Klica na pomoč !!?!
Hvala vam vsem za vso pomoč in lepe besede ..
Sama sem od sinoči še za en odtenek bolj sama in prazna. Sestra je videla, kaj sem naredila. Odziv? Ne vem, če zmorem to opisati. Solze z obeh strani, obtoževala me je, ni me poslušala. Vse drugo je obtoževala za to, kaj sem naredila, samo bistva ne. Ko je utihnila in ko sem ji povedala vse, je bila samo tiho. In od takrat nisma spregovorili besede. Aja, čez kako uro je prišla po mene v sobo in rekla, da moram k njej spat, in potem vso noč nisma spregovorili niti besedice. Poslušala je moje solze, mojo bolečino in jaz njeno. Povedala bo staršema. Danes. Ne vem, kaj bo. Vem, da bo grozno. In vem, da se je moje staro življenje končalo. Tisto lepo, ko nisem bila žalostna ker sem sama, ko sem iskala srečo v malih stvareh. Ja, saj ni bilo tako slabo. Ampak zdaj niti tega verjetno nebom več imela. Konec je. Včeraj je bil moj konec. In danes bo še večji konec. In strah me je. Tako zelo, zelo strah. Nočem da starša izveta. Nočem, da me obtužujejo za to. Ker … Nikoli še me ne bilo tako strah in še nikoli v življenu nisem bila tako na tleh. Vem, za svoja dejanja sem odgovorna sama in sedaj se bom pač mogla soočti sama s seboj in z vso okolico. še nikoli me ni bilo tako strah prihodnosti.
Nikoli, karkoli se zgodi, ne bom več stara jaz..
Težko je razumeti kaj v biti ljudi žene v tako skrajno fazo obupa, da bi najraje prizadejali sebi vse bolečine tega sveta. Vzrokov je več. Biti ljubljen v današnjem svetu, ko je razvrednoteno že čisto vse, ko ni več pravil in ne meril, je za mlade ljudi še toliko težje. Časi so drugačni, kot smo jih živeli mi. Jaz razumem mlade in jih vedno zagovarjam. Vsi pritiski staršev, šol, zunanji pritiski tega sveta, so dandanes veliko težji, kot nekoč. Žal. To je resnica. Vrednote kot so poštenje, dobrota, ljubezen so se izničili v pehanje za čas, denar, uspeh v šoli, uspeh v službah. Starši nimajo več časa, da bi otrokom prisluhnili ali vsaj zaznali kritično vedenje svojih otrok. Depresije, motnje hranjenja, droge, rezanja so samo posledica brezupa v katerim se mladi nahajajo. Vse več jih potrebuje strokovno pomoč. Izjemo vidim samo v otrocih, ki so jih starši vzgajali v športnem duhu in so mladi skoraj zasvojeni s športom. Ekstremno ali samo ljubiteljsko. Tudi vzgojitelji v šolah ne znajo več ravnati z mladimi tako, kot bi morali. Žalostno. Prijateljstva in ljubezni so zato edina rešilna bilka mladih, ki se nimajo zbirati drugje kot po lokalih. Kako bo nekdo, katerega straši nimajo niti sredstev v teh časih funkcioniral drugače? Jaz mislim, da smo krivi starejši. Imam doma eno najstnico in lahko odkrito napišem, da sem ves svoj prosti čas, voljo in energijo vlagala v njene kaprice in muhe, ki sem jih probala vsaj razumeti, če že ne rešiti. Zato pišem, da razumem mlade. Boli me, ko berem koliko nesrečnih zgodb se konča s samomorom, koliko deklic v upanju po popolni postavi in videzu strada, koliko mladih fantov se ubije na cesti, ko preizkušajo svojo željo po zmagovanju na hitrih motorjih in avtomobilih. Kaj pa mi? Ne najdemo ne besed, ne rešitev za naše otroke. Bi si želela, da bi mladi lahko živeli v taki državi, ki bi jim pomagala pri odraščanju. Da bi našli smisel svojega mladega življenja v stvareh, ki bi jih osrečevale. Da bi ne bilo ne revnih ne lačnih otrok, ne obupanih in žalostnih. Tak svet, v katerem bi mladi znali ceniti življenje kot edino vrednoto, da bi našli sebe in svoj smisel v odraščanju. Brez travm in obupa.
