Hmm..Jah, mogoče je internet še moja edina možnost, da pridem k sebi in neham počet naumnosti, ki jih počnem … Pravzaprav, nikogar drugega nimam, ki bi mu to lahko povedala, zato sem sedaj tukaj in se zatekam k vam, ker drugega izhoda ne najdem in ker me boste morda še vi najbolje razumeli… Včeraj zvečer se mi je utrgalo..Dobesedno..Jokala sem, kot še verjetno nikoli v življenju, z britvico v rokah sem skrušena sedela ob oknu in gledala ven v zanikrni, hinavski, lažnivi, brezoseben svet, svet, ki se dogaja, živi brez mene,samo vleče me s sabo.. Sama ne vem več, kaj še sploh počnem .. Ne, nisem delala samomora, toliko prisebna sem še bila, čeprav sem v tistem trenutku ugotovila, kako otročje lahko je to storiti.. Ampak ne morem, mogoče zato, ker sem pred petimi leti bila sama priča prav takemu somomoru, kot se je meni včeraj večer motal po glavi.. Samo rezala sem se..Počasi, globoko…Kri je polzela, solze so polzele..In življenje je polzelo iz mene..Ne morem več. Včeraj sem si to priznala. Ne znam naprej, kljub vsej inteljigenci ki bi jo naj premogla. Ustavilo se je in enostavno ne najdem več poti naprej. Tako kot živim sedaj, naprej ne bom mogla več. Dolga zgodba je. Kot vse. Pa o tem drugič. Poanta vsega je,da sem sama. Ja, čisto sama. Najboljše prijateljice nimam več, vsi ostali “dobri” prijatelji,bi me verjetno čudno pogledali in me vprašalai: kaj je pa narobe? Povedati in razložiti pa jim tako ali tako nebi vedla…Amm..Sestra. Ja,moja ljuba sestra.Vem, da me ima rada. Vem, da bi ji lahko zaupala. Vem, da bi me verjetno razumela. Ampak ne morem stopiti do nje in rečti:hey, jaz nisem prenesla več, rezala sem se … bla,bla … Nebi zmogla…Starši?Dajte no… In tako sem sama.Že kar nekaj časa. In obupujem, vedno znova. Potem je nakaj ur, mogoče dni vse spet super, nakar me spet stre. In kako dolgo me bo še tako metalo sem ter tja? In sedaj razmišljam, zakaj pri bogu spet znova vzamem v roke britvico in naredim tisto, kar pač naredim. Saj nihče ne opazi, to je res. Niti boli ne, samo olajšanje čutim. mapAmpak, ko sedaj razmišljam o tem, se mi zdi neumno. Patetično in neumno. Pa vendar to naredim, vedno znova, ker drugega izhoda ne najdem. Prav tako ne tolažbe, lepe besede, ali pa samo objema. Tišine. Samo da bi nekdo bil ob meni,že to bi mi pomagalo. Da bi me razumel. Ne pa da bi me vprašal, kaj je sploh narobe in me ob vsem tem še gledal, kot da sem iz drugega planeta! Pomagajte mi .. samo vi ste mi še preostali …

Pa nam napiši svojo zgodbo. Tukaj nas je kar nekaj potrpežljivih bralcev.

Nisi sama. Res ne!

LP, Mojca33

obupana,

pomagalo bi, če bi opisala zakaj se tako počutiš. brez razlage, brez tega, da bi vedeli zakaj, je težko pomagati.

edino kar ti lahko rečem je, da nisi sama. sem bila tam kot ti, sem počela enako…najbrž ti sedaj nič ne pomagajo moje besede toda pri meni je bilo to le obdobje. je trajalo kar nekaj časa toda je minilo. pa ne poznam recepta. naučiti se moraš razumeti samo sebe, se prilagoditi, se tudi spremeniti. sebe in svoj odnos do življenja. jaz ne vem, kako je to meni takrat uspelo. toda danes živim z mirom v glavi. vem kaj hočem, kdo sem in kaj bi rada bila. predvsem pa kakšna nočem biti.

včasih moramo žal pasti čisto na dno, da spet najdemo smisel in veselje v malenkostih. pot ni najlepša, v enem dnevu se vsega ne da narediti, toda pot obstaja. samo poiskati jo moraš. to pa boš žal morala narediti sama.

vso srečo ti želim

Hm, jah, v čem pa je tvoj problem? Kakšne barve, oblike in vonja je tvoja samota?
Eksistencialna kriza? Depra? Blues na deževen dan? Kreg s partnerjem? Razvajenost? Zloraba?

