@ne zmorem – ženske ti govorimo, da imaš težavo – depresijo. Nisi še izgubljen primer, ampak – spravi se k zdravniku, resno. Ko se človek začne tako smilit sam sebi, ko ima občutek da je ves svet proti njemu …. je čas, da spozna, da nekaj ni v redu. Sam, ali s pomočjo drugih.
Preveč vsega se ti je nabralo, in nosečnost prijateljice je sedaj samo izgovor, da lahko izbruhneš. V tvoje dobro brez hudobije ti povem še nekaj – narava je poskrbela, da še nisi zanosila. Poišči pomoč pri psihologu (ne psihiater!), s pogovori se da marsikaj razčistit in ko boš prišla ven iz tega stanja, boš tudi mirna, sproščena ter boš zanosila.
Prijateljici papovej da imaš težavo, ter se slišita, ko razrešiš zadevo pri sebi, potem pa še z njo! In prijateljstvo lahko ostane, samo na tebi je, kako boš naredila! Zase, za tvojo družino ter prijateljstvo!

Meni ob njej nikoli ni bilo nerodno, da nisem bogata. Saj ne moremo biti vsi bogati. Za RD sem kupila, kar sem lahko. Mislila sem, da se najino prijateljstvo meri v drugih stvareh. In resnično ne morem reči, da je ona kdaj karkoli potencirala, čeprav je zelo in izrazito materialistični tip. Pa pustimo to, ker mene to niti najmanj ni motilo, ker vem, od kje izvira njen materializem in ker sem bila vedno neka njena protiutež, kar je tudi sama večkrat rekla.
Ne vem zakaj me poskušate prepičati, da sem ljubosumna na njen denar? Če sem jaz tipični nematerialni tip.[/quote]

Ne nisi nematerialni tip, glede na tvoje izjave! No skratka, pojdi do zdravnika, psihologa. Jaz ko sem zaupala težave svoji pijateljici, je takoj rekla, ma nehaj no, kakšna depresija in me dvignila na noge! Meni je po naravi nerodno, da nekam grem, pa nimam ničesar za prinest, zato je ona ena oseba izmed redkih, ki grem k njej brez “nerodnosti”, ker mi je dala vedeti, da naj ne kompliciram in da želi videti mene, ne pa kaj prinesem![/quote]

Malo si me nasmejala. Sem nematerialen tip. Če verjameš ali ne.
Ko sem jaz zaupala svoje misli tej prijateljici, mi je začela razlagati, kako vsi odpuščajo, kako vsi iščejo službe, kako je itak vse črno gede službe in podobno. Ko sem ji poskušala razložiti, da se spopadam s stvarmi, ki so v moji glavi in da ne vidim izhoda, da sem doživela vse kar sem, me je samo gledala in ni dojemala. Ne obsojam jo, ker me takrat ni razumela! Vem, da me ne more, ker sem bila jaz vedno tista, ki je bila pogon in razumem, da je zdaj ona presenečena, ker jaz ne zmorem in mi enostavno ne zna pomagati.

*ne zmorem

Ja potem pa ti ni prava prijateljica! Je pa tudi možno, da ona pač veliko stvari ne razume, ker jih ne doživlja! Tudi to je možno, ona je čisto v drugem svetu kot ti! Samo hm, to prijateljstvo bi jaz postavila na tehtnico! Meni je moja in mi vedno pomaga! Takoj je videla da sem na tleh, pa je rekla, o ne, daj pridi k sebi in pika, enostavno mi ne dovoli, da bi negativno razmišljala!

