mogoče se bo marsikomu zdela ta zgodba, zgodba, ki nima posebne težee…vendar je zame en velik pekel, ki mi ga je storil brat za celo življenje.
Naj najprej nasnujem nekaj dejstev…od mene je starejši ..ko sem bila stara 6 let in je hodil on že v osmi razred osnovne šole, me je mogel čuvat, ko staršev ni bilo doma, saj sta oba delala pozno v popoldne.
Med brati in sestrami se dogaja čudo stvari….se skregajo, se spet pobotajo, pa se igrajo delajo vragolije,….marsikaj…

Pri nama je bilo drugače…on je bil “gazda”…”ubogaj ga…kar ti reče naredi…ne bodi poredna”…so bilke zmeraj dan za dnem besede staršev…
Sem bila poredna, ker sem se kot otrok hotela starejšemu najstniku – bratu – zoperstavit, ker mi neke “igre” niso bile všeč…JA…po njegovo sem bila poredna…in to tako…da me je utišal in umiril z odejo ali pojštrom, ki mi ga je trdno držal čez glavo, da se je lahko “igral” in naslajal nad menoj …kljub mojemu joku….Ne vem kdaj se je nehalo….in kako…vem le da staršem niti pod razno nisem upala povedat…tudi nisem smela povedat…ker bi me “razbil”….hkrati pa sem bila “poredna”…kater otrok bo pa staršem priznal …da je bil poreden???

minila so leta…pri 20 sem imela prvega fanta…ko sva po prvem spolnem odnosu (meni je bilo prvič…in bilo je lepo…ker je bil tudi fant zelo pozoren do mene), se stisnila…in mi je fant…ker je pač želel cartanje…poveznil čez glavo (naju) odejo…je v meni vse privrečlo na dan…panično sem zbezlala na tla…se stisnila v klobčič…tam obležala…se tresla in enostavno nisem mogla verjet, kaj se dogaja v moji glavi…vse te slike…vsa ta bolečina..kot bi se zgolilo še enkrat…še enkrat…in še enkrat…groza!

fantu nisem mogla povedati…in kmalu za tem sva se razšla…

ker sem res mislila, da se mi vse dozdeva, da imam neke čudne stvari v glavi…sem mu (bratu) enkrat, ko je prišel do mene in me vprašal zakaj ga ignoriram, in kaj mi je….povedala…da če se spomni…kaj se je dogajalo v očetovi in mamini spalnici…ko ju ni bilo doma in sem bila še otrok….

njegov odgovor….nesramno se mi je nasmehnil…in mi rekel…saj si sama hotla….želela si si…kaj bi rada…ko sem mu zagrozila…da bom vse povedala staršem…se je še bolj zarežal…in mi rekel…saj ti ne bi nikoli verjeli!!!

In res…prav ima…nikoli mi ne bi verjeli…ker je imel on vedno vse prav…in jaz nič…ker jih je vedno prepričal v vse…in mene vedno potisnil v globok prepad….

Kaj vse bi d dala, da bi videla da bi on dobil toliko gorja…kot ga je nardil meni za vse življenje….

Ko sem nekoč hotela doma povedati…ker mi je mati težila da kak se lahko tako grdo obnašam do brata…in sem jima rekla…da ko bi onadva (starša) vedela kaj mi je nardil…bi vedela zakaj se tako obnašam…je bil odgovor moje materen le…da sigurno spet pretiravam, da pa on mi že nikoli ni naredil nič takega….

torej sem pristala ob steni…

kar pa je najhuje…iz dneva v dan mi narašča občutek krivde…zdi se mi da bi mogla se nekako upret, sekiram se da nisem takrat povedala (čeprav sem bila prestrašen otrok)…hkrati pa vem, da verjetno to ne bi ničesar spremenilo….

Prosim povejte mi…kako naj spet pozabim, zakajsem se mogla vsega šponovno spomniti, in kako se mu naj maščujem (vem da se ne bi smela…ampak je mržnja do njega takoooo velika…da ne znam povedat)…

Hvala vam že v naprej za odgovor…in en velik lep pozdrav…

Hvala, ker ste nam zaupali in lahko podelili svojo bolečo izkušnjo, ki jo strokovno imenujemo spolna zloraba.
Glede na izkušnje, ki jih imam na tem področju, bi vam priporočala, da se vključite v svetovanje, morda tudi skupino na Združenju proti spolnemu zlorabljanju v Lj ali na Društvo za nenasilno komunikacijo v Lj ali Mb.
V kolikor še niste pripravljeni narediti tega koraka, pa sem vam na voljo, da najdeva drugo pot. V kolikor bi želeli, lahko komunicirava preko osebnega maila ali telefona.

