Pozdravljeni,…
Po rojstvu drugega otroka so se pojavili veliki problemi v naši hiši.
Pred tem sem bila večinoma doma saj nisem imela službe… kar pomeni da sem lahko skrbela za vse vogale pa še za kakšnega sosedovega 🙂
No danes ni več tako.. Otročiček potrebuje mamo in neprestano lazi za mano… samo za zajtrk, da obe kaj pojemo potrebujemo cca 1 uro… meni nič hudega… Partnerju pa …
Vsa situacija me je začela precej dušiti, sama sem precej spontana oseba, srečna (nekoč bila,) zgovorna, komunikativna. Rada imam družbo, smeh, zabavo… In to počnem tudi z otroci, pa kaj če zaradi tega počaka posoda do večera ko imam kaj več časa. Velikokrat se odpravim raje ven na sonce kot da bi glancala bajto.
No vse se začne ko pride partner iz službe… Takoj začne pospravljati posodo in loputati z vrati, vse stvari meče sm in tja in zravn preklinja, en dan bolj drugi dan manj, odvisno od dneva. Meni direktno ne reče nič, mi da pa z znaki jasno vedet da sm ‘packa’.
Pri vzgoji otrok, se močno močno razhajava. Starejša hči ima 5 let in je postala precej jezikava, velikokrat preizkuša meje in se zoperstavlja vsem pravilom. Jaz iz tega ne delam prevelikega haloja, zahtevam določene reči in od tega večinoma ne odstopam. Če se da se zmenim mirno z njo in zadeva gre dalje. Trudim se da ji ne popuščam preveč in zaenkrat mislim da mi gre dobro, točno ve kje je meja. Če se malo ‘petelini’ si jaz ne vzamem zelo k srcu jo pač zaignoriram. Mož je druga zgodba. Pri njemu nikoli ne veš kdaj bo vzrojil nanjo,… primer… ne obuje copat 1x… vse normalno se dela mož da ne opazi…. takoj naslednjič vzroji da se cela bajta trese. Tamala nazaj… on pa nad njo kot da je vrhovni sodnik … Zelo grdo. Mene zraven boli srce. Cel čas imam občutek kot da on jemlje to da mu Ona rani njegov ponos. (kot kaj boš ti meni šmrklja sikala). In miljon podobnih situacij, popolnoma nepomembnih z vzgojnega stališča. Nobene reči ne rešita do konca on se nanjo zjezi, nekaj ukaže in potem gre stran… naslednjič jovo na novo…
Žalostna sem.
Vsak dan si mislim bog ve kaj bo danes našel da bo narobe.
Pogrešam da bi se kdaj kot družina posmejali, se kam sprehodili, bili malo spontani, veseli.
Ne pri nas je vedno ura za drva ura za to in ono.. … in mož večino časa počne kaj drugega neodvisno od nas (z razlogom: ker je delo pri hiši), Nikoli nobenega interesa za kakšen skupen izlet… jaz predlagam on nič… ok… če hočem da gremo moram začet ‘težit’ potem se kam spravimo.
Saj se imamo lepo ampak tega je tako malo.

Resno razmišljam o odhodu… Ki mi bo itak prinesel finančne težave, pa tudi k staršem se ne bi rada nazaj selila… Poleg tega pa obožujem to okolje in vse kar spada zraven. Razen tistega ki bi me moral osrečevat namesto poniževat.
Pred tem ni bilo kakšnih večjih težav… kot par sva bila zelo sinhrona, dokler niso prišli otroci in položnice, bajta in gospodinjstvo.
Večkrat sem že izrazila željo v stilu ‘kaj če bi ti mene peljal kam jest’ itd… z njegove strani pa nič. Žal.

Nekako opažam, vzorec njegovih staršev v njemu, je edinec… in ko je žena noseča se je treba poročiti, to je pa tudi vse kar imata njegova starša skupno. Sicer oba živita pod isto streho vendar vsak svoje življenje. Skupaj se pojavita samo takrat ko je treba zaigrat lepo figuro sicer živita vsak zase. S tem da se moj partner do mame obnaša zelo grdo in jo na nek način ponižuje še bolj kot mene…. ja manjkalo mu je to da bi mu oče dal vedet kako se z mamo počne in kaj ne, ampak oče je žal raje letal za drugimi krili. Vse to sedaj prehaja v našo družino, sam on ne ve kaj se z otroci počne. Oni nikoli niso nič počeli skupaj… še danes nikoli ne sedijo za isto mize ker niso sposobni normalne komunikacije med seboj.
Jaz izhajam iz družine s tremi otroci, zelo rada grem domou saj se vedno vsi skupaj nabašemo in se smejimo in pogovarijamo,… sama se sploh ne spomnim niti enega hujšega konflikta med mojimi starši, še danes jima zavidam kako se lepo razumeta.