Nisem 5 let depresivna! V depresiji sem od konca novembra. Zdaj sem že na konju, kakšna sem bila v decembru. Takrat se nisem mogla ukvarjati s tem problemom. Zdaj se čutim že dovolj močno, da začnem tudi to stvar reševati.
Vem kaj je depresija, ko ti je osnovni plan in ogromen uspeh, če uspeš narediti osnovne življenjske stvari v dnevu, kot so umivanje in hranjenje. Zdaj sem v fazi, ko že vidim neke cilje. Mislim, da sem se pobrala iz najhujšega.
Ne grem k psihologu, ker sem sama nagnjena k prevelikem brskanju in analiziranju svoje glave. Če se začne še kdo ukvarjati s tem, bom šla v ku. Imela sem službo, kjer so se ukvarjali z glavami zaposlenih in se tega ne grem več. Na tablete pa tudi ne grem. Bo trajalo malo dalj časa. Vedno sem bila močna in tudi to bom speljala.

Meni se pa zdi, da se samo saba sebi smiliš in nič ne narediš. Od prijateljice pa nekaj pričakuješ, pa še sama ne veš kaj pričakuješ. Jezna si, ker je njej uspelo, tebi pa ne in to te mori. Draga moja, glavo gor, nekaj spremeni v življenju, išči službo in ne ukvarjaj se toliko s prijateljico, ki živi svoje življenje. Ukvarjaj se s svojim življenjem in kako boš uredila zadeve. Sicer sem pa tudi jaz mnenja, da z otrokom še malo počakaš, glede na to kakšne finančne probleme imaš trenutno, si res ne predstavljam zakaj še enega otroka. Očitno že tako težko živite, potem bo še težje. Posveti se otroku, ki ga imaš in svoji družini in nehaj se primerjati s prijateljico in njeno družino.

Jaz sem tudi svoji prijateljici morala velikorkrat večkret razlagat stvari, predno je pač “dojela”. No sedaj me jemlje resno in več ne razmišlja o tem kako jaz pretiravam! Takoj me spravi na realna tla in me poizkuša čimbolj spraviti v red, vliti v mene maximalno optimizma. In to meni res pomaga!

Meni se pa zdi, da se samo saba sebi smiliš in nič ne narediš. Od prijateljice pa nekaj pričakuješ, pa še sama ne veš kaj pričakuješ. Jezna si, ker je njej uspelo, tebi pa ne in to te mori. Draga moja, glavo gor, nekaj spremeni v življenju, išči službo in ne ukvarjaj se toliko s prijateljico, ki živi svoje življenje. Ukvarjaj se s svojim življenjem in kako boš uredila zadeve. Sicer sem pa tudi jaz mnenja, da z otrokom še malo počakaš, glede na to kakšne finančne in osebne probleme imaš trenutno, si res ne predstavljam zakaj še enega otroka. Očitno že tako težko živite, potem bo še težje. Posveti se otroku, ki ga imaš in svoji družini in nehaj se primerjati s prijateljico in njeno družino. Se mi zdi, da si obsedena z njo in s tem, da gre njej bolje…

Tako je, ja. Jaz njej ne dovolim, da negativno razmišlja. Jaz njo dvignem. Ona mene ne zna, ker nikoli ni bilo treba. Nima te izkušnje. Tudi jaz je nimam in se ne znam dvignit. Ni tukaj krivca, tako pač je.
To da je ona materialist in jaz ne nima nobene veze. Mogoče sva se celo s tem nasprotjem privlačili in ena drugo vsaj malo povlekli čez lastne meje.
Ni me sram, če nimam za darilo. Zdaj me je mogoče sram pred njo, zaradi vseh nanizanih neuspehov in nesreč lanskega leta. Evo, to je tudi en občutek, eno čustvo, ki ga imam. Sram me je pred njo. Ona je do svojih najblizjih zahtevna in zahteva samo najboljše. Jaz sem pa zdaj na dnu in si ne znam pomagat. Da ne bo kakšne pomote, ni ona čarovnica, drugim in bližnjim zelo pomaga, materialno podpira pol družine. Samo miselnost ima tako, da finance rešijo vse probleme in da vsi problemi izvirajo iz financ.