Bi si želala, da bi omenjeno deklo spoznalo prave prijatelje, imelo dobre strše, ki bi jo razumeli in ji pomagali. Izhod je edino skupina mladih, ki pod strokovnim vodstvom pomaga. Tako skupino bi si morala nujno najti in to čimprej, če ne takoj. Bralci ji lahko pomagamo z naslovi skupin, ki pri nas so. V Ljubljani je po novem tudi psihiatrična ordinacija za katero ne rabiš nobene napotnice. Samo prideš tja in ti probajo pomagati strokovnjaki.
Naj mi omenjeno dekle ne zameri, če ji pišem, da rabi strokovno pomoč. To je edino upanje in edina pomoč, ki ti lahko pomaga.
Prosim, zberi pogum in se odloči narediti omenjeni korak! Boš videla, da ima še milijon mladih podobne probleme kot ti in potem jih boste lažje reševali skupaj.
Pa srečno.
No, pa naj vam zaupam svojo »zgodbo«. Pred petimi leti sem se prvič iz oči v oči soočla s samomorom. Ne, nisem ga delala jaz. Ampak oseba, ki jo imam zelo, zelo rada. In na našo srečo, ni ji uspelo. Je jo pa spremenilo. In mene. Čeprav sem bila še otrok. Od tiste noči malo večji otrok.
Potem sem se zaljubila. Resnično zaljubila. In ljubezen traja že več kot dve leti. Zaradi njega trpim že več kot dve leti. Eden tistih je, ki te samo izrabijo in zavržejo. Pravzaprav se med nama nikoli ni zgodilo kaj prav posebno lepega. Pač skupaj sma bila nekajkrat, vedela sem kaj počne z mano, ampak sem se zaljubila tako hitro in tako močno, da niti nisem takoj dojela, kaj se dogaja z mano. Pa sem mislila da bo minilo. Pa ni. Vedno huje je bilo. Po dobrem letu pa se je zaljubil, resnično zaljubil v eno izmed mojih najboljših prijateljic. Ki tako kot večino ostalih prijateljev ni vedela, da ga imam jaz še vedno tako zelo rada. Malo jih je vedelo za to, mogoče tudi zato, ker sem se sama sramovala te ljubezni. ker je bila tako velika in tako nemogoča. Ja, in tako ju sedaj že več kot eno leto vsak dan gledam skupaj, poslušam o njem, poskušam pomagati reševati njune probleme … in ga imam še vedno rada. Čeprav se trudim, da bi ga pozabila. Pa je tako težko. Po drugi strani pa sem vesela, da ju imam priložnost opazovati na tako mali razdalji, kajti veliko sem se naučila. Med drugim tudi to, da te lahko osreči že samo to, da veš, da je tvoja ljubljena oseba srečna. Pa čeprav si naslednji trenutek sam skrušen .. čez pol mesca odide. Delat gre v drugo državo. Mogoče je to nova priložnost zame. Mogoče ga, če ga tako dolgo ne bom videla, končno pozabim. Ampak spet boli, misel na to, da ga več mesecev ne bom videla, mi prebada srce. Srce, ki noče ljubiti nikogar drugega.
