Janis, kaj pa jaz vem čemu je to tako… še največkrat mi padejo na pamet boji med psicami ki se gonijo. Le-te se takrat namreč nikoli ne tolčejo samo za hec ampak grejo na smrt tekmice. Je pa zanimivo, kako malo žensk se tega principa ne zaveda. Če bi bila zlobna (roko na srce, to sem) bi rekla, da mi primanjkuje ženskih hormonov, he he he.

Malček sem se zafecljala z zavedati, nezavedati… ampak saj veš kaj mislim. Vmes sem tudi jaz še malček razmišljala in ugotovila, da je verjetno med lezbijkami in biseksualkami ta odnos lahko lepši in boljši zato, ker se medsebojno pač ljubiš. In če nekoga ljubiš, mu ne boš počel svinjarij.

Kako žalostno je, da o ženskah razmišljaš na ta način. Imaš s prijateljicami res tako slabe izkušnje?

Ja, je žalostno, pa vendar ne bi rada posploševala, ker še vseeno mislim, da izjeme obstajajo, le odkriti jih je treba. S prijateljicami imam res same grenke izkušnje, da ne rečem še kaj hujšega. Niti ene ni, ki mi ne bi zabodla noža v srce ali pa vsaj v hrbet. Zanimivo, ne? Pravzaprav, obstaja ena izjema, samo tej težko rečem prijateljica – ali pač? Moja tašča. Kdo bi si mislil, še sama sem presenečena nad tem odkritjem, he he.

Ker si ravno radovedna, ti jaz povem moje izkušnje. Vsekakor so popolnoma nasprotne od tvojih. Na vprašanje “V čem je torej problem, da velika večina hetero žensk z drugo žensko ni sposobnih imeti pristnega prijateljstva, ki ne bi slonel iz parazitiranju?” odgovora ne boš dobila, ker je napačno zastavljeno. Povsem jasno je, kakšen odgovor hočeš. Biseksualke, lezbijke in moški so zrele osebnosti, zmožne pravega prijateljstva, medtem ko so heteroseksualke labilne, pasivne, od moških čustveno odvisne ženske, mentalno na ravni otroka. Namenoma pretiravam (da se ne boš na to obešala). Sama sem heteroseksualna, vendar ne 100%, kar po mojem mnenju tako ali tako nihče ni. Dopuščam možnost, da kdaj spoznam tudi žensko, ki bi jo želela kot partnerico, čeprav tovrstnih izkušenj zaenkrat še nimam.

S takimi osebami, kot jih ti opisuješ, prijateljstev ne sklepam. Hitro začutim, kdo me izčrpava ali potrebuje le “psihoterapevtko” v težkih trenutkih, v zameno pa ne ponuja ničesar. Prijateljev med moškimi imam zelo malo, pravzaprav so to bolj znanci, prijateljic med ženskami več. Vse jamračice, ki imate take izkušnje z ženskami oz. ste se kao vedno bolje počutile bolje v moški družbi, ste si same krive, ker v teh ženskah vidite nekaj, kar ste v resnici same. Nikoli se nisem počutila ogroženo med ženskami, kot se očitno ve. Vem, kdo je vreden mojega časa, ostale pa spoštujem, vendar se zanje ne razdajam, kot sem se pripravljena za prave prijateljice.

besna glista, svoje poglede poskušaš projecirati name osebno, kar je zmeraj risky business. Si pa zato naredila nekaj precejšnjih logičnih napak.

Ker sama nisem hetero, tudi ne morem sklepat prijateljstev med dvema hetero ženskama in jih nikoli nisem mogla. Sama imam dobre prijateljice (vseh spolnih usmerjenosti) IN partnerko in nimam nobenega razloga, da bi svoje teorije osnovala na nekih svojih kobajagi travmah do žensk – se ti zdi, da bi potem zmogla polnokrvno ljubezensko razmerje z eno izmed njimi?

Za razliko od heteroseksualk pa imam ta luksuz, da lahko odnos med dvema heteroseksualkama gledam povsem od zunaj, kar se mene vse skupaj pač ne tiče. In tako sem videla velikokrat točno zgoraj opisani vzorec – ženske prijateljice kot rezerve za čase, ko moškega ni. Seveda nisem tako prismojena, da bi trdila, da je to pravilo, ki velja absolutno za vse, trdim pa, da je tak vzorec parazitskega obnašanja najvišji ravno v odnosu med dvema hetero ženskama.

“Dopuščam možnost, da kdaj spoznam tudi žensko, ki bi jo želela kot partnerico, čeprav tovrstnih izkušenj zaenkrat še nimam.”

In zanimivo, tudi ti mi ne moreš pripovedovat o ženskih odnosih s stališča hetero-hetero 😉

Mogoče se ti zdi, da je latentna biseksualnost dejstvo, ampak žal ni.

Koka, si tudi ti kdaj kakšni prijateljici zabodla nož v srce ali hrbet?

Ne, jaz nisem mesarski tip 🙂 Ugotavljam pa, da tudi ženski tip nisem. Kako naj to pojasnim? Nikoli nisem imela prijateljic s katerimi bi se hihitale in opravljale na veliko, skakale gumi twist in se zaljubljale v iste muzkontarje ali šaušpilerje. Vedno sem se domače počutila samo z raznoraznimi marginalci, ki se takih zadev pač niso šli. Nikoli nisem nikomur nič “vračala” ali se šla kakih igric. To se mi zdi primitivno.

Pa je res to. Popolnoma se strinjam. Naj zweni še kako kruto ali kakršnokoli si kdo prdstwalja..pa wendar je res.Ali pa jaz samo widim tako stawri okoli sebe?!Ne..Wse je lepo in praw, pride kdaj pa kdaj do ljubusumja, zawidanja, egoizma, itd., itd., bistwo pa je, da wse to še nekako gre..dokler se na eni ali drugi strani ne pojawi-moški, kajpada. Potem se wse spremeni.-Ali da se poprawim-Potem se wsi spremenijo.In s tem posledično tudi prijateljstwo. Ali pa razpade, kar je najhujša oblika, pa wendar, w takem primeru tudi najboljša..Ja, to sem se naučila. Lahko je “popolno” prijateljstwo, lahko je oh in ah prijateljstwo, ampak, ko med njiju pride kdo drug…potem pride tisto, kar hočeš, nočeš, nekogar wendarle boli.