Poišči strokovno pomoč, da prideš iz depresije, računaj s šestimi meseci zdravil in pavze od “delanja otroka”. Naj bo teh šest mesecev priložnost za nov začetek na tvojem osebnostnem, družinskem, partnerskem in službenem področju, za tvojo regeneracijo… Ceni, da imaš moža in otroka, bodite zdravi, radi se imejte.

V tem času se sprosti, glej na to, kaj imaš/te, ne tisto, česar nimaš. Od tega, kar imajo drugi, ti nimaš nič!! Vem, kako boli, ko leta in leta delaš na otroku, pa so druge ena za drugo okrogle. A na to glej tako, da se boš iskreno veselila njihove nosečnosti, kajti ti jim boš kmalu sledila.

In narava res ve, zakaj še nisi zanosila. Uredi sebe, želim ti, da res kmalu najdeš službo, ki te bo zadovoljevala, predvsem pa UŽIVAJ V SVETU, KI GA IMAŠ. Imaš otroka, moža. Če si doma, imaš to prednost, da imate že skuhano in pospravljeno, ko pridejo vsi domov, torej imaš bistveno več časa za tvoje bližnje! Izkoristi to, ko boš v službi, bo tega tudi manj!

Prijateljica naj te ne muči, če želiš malo umika, ok, sicer pa bo morda ona tista, ki te bo pozvala in se želela pogovoriti ter ti ponuditi njeno pomoč.

Res je, da so tvoja čustva po eni strani normalna, človeška, pravzaprav nas takšna čustva ženejo naprej, da smo boljši, ker vidimo izzive v okolici. A res si v takšnem stanju, ko bi rekla, da potrebuješ antidepresive => in teh se sploh ne boj!

Vse dobro ti želim!!

Nisem 5 let depresivna! V depresiji sem od konca novembra. Zdaj sem že na konju, kakšna sem bila v decembru. Takrat se nisem mogla ukvarjati s tem problemom. Zdaj se čutim že dovolj močno, da začnem tudi to stvar reševati.
Vem kaj je depresija, ko ti je osnovni plan in ogromen uspeh, če uspeš narediti osnovne življenjske stvari v dnevu, kot so umivanje in hranjenje. Zdaj sem v fazi, ko že vidim neke cilje. Mislim, da sem se pobrala iz najhujšega.
Ne grem k psihologu, ker sem sama nagnjena k prevelikem brskanju in analiziranju svoje glave. Če se začne še kdo ukvarjati s tem, bom šla v ku. Imela sem službo, kjer so se ukvarjali z glavami zaposlenih in se tega ne grem več. Na tablete pa tudi ne grem. Bo trajalo malo dalj časa. Vedno sem bila močna in tudi to bom speljala.[/quote]

Bravo “ne zmorem”. Glede na tvoje pisanje sem sigurna da ti bo uspelo. Kar se tiče prijateljstva. Kolikor je možno v tebi naredi vse, da ga ohraniš. Iskrenega, toplega in dolgotrajnega prijateljstva ne gre za zanemarit, ne glede na okoliščine. Lp

Če bi bila obsedena z njo, bi se verjetno že prejšnjih 20 let slabo počutila ob njej. Ker vedno je šlo njej bolje kot meni. Mogoče sem obsedena z najinim prijateljstvom, za katerega sem vedno mislila, da je idelano. Popolno in brez napak. Zato sem zdaj toliko bolj nesrečna zaradi svojih občutkov.

Zdaj o otroku ne razmišljam več. Poskušam se prepričati, da imam enega zlatega otroka in da mi je Bog dal eno samo popolno dete in zato nimam več otrok.

* ne zmorem

Če želiš mi pusti mail, pa ti bom kaj napisala!

Samo daj spravi se k sebi, ne obupaj in tako kot je rekla *vrtnica* bodi srečna, da imaš zdravega otroka in moža! Ne pozabi da imaš otroka! Meni je moj otrok tudi rekel marsikaj kar me je dvignilo, pa če želiš ti lahko kaj napišem na mail!