Kje je izhod oz kje naj iščem rešitev?
Počutim se tako izžeto, prazno…

Spoštovana zoja10,

iz mehkega, sproščenega, varnega sveta primarne družine, kjer ste doživljali odnose kot harmonične, in nato partnerskega odnosa, ki je dobro funkcioniral, dokler niso prišli otroci, položnice in gospodinjske obveznosti, ste zdaj prispeli na čistino, ki spominja na bojno polje in kjer se ne znajdete več. Zdi se vam, da pričakujete od partnerja tako malo: nekaj razumevanja, sočutja in širine. Tega pač, česar ste bili v obilici vajeni od prej in kar je pritekalo zlahka, brez boja, brezpogojno; kakšna sreča, kajti sorazmerno malo ljudi se lahko spominja takega otroštva. Zato se počutite dobesedno nezaščiteni in razmišljate o odhodu, čeprav se zavedate, da bi s tem izgubili veliko pozitivnih vidikov svojega življenja (in čeprav, kar ste verjetno velikokrat pomislili že tudi sami, partner zaradi tega v vaših očeh ne bi postal nič boljši oče).

Zanimiva pa je ob tem vaša trditev, da »bi me moral [partner] osrečevat«. Vprašljiva je zato, ker drugega človeka ne moremo osrečiti, saj sreča izhaja od znotraj, iz nas samih; in tudi zato, ker zelo verjetno vaš partner razmišlja zelo podobno. Kaj če si misli: »Kako fino bi bilo, če bi prišel domov, pa bi bila posoda pomita … A res ne vidi, kako me to jezi?« Pa vas s tem seveda ne nagovarjam k pomivanju posode kot rešitvi odnosa, prvič bi bilo nespoštljivo in drugič ne bi nič pomagalo. Partnerjeva bolečina se nanaša na čisto druge reči, posoda je samo ventil. Rada bi samo ponazorila, kako zelo čisto nič se ne slišita med seboj. Ne slišita, sploh pa ne začutita najglobljih, najbolj bolečih potreb drug drugega. V resnici so gospodinjska in vzgojna nestrinjanja samo površinsko bojno polje, prava vojna pa divja znotraj. Zdaj vas žalosti njegov odnos do otrok, a če ne bi imela otrok, bi se začela prepirati zaradi česa drugega. Čustveno sta si dovolj blizu, da so se začele v vajinem odnosu prebujati nerešene zadeve (in neslišane potrebe in nerealizirani deli vajinih osebnosti) iz daljne preteklosti, ko sploh šenista bila par in torej nikakor niso del vajine skupne zgodovine; ali se bodo odigrale v razhod in se torej ne bodo rešile, ampak bodo samo počakale na naslednjo priložnost – naslednji čustveno intimen odnos – ali pa jih bosta vzela resno in jih začela reševati na drugi ravni, je odvisno samo od vaju.

Imate torej veliko več moči, kot si mislite. Kot spontani ženski, človeku hipnih vzgibov vam bo mogoče malce težko razmišljati tako strukturirano in organizirano, celo suhoparno. Mogoče pa ta del vas samo čaka, da ga razvijete – kakor pri partnerju čakajo igrivost, prepuščanje nadzora, predajanje čustvom. Na vašem mestu se ne bi obotavljala in bi ga povabila na partnersko terapijo, da si dasta čas in prostor zase, v katerem se bosta zavedela, da vama ni treba odigrati ločitve samo zato, da bi uničujoči stari vzorci ostali pri življenju. Potem bo tudi vajino starševstvo začelo postajati bolj skladno in vir veselja namesto stiske. Hčerki pa ne bo treba več toliko preizkušati meja, tj. zbujati vajine pozornosti, ko bo zaznala, da se vidva med sabo umirjata. Privoščite ji mirno otroštvo, kakršnega ste bili deležni sami.

Kar pa zadeva tisto o starših, »še danes jima zavidam, kako se lepo razumeta«, sem se že spet spomnila na modro misel dr. Tomaža Erzarja, ki je nekje zapisal, da drugim zavidamo tisto, kar so naši še neprebujeni potenciali. Torej ja, tudi vi imate lahko harmoničen partnerski odnos, samo dela na odnosu (do partnerja, pa tudi do sebe) se lotite.

Prijazen pozdrav,

Gospa Jana.
Tisočkrat hvala za te vzpodbudne besede!