Če naprimer predpostavimo, da gre za hudo eksistencialno krizo, ti morem povedati, da si kljub temi, ki te obdaja v tunelu, že v tistem delu, ko se svetlika luč. Kako to vem? Prvič, zavpila si na pomoč. Se pravi, da si ne želiš umreti. Samo življenje bi rada spremenila. Drugo: rezljanje same sebe je hudo hudo simptomatično in prav nič posebnega. Dogaja se vsem trpinčenim ljudem, ki namesto da bi svoj gnev, bes, nemoč, itd. v tem smislu dalje usmerili v center “vsega zla”, kaznujejo sebe, odpirajo si rane, simbolično osvobajajo dušo. Že ata Wilhelm Reich je npr. opisoval samopoškodbe shizofrenih bolnikov, ki so ta način sproščali neznosne sile, ki so delovale v njihovih trpinčenih telesih. S tem, da ne mislim, da si ti že na tem skrajnem robu.

Priporočam ti, da si za prvo ramo za jokanje izbereš knjige Alice Miller. Upor telesa je ena taka zelo zelo odrešujoča knjiga v kateri si boš marsikaj podčrtala.

Le zakaj ne moreš do staršev in do sestre? Hja, morda zato, ker veš, da te dobrohotnost na njihov način ne more rešit. Preveč si inteligentna za instant variante in res si potrebna “neodvisnega” arbitra. Samo ne takega, prosim, ki te bo silil, da karkoli odpustiš, ali da se s čemerkoli sprijazniš.

Samomor? Ne hvala. Tudi jaz sem že kdaj držala žiletko v rokah, pa me je zbistril in oklofutal en klic po telefonu, en obupen klic na pomoč, ki ga nisem dojela. Kateremu je sledil strel v glavo.

Kar srh me spreleti, ko razmišljaš, da se na starše pač ne moreš obrniti.
Kdo na svetu te ima rajši kot mati, ki te je rodila? (pa čeprav ti mogoče tega ni sposobna pokazati, ker pač ne zna)
Mnogo jih je, ki jim je mar zate in če bi vedeli o čem razmišljaš, bi jih zelo prizadelo.

Draga, tisti, ki te ima najrajše, je včasih tisti, ki te ubije iz ljubezni. Tisti, ki te ima najrajše, včasih v imenu svoje (že kakšne) ljubezni in samo v TVOJE dobro naredi kake take kikse, od katerih si ne opomoreš celo življenje.

Ja, res ti gre lahko srh po koži.

ne razumem o čem govoriš

Preprosto povedano: Ne na ene starše se ne moreš obrnit niti v najhujši stiski svojega življenja. Pravzaprav ravno v najhujši stiski ne.