V tem trenutku nimam popolnoma nič. Lansko leto se mi je življenje sesuvalo kos za kosom. Vse razen dveh stvari. O teh dveh si niti ne upam razmišljat, kakšno srečo imam, da se ne sesujeta še te dve! Lansko leto sem preživela tako, da ko sem za eno stvar pomislila, zdaj bo pa šlo, se je sesulo še 10 drugih s to prvo vred.
Ne upam si razmišljat, da sem lahko srečna zaradi nečesa, ker me je nenormalno strah, da se bo še to sesulo! Ne vem kako lahko človek, ki je vedno videl samo pluse, ki se je vedno smejal, pride v tako situacijo.
Ne morem na antidepresive, ker bi to bil moj zadnji poraz. Potem bi se nehala boriti. Mogoče se sliši neumno in nerazmno, ampak dokler imam to moč, da sama zavestno ustanem iz postelje in dokler imam moč, da si zdaj že iščem cilje, vem da sem močna. Mogoče si lažem, da sem močna, ampak tudi ta laž mi pomaga. Če pristanem pri psihiatru na tabletih, potem ne bom imela več niti te lažne moči. Prepustila se bom drugim. Zato ne morem.

Jaz vidim to takole: situacija, v kateri si, je REES huda, težka, eksistencialno resna situacija. In šele tu zares vidiš, koliko je nekomu do tebe, koliko je zmožen empatije. Ampak, če sam ne občutiš na lastni koži, kako težko zna biti kdaj življenje, to težko razumeš pri drugem človeku. Tu je nastal vajin prepad. Tebi je najtežje v življenju, ona pa te ne razume. In to te boli, saj se počutiš izdano. To, kar čutiš je pomojem čisto logično.

Ampak – si pomislila, da težko pričakuješ od nje, da te globoko razume, če ji gre vse v lajfu OK, če nima take izkušnje kot ti. In pravzaprav ni sama kriva za to. Če bi se ji kdaj vse podrlo, ampak res do nule, bi ona to lažje razumela. Tako pa niti ni sama kriva, da ne čuti tvoje stiske tako globoko in ti nehote še “posipa sol na rane”, kot ti je lepo rekla Katka.

Vsak ima v življenju svojo pot. Poskusi razumeti tudi njen zorni kot in ne pričakuj preveč od nje. Bodi vesela, da dobiš, karkoli dobiš od nje. Hkrati pa ne obsojaj preveč sebe in svojih občutkov, ampak si jih dopusti, tako bodo lažje sčasoma izzveneli. To je moj nasvet.

Kot prvo svetujem čim manj polaganja pozornosti na določene ‘nasvete’ na tem forumu, ker ljudje niso dojemljivi za take reči tu gor. Takoj bojo obsojali, da si ‘folž’, da ji ne privoščiš itd, medtem ko stvari niso tako simpl.

Sicer vprašanje, če bo tole padlo na plodna tla, ampak vidve s prijateljico sta tipičen primer tega, ko je ena zrcalno nasprotna slika druge. In to niso naključja, slučaji, to je precej kompleksen energijski vzorec, ki se splete.

Ena je v eni skrajnosti, druga v drugi, obe ravno nasprotje druge.

Ker opisuješ, da je povezava med vama močna, je še toliko bolj verjetno, da se ustvari takšna situacija oz. vajina vez je tako močna RAVNO ZATO, ker imata skupnega več in mnogo globljega, kot si sedaj misliš. Ona iz tebe ven vleče določene vzorce in ti iz nje. Kaj se dejansko plete, je težko govoriti na pamet, ne gre pa tu za nobeno obsojanje ali kritiko, ker nobena od vaju tega ne počne zavestno.

V življenju srečamo ljudi, da nam odigrajo dele sebe, ki jih sami morda ne vidimo ali pa do njih ne bi prišli, če jih iz nas ne bi izvabile okoliščine in druge osebe. Ne govorim tu o nobenih negativnih čustvih, v smislu, da zdaj ona iz tebe izvablja grozno zeleno zavist ali kaj takega in da kako si zdaj ti obupna oseba. Ne gre za nič takega.