Potem pa je tu še večje trpljenje. Pred dvema letoma sem imela še vse. Vse, kar sedaj vem, da mi manjka za srečo, čeprav tedaj tega nisem tako cenila, kot bi cenila zdaj. Imela sem dve najboljši prijateljici. Bile smo … Prave prijateljice. Vsaj takrat smo mislile, da to smo. In potem, se je zgodilo to, kar se je moralo. Skupaj v dijaškem domu-katastrofa. Začeli so se prepiri. Vedno pogostejši. Dve, ki sma bile največ časa skupaj, sma ugotovili, da se imam še rajši in tretjo odgnali vstran od sebe. In čeprav sem vedela, kako jo imam rada, ji tega nisem povedala, ker sem imela S. še rajši. In zelo dolgo sma bile srečni, najboljši prijateljici, sami, vedno skupaj. Verjetno najlepši meseci v mojem življenju. Pa so nastopili problemi. Njen resen fant. Ki pa v resnici ni to. In sma se začeli kregati. Jaz, ker sem pogrešala njeno družbo in ker sem vedela, da je obsedena s človekom, ki ji laže, in čeprav to vsi vedo, ona ne odpre oči. In ni me poslušala, tudi mene ne. In ona, ker je zanjo obstajal samo še on. Sedaj, ko gledam nazaj, jo mogoče razumem. Vsaj malo. Ampak ne najdem opravičila za to, kar je storila. Sedaj je pol leta od takrat, ko skoraj ne govorima več. Skupaj sma v dijaškem. To me še malo bolj ubija. Nikoli se nisma pogovorili. Dala sem ji tisoč možnosti, da se. Tisoč možnosti, da se pobotama. A ni hotela. Vedno je samo trdila, da me ima rada in da me pogreša, a da je njen fant za njo na prvem mestu. In sedaj me njena odsotnost ubija dan za dnem. Tako zelo, zelo jo pogrešam. In hkrati vem, da nikoli več ne bova skupaj.
Tako ostajam sama. Seveda imam prijatelje, dobre prijatelje, s tisto bivšo prijateljico, omenjeno že prej, sma se pobotali, a to, kar je bilo med nami, postavlja zid med naju. Ima svojo najboljšo prijateljico. In čeprav mi reče, da sem zanjo tudi jaz najboljša prijateljica, vem, da nisem, in da nikoli več ne bom. Zato ne ve, da sedaj prestajam vse to.
In so še druge prijateljice, prijatelji. A nikomur ne vem, ne morem povedati kaj se mi dogaja, se izpovedati.
In nikogar nimam rada, kot sem imela rada S.
Razumem te Obupana. Lepo si napisala. Je žal tako, da v našem življenju ljudje tudi odhajajo. Prijateljstva se končajo, nastajajo nova. Težko je preboleti, vem. Mislim, da pa je najtežje na svetu biti sam. Čustva, ki jih doživljamo ob prijateljstvu in ljubezni nas vežejo na osebe na katere se nevede navežemo in jih imamo radi. Ko pa omenjeni odidejo iz našega življenja, ostanemo sami. Sami smo v biti celo življenje. Najti boš morala svoj smisel v vsem tem. Trpljenje in žalovanje ti ne bo pomagalo. Tudi pozabljanje ljubeče osebe boli, bolj, kot človek misli, da lahko. Na koncu pa vse preživimo, samo napolniti si moraš dan s stvarmi, ki te osrečujejo, oditi moraš v drug krog ljudi in spoznati nove prijatelje in nove ljudi. Vem, lahko je pisati, težje pa je to storiti. Ne muči se več s preteklostjo in žaživi na novo. Resnično te je škoda, da se takole uničuješ, ker si še mlada in je vse življenje pred teboj.
Draga moja, po vsem tem, kar si napisala ugotavljam, da si zelo zelo inteligentna mlada dama, verjetno tudi visoko presegaš vse okrog sebe. Nekako taka si, kot jabolko, ki raste na najvišji veji drevesa. Najlepša, najbolj vabljiva, pa tudi nedosegljiva. Kajti parirati tebi pomeni biti moški. Noben fantiček ti ne more biti kos. Noben fantiček te ne more razumeti in doumeti tvojih globočin. Niti tisti ne, ki ga ti ljubiš. Kajti to dejstvo ga ne dela nič drugačnega, kot je. Še veliko močnika bo moral pojest, da bo postal moški. In če ti zašepetam resnico, šele okrog tridesetega leta se jim nekak začnejo bistrit obzorja. Do takrat pa okrog sebe nevede, smehljaje in lahkotno povzročajo destrukcijo.
