Pozdravljeni,
pred časom sem na vašem forumu našla pomoč in nasvete (moji hčerki-moja sreča?) po težki ginekološki operaciji in stiski, ko sem hčerki pustila v našem stanovanju (20 in 22 let), jima plačevala vse stroške, kupovala hrano, sama pa se preselila s partnerjem na starejšo kmetijo brezplačno v zameno za pomoč na kmetiji.
Situacija se je dokaj dobro uredila. Redno obiskujem psihologinjo, veliko delam na sebi…Z dekleti smo našle skupni jezik, vendar sedaj se je pojavilo (za moje pojme) hujše obdobje, predvsem za mlajšo hči, ki je bila v preteklosti dokaj “grda” do mene.
Ima fanta, s katerim je dve leti, za razliko od starejše, ki študira, že dve leti “paca” izredno trgovsko. Ves čas prijateljevanja s fantom pa je sanjala o otroku in nosečnosti. Naj ob tem povem, da je imela pri 15-letih tumor stegnenice, da so ji le-to zamenjali in zdravljenje je bilo uspešno. Že v tistem času torej pri 16-ih je s prejšnjim fantom “nenačrtovano”zanosila, vendar so svetovali splav zaradi vseh prejetih zdravil ipd. Mislim, da tega ni nikoli prebolela, veliko kasneje sem pod njenim povštrom našla slikco UZ. Vem, da je ves čas trpela.
Torej, sedaj pri 20-ih je noseča 1 mesec. Fant jo je ob novici (tako kot cela njegova družina) pričel izsiljevati, najprej zlepa, nato zgrda…
Klicala jo je fantova mama pred dnevi, da naj ne uničuje sinu in sebi življenja, naj splavi, ravno danes jo je poiskal fantov oče in povedal podobo: da še nimata nič, da sin študira, da si naj najprej ustvarita življenje, da je recesija ipd.
Vsi okoli hčerke (razen mene, sestre – torej moje starejše hčerke in partnerja) jo pritiskajo ob zid. Hči je sicer videti močna, odločna, počuti se dobro. Vendar ves čas želi moje mnenje, sprašuje me če sem vesela, kaj mislim ipd.
Jaz sem dejansko proti splavu, veselim se. Vendar – hči nima niti končane šole, niti službe, v mojem stanovanju bo živela sama z otročkom. Še vedno pa je tudi sama velik otrok. Jaz ji finančno veliko ne morem pomagati. Starejša hči gre študirat v Anglijo, mlajša bo ostala sama doma. Jaz sem še dokaj mlada in imam pred sabo še veliko delovnih dni…
Kaj naj svetujem svoji hčerki, ko sem sama preživela dokaj kruto življenje, ko me je mož zapustil (pred 13 leti), ko vem, kako težko je bilo…vendar ko pogledam svoji dekleti, sem srečna, ker nam je uspelo.
Moja psihologinja mi je rekla, da je večji greh “neodgovorno spravt na svet” živo bitje, kot pa splaviti in od takrat sem nemirna. Ko me hči vpraša kaj mislim, ji samo odgovorim, da jo podpiram v njenih odločitvah. Vendar vidim, da od mene pričakuje rešitve. Kaj naj storim?
Naj jo še naprej “ujčkam” ali naj postanem taka “pošast” kot fant in njegovi starši (v kar dvomim). Vendar se zavedam, da če sama ne bo mogla skrbet za otroka (zaradi svojega psihičnega stanja in nerešene finančne situacije), bom to skrb prevzela jaz. Vendar kako?
Prosim vas pomagajte mi.
Nisem zagovornik splava, nasprotno, vendar bi rada hčerki pravilno svetovala. Ali je dovolj, če ji povem, da ona ne bo več pomembna, da ji ne bo z rožcam postlano…Kaj naj storim?
Hvala vam vnaprej.
Bodite dobro.

Hmm, malce sem zmeden, ker je tema “sticky” – moderatorji, zakaj že?

Več ali manj si na svoje vprašanje sama odgovorila. Prav je tisto, kar čutimo, da je prav. Prvo kot prvo, noseča je hči, ne ti. To vprašanje bi morala zastaviti ona, ne ti. Bi se pa nakratko obregnil ob dve stvari(če dovoliš):

> Moja psihologinja mi je rekla, da je večji greh
Kaj greh je in kaj greh ni, je mnenje in pogled na svet vsakega posameznika. Težko bi kratko in jedrnato razložil, do kod v tem kontekstu segajo “pravice” in “dolžnosti” vsakega posameznika. Kaj tvoja psihologinja misli o tem, kaj je “večji” greh in kaj “manjši”, je njena stvar. Vprašaj se, zakaj se ti neki zunanji avtoriteti pustiš tako voditi. In če te slučajno zanima, moje mnenje je, da rojstvo ni greh*(glej na koncu). Kako, zakaj, pod kakšnimi pogoji, ipd … to je samo moje mnenje. In takšnih(različnih) mnenj boš na tem forumu dobila še in še – in o tem se da razpravljati v neskončnost.