Mimogrede: zavist – z njo ni NIČ narobe, pa čeprav te malodane križajo, če se pojavi samo možnost za kaj takega. Zavist pomeni, da ima neka oseba v sebi nek potencial ali energijo ali nekaj v življenju, za kar čutiš, da je MOŽNO TUDI PRI TEBI, a tega še nisi razvil. Zavist je v osnovi hrepenenje po uresničevanju LASTNIH potencialov, ki še spijo, ti pa jih medtem projiciraš v druge. Je čisto človeška, naravna in se ni treba prav nič obsojati zaradi nje – treba je samo prepoznati, iz kje izvira. Izvira vedno iz tega, da nečesa pri sebi še nisi udejanjil, razvil. Nič drugega kot to. In nič samo po sebi tako groznega. Če se že pojavi zavist, se je treba samo vprašati, kaj moram še pri sebi razviti.

Tako da ni treba skakat v luft, če se pojavi beseda zavist. Zavist je samo klic, da se je treba malo zbuditi.

Zdaj konkretno tale vajin primer – ti si nesrečna, vse gre narobe, bolna, brez denarja, brez zaželenega otroka, prijateljica pa vsa cveti.

Ta prijateljica je tvoja senca – tisto, česar pri sebi ne vidiš, namreč potencial, da bi bila tudi ti srečna, izpolnjena. Ti si pa njena senca – možnost, da se tudi njej vse poruši. Druga drugi kažeta tisto drugo plat, ki vedno sledi – srečen človek se zaveda, da je lahko v hipu vsega konec in se tega boji, nesrečnik pa upa, da se bojo stvari uredile, hkrati se boji, da se ne bodo.

Po navadi se take stvari odigravajo v nas samih – vsi vse to nosimo v sebi. Imamo slaba obdobja, imamo dobra. Vidve sta si situacijo ‘razdelili’ – to se pogosto zgodi pri ljudeh, ki so zelo skupaj oz. kot sem rekla, so skupaj ravno zato, da se bojo takole popredalčkali. Ti si uboga, ona je bogata.

Do takega ekstremnega ločevanja ne pride ‘slučajno’. Srečali sta se dve osebi, ki sta imeli najprej podobno pot, se ful čutili, delili, potem se pa naenkrat razdelili v dva ekstrema. To so zelo pretanjene energetske zadeve, čeprav se morda sliši čudno. A morda boš začutila, kaj hočem povedat.

Zdaj pa bistvo: ne da hočem zveneti kritično ali te obsojat, govorim samo objektivno, določena dejstva, ki se nekako kažejo.
Pri tebi kaže, da si ujeta v nek vzorec žrtve. Ste bolni, brez denarja, zadeve ne tečejo – čeprav to navzven zgleda kot nekaj, na kar nimaš vpliva, so zunanje okoliščine večinoma odraz naših notranjih vzorcev.
Tega ti ne bi govorila kar tako, sploh ne tu na tem forumu, kjer ljudje niso naklonjeni taki introspekciji, a zdi se mi, da bi ti znala razumeti.
Če nosiš v sebi vzorec žrtve – in ne zdaj tega vzeti kot nek napad, vsi imamo v sebi določene vzorce, eni so žrtve, eni napadalci…vse mogoče je v nas in veliko nosimo iz primarne družine, še od prednikov celo. Psihični vzorci imajo globoke korenine, globlje, kot si predstavljamo.

Iz tega, kar si povedala, je čutiti, da ti odteka življenjska energija, da se čutiš nemočno napram zunanjim okoliščinam, da nimaš tistega, kar si želiš – in verjamem, da ni vedno lahko zbrati moč, da vzdržiš. Vendar je ta predaja moči, ta neka šibkost oz. občutek, da te je življenje pohodilo, odraz nečesa v tebi.