Bom opisala svojo zgodbo, ne zdaj, večer, trenutno sem komaj prišla domov, pa še bolana sem, tako da moram čimprej po čaj in v posteljo, da se malo razvadim..:)
Ne, nisem mislila tega, da staršem ne morem zaupati.Lahko jim, imam super starša, prav tako veliko starejšo sestro, s katero se sicer res dobro razumema. Ampak ne bi me razumeli, vem, da ne, kajti nekdo ki je star 40 in več, ali pa 27, ne razume, ne spomni se več, kako je razmišljal nekdo pri 17 … In še težko bi jim bilo zaupati se, ne vem, vsaj meni. Veliko drugače se je izpovedati prijatelju, prijateljici, kot pa sestri, mami, očetu … Vsaj jaz na to gledam tako, čeprav imam svoje zelo rada in vem, da imajo tudi oni mene. Sploh s sestro imava prav poseben odnos, tudi vem, da me ima veliko rajši kot kogarkoli drugega v njenem življenju, je pa tudi zelo zaščitniška in ..Kakorkoli, ne vem, ne upam in ne morem se ji izpovedati. verjetno zato, ker nebi rada, da za moje težava vejo domači in vsi okrog mene, čeprav si po drugi strani močno želim, da bi imela nekoga, ki bi mi vendarle pomagal .. Pa nimam. Zato si poskušam pomagati sama, ker bi rada spremenila svoje življenje, ker bi rada bila srečna, vesela, neobremenjena najstnica … In to ne samo en dan v tednu, ampak ves čas .. In potem je še tu tisto nihanje med razpoloženjem, ki me tako utruja … Skratka, ne vem, na koga se naj obrnem, zato vas sprašujem, kaj naj naredim in kje naj najdem pomoč..Kje naj najdem sebe?

Kako žalostno je brati tako pismo. Verjetno si še mlada. Mar te ni škoda?
Ljuba duša, škoda te je. Razumeš. Nobena stvar v življenju, noben človek te ne more tako spravit v nesrečo, da bi zaradi tega rezala svoje meso. Tudi osrečiti te nihče ne more. To nosimo v sebi. Srečo in nesrečo. Kako naj ti napišem, da to kar počneš ni vredno človeka? Kako naj ti povem, da je življenje kljub vsemu, kar se ti je storilo vendarle lepo? Kako naj ti opišem, da so ljudje v svojem bistvu dobri? Kako naj ti mi pomagamo? Net bi ti ne smel biti zadnja rešilna bilka, ker to ni. Enostavno ne najdeme besed, da bi ti lahko napisala: Boš razumela? Vsaj probala? Boš? Napiši da boš in tudi meni bo lažje pri srcu.
Nekoč je nekdo lepo napisal:

< Noben človek ni OTOK, povsem sam zase;
vsak človek je del celine, del komne ZEMLJE;
če MORJE odplavi gredo prsti, je EVROPEmanj,
prav tako, kakor da je bil RTIČ,
prav tako, kakor da je bilo POSESEVO tvojih prijateljev
ali tvoje lastno.
Zato nikoli ne pojdi spraševat komu zvon zvoni…
morda zvoni tebi…

že dolgo časa nazaj sem nekje prebrala stavek:
Na koncu vselej ostaneš sam.
Žalostno, ampak če pomisliš je to čisto res: imaš lahko prijatelje, otroke, starše, partnerja… ampak samo od tebe in samo od tebe je odvisno kako živiš, kako občutiš, kateri stvari, dogodki, besede te ranijo in kateri ne….
Čisto samo od tebe je odvisno.
Nekateri se poberejo vedno znova, nekateri tako težko. Ker jih bolečina preveč utruja, preveč …
Sedaj berem knjigo v kateri je zapisano:
Življenje je težko.
Izhajati bi morali iz tega stališča. Življenje ni samo cvetje in fanfare.
In včasih res tako prekleto boli, da bi kar pobegnil. Kadar se problemi nagrmadijo, se najraje še kar množijo.

Poskusi se ustaviti. Pisati dnevnik, zapisati kaj je tisto, kar v življenju ne maraš, kaj želiš spremeniti. Pomaga.
In seveda piši tudi nam.
Pošiljam ti en doooooooolg objem. Nisi sama.

Imaš krasno stran psihiater.leser, pa poglej, ima tudi mail in podobne težave je že reševal. To slabo stanje je neka praznina, ko pa bo minila, boš veliko bogatejša in močnejša. Srečno!

