kmalu bo minilo eno leto…
…in ne vem,kako bom se držala. Že od začetka junija mislim na ta dan,tri dni sem jokala,depresija me je spet zgrabila..no zdaj sem otopela. Počutim se prazna. Zjočem se kdajkoli,kjerkoli..samo ena misel na to in me je že konec.Še huje mi je pa zato,ker sva z partnerjem šla narazen,ker sem si želela iti z njim v park zvončkov. Ampak očitno nebova šla skupaj.
On o tem nikoli ni govoril,zaprl se je vase..
11.6.09 bi moj sinek pihnil svečko,svojo prvo svečko…nevem,kako naj se držim.
Drugea, kot krepak in topel objem, ti ne znam poslati. Ni se treba držati in delati močne, zakaj le? Pojdi k sinku in pusti solzam, naj odnašajao vsaj delček bolečine. Zakaj bi morali svetu vedno kazati lep in nasmejan obraz? Tvoj malček je zagotovo ob teni, ker ve za tvojo ljubezen in žalost, v to bodi prepričana.
Žal mi je, da si morala doživeti tako težke izgube. Najprej otročka, kasneje še ljubezen. Naša mala bi morala 12.5, ravno tako upihniti prvo svečko. In čeprav se je mesec prej rodil njen bratec, bolečina ni bila nič manjša.
Ni treba skrivati bolečine, le zakaj? Ob takih trenutkih se vedno spomnim tiste mežkove:
Julija, objokana,
ni ti treba skrivati solza,
solze so kot biseri,
bolečina jih rodi…
topel objem,
NINI
Žal mi je za tvojega fantka in dobro vem, kaj doživljaš. Sama sem 3 leta in pol po izgubi hčerke, pa je še vedno težko. Najbolj bolijo obletnice, določeni datumi, ki kar nočejo izginiti iz glave. Če se prav spominjam, sem enkrat prebrala, da je pri najinih dveh otrokih šlo za isto anomalijo.
Vse najboljše tvojemu sinku za rojstni dan, tebi pa en topel objem in dobre misli…