In potem imaš pred nosom prijateljico, ki na nek način ima vse to, kar bi ti hotela doseči. Prijateljice ne glej kot ločene osebe od sebe, ampak kot odraz nekega tvojega notranjega vzorca. Mahlja ti pred očmi kot rdeča ruta in te provocira – zato ker te tvoja notranjost provocira in ti nekaj govori.

Ne da se sklepati na vse, kar se dogaja iz enega zapisa na forumu, ampak vprašati bi se morda morala nekako v tej smeri:
-zakaj nimaš moči, da bi si ustvarila življenje, ki si ga želiš?
-komu si predala moč in zakaj – je to nekaj, kar se pojavlja morda v družini? Kako je ravnala tvoja mama, tvoja družina?
-boleče vprašanje: ali uživaš v občutku žrtve? Ker dejstvo je, da je biti žrtev lahko zelo udobno – biti žrtev in ujetnik okoliščin je izgovor, da v življenju ni treba narediti sprememb in se kosati z življenjem.
-želja po otroku – od kod ta želja? Tega se ženske načeloma ne želijo vprašat, ker smo vsi naučeni, da se željo po otroku postavlja na piedestal – a to, da do otroka ne prideš, morda kaže, da tvoje notranje ‘bistvo’, če se tako izrazim, želi usmeriti energijo nekam drugam. Želje so včasih distrakcija od naše prave poti, če se tako izrazim. Otrok pa je nekaj, kar je blazno obremenjeno z družbenimi pričakovanji, je nekaj, na kar se da ogromno stvari sprojicirati, in od tod tudi po navadi taka ogromna želja po njem. Če čutiš klic po otroku, lahko morda v resnici čutiš klic po preporodu – ki si ga lahko daš na veliko drugih načinov, ki so lahko še bolj ustvarjalni. Samo je treba imeti pogum, da se s tem soočiš-
-morda imaš v sebi prepričanje, da je treba trpeti, da je življenje napor in da je zabava in lagodnost za druge. Nikar ne misli, da to ni mogoče – ogromno ljudi – sploh v slovenskem prostoru – nosi te vzorce pa se še zavedajo ne. Potem si sami odžirajo stvari, če pa si že kaj privoščijo, si to vedno s slabo vestjo. Vse to vodi v začaran krog nesamospoštovanja, neupoštevanja samega sebe, samozaničevanja – kar se potem odraža v resničnem pomanjkanju. Razmisli, kaki vzorci te vodijo – in zakaj si nekako v sebi ne dovoliš imeti lepo. Glede na situacijo, ki si jo opisala, in glede na to, da imaš eno osebo pred nosom, ki te stalno na to opominja, sem prepričana, da gre za en vidik tebe same, ki si ga ne dovoliš živeti.
-globalen problem, ki ga vidim, je tvoja manjvrednost, tvoj negativen odnos do sebe, svojega truda – za vsak evro se moraš trudit, bolna si (spet odteka moč), skratka ustvarjajo se okoliščine, kjer se samo potrjuje, da ti ne zmoreš, da si ne zaslužiš. Prijateljica pa je alarm, da del tvoje psihe še kako ve, da je možno več kot to – samo dokopati se moraš do tega. Ne govorim o plitkih, površinskih new age nebulozah o ‘pozitivnem razmišljanju’ in ‘kreiranju realnost’ z nekimi pozitivnimi mantrami! Govorim o globokem samospraševanju in refleksiji, da res globoko in tudi boleče razmisliš, vidiš, s kakšnimi vzorci se spopadaš in kako se manifestirajo v tvojem življenju, tudi preko te prijateljice. Tako zavedanje ni lahko, je precej trnova pot, ker soočiti se sam s sabo ni enostavno in tudi ne deluje samo na površju.