> Naj jo še naprej “ujčkam” ali naj postanem taka “pošast”
Kakšno vprašanje za hudiča pa je to? Enostavno bodi – ženska, mama – nežno in občutljivo bitje, v katero bi se vsak normalen moški zlahka zaljubil … a je to res tako težko?

*Precej očitno je(vsaj meni), da ste vse tri pravi mali magnet za raznovrstne probleme. Punca je očitno hotela imeti otroka, pa čeprav ne more skrbeti zanj. Moje mnenje je, da nosečnost sama in problematična, problematičnega je nekaj(konkretnega) v odzadju – nosečnost je samo posledica(rezultat) tega problema. Moje mnenje je tudi, da imaste še dosti “dela”.

Vse dobro vam želim. Res.

Navijam za srečen porod in zdravega dojenčka.
Poznam več parov, ki si grozno prizadevajo za otroka, pa jih ne morejo imeti.
Še vedno bo po porodu hči lahko dala otroka v posvojitev. Pa mislim, da tega ne bo treba.
Bo kdo rekel, da ni isto že rojen otrok ali pa zarodek star nekaj tednov.
Za materino vest je to popolnoma isto.
Vsekakor pa po porodu “pamet v roke”.
Srečno, mislim na vaju.

Lep pozdrav!

Sledite svojim občutkom, vi ste njena edina bilka, upanje. Nikar ji ne svetujte splava, ker čaka samo na vas, da boste kot mama vzdržali ob njej, ji stali ob strani. Potrebuje prav vas, da ste ob njej, medtem ko so jo vsi zapustili. Ta otrok (nosečnost), je za vas, da vas prebudi. Kaj vse je ta punca počela, da bi jo mama začutila, na koncu je šla tako daleč, da je zanosila, si naredila cel kup težav in v vsej tej stiski ostala sama. In vi vesta, da bi jo splav strl, da ona tega ne želi. Kako se bodo stvari odvijale naprej, ni več v vaši moči. Punca pa bo pečat, da je naredila splav nosila vse življenje. Stara je dvajset let in vi veste, da v situaciji v kateri je trenutno in bo v bodočih parih letih ni lahko. Vendar je to odrasla ženska, ki je sama odgovorna za posledice svojih dejanj. Počasi ji vrnite odgovornost, saj ni več mala punčka, ki bi se stiskala v maminem naročju. Situacija v kateri je, jo bo zelo streznila in jo prisilila, da bo postala odgovorna. Ob tem ji lahko pomagate in ji stojite ob strani, ne vzemite pa njene odgovornosti in njenih posledic nase. Vi boste babica, ona mama. Mislim, pa da bi bilo zelo smiselno, da začnete v njo verjeti, da zmore, da bo zmogla, kakorkoli se bo že odločila. Materinstvo žensko zelo spremeni, da ji moči, neverjetno moč preživetja in vi to veste. VI veste, kaj pomeni postati mama. Verjemite vanjo in ob vašem sočutju in razumevanju, ji bo veliko lažje.

Naredite ji toliko prostora ob sebi, da vam bo zmogla povedati, kako ji je, kaj doživlja, da bo zmogla govoriti o svojih strahovih, upih, hrepenenjih, predvsem pa rečita kakšno besedo tudi o vajinem odnosu. Ali jo lahko samo začutite, koliko je sama, noseča, v stanju največje ranljivosti? Če še vi sodelujete v vsemi drugimi, ki ji svetujejo spal,ji boste vzeli vso upanje, v njej bo vso čakanje, da boste kot mama vzdržali ugasnilo. SEdaj potrebuje mamo, vaše oči ji povedo, kje ste. Ne obremenjujte je s svojimi strahovi, ker jih je že sama polna. Sedaj imate zadnji popravni izpit materinstva.

