Pozdravljeni!

Stara sem komaj 19 let,na prvi pogled zgledam vesela ter..mirna punca….A notri globoko v sebi cutim veliko zalost….nevem tocno zakaj….mogoce zato ker imam oceta ki mi ze celo zivljenje ponavlja kako sem mala grda in debela….morda sem zaradi njega polna kompleksov…se sama nevem kaj se mi dogaja….predlani sem imela nekaksen napad depresije tako da sem eno solsko leto ostala doma….bila sem cezmerno zalostna…….jokala sem neprestano….toliko da sem zjutraj imela taksne podocnjake da me mama ni dala v solo…..pa tudi do sole sem imela strah….ma ni bil strah…..enostavno ko si mi omenil solo sem imela taksen odpor da sem kr padla od zalosti in jokala da se bom ubila….vse se je zacelo ko me je fant pustil….bila sva skupaj 3 leta….vem da bi lahko kdo rekel da imam se celo zivljenje,da saj ni tako hudo…….a meni je bilo…..z njim sem se pocutila varno….pocutila sem se ljubljeno…..Z ocetom imam hude probleme….non stop me zmirja…pravi da sem grda glupa mala in debela….ko sem bila majhna me je to zelo bolelo….a me z leti vedno manj….zelela sem si imeti oceta ki bi mi sledil v zivljenju..ne pa me zmirjal…kajti sem bila vedno pridna….v soli sem bila vedno odlicna….a ko sem prisla domov in sem se hotela pohvalit da sem dobila kaksno priznanje….je on le rekel “kaj me briga,reci tvoji mami”…svet se mi je zacel rusiti…..in mojo mamo sem spravljala v obup….bila mi je vedno pri strani…ze celo moje zivljenje se trudi da bi mi pomagala…a brez resultatov…vsakotoliko ko mi je prehudo ji zabrusim da je ona kriva….da me ne poslusa in mi noce pomagati….a ko me prosi da naj ji povem kaj lahko stori….ji neznam odgovorit…
Ko sem zacela imeti prve tezave dve leti nazaj so me poslali Dr.Zorzu…..v Gorico…kjer naj bi z odmikom iz moje okolice pridobila nekakrsen mir…a do tega ni prislo……moram pa priznat da sem eno leto bila mirna….vsaj jokala nisem toliko….res da sem kdaj pa kdaj imela kaksen napad..a drugace je bilo uredu,tudi v soli sem uspela in zdelala sem z prav dobrim,mislila sem da sem vesela,a zadnje case postajam zopet zalostna,v soli mi ne gre slabo,prijateljev imam na pretek….a kljub vsemu se pocutim zalostna in sama.En dan sem sla k solski psihologinji in sem ji povedala da mi je hudo…kot mi je bilo dve leti nazaj….a ona mi je povedala da si uzamem kaksen Deprim in da bo boljse…z prijatelji se ne pogovarjam o mojih problemov ker se ne pocutim….prosila sem za pomoc ze sto psihologov a noben mi ni znal pomagat,potrebujem pomoc a noben noce slisat….vsi so polni besed o kako bo jutri boljse….a jutri ne pride nikoli…
Jaz se nimam za slabega cloveka….nisem hudobna….kdor koli me kaj vprasa skocim vedno na pomoc in ne bi zmogla nobenemu nic slabega,niti ocetu,ki mi je po eni strani unicil zivljenje….meni in moji mami….Moja mama zivi zame….vidim kako z svojim zivljenjem ni zadovoljna….a se boji locitve od njega kajti on ni normalen..njo je strah da ji ne bo kaj nardil…pa tudi denarja nimamo da bi se kam odselili…tudi ce je ona ugleden zdravnik….
Dosti krat se sprasujem kako so lahko ljudje tako hudobni…..po pravici povedano ljudi ne maram prevec…obcudujem zivali….ki hudobije ne poznajo….zato se veckrat zatecem k njim….
Trenutno je 4 zjutraj in v bistvu tukaj sedim in pisem ker bi rada kricala celemu svetu da mi je hudo….danes sem imela zadnji izpad…in ta se mi je zgodil v soli….morala sem biti vprasana biologijo….ucila sem se…zelo sem si zelela dobiti dobro oceno….iskreno sem si rekla…”daj zmores” in sem se potrudila…dobila sem 4 kljub temu da sem znala za 5…padla sem v jok…a ne zaradi ocene…kajti za 4 bi bila kr vesela….padla sem v jok ker mi je profesorca za nalasc dala 4 samo zato da mi ne bi mogla zakljuciti visje ocene…v njenih oceh sem zapazila hudobijo…uzitek pri trpljenju druge osebe…kajti ona me ne more…ker baje da ima dolg jezik….a ni da jezikam brezveze…ampak recem ce se mi kaj ne zdi posteno….a to v nasi druzbi tako al tako nesmes ker ce probas bilo komu nasprotovat si kaznovan…Verjetno se vam zdi to pismo nesmiselno,kajti res da nima niti zacetka niti konca a sem poskusala opisat vse misli ki mi hodijo po glavi…kajti nemores v enem pismu opisat eno nesmiselno zivljenje…noben si nemore predstavljati kako je hudo… dokler ne stopi v zivljenje drugega….a to ni mogoce…veckrat sanjam da ubijem mojega oceta,profesorco in si vzamem zivljenje in tako dam konec bolecini…vem da ni prav….a tako al tako se ne bi upala komu kaj slabega nardit……strah me je le da bom en dan dobila korajzo in ce ne drugo vsaj sama sebi olajsala tegobe…
Rada bi zdaj kricala celemu svetu:”prosim pomagajte mi”….a tudi ce bi to storila….bi slisala LE MOJ odmev……