Skratka, poskusi svoje življenje videti v luči tega, da so zunanje okoliščine manifestacija nekih tvojih prepričanj, do tega morda, da si žrtev (ja, tudi to si je treba znati priznat), da nimaš moči, da se vdajaš, da se oklepaš nekih želja, ki morda niso skladne s tem, kar je tvoja pot.

Tole sem napisala, ker je tvoj primer tako nazoren – taka delitev, skorajda črno-bela, in to NI naključje. Je nek poziv, da ozavestiš določene lastne psihološke vzorce, ki kreirajo tvojo zunanjo realnost. Zunanje in notranje je povezano mnogo bolj, kot si sploh predstavljamo.

Se strinjam s tem napisanim, s “katko” in redkimi, ki so bile sposobne videti v srz tega.

Mislim, da kdo je kriv, sploh ni vprasanje in ce se ne motim, avtorica tudi ne sprasuje po tem, ampak po svojih čustvih.
Moje prijateljice so krasne in nenadomestljive. Imele smo dobre in slabe case, ankrat ena, drugic druga, vedno smo si stale ob strani, vedno ena ob drugi, vse skupaj. Res pa je, da nikoli nobena ni bila na takem dnu, kot si ti.
Ne vem, kako bi reagirale, ampak jaz bi od njih pricakovala, da mi pomagajo, da me dvignejo, da mi dajo roko in prdvsem, da pridejo tudi po tem, ko jih odzenem stran, da se ne pustijo odgnati.
Ce izhajam iz sebe, jaz se ne bi pustila odgnati, prepesacila bi 1000km, nesla bi jo cez brda in doline, ce bi bilo treba, samo da prijateljico ne bi pustila samo, pa ce bi se tako vpila, da ne more z mano.
Ce od svojih prijateljic ne bi mogla pricakovati istega, potem so to samo kolegice, znanke in neke usputne osebe mojega zivljenja.

Glede Monovk, ki te pa obtozujejo, oprosti jim, saj ne vedo, kaj delajo, ker pravega prijateljstva Monovke naceloma ne zmorejo. Njim je moz pravi in edini prijatelj, dokler jih ne vara. Pa tudi potem…

Tudi jaz sem imela več kot deset let prijateljico, dokler ona ni bila poročena, je bilo vse super. Potem se je tudi ona poročila in se dosti spremenila. Pred nekaj časa pa se je zgodil nek dogodek, ki je pokazal njeno pravo osebnost, in najinega prijateljstva je bilo konec. Trpela sem zelo zelo, ker sem čustven človek, meni prijateljstvo pomeni res veliko, vendar sem spoznala, da ni vredna moje pozornosti, mojih čustev, mojih besed. Zadnja leta se je tudi dogajalo, da se je zelo hvalisala, njeni otroci so bili super, naši ničvredni, skratka, veliko je bilo tekmovalnosti ( z njene strani), nevoščljivosti, skratka…ugotovila sem, da se najbolje počutim ob ljudeh, s katerimi smo na istem nivoju, kar se tiče finančnih sposobnosti, pomoči staršev in tako. Zelo težko namreč te razume nekdo, ki ima polno rit vsega, ti pa gledaš za vsak euro in komaj shajaš iz dneva v dan. In potem se ljudje nehote primerjamo z drugimi, in ti vse skupaj doživljaš tako, kot si napisala, in se počutiš nesposobno, nevredno, nepomembno, pa sploh ni tako. Jaz sem ugotovila, da mi je moje “bivše” prijateljstvo jemalo energijo, vesolje, zadevo sem zaključila in se dobesedno osvobodila.
Postavi se na svoje noge, prijateljstvo zaključi ali “omeji” na osnovno komunikacijo, zadihaj s polno paro, poišči službo oz. možnost za zaslužek, in …če v nekaj verjameš, in si močno želiš, se ti bodo stvari z vloženim trudom tudi obrnile v tvojo korist…vedno.
Bodi močna, lp

zaradi zavisti in svojega neurejenega zivlenja bo le bedak prekinil pravo prijateljstvo..obvladaj svoj ego-ta je tvoj sovraznik in ne zivlenje ki ga zivis..