Ta fant, ki ga imaš rada, in ta tvoja prijateljica, ne dojameta kaj ti počneta. Dojemi vsaj ti. Ni vse kar cool, kar se ti dogaja. In tudi ni kar cool, da si nekako še vedno del njihovega življenja, ker te vsak dan znova in znova ubijata s tvojim privoljenjem. Večina ljudi prenese to samo enkrat v življenju 🙂 pa še takrat ne dojamejo tega, ker so na koncu mrtvi. Ti pa vsak dan prostovoljno položiš svojo glavo na tnalo, da ti ga odsekata tista, ki ju imaš rada…in veš, da bo jutri spet tako. Da boš šla spet na morišče. In tako pač ne gre, da bi kar umiral in umiral. Zato si si nekako zamislila, da je grozen konec boljši kot groza ki ji ni videti konca.
Si dekle, ki je komaj postalo dekle. V svoje mlado telo imaš ujeto dušo odrasle ženske, ki pa ji manjka življenjskih izkušenj. Žal vso svojo inteligenco uporabljaš zato, da se mučiš. Ženske, ki imajo izkušnje, namreč tega (več) ne počnejo same sebi, ker preveč boli. Glej, to je tako, kot da bi si roko pekla na plinu. Čeprav bi bilo dovolj, da jo odmakneš s plina, razmišljaš, kako bi povzročila eksplozijo, da bo končno enkrat konec tej agoniji.
To, kar se dogaja tebi, je nevzdržno. Se popolnoma strinjam. Kaj takega na dolgi rok ne prenese nihče, zato je kar v redu, da se bo to presekalo. Če ne s tvoje strani pa zaradi dejstva, da gre fant delat stran, v drugo državo. Pri tem ugotavljam, da ljubezen do tvoje prijateljice že ne more biti tako neznanska, če se je odločil za kaj takega. Predvidevam namreč, da ona ne gre z njim. Ta tvoja ljubljena oseba, za katero si tako želiš, da bi bila srečna, kot kaže z veliko lahkoto žonglira z ženskimi srci in počne pač tisto, kar njemu trenutno najbolj ustreza. Nikar ga ne imej na takem podstavku in ga ne idealiziraj, ker ni on tisti, ki je tako poseben. Posebna je tvoja zmožnost nekoga imeti tako brezmejno rad. On je samo prevodnik. On je samo kasetnik, v katerega si vstavila svojo lepo pesem, ki pa je žal pokvarjen in zavija. Mar boš zaradi tega uničila kaseto???
Pri tvojem pisanju sta mi prišli na mizo dve cinični pesmici:
“Stresel sem dušo na mizo in tuje hladneje kot smrt, si rekla v poljubu slovesa, dragi umazal si prt”
“Uzela si britvu, sekla si si vene, čime da se brijem, ne misliš na mene….”
Toliko o fantkih.
Zdaj pa o punčkah.
Čimprej boš spoznala, da je ženska ženski lahko največja bitch, prej boš lahko med njimi našla tudi take, ki jim dela še kaj drugega kot zadnji del možganov in niso odvisne samo od hormonskega ne-ravnovesja. Sama sem ženska, pa ti povem nekaj. Ženske smo podobne psicam, ki se čisto dobro prenašajo, dokler ne pride do paritve. Ko pa pride mimo Fifi, se jim zmeša in se zgrizejo. Pa ne malo, ampak do smrti.
Velikokrat se ljudje sprašujejo, če je možno prijateljstvo med moškim in žensko, pa bi bilo bolje vprašati se, če je možno prijatelstvo med ženskami. Odgovor je definitivno nikalen. Oziroma, prijateljstvo je možno, če nimaš skupnih interesov. A vidiš ti ta hakeljc? Človek bi si mislil, da so skupni interesi tisto, kar druži ženske. Le malo katera je sposobna presečt lastno fovšijo in le malo katera si ne zaželi prijateljičine cote/parfuma/čevljev in v hujši obliki – tipa. Zato so znane dvojice prijateljic Lepa-grda, suha-debela itd. itd. itd. Ženske preprosto ne prenašajo konkurence in potencialne nevarnosti. Ti si kot kaže ena od tistih, ki ji ideal prijateljstva pomeni nekaj višjega, kot je tako banaliziranje stvari.
Zdaj pa o osamelih samicah.