Draga deklica, veš, vsi smo na nek način sami. Le sami sebi smo lahko najboljši prijatelj. Le sami sebe lahko imamo najraje.
Mogoče to zdaj težko verjameš, a pri 40 boš vedela, kaj te moje besede pomenijo.
In lepo te prosim, govori s kom. S starši, s sestro, prijatelji, sošolci… Odkrito. Ni res, da nihče ne razume. Veš, vsi smo bili stari 17 let in se tako počutili. Jaz sem pri 17 tudi mislila, da me nihče ne razume, da me nihče ne mara. Težka leta so to, ampak ko minejo, so vseeno lep spomin.
Jaz sem okrog 40. V bistvu sem srečna. Imam družino, prijatelje. Ampak še vedno se kdaj pa kdaj tako počutim – osamljeno, prezrto in nerazumljeno. Kot pri mojih 17. Le da zdaj vem, kaj storiti. Grem v družbo, kamorkoli med ljudi. Če nima nihče časa zame, pa vzamem kako knjigo, film.. Spijem kakšno pivce in se smilim sama sebi. Pa mine.
Veš, vso pravico imaš, da se kdaj smiliš sama sebi.
Vso pravico imaš, da si kdaj žalostna.
Ampak vedi, da mine. Da smo vsi kdaj sami. In da hkrati nikoli nismo sami. Da je okoli nas polno samih ljudi ki se potrebujemo. Morda tudi tvoja sestra potrebuje tebe, pa ne vesta, ker se bojita govoriti. Morda te potrebuje prijateljica, za katero misliš, da ima vse na svetu.
Veš , nič na svetu ni črnobelo. Vsaka stvar na svetu ima toliko odtenkov, kolikor je ljudi, ki jo opazujemo…
In rada se imej. Odpri se življenju in ljudem okoli sebe.

Draga moja, sem starejša kot ti. Pod temo samomor sem napisala kako je, ko si na tem, da greš do konca. Bom prilepila tukaj.

Vidim, da odgovarjate vsi takšni, ki še niste bili tam. Ko se ti vse stemni, zoža na eno ozko črto pred tabo pa zid in ničesar več., ko vlagaš vse napore, da bi te prenehalo boleti. Pa tako boli, da je bolečina čisto fizična in neznosna, stiska v prsih, glava poka po šivih, ko ni več solz, ko pečejo oči. Kar se misli tiče, nekako ko se leta in leta trudiš, pa dobivaš nikakršen odziv,a li pa samo kritike. Ko od jutra in večera delaš vse da bi bilo bolje, stiskaš zobe, razumeš druge, jih opravičuješ najbolj pred sabo, ko delaš, delaš, delaš, potem pa naenkrat ugotoviš, da si sredstvo, da drugi pričakujejo, kako boš vse postoril, da nimaš zahtev, da nimaš želja, niti potreb, ki so drugim logične. Če daš vedeti, da ti to ni ok, pa dobiš signale da nisi vredu, da težiš, da si tečen, da “kaj bi pa le rad???”, potem se stoipnjuje, razlagaš, hočeš da vidijo, da ne zmoreš več, pa dobiš še hujše kritike, take, ki bolijo, ko kritizirajo nekaj takega kot na primer tvojo storilnost, vlogo starša…Halo?!!! Tam kjer si najbolj vlagal!!!! Vse se razvrednoti. Sprašuješ se…toliko bolečine…toliko truda..toliko vsega…zdaj sem najslabši…vsem napoti…še tipaš, še iščeš, pa nikjer ne najdeš ničesar…morda puhle stavke “saj bo” ali pa potrpi,a li kaj podobnega…
In pride trenutek, ko ti je najbolj hudo, ko nekdo potepta tisto zadnje človeško v tebi, ko ni ničesar več…še več – počutiš se da si ti edini trn v peti, vsem napoti, vse kar je hudo ti sporočajo, da si kriv ti, da bi bilo bolje da te ne bi bilo….
In ker nočeš krivde, ker nočeš da bi bil komu napoti, ker nimaš kam, ker nimaš več moči, ker si poizkusil vse, res vse, (morda tudi že kakšnega psihiatra, ki te z antidepresivi zavijejo samo v celico iz katere zreš v svet in ne občutiš ničesar, ne veselja, ne prave žalosti in potem to opustiš, ker vidiš, da je to vegetiranje, ki te spravlja v še večji obup.) Ja in takrat res rečeš – vsi bomo rešeni ko me ne bo…če sem res tako moteč faktor…

No, tako je bilo pri meni. Velika večina ne bo razumela, morda pa kdo…

In ne vem, kaj se je tebi motalo v glabvi, vendar naj ti povem, da SEM ŠE ŽIVA, čeprav je še hudo, sem pa malo močnejša. Tudi mene je strah, da se ponovi, da mi bo zmanjkalo moči….nikoli nisem hodila v cerkev, vendar prosim boga, da zdržim. In veš kaj še? Vmes so lepi drobni trenutki!!!!! Velikih še ni, upam, da bodo.