Vse drži. Mogoče sem včasih pomislila na kaj podobnega, ampak ne bi znala tako ubesedit.
Lomile sva se že v času odraščanja. Jaz sem se zgodaj poročila i takrat jeverjetno prišlo do popolne ločitve poti, ena v eno smer, druga v drugo.
Vedno sva si bili na nek način na las podobni. Tudi vedno popolnoma različni.
Vse drži.
Tudi moža sem si izbrala kot svoje popolno nasprotje. Ko sva si s prijateljico delieli boljše vzorce, si z možem deliva slabše. Namesto da bi se popravljala, se kvariva. Prevzemava slabe navade, namesto dobre. Povezanost pa močna, prepletena, kot bi bila od vedno.
Z možem sva imela v tem času tudi hude bitke, zakon je bil na koncu. Prej se nikoli nisva niti skregala. Oba se trudiva spremeniti, kopirati pozitivne stvari en od drugega. Učiti se en od drugega. Sodelovati. Upam, da nama bo uspelo.
Svojo moč sem verjetno podredila možu. Ne direktno, Nisem se podredila njemu. Ker sva si različna, je možnost konfliktov velika. Oba se tem konfliktom umikava. Tukaj oba predajava moč in oba imava občutek, da naju drug izčrpava, da nama pije moč.
Mislim, da nisem večna žrtev. Zdaj sem v stanju, ki je meni neznano in nenaravno. Če se smilim sama sebi, to ni moje naravno stanje.
Krivda pa je. Ne zaslužim si. O tem sem že velikokrat razmišljala. Nisem prišla do dna temu vprašanju, zakaj imam tako močan občutek krivde, če sem uspešna. To se mi zdi en mojih velikih problemov. Ne žrtev. Ne trpljenje. Samo občutek krivde, če sem uspešna, zato se v teh primerih tudi odmaknem.
Željo po veliki družini imam od vedno. Sem edinka. Mogoče je to razlog. Načrtovala sem najmanj tri otroke.
Tudi jaz verjamem v energije vesolja. Ves čas sem si govorila, da otrok bo prišel, ko bo za to pravi čas. Prvi je bil nenačrtovan in je izbral popoln trenutek za svoj prihod.
O otroku nočem več razmišljat. Imam enega popolnega otroka. Otroka, ki ima vse, kar imava midva z možem dobrega in vse, kar sva se midva naučila dobrega. Včasih se čudim, kako sem jaz lahko vzgojila takega otroka. Mogoče mi pa zato pripada samo en.
Še nikoli me ni nihče tako zelo zadel.

Meni ob njej nikoli ni bilo nerodno, da nisem bogata. Saj ne moremo biti vsi bogati. Za RD sem kupila, kar sem lahko. Mislila sem, da se najino prijateljstvo meri v drugih stvareh. In resnično ne morem reči, da je ona kdaj karkoli potencirala, čeprav je zelo in izrazito materialistični tip. Pa pustimo to, ker mene to niti najmanj ni motilo, ker vem, od kje izvira njen materializem in ker sem bila vedno neka njena protiutež, kar je tudi sama večkrat rekla.
Ne vem zakaj me poskušate prepičati, da sem ljubosumna na njen denar? Če sem jaz tipični nematerialni tip.[/quote]
nematerjalni tip ne obstaja,daj plasnice iz oci pa si koncno priznaj da zelis denar in dobro zivlenje,ko si bos to priznala brez slabi vesti bos to tudi nekoc imela,dokler bos pa sla preko sebe in se prepricevala da tebi denar ni pomemben bos pa revez!
vsi smo mi materjalisti,samo odvisno koliko moznosti imamo svoj materjalizem tudi ustvarit v reali,manj ga lahko bolj se definiras za manj materjalisticnega.