Jaz sem se totalno našla v tvojem postu. Počela sem čisto enake, pravzaprav identične stvari, kot jih trenutno počneš ti, čeprav sem bila v tvojih letih precej bolj neumna. Kako to, da sem kljub temu dosegla visoko starost 40. let? Mene je rešila želja po življenju, hrepenenje po tem, da bi videla, kam me bo pripeljalo do – recimo 20. leta. Brala sem, ogromno sem brala, pisala, secirala karakterje okrog sebe, pustila sama sebi, da žalujem. Najprej za fantom, potem za prijateljico, potem za seboj. Rešila sem sama sebe. Svetlana Makarovič je napisala eno pesem: ti si sama svoja mati, sama svoja lastna hči… Evo, to sem tudi jaz. In to si, kot kaže tudi ti.
Noben od nas te ne bo rešil. Sama boš tista, ki bo našla pot. In prepričana sem, da jo boš našla. Imaš pa eno neizmerno srečo, ki jo jaz nisem imela. Razumevajočo sestro in ljubeče starše. Oni so ti lahko tista oporna točka, s pomočjo katere boš kot z vzvodom, premaknila cel svet. In kdo je cel svet? Ti, seveda.
Bila tam…kaj pa mi nad 30? Kaj naj rečem jaz, ki jih imam nad 40? Koka je lepo napisala. Tudi jaz sem sama prišla do tja. O Osamljenosti in tistem biti SAM s seboj pa samo tole.
Mene je pravkar nekdo prevaral. Grdo, podlo in še zdaj cvilim in jokam za njim – žal. Ja, vedno smo v biti sami, tudi če imamo partnerja ob sebi. Pravijo, sam se rodiš, sam umreš. Kruto a ni? Saj ne rečem, da imamo prijatelje, ljubince in starše, pa brate in sestre, ter kasneje svoje lastne otroke. Ampak kako naj nekdo bo JAZ in jaz TI? Še dve osebi, ki sta na moč navezani ena na drugo se razideta. Vedno nekdo oddide, nekdo je ranjen, prevaran. Ni popolnega sveta. O tem sem želela pisati, pa ne vem, če sem se popolnoma dobro izrazila. Imam tudi jaz hčerko, ji stojim ob strani, pa ona ima tudi fanta. Samo ko si sama naredi problem, ga ponavadi tudi sama reši, kljub mojim nasvetom. Razumeš? V biti smo sami krivi za celoten potek našega življenja in še vedno trdim, da me prav nihče ne more onesrečit ali pa osrečit, ker to nosim v sebi. Srečo ali nesrečo. Me je nekdo prevaral in si ližem rane, ja nesrečna sem zavoljo njega, ampak kriva sem si SAMA. Zakaj sem dopustila, da se mi je to zgodilo? Kdo ve, mar mu nisem bila zadostna ali pa je spoznal pač eno drugo, boljšo, lepšo. Naj se zato ubijem? Potem definitivno ne bi prišla do štiridesetega, bi me že prej pobralo. Razmišljam pač tako, da si je vsak kriv sam za večino stvari, ki se mu zgodijo. Vedno krivimo druge, le sebe ne. Pa saj nismo popolni, zakaj potem to pričakujemo od drugih? Koka je napisala resnično najboljši odgovor, pod katerega bi se podpisala, če se lahko. Ja, mislim, da smo v vsakem zosu sami, ker smo ga tudi sami zakuhali. Ampak zato nam še ni potrebno rezat žile in se obesit na prvi štrik. To ni rešitev. Ne more in ne sem biti, ker kot v absurdu nismo sami. Kaj bodo pa zanamci rekli? En velik zagotenen vozelj je tale lajf. Žal. Pa vendar je lep.
Metka, napisala si: ampak kriva sem si SAMA. Zakaj sem dopustila, da se mi je to zgodilo?
JA TO JE TISTO!!! To si očitam, zato se žrem, ne morem verjeti, da je ves trud, vsaka potna kaplja prinesla ravno to. Točko kjer sem. Sama sem kriva, poti nazaj ni, naprej je ne vidim. Nekako si rečem, da so otroci tisti, zaradi katerih moram iz minute v minuto, iz ure v uro, iz dneva v dan…bo leto? Več let? Upam. Kaj že upam; če pa je moje življenje zadovoljevanje potreb drugih? Učili so me- tiho bodi in delaj. Ja tudi to je moja napaka.