Draga obupana!
SEm bila pri 15 letih na istem kot si ti zdaj!
Z eno razliko – nisem imela poguma vzeti rezila v svoje roke.
Sem pa hvala Bogu imela pogum napisati podobno pismo kot je tvoje, le da sem ga poslala mojemu “angelu”. Res je angel. Še sedaj.
Ona je bila tista, ki mi je vrnila vero v življenje. Ona je bila tista, ki me je prijela pod roko in mi pomagala iz brezna.

Veš, čeprav sem starejša razumem kaj preživljaš. Ker sem bila tam. Če se želiš pogovarjat o tem, mi lahko pišeš na [email protected].

IN še to… zapomni si: NISI SAMA.

Jaz sem žal imela pogum pogoltniti ene šest polnih stekleničk tablet. Ne vem ali je bil to moj angel, vendar sem jih nekaj izbruhala in menim, da me je to rešilo. Tri dnio nisem vedela zase, nisem imela pojma kje sem, kaj se dogaja, ne vem ali sem spala, bila morda že z eno nogo preko, potem pa počasi vračanje z zavestjo nazaj, ki pa ni bilo prijetno. Res ne.
Draga “ne delat tega”, zavidam ti njo, ki ti je dala roko!!! Meni so po mojem občutku pomagali tiste dni zato, ker se spodobi. Danes, kot da nič ni bilo. Zahteve enake, jaz spet nisem vredna svojega mnenja, kaj šele želja…žal.

“Bila tam”, tudi jaz sem hvaležna za mojega angela, marsikaj bi se drugače končalo, če ne bi bilo Nje!
Ampak, moj angle je res angel, dala mi je roko takrat, ko sama nisem mogla več hodit.
Ko sem prišla k sebi, me je postavila na noge in rekla: HODI!
In sem hodla. Lahko sem, ker sem vedela da ONA verjame vame, da je ob meni.
In hvala ji, da me je naučila toliko hodit, da sem kasneje se naučila tudi padat. Tudi po tem sem še izjavila; rada bi umrla. Ampak to sem ponavljala samo en večer.
Naslednje jutro, sem si rekla: Nočem večv brezno.
In sem vstala, pregnala misli izglave in naredila nekaj zase, za svojo boljšo podobo.
VSE JE V GLAVI. Res, problem ljudi je to, da preveč osebno jemljemo stvari. Naredi si ščit, in reči; Do tu lahko gredo, od tu naprej pa ne.
Ful je lažje živet s sčitom v glavi, ki odbija vsake negativne izjave bližnjih. In to je naš edini problem.

Da se tako malo cenimao, da nas lahko vsak pohodi.

Vem da je to moj problem..preveč osebno…ampak saj sem oseba!

BIla tam… sej te ne grajam. samo razmišljam.
Vsi smo osebe in konec koncev so tudi stvari osebne.
Hočem samo to poudarit, da je potrebno zavzeti distanco do vsega. Do ljudi, do stvari, v končni fazi do življenja.