Želim pa vam reči:
Niste vi krivi za stvari, ki so se vam dogajale. Ne glede na to, da brat pritiska na vas, želi prevaliti krivdo in vas s tem tudi ponovno zlorablja, vedite in to resnično mislim, da je on v vsej celoti in 1000% in popolnoma kriv ter odgovoren, ker vas je zlorabil. Nemočno, malo in ranljivo, kot ste takrat bili. Za to bo moral prevzeti odgovornost. Verjetno pa vam tega nikoli ne bo priznal.

Občutki, s katerimi se srečujete, so povsem običajni za ženske, ki so doživele in tudi preživele nasilje. Za vas bi bilo verjetno odrešujoče, če bi jih lahko podelili z drugimi, ki bi vas razumele in vam dale vedeti, da so tudi same tako čutile, ali pa v tej fazi tudi še čutijo.

Čez čas pa bo potrebno tudi soočiti starše s tem, kaj se je dogajalo. In saj veste. Če vi niste krivi, in zagotavljam vam, da niste, potem se tega ne boste več bali. V tej fazi je morda prezgodaj, vendar po tem, ko boste imeli človeka, kateremu boste lahko zaupali in vam bo verjel, kaj se vam je zgodilo, bo to mnogo lažje.

Sovraštvo, da. Misli na to, da bi se mu vsaj kaj hudega zgodilo, da. Želja po maščevanju, ja. Prezir, ja. Vse to je so tisti pristni občutki v vas. Ni potrebno, da jih zanikate. Ni dobro, da si jih ne priznate. Vem, da veste, da ti občutki niso dobri. Da so razdiralni, srce parajoči. Vendar zatiskati oči si je nesmiselno. Sprejmite svoje občutke. Dovolite si, da jih začutite. Poskusite jih razumeti. Počasi bodo postajali manj močni. Toliko šibkejši bodo, kolikor več se boste lahko soočili z njimi. Svetovala bi vam, da si najdete človeka, ki bi bil na tej poti z vami. Nekoga, za katerega čutite, da bi to lahko bil.

Pozabili ne boste nikoli. To je neizpodbitno dejstvo. Hudo mi je, ko vam to moram reči, vendar tako je. Sem kot zdravnik, ki pacientu sporoča strašno diagnozo. Ne morem vam reči drugače in vse besede bi bile odveč.

Imam pa tudi dobro novico. Čez čas vas ne bo več tako močno bremenilo. Čez čas si boste lahko pogledali v oči. Čez čas bo bolečina manjša. Čez čas boste vedeli, da niste mogli narediti drugače. Razumeli boste. Zavedli se boste, da je tako bilo in zdaj najprej bo drugače. Ne morete se vrniti nazaj in pot naprej je naporna. Pojdite po njej. Saj veva, da drugače ne gre.

najlepše se vam zahvaljujem za odgovor, …in ja tita krivda je v meni pogubna…po eni strani bi zelo rda slišala, videla ženske, ki so dale kaj takega skozi, vendar enostavno ne vem, kako bi reagirale name….

…razmišljam o anonimnem pismu, ki bi ga naslovila na starše, pa ne vem če bi bilo prav…

sem iz maribora, in bi vas res prosila, za podatke in naslov kakšnega strokovnjaka, ki se s temi primeri ukvarja v mariboru…ne vem ..društvo ali kaj podobnega mogoče…

kako je možno postati član takega društva…8priznam, da bi mi bilo zelo nerodno kar it tja in povedat tole nekomu, ki sploh ne vem, če mu lahko zaupaš..)…kako torej…?

Še enkrat hvala za vaše vzpodbudne besede, in trud…

res se človek počuti nekoliko olajšanega, ko vidi da še kdo misli, da le ni njegova krivda…čeprav vem…da bi tako kot starši …verjetno tudi marsikdo drug rekel…pa saj je bil on še tudi otrok (ja po letih res ni bil polnoleten)…in ni hotel…kar pa ni res…!

Lep pozdrav…

Društvo za nenasilno komunikacijo v Mariboru, Gosposvetska 27, tel.: 02/ 250 17 36. Lahko pokličite, vprašate, se dogovorite za srečanje, lahko ohranite anonimnost. Preverite in boste videli, kakšen imate občutek. Zaupajte malo po malo. Korak za korakom, da preverite, ali je oseba vredna zaupanja.

Na združenje proti spolnemu zlorabljanju lahko pokličete na sos linijo: 080 2880, je sicer v Ljubljani, vendar morda lahko nekaj informacij pridobite po telefonu.

Glede tistega, ko ste rekli da pa je tudi on bil tudi otrok pa bi vam le rekla: bil je veliko starejši, grozil vam je, da ne smete povedati, kot ste rekli je tako delal, kadar ste bili po njegovem mnenju poredni. Vedel je, da tega ne bi smel delati in zavedal se je, da ni bilo prav. Ko ste ga pred kratkim spomnili na dogodek… kaj je rekel?
Ne iščite razlogov pri sebi. Moralno je odgovoren in kriv za to, kar je z vami delal. Niste vi krivi; v kolikor je zdaj sploh smiselno govoriti, kdo je bil kriv.