Verjetno vam dolgujem zahvalo..Ampak besede niso nikoli dovolj globoke, da bi zmogle opisati čustva in mišljenje.Ja, pomagale ste mi. Zelo. Sestra ni povedala staršem in ne bo. Dala mi je novo priložnost, ki je ne mislim zapraviti. Dokazala ji bom, predvsem pa sebi, da sem vredna zaupanja, in da sem tako močna, da se s težavami in sama s seboj ne bom več spopadala z britvico v rokah. Naučila se bom imeti rada sama sebe. Naučila biti sama. Dolgo pot me čaka, in težka. Seveda še boli, zelo, ampak misel na to, da so okrog mene ljudje, ki me imajo resnično radi, in da me čaka še vse življenje, ki mi ponuja vse tiste male, čudovite stvari, ki me bodo osrečile…In da me čaka ljudje, ki me bodo imeli radi, kot si zaslužim.
V teh dneh se je nekaj v meni premaknilo in upam, da mi bo pomagalo, da se bom postavila na noge. Da se bom naučila hoditi. In kasneje padati.
Vse ve ste moj angel. Ampak moj največji angel je moja sestra. Če boš to brala, vedi da te imam neizmerno rada. Tako rada, da z besedami tega ni moč opisati. Zato bom molčala. Misli si, da je bilo vse napisano.
Hvala vam!
Preživljaš trpljenje prve ljubezni. Preživljaš razočaranje prijateljstva. Najbrž ti ne pomaga, če ti rečem, da nisi prva. Da si “dobrodošla v klubu”. Sedaj pa razmišljaj kako ven iz njega.
Pri ljubezni je tako – ko je konec, je konec. Pika, zdravo. Spijaznit se je treba in iti naprej. Meni je pomagal neke vrste ponos. Ej, ne morem travmirat za nekom – KI ME NIMA RAD. Ker je to ponižujoče zame, jaz se preveč cenim za kaj takega. Ker nočem biti trapa, ki se meče za nekom, ki tega v bistvu ni vreden. Trpela sem kot kristus, me mikalo, da počnem vse možne neumnosti, a me je zadržalo ravno to, da tega ne smem naredit – zaradi sebe.
Ne, ne poznam zadovoljstva ob gledanju ljubljene osebe, ki je srečna v rokah druge. To zame ni bila sreča, ampak pekel. Jaz sem želela srečo zase. Grdo, lepo, a ako je. Ostalo so sicer lepe misli, vznesena čustva itn itn – a zadovoljstva mi nikoli niso prinašala.
Zato super, da odhaja, naj gre tudi iz tvojih misli in srca. Odpri se raje drugim. Tam nekje se sprehaja tvoja sreča, samo srečati jo moraš, veš (in iti z njim na zmenek ;-)))
Zato, glavo gor, obrabljeno a resnično – ogroooooomno lepega te čaka, samo živeti moraš. Iti naprej. Ne občepeti nekje na stranski poti, tako se da čepeti tudi 10 let, veš. Aktiviraj se, odpri se svetu, ne zgubljaj se!
Lep pozdrav!
Če še bereš obupana: mislim, da si mnogo bolj senzibilna na svet in vse okoli tebe in takrat te svet, ki naj bi bil lep,prijazen enostavno preplavi in se ti zdi vse noro-bedasto-da ne rečem pri tvojih letih.
Veliko pričakuješ, verjetno preveč-od sveta, od vrstnikov, staršev, ker si sama nesigurna, rada bi nekaj, pa ne veš točno kaj-ne gre za to, da bi te obsojala, vendar poskusi svet okoli sebe bolj opazovati, bodi zadovoljna z malim in ne pričakuj vedno toliko od drugih-vsak se pač ukvarja s seboj in vsak si želi, da bi vsi/čimveč ljudi delali zanj-umetnost življenja je, da so eni bolj spretni v tem drugi manj.
