Prosim za mnenje tiste, ki ste se že odločali kje zaživeti skupno življenje. Z mojim se nikakor ne moreva uskladiti kje bi živela skupaj.

Sama živim in delam v Ljubljani. Tu imam prijatelje in dobro službo. Živim v majhnem stanovanju v Ljubljani, ki je v lasti mojih staršev. Starši že dolgo ne živijo v Ljubljani. Sama živim 10+ let v svojem gospodinjstvu. Poleg tega imamo v Ljubljani, na mirni lokaciji izven centra, še precej veliko parcelo, za katero moram samo reči.

On živi še doma, slabo uro vožnje iz Ljubljane. Tam ima registrirano tudi svojo firmo, vendar je to delo na terenu (večji del v Ljubljani). Nad starši si lahko uredi manjšo 3 sobno mansardo.

Sama zagovarjam idejo, da bi morala iti na svoje, stran od staršev (»tašče in copati«). Zdi se mi škoda časa za vsakodnevno vožnjo dve urno (ali več ob gužvi). Poleg tega sem vedno sanjal o hiški na tisti lokaciji:-)

On vztraja na ideji ureditve mansarde doma, saj ima v hiši pisarno, skladišče, delavnico, mamo gospodinjo (beri: ko bo čas za babi servis) in blizu prijatelje.

Novogradnja je sigurno dražji zalogaj kot ureditev manjše mansarde, samo biti na svojem in ne preživeti 2h/dan za vožnjo v službo in nazaj pa tudi nekaj odtehta?

Kaj menite? Prosim za kakšno neodvisno mnenje!

MOj nasvet je, poslušaj sebe. Kar ti želiš.

Potem bo poslušal sebe še on in se bo njuna zgodba končala. Kajne?

Ne razumem pa teh moških, ki se nikakor ne morejo odlepiti od staršev.

Če bosta živela skupaj, bosta morala sklepati kompromise. Začnita s tem že pri odločitvi, kje bosta živela. Vsak od vaju ima racionalne in čustvene argumente, zakaj živeti na eni od lokacij, zato bi bil morda na mestu kompromis, da izbereta nevtralno tretjo lokacijo.

ko bosta imela hiško, bo lahko imel tam sedež firme, skladišče in vse ostalo za posel…

o tašči in copatih – se strinjam.
nisem v tvoji koži, a na tvojem mestu bi šla absolutno na svoje.

kot bi brala svojo zgodbo, s tem da sva midva šva potem popolnoma drugam in ne bi menjala več za nič na svetu

Definitivno na svojem. Naj bo to v njegovem kraju ali tvojem. Ne bi pa živela v isti hiši ne s taščo ne s starši.

Tudi jaz bi šla na svoje. Moji imajo hišo, moževi imajo hišo in okolica nikakor ne razume, zakaj sva šla na svoje v blok. Samo debelo me pogledajo, ko jim povem, da zaradi ljubega miru. Da ne bo pomote – z obojimi se super razumeva, ne vem pa, kako dolgo bi to trajalo, če bi živeli skupaj pri bilo katerih.

Midva sva šla takoj, ko so finance to dopuščale na svoje – najprej v najemniško stanovanje, kasneje pa sva si postavila hišo.

V tvoji koži bi razmišljala podobno, kot ti. Vidim pa, da je vedno več moških, ki težko prerežejo popkovino.

Na svoje!!!!

Jaz bi na tvojem mestu tole mamino mazo za nekaj mesecev minimalno vzela najprej na poskusni rok v svoje stanovanje. Če naj bi se ti vozila od njega v službo, ki je izključno v LJ, potem bo najbrž lažje njemu, ki ima v LJ vsaj kakšno službeno obveznost ot. teren.
Če ne bo zdržal brez mami in svoje pisarne, te ne reši nobena parcela in noben denar.

Sploh ne bi premišljevala, na svoje!!!!

Sploh ni dileme, itak, da bi zidala.
Če imaš možnost biti v svoji hiši valda ne boš živel v mansardi pri starših, lepo te prosim. Firmo pa tudi lahko preseli na drug naslov, kajne?

Definitivno na svoje. Imamo bogate izkušnje z 5 letnim življenjem pri “tašči” in kaj takega odsvetujem vsakemu že na začetku. Če bi se sedaj odločali, bi šli takoj v najem kakor v “ugodno narejena” mansarda pri tašči. Ne gledat samo na “prednosti” in na to da se ceneje uredi mansarda …ker kmalu se pokaže da je to še najdražje. Ni vredno časa in živcev ter vloženega denarja. Srečno!

Nikoli pod isto streho, kot so starši, ni važno ali njegovi ali njeni. Osebno nimam slabih izkušenj, sem pa mnenja- bolje sprečiti nego liječiti.