Ko ne zaupaš več ljudem in si čisto na tleh
Imela sem grdo otroštvo, ampak npr. ne zamerim mami, ki je grdo ravnala z menoj in očetu alkoholiku, ker pač nista znala drugače. Posledično sem kasneje naletela samo na ljudi, ki so z menoj grdo delali, ker sem imela tako nizko samozavest, da sem to pustila. Nisem se znala postaviti zase. Kasneje sem pridobila na samozavesti in je bilo bolje. Pa še vedno nisem zelo samozavestna. V nobeni vezi se še nisem počutila, da bi me imel partner res rad. Imela sem v redu fanta, mnogo let, ampak kot partner npr. v določenoh stvareh ni bil v redu. Zelo je bil sebičen, npr. vprašanja v zvezi z otrokom in družino, kje bova živela -ni bilo stvar kompromisov ampak kako se bo on odločil. V stilu “jaz bom, če…”. Zato sva šla narazen po 9 letih. Ker tega je bilo veliko. Je sicer v veliko drugih stvareh dober človek, dober prijatelj, zato mi nekateri zamerijo odločitev. Sem pa v težki situaciji, brez službe, pred težkimi odločitvami, selim se k očetu ki ima težave z alkoholom. Sem po pravici povedano popolnoma na tleh in občutim tesnobo, depresijo ipd… In se zapiram pred ljudmi, čeprav se mi tu in tam zgodi ravno obratno, da pretiravam z druženjem… Samo po tem se počutim prazno. Imam pa problem, da se mi predvsem moški želijo približat, jaz pa ne pustim. In da ne vem zakaj, ampak čutim prav odpor do njih in gnus… Ker to kar oni želijo, mi pač ne bo pomagalo, ker nima veze z ljubeznijo in da te nekdo ima rad. No zato ne pustim blizu niti takim ki bi me pa mogoče imeli, še manj jih. Imam občutek kot da so vsiljivi. Zato imam npr slabo vest, ampak raje sem sama s svojimi mislimi v določenih trenutkih. Imam pa problem da imam prijatelja ki ima verjetno podobne ne lepe izkušnje v življenju, zato sem mislila da mi bo pomagalo če ga sprejmem takega kot je. Pa da me bo on mogoče razumel, kar je bila največja napaka.
Ker pač ni razumel, me ne prenese, ker sem ga prizadela. On je s tem mene. On težave rešuje z alkoholom, jaz jih ne, sem samo ugotovila da jih nekako moram. Ampak ne vem kako in kje začet 🙂 Cilj je uresničit določene cilje in za to rabim energijo ( jaz bi zdaj spala cele dneve, težko kaj naredim… pa imam živali za katere manj skrbim, imam še bolj slabo vest zato, ker nista kriva, vedno sem jima dala vse in nočem ju dat stran, ni jima pa tudi trenutno najlepše… ), en cilj je služba, drugi pa da se neham tako počutit in da bodo okrog mene samo taki, ki se zaradi njih v redu počutim.
Sliši se kot depresija. In ko smo depresivni, smo taki… tesnobni, s slabo vestjo, ker ne storimo, brez energija da ne storimo… Začaran krog. Skrb za druge v depresivnem obdobju moramo zmanjšati na minimum. Daj živalim jest, pit in higiena. OStalo bodo razumele.
PRijatelj se bo pobral in polizal rane. Njegove reakcije niso tvoja odgovornost. Verjetno si menila, da ti bo v pomoč glede na podobno prteklost, vendar jo drugače procesira. Na tebi nekonstruktiven način, ki ni zate. ŠE celo bratje in setsre iz istega gnezda na isto situacijo reagirajo drugače. Tako da to ni merodajno, da te bo nekdo tak razumel.
Vsi si želimo ljubezni, pričakujemo jo od zunaj. Da bomo našli popolnega partnerja, ki bo to zmogel. Vendar je resnica ta, da ga ni. vsak bo imel neko napako. Tisti, ki bo popoln, morda ne bo hotel ostati in potem zopet ne bo popoln. Sebi moramo biti najboljši partner, privoščiti sebi najbolje in tako zase tudi skrbeti. Pomisli, kako vse bi lahko pokazala ljubezen sanjskemu partnerju? No, potem vse to obrnio vase. Verjento bi mu želela prinesti zajtrk v posteljo, naredi to zase. Rada bi z njim odšla na izlet. PRviošči si ga, zase. Se najedla torte do onemoglosti, da boš morala odpeti hlače, privošči si. Gledala najbolj solzavo nanizanko… PRivošči si. Poskrbi zase kot bi za najbolj sanjskega partnerja, ki ga želiš obdržati. Mislim, da je to prvi korak. Da imamo radi sebe.