Želiš si, da bi svet opazil, zaznal tvojo stisko-pa je ne. Da bi ti kdo podaril kaj lepega/vrednega (nasmeh, prijazno gesto…)-pa se ne zgodi…
Zato ne pričakuj nič oz. čimmanj, vlagaj čimveč vase-prebiraj knjige, športaj, najdi si hobije, ustvarjaj odnose-žela pa boš kasneje (recimo čez 10, 15 let). Problem je, ker bi ti rada žela že sedaj, ko se šele dodobra oblikuješ in prihajaš šele svetu naproti. Najprej moraš veliko vložiti, da boš dobila kako drobtinico nazaj.
Želim ti, da čimprej prebrodiš to obdobje, ki je očitno zate prelomnica-ne zapravi 10 let zaman za iskanje pozornosti/potrditve v drugih-obrni se predvsem k sebi.
Naj ti bo vse dobro.
Lp, Srči
Pa sem spet tu. Na srečo prisebna in zdrava, tudi kar se tiče moje “čustvene inteligence”. Ja, je že tako, da čas celi rane..Čeprav jaz tega v praksi ŠE nisem doživela. Verjamem pa, da bom. No, jaz sem prebolela čez noč. Menda. Kaj lažem..Preteklosti zagotovo še nisem prebolela. Sem pa njo. Mojo najboljšo prijateljico..Kaj to sploh je?Saj niti razmišljati ne morem o tem, ker se mi gnusi, gnusi spomin na to, kakšen odnos sma imeli, kaj vse sem naredila za njo, predvsem pa, kako zelo, zelo rada sem jo imela. Ja-sem jo imela. Ne morem govoriti o tem, kaj se je zgodilo. Lahko rečem, da sem v enem dnevu odprla oči, povezala dejstva, ki so mi skakala pred nosom in jih nisem hotela videti in sprevidela-sprevidela, kdo ona v resnici je. Še zdaj ne vem, če sem jo v tistem trenutku zasovražila ali kaj se je zgodilo, toda..od takrat nisem več jokala za njo..Samo še včasih se spomnim, kaj sem doživljala z njo..In takoj pomislim na to, kaj sem zaradi nje izgubila in kaj vse pretrpela. Ni vredna. Nihče ni tega vreden. In jaz to sedaj vem.
Koliko je minilo od takrat?5 mesecev?Dolgih, zame nikoli pozabljenih. Ker sem se tako spremenila. To vidim sama, mislim, vem, da to vidijo tudi drugi. Mogoče celo ne samo na bolje. Sedaj mislim tudi na sebe. Svojih čustev ne razstavljam več na ogled, na dražbo, sedaj so moj zaklad. Tudi zaupam več ne vsemu in vsakomur. Sedaj mislim na sebe, delam in živim za sebe, in kar je najpomemnejše-poskušam se vzljubiti. Tako drugačen pogled imam na vse, kar se mi je dogajalo takrat. Tako drugače razmišljam. Tako zelo drugačen odnos sem vzpostavilo do vseh in do vsega. Sedaj gledam skozi okno in zrem v svet, ki me mika, da bi ga vsega prehodila. Sedaj opazujem metulje in si želim z njimi poleteti. Sedaj se razveselim vsakega sončnega žarka, in vsake dežne kaplje, kajti vem, da jim sledijo sončni žarki, ki si jih želim. In ne hrepenim več po bližini. Sama sebi naklanjam lepe trenutke, najlepše momente bližine in čustvene topline. Opazujem okolico in vse kar je v njej. Opazujem majhne otroke in vem, da bodo nekoč postali veliki..In srečni. Tako kot jaz. Opazujem ljudi, ki me imajo radi, in se sprašujem, s čim sem si jih zaslužila. Opazim prazno cesto, na katero padajo črne sence in vem, da ne bo več dolgo sama. In da nanjo ne podo dolgo padale sence. In pomislim na to, da če so sence, da je tudi sonce, kajne?