Spoštovana Tamy,

niče ne pišete o družbi vrstnikov, v katero zahajate, ali o fantu, če ga imate. Menim, da bi vam prvo prineslo bolj optimističen pogled na svet, drugo pa bo prišlo tako ali tako samo od sebe. To, da ste čustveni, vam po eni strani omogoča, da se dobro vživljate v druge in jih dobro razumete, vednar pa se morate utrditi in naučiti obrambe, saj boste v življenju še večkrat izpostavljeni podobnim ali še težjim preizkušnjam. Občasno jemanje Deprima ne bo razrešilo vaše črnogledosti, smiselno bo, da se o možni terapiji posvetujete s psihiatrom, ki je zdravnik in ne s psihologom.

Draga Tamy,

Zelo podoben primer sem imela tudi jaz v družini. Tudi moj oče me je zaničeval, žalil, nikoli nobene pohvale, lepe besede… Imela sem zelo nizko samozavest, bila sem polna jeze in razočaranja, nekoč sem tudi poskušala narediti samomor…
Zelo se mi smiliš, ker vem kaj preživljaš, ti kot otrok pa v bistvu položaja in samega odnosa z očetom ne moreš popraviti. Vem da tisoč pogovorov ne zaleže, zato ti tudi ne mislim dajati takšnih nasvetov. Edino kar ti povem je da se če je le možnost čim prej odseliš, začneš znova živeti, se vpišeš v kakšen tečaj pridobivanja samozavesti in pozitivne energije. Dokler pa poskušaj očeta enostavno ignorirati, ne govori ne o dobrih ne o slabih novicah, saj bo s tem izgubil del moči nad teboj. Pri meni je delovalo. Predvsem pa se zavedaj da si ti tista, ki lahko sebi pomaga in verjamem da ti bo uspelo.

Veliko sreče ti želim
Lp

Rezerva.
ko te podcenjuje:
+ spomni se pet krepkih besed, ki zadevajo očetove pomankljivosti in nanje NI ponosen in ga vprašaj, če upa tekmovat (obvezen nasmeh).
+ spomni se 5 božanskih besed, ki zadevajo očetove pozitivne lastnosti, da mu bo že nerodno, in jih primerjaj z (“seboj”), besedami , ki jih uporalja ko te podcenjuje; kao Ti si tako zelo, in nevem kaj,, jaz pa tako (ga citiraj). (zaželjeno igranje)

” oče, v šoli sem dobila * oceno”
” nene, tebi govorim”
” mama že ve! Tebi bom povedala, ti me boš pa za spremembo poslušal, ker Ti imam zelo veliko za povedat, kaj se je dogajalo ta teden”

IDEMO SAMOZAVEST !!!

Mogče te dvigne, če veš da nisi edina s problemi, oz. da je nekdo ‘na slabšem kot ti’, zato ti bom povedal, da jih imam 23, sem brez dekleta od 17. in mi je grooozno dolgčas……………………, pa še ‘prijateljev’ imam malo.
..pa še ‘zdravil’ sem se v bolnici 5 mescev, zaradi…(šit)……..(bom drugič)