Morda se resnično ne zaveda odgovornosti, ki jo čaka in so njena pričakovanja polna evforije in nerealnih idej. Pa saj ste tudi vi pri prvem otroku doživljali podobno. Še sanjalo se vam ni, koliko neprespanih noči in stisk preživiš, pa vendar je ves napor, ki ga vložiš v materinstvo poplačan, ko objameš otroka in čutiš, da je vreden,da je tvoj da vse, kar je bilo težko, vsi strahovi, stiske in bolečine, napor, neprespane noči, bolezni, občutki utesnjenosti, ko več ne veš, ali bo še na svetu kdaj prostor zate, ob tem pa še nerazumevanje partnerja, osamljenost, vse to je življenje, ki ima smisel. Saj kot pravite, ko gledate svoje hčerke, ste srečni, ker vam je uspelo, pa velikokrat ni bilo lahko, kajti mož vas je pustil in so bili trenutki, ko je bilo zelo, zelo hudo, pa vendar ste zmogli. In ko se zagledate v oči svojih hčerk ima vsak napor smisel. Tudi vaša hčekra bo morala skozi težke trenutke in velikokrat ne bo lahko. Naredite ji toliko prostora ob sebi, da vam bo nekoč lahko rekla, srečna sem, ker sem zmogla, hvala mama, da si mi stala ob strani. Saj vi veste, kako je biti sam v življenju, ona pa ima vas, če boste zmogli tukaj vstopiti v odnos kot mama, bo njej v življenju veliko lažje.

Odločitev za tega otroka, naj bo izključno samo njena, niti s sapico, ji ne dajte vedeti, da vas je strah, da razmišljate o splavu.

Življenje resnično ni lahko in ima za naše otroke svoja pota, ki jih mi ne zmoremo kontrolirati in jim določati poti, vendar ko boste gledali tega otroka kako bo odraščal, bo tudi za vas imelo smisel.

Z vašo podporo, bližino, sočutjem, se bo postavila na noge, otrok bo pa iz nje naredil odgovorno mamo. Morda bo potrebovala malo časa, da se najde, vstrajajte ob njej in verjemite vanjo, sicer pa vi veste, da je ravno takšna kot vi, borka, sposobna premikat gore, v sebi zelo močna in pogumna punca. Začutite ta del nje in ji ga ovrednotite. Kajti vi jo še vedno doživljate kot šipko deklico, brez moči, samozavesti in neodgovorno. Včasih je treba tako malo, da nekdo verjame vate, kaj potem vse zmore človek in hkrati zelo malo, da te potolče in se nikoli več ne pobereš. Obe izbiri imate, pa vso srečo v odnosu s hčerko in vnukom/vnukico.

Sabina Stanovnik
spec. zakonske in družinske terapije
Midva zakonski in družinski center, Ptuj
030/333 009

Mislim, da hčerka od vas pričakuje podporo in vzpodbudo, naj otroka obdrži. Kot je že moja predhodnica napisala, je to velik zalogaj za vest, saj gre vendar za novo življenje. Pomislite, koliko bi pretrpela, če kasneje ne bi več mogla zanositi. V nobenem primeru ne bo lahko, ampak s skupnimi močmi vama lahko uspe. Ponudite ji svojo oporo in ne bo žal ne vem, ne njej. Ob tem se bosta lahko obe veliko naučili, med vama pa se lahko ustvari močna vez, ki je mogoče do zdaj nista uspeli vzpostaviti. Preberite si knjigo Zadela me je strela, mogoče vam bo dala še dodatno misliti.

Želim vama vse dobro!

Ga. Sabina,

napisala ste krasen odgovor! Med branjem vaših vrstic so mi stopile solze v oči.
Sama sem pred pol leta rodila sina, in se strinjam z vsem kar ste napisala!

Ga Sabina

tole ste pa tako lepo napisali, pridružujem se Teji82.
tole pa ni prišlo samo iz strokovnega znanja, izkušenj, ampak neposredno iz srca. kot da bi bilo to tudi del vas. neizmerna empatija.

Morda pa ni nujno, da bi hči morala skozi vse sama… če bo v vašem stanovanju se morda za krajši čas vrnete k njej… glede na zgodbo ki je za vami (se navezujem na vaše prejšnje pisanje) bo morda obema dobrodošlo, da se znova najdeta v vsaj tej situaciji – da vi znova srečate vaši deklici in da hči dobi priložnost, da zaceli rane, ki so ji bile storjene in ki jih je zadala nato s svojim grobim odnosom tudi sama. Ta celotna situacija je prej blagoslov za vse vas, kot velika težava – le prisluhnite srcu in druga drugi. Morda vas hči ne upa prositi za pomoč… začnite se pogovarjati… po mojem se boste znova našle, kjer ste enkrat nazaj zgubile stik.

Pa če se preselite k njej za nekaj časa, po porodu, da bo imela nekaj opore, napravite to sami, ne s partnerjem – hči bo rabila le vas in tudi za vašo dušo bo dobro, da sta nekaj časa sami – če se s partnerjem ljubita bosta zmogla nekaj časa graditi zvezo na daljavo – torej biti v zvezi in se srečevati, a ne živeti skupaj.

Srečno,

Vija