Hvala za tak pozitiven odgovor. Dolgo sem rabila, nekaj let, da sem si začela priznavati da je mogoče to to… Verjetno sama ne bom mogla tega rešit. To verjetno greš po napotnico k zdravniku? Moj problem je še to… da zdaj res nimam ob sebi ljudi ki bi jim lahko zaupala. Vsaj mamo. Samo ona bi naj imela mejno osebnostno motnjo in se ji ne morem zaupat. Sva pa napredovali na nek odnos brez žaljenja ipd. Nekaj ji vseeno povem. Je pa njen odnos do mene nekako oblikoval mojo šibko samozavest. Samo ji ne zamerim več tega. Kakorkoli obrnem, je moja naloga zdaj da svoje težave sama rešim. Zato tisto s prijateljem je bila napaka. Ne vem kaj sem študirala sploh. Mi je edino bila dobra šola, da sem ugotovila da moram svoje težave sama rešit. In da se očitno poistovezim z njim ker imava podobne. Bil mi je ogledalo, da sem se zamislila in ugotovila da očitno imam hude… Od vseh ljudi ki jih poznam… pa lahko najbolj zaupam svoji bivši svakinji. Vedno je nevtralna ko gre za težave z bivšim. Pa nekako, čeprav je del problema, bivšemu fantu. Ga pa nočem vmešavat, ker mu pač želim da si uredi življenje in najde sorodno dušo.
Če je trenutno pomanjaknje zaupanja vrednih bližnjih, ti bo gotovo dobro dela profesionalna pomoč. Lahko greš po napotnico k tvojemu zdravniku, obstajajo pa tudi različni terapevti. ODvisno, kakšni ti odgovarjajo. Eni zelo pomagajo pri čustvenem suportu, drugi ti dajo veliko materiala za predelati in delati na sebi. Sama se ne bi branila tablet, meni so pomagale iz najhujšega. AD niso enako, kot denimo apaurini ali kakšna druga pomirjevala. Začnejo delovati po dveh do teh tednih. V času jemanja pa moraš hoditi na terapijo, da bo zaleglo. res pomaga.
Ko sem bila depresivna mi je zelo pomagalo, da sem se osredotočila na trenutek. Gledala svoje roke in pomislila, kaj občutim na roki. Na prstih, med prsti. Kaj občutim na licih… Nato sem si dala za narediti male nalogice…. Sedaj vstani (sledila je lastna pohvala), pojdi se umit (pohvala ko je končano). Nazaj spat (vse je ok, privošči si spanec). Vstani (pohvala), pojdi si narest zajtrk (pohvala, dobro skrbiš zase)…. No, tako se mi je uspelo vsaj premakniti iz stanovanja in poiskati pomoč. Sem imela zelo hudo depresijo. Sicer se mi stalno zdi, da zelo maham, da se lahko obdržim nad vodo. Postala sem deloholik, stalno sem v pogonu. Bojim se še enkrat pasti v depro.
pojdi na sprehod. ni treba vztrajati vsak dan. Samo enkrat pojdi. Pojdi k frizerju. Nalakiraj si nohte (skrb za svoje telo zelo pomaga). Pokliči dalno prijateljico in pojdita na kavo. govorita neumnosti, ne osebnih stvari, razen če bo tako naneslo. Ne ustvarjaj si večjega pritiska, ker si že sedaj zelo pod pritiskom. Stvari naredi lahkotne. Tvoja mama je odrasla in bo znala poskrbeti zase. Ni ti potrebno skrbeti še za vajin odnos. Kaj pa če greš na kavo z svakinjo?
S svakinjo, pač zdaj bivšo, se veliko pogovarjam. Lahko ji vse povem. Tudi razloge zakaj nočem ostat z bivšim. Ne povem samo negativnih stvari, ker ni bil slab človek. Me je pa njegova posesivnost in ta sebičnost spravila v depresijo. Nisem se počutila ljubljeno in zaželjeno. Prav čudno je to, da nisem vsak dan enako slabe volje. V te ekstreme ko padem v jok, da že tulim… Včasih je ta bolečina taka da se zraven ščipam da boli. Ker boli manj kot tisto kar se dogaja notri. Pridejo dnevi ko se počutim srečna. Drug ekstrem. To me mal skrbi… Pa ljudje na splošno me res obožujejo. Da je karkoli narobe, ne vedo. Mislijo da mi je res fajn v življenju. Ker sem pozitivna oseba in znam druge zabavat. Res se mi pa že dogaja da sploh ne morem napet teh mišicv nasmeh. Zame res netipično. Potem me pa še nekdo ki me ne pozna obtožuje zakaj sem šla s partnerjem narazen. Zakaj bi se pa počutila nesrečno? Pravzaprav je zdaj bolje, vse te skrbi pa res ker me čaka kar dosti napornih dogodkov. Pa kar je bilo… mkgoč se brezeze obremenjujem in bo na koncu vse ok. Mislim da sem prav naredila.Hm… tud taka samorefleksija prav pmaga in da ti kdo iz svojih izkušenj kaj pove. Pri meni so depresivni dnevi podbni. Si naredim seznam opravil. In si čestitam za opravkjeno delo 🙂 Samo malo počasi gre… Sem si en čas mislila da Sem lena samo vemda jaz to nikoli nisem bila inv v dobrih obdobjihbje za 100 % drugče.