Ps: sem prvič na tem forumuTamy je pisal/pisala:
>
> Pozdravljeni!
>
> Stara sem komaj 19 let,na prvi pogled zgledam vesela
> ter..mirna punca….A notri globoko v sebi cutim veliko
> zalost….nevem tocno zakaj….mogoce zato ker imam oceta ki
> mi ze celo zivljenje ponavlja kako sem mala grda in
> debela….morda sem zaradi njega polna kompleksov…se sama
> nevem kaj se mi dogaja….predlani sem imela nekaksen napad
> depresije tako da sem eno solsko leto ostala doma….bila sem
> cezmerno zalostna…….jokala sem neprestano….toliko da
> sem zjutraj imela taksne podocnjake da me mama ni dala v
> solo…..pa tudi do sole sem imela strah….ma ni bil
> strah…..enostavno ko si mi omenil solo sem imela taksen
> odpor da sem kr padla od zalosti in jokala da se bom
> ubila….vse se je zacelo ko me je fant pustil….bila sva
> skupaj 3 leta….vem da bi lahko kdo rekel da imam se celo
> zivljenje,da saj ni tako hudo…….a meni je bilo…..z njim
> sem se pocutila varno….pocutila sem se ljubljeno…..Z
> ocetom imam hude probleme….non stop me zmirja…pravi da
> sem grda glupa mala in debela….ko sem bila majhna me je to
> zelo bolelo….a me z leti vedno manj….zelela sem si imeti
> oceta ki bi mi sledil v zivljenju..ne pa me zmirjal…kajti
> sem bila vedno pridna….v soli sem bila vedno odlicna….a
> ko sem prisla domov in sem se hotela pohvalit da sem dobila
> kaksno priznanje….je on le rekel “kaj me briga,reci tvoji
> mami”…svet se mi je zacel rusiti…..in mojo mamo sem
> spravljala v obup….bila mi je vedno pri strani…ze celo
> moje zivljenje se trudi da bi mi pomagala…a brez
> resultatov…vsakotoliko ko mi je prehudo ji zabrusim da je
> ona kriva….da me ne poslusa in mi noce pomagati….a ko me
> prosi da naj ji povem kaj lahko stori….ji neznam odgovorit…
> Ko sem zacela imeti prve tezave dve leti nazaj so me poslali
> Dr.Zorzu…..v Gorico…kjer naj bi z odmikom iz moje okolice
> pridobila nekakrsen mir…a do tega ni prislo……moram pa
> priznat da sem eno leto bila mirna….vsaj jokala nisem
> toliko….res da sem kdaj pa kdaj imela kaksen napad..a
> drugace je bilo uredu,tudi v soli sem uspela in zdelala sem z
> prav dobrim,mislila sem da sem vesela,a zadnje case postajam
> zopet zalostna,v soli mi ne gre slabo,prijateljev imam na
> pretek….a kljub vsemu se pocutim zalostna in sama.En dan
> sem sla k solski psihologinji in sem ji povedala da mi je
> hudo…kot mi je bilo dve leti nazaj….a ona mi je povedala
> da si uzamem kaksen Deprim in da bo boljse…z prijatelji se
> ne pogovarjam o mojih problemov ker se ne pocutim….prosila
> sem za pomoc ze sto psihologov a noben mi ni znal
> pomagat,potrebujem pomoc a noben noce slisat….vsi so polni
> besed o kako bo jutri boljse….a jutri ne pride nikoli…
> Jaz se nimam za slabega cloveka….nisem hudobna….kdor koli
> me kaj vprasa skocim vedno na pomoc in ne bi zmogla nobenemu
> nic slabega,niti ocetu,ki mi je po eni strani unicil
> zivljenje….meni in moji mami….Moja mama zivi
> zame….vidim kako z svojim zivljenjem ni zadovoljna….a se
> boji locitve od njega kajti on ni normalen..njo je strah da
> ji ne bo kaj nardil…pa tudi denarja nimamo da bi se kam
> odselili…tudi ce je ona ugleden zdravnik….
> Dosti krat se sprasujem kako so lahko ljudje tako
> hudobni…..po pravici povedano ljudi ne maram
> prevec…obcudujem zivali….ki hudobije ne poznajo….zato
> se veckrat zatecem k njim….
> Trenutno je 4 zjutraj in v bistvu tukaj sedim in pisem ker bi
> rada kricala celemu svetu da mi je hudo….danes sem imela
> zadnji izpad…in ta se mi je zgodil v soli….morala sem
> biti vprasana biologijo….ucila sem se…zelo sem si zelela
> dobiti dobro oceno….iskreno sem si rekla…”daj zmores” in
> sem se potrudila…dobila sem 4 kljub temu da sem znala za
> 5…padla sem v jok…a ne zaradi ocene…kajti za 4 bi bila
> kr vesela….padla sem v jok ker mi je profesorca za nalasc
> dala 4 samo zato da mi ne bi mogla zakljuciti visje ocene…v
> njenih oceh sem zapazila hudobijo…uzitek pri trpljenju
> druge osebe…kajti ona me ne more…ker baje da ima dolg
> jezik….a ni da jezikam brezveze…ampak recem ce se mi kaj
> ne zdi posteno….a to v nasi druzbi tako al tako nesmes ker
> ce probas bilo komu nasprotovat si kaznovan…Verjetno se vam
> zdi to pismo nesmiselno,kajti res da nima niti zacetka niti
> konca a sem poskusala opisat vse misli ki mi hodijo po
> glavi…kajti nemores v enem pismu opisat eno nesmiselno
> zivljenje…noben si nemore predstavljati kako je hudo…
> dokler ne stopi v zivljenje drugega….a to ni
> mogoce…veckrat sanjam da ubijem mojega oceta,profesorco in
> si vzamem zivljenje in tako dam konec bolecini…vem da ni
> prav….a tako al tako se ne bi upala komu kaj slabega
> nardit……strah me je le da bom en dan dobila korajzo in ce
> ne drugo vsaj sama sebi olajsala tegobe…
> Rada bi zdaj kricala celemu svetu:”prosim pomagajte mi”….a
> tudi ce bi to storila….bi slisala LE MOJ odmev……