Da sam sebe prepričaš, da se kdaj, ko te kritizirajo nasmeješ.
Recimo primer. Imam kolegico s katero sva (skoraj morva biti) po sili razmer veliko skupaj. zelo samozavestna, prepričana vase. Taprava oseba, da je meni hodila po glavi in manjšala samozavest. Pa sem se sekirala, jokala,… prav bala sem se njene družbe ker sem vedela, da bo vedno našla nekaj s čimer me bo poniževala.
Potem pa mi je ena punca na enem forumu povedala nakaj zaradi česa, sem obrnila svoj pogled nase in na to osebo… oz na vse take in podobne ljudi.
Pa bom kar kopirala njene besede: Predvsem ti želim povedati, da se ne boj ponižanja. Je boleče. Še posebej zato ker si ponižana sama. Če bi imela Nekoga, za katerega bi bila pripravljena se iz ljubezni do Njega ponižati, bi ponižanje postalo izkaz tvoje ljubezni do Njega. In potem samo ponižanje sploh ni več ponižanje ampak priložnost izkazanja ljubezni. Samo potem bi si vedno morala v mislih reči: To ponižanje sprejemam Zate.
Ni pa se ga treba bati. Zakaj bi morala se pripravljati kaj boš odgovorila. Ni se ti sploh treba boriti. Ali je res tako drugače če ti kaj reče ali ne reče? Vse je samo njeno mnenje. Kaj ima njeno mnenje s tabo? Ti se še vedno ti ne glede na njeno mnenje. Zakaj ti njeno mnenje tako pomeni? Ostalim v skupini verjetno ne pomeni toliko, saj te vidijo drugače. Tudi njih sigurno naredi za neumne. Dobro vedo s kom imajo opravka. Samo njenim obvladkom, znanju in ostalem ne dajejo tolikšne pozornosti kot ti.

Pa še en nasvet… tale mi je sploh dragocen…. ker zadane bistvo.

Jaz pa mislim, da ti te osebe nisi sprejela take, kot je. Da jo hočeš spremeniti. Veš, ona nima problema, ti ga imaš, ti moraš spremeniti svoj pogled na svet, kar se nje tiče. Njo moraš gledati drugače. Najprej se ti mora zdeti hecna, namesto grozna. Sprejet jo moraš v tem smislu. Hecna ti mora biti, ker tako hrepeni po pozornosti ali čemerkoli že, to ti veš, kaj je z njo, jaz ne. Potem se jo moraš nehati bati. Vpašaj se, kaj je najhujša stvar, ki se ti lahko zgodi, ko jo srečaš? Da ti nekaj reče? Kaj pa so besede? Zgolj vibriranje zraka. Besede te ne morejo prizadeti, prizadane te tisto, kar si pod njimi prevajaš. Torej prizadaneš sama sebe. Zakaj pa si tako občutljiva, da ti besede od nekoga toliko pomenijo? A veš, v bistvu te ponižati ne more nihče. Če ona počne bedarije, jo ljudje lahko vidijo kot ok ali kot bedasto. To nekaj pove o njihovem okusu, ne pa o tebi. Ne glede na to, kaj ona reče, je vse samo izraz okusa. In če v najslabšem primeru na nekoga vpliva, potem s takim človekom, ki je pod vplivom drugih, itak nimaš kaj počet, torej je boljše, da si spoznala njegovo naravo, a ne.
V resnici se ti ni treba tepsti za ljubezen od nikogar. Ti moraš biti srečna sama s sabo. In brigati te mora, kaj si o tebi mislijo ali kaj rečejo drugi. In jaz ne vidim problema v nekem super egu, pa četudi je nemogoč, ampak prej v tvojem minus egu, ta pa ni ok – zate mislim. Ta ti dela težave, ne tisti prvi, ki ni tvoj. Tisti hip, ko ti bo vseeno, kaj zine tista ženska, boš ozdravljena. Vseeno ti pa bo takrat, ko boš verjela, da si ti fajn in da delaš fajn in da je vse s tabo ok in fajn, četudi ti bo nekdo grde reči govoril o tebi. Ne smeš verjet besedam, to je rešitev vseh tegob. Ne sme ti biti važno, kdo te ima rad in kdo ne. Tista ženska se ti mora zdeti hecna, zabavat se moraš ob njej, vzeti jo moraš kot igro, ne kot zmaja. In že vnaprej se moraš pripravit, kaj ji boš rekla. Za čisto vsako reč, ki jo boš rekla, si moraš zaploskat, pa četudi bo še tako majhna. In za čisto nobeno reč, ki jo boš rekla, ne smeš sama sebe žret, da si rekla kaj narobe, ali da si naredila premalo.