tole vaše pismo pravzaprav le klic po potrditvi vašega razmišljanja (ali pa nasprotovanju, izzivu – počutite se dovolj močni za to).

Na tej življenjski prelomnici, ko si upate pričakovati od življenja več veselja, več svobodnosti, pa se vam dozdeva, da je edina pot – za katero še zbirate moč – stran od dosedanjega partnerstva. Želela bi vam, da pogledate zadevo malo širše, v več barvah – saj prav barve zmeraj bolj vstopajo v vaše življenje in vas vabijo »ven«. Morda gresta lahko skupaj na terapijo in doženeta, kateri vidiki vajinega odnosa niso izpolnjeni, kje ne najdeta stika. Ničesar takšnega namreč niste navedli, zaradi česar bi morala narazen. Toda ker ste napisali tako malo, nočem sklepati na pamet. Vi sami najbolje veste, kaj čutite.

V vsakem primeru pa – če bosta ostala skupaj ali ne – ste na točki, ko vas je močno strah prečkati tisti hudournik, obenem pa si tega neznansko želite. Tudi ali še zlasti v tem primeru vam svetujem, da si poiščete kako terapevtsko skupino ali kako drugo obliko dela na sebi, kjer si boste dovolili prostor, čas in človeka (ljudi), ki vas bo slišal in ne bo samo rešilna bilka, ampak sodelovalen odnos, v katerem boste lahko našli pot iz svoje negotovosti in strahov.

Želim vam vse dobro v novem letu, naj se vam lepo odpre, tako kot se vi odpirate življenju.

Točka, na kateri človek začuti, da bi bil rad bolj čustveno samostojen, manj povezan z bližnjimi, je točka, ko človek postaja samostojen, to je šele pravo odraščanje in osamosvojitev. Je normalna točka v življenju in vsak oziroma vsaj večina naj bi do nje prišel – slejkoprej. Vaše odraščanje in osamosvojitev sta bila nasilno prekinjena – niste imeli podpore staršev, zato ste to iskali in našli pri partnerju in morda dozoreli malo kasneje in na drugačen način kot večina ljudi.
Vendar če ste zdaj pozdravili svoje rane in čutite, da bi lahko bili bolj samostojni, to ni nujno povezano s tem, da partnerja zapustite. Možno je tudi, da se vajin medsebojni odnos spremeni.

Če še nimate jajc biti sama, nič hudega, ta pogum in odločitev bosta počasi rasla in dozorela v vas, če boste delali na tem. Če se boste začeli odpirati v svet, poiskali nove dobre odnose z drugimi odraslimi ljudmi, oblikovali nova prijateljstva, se povezali s sodelavci, sosedi, morda s kakšnimi bolj daljnimi sorodniki, si povečali socialno mrežo, se morda vključili v kakšno podporno skupino, društvo, dejavnost… Odrasel človek se začne odpirati v svet – to je zdaj vaša naloga – graditi nove dobre odnose. Širši krog zaupnih ljudi vam bo okrepil pogum in vas pripravil na večje spremembe v življenju.
Pri tem se mi zdi pomembno, da ne skočite na vrat na nos v kakšno novo partnersko zvezo, rajši dajte sedanji več možnosti in raziščite svoj odnos s sedanjim partnerjem, kaj vaju še povezuje, kdaj ste še srečni z njim, predvsem pa se pogovarjajte z njim, kako on čuti vajin odnos, ali se ni že naveličal biti podporni steber. Zagotovo je bil preobremenjen s tem in si morda želi olajšanja. Ali pa je preveč navajen podpirati druge in mu to pomeni smisel življenja. Vsekakor veliko pogovora in raziščita vajin odnos – skupaj. Pri tem je lahko dobrodošla podpora terapevta – če se z s tem oba strinjata. Ali da greste na terapijo sami. Mogoče vaš partner sploh ne sluti, kaj se plete po vaši glavi.

Pa še to – nič ni grdo nasloniti se na bližnjega, pravzaprav smo se našli zato, da si dajemo podporo. Če se imata dva res rada, potem z veseljem podpirata drug drugega. Važno pa je, da podporo ne samo prejemamo, ampak da jo tudi dajemo.

Čestitam za pogum, da ste se uspeli odcepiti od stare družine in iti v samostojno življenje. Zagotovo vam bo uspelo tudi nadaljevati pot, tako da boste umirjeno zaživeli. Veliko poguma želim!