Pride žalost, samota, solze, trpljenje..Pride trenutek, ko sem spet samo to, kar sem bila takrat. A mine. A je ena razlika-britev v mojih rokah ne predstavlja več nevarnosti. Niti pomislim več ne. Sedaj sem zmožna sama premagovati svoje težave. In to je tisto, kar je najpomemnejše. Ne bojim se samote. Uživam v njej. Vsaj za trenutek.
Me katera razume?
(in seveda vem , da na ta forum, zagotovo še bom pisala.)
Čau, čau,
ja jest te zeeelooo razumem!! Sem šla ene parkrat čez taka obdobja v svojem še ne 30 letnem življenju, ko se ti na polno porušijo iluzije o lepem, kolikor toliko poštenem svetu, ko vidiš, da si popolnoma sam, po možnosti pa moraš bit v pomoč in uteho še drugim. Jah, nekako te le te manjše, kratke radosti držijo pokonci!! Mene so predvsem kakšen nasmeh otroka, kakšna prijazna žival, lep sončen zahod, sprehod,… Ampak vse sem si morala sama pričarat in naredit! Včasih pa so me celo res čisti tujci, ki me ne poznajo, pohvalili za kaj ali mi dali kakšen kompliment, kar ti res polepša dan. Žalostno pa je, da bližnji tega niso sposobni!! Omenijo pa vedno, kako je dobro, da jim pa jest vedno prisluhnem, se javim, ko so v težavah, pomagam,… Ahhh, zdaj pa že jest tebi jamram!!!!
Želim ti čimveč lepih dni, da bi spoznala čimveč dobrih ljudi in uživala v vsem, kar te veseli!!!!
LP, Kluka
“Velikokrat se ljudje sprašujejo, če je možno prijateljstvo med moškim in žensko, pa bi bilo bolje vprašati se, če je možno prijatelstvo med ženskami. Odgovor je definitivno nikalen. Oziroma, prijateljstvo je možno, če nimaš skupnih interesov. A vidiš ti ta hakeljc?”
Koka, si mi dala misliti, če sploh poznam kakšno trdno in zvesto prijateljstvo med dvema heteroseksualnima ženskama. Mislim, da ne in da imajo hetero ženske druge ženske samo za zraven, samo za rezervo, kadar njihov moški nima časa zanje ali kadar čakajo, da bodo dobile novega moškega. Že samo nasveti na forumih, kadar žensko razočara njen moški, so v slogu “pokliči kakšno prijateljico, pojdi ven na pijačo”. Torej je večini hetero žensk povsem normalen takšen odnos od prijateljic (ki to sploh niso, kvečjemu kolegice), da jim služijo samo kot bergla za šlepanje skozi “čas brez funkcionalnega samca”, ki bo za nedoločen čas odvržena v kot in pozabljena takoj, ko bo le-ta spet na vidiku.
Poglej, a ni hecno. Moški so lahko resnični prijatelji med sabo, čeprav si delijo isto potencialno lovišče. Lezbijke in biseksualke smo lahko resnične prijateljice med sabo, čeprav šmenta, si spet delimo isto potencialno lovišče.
V čem je torej problem, da velika večina hetero žensk z drugo žensko ni sposobnih imeti pristnega prijateljstva, ki ne bi slonel iz parazitiranju?
Janis napisal:
> Govorim iz lastnih opažanj in sem to tudi poudarila. Mislim, da
> je bil “jaz ne poznam” dovolj očiten 🙂
Očitno sem to spregledala, se opravičujem, me je pa tvoj post presenetil, ker le nisem navajena od tebe, da stvari generaliziraš.
> Če imaš ti drugačna, sem radovedna.
V bistvu … napol. Eno prijateljico, ki mi je bila ob strani tudi v najhujših trenutkih, ob smrti moje ljubezni, med moškimi prijatelji pa je bil to bivši fant, s katerim sva ohranila prijateljski odnos. Sicer pa je moj najboljši prijatelj moj pes. Ki je le slučajno moškega spola (ampak kastriran!). 🙂
> Samo vedeti moraš, da jaz ne dajem vsakemu odnosu, ki temelji
> na prijaznosti in skupnih interesih in kavicah in smučanju in
> zgleda čisto OK, oznake prijateljstva.
Jaz tudi ne.