Kje sta?
Dan Zalika! Ne počuti se krivo…Ljudje so to, kar so…spreminjati nam jih pa res ni treba. Sem nekoč prebrala lepo misel…(v latinščini sem pozabila)…”naj bi vsak človek bil “pontifex”, zidar mostov do drugih”, kar pomeni, da je osebna naloga v odnosu do ljudi za vsakega človeka, da postavlja most med seboj in drugimi…O postavljanju in rušenju mostov…pa so nekateri pravi umetniki…
Lep dan ti želim še naprej!
Angel
Kaksne tezke besede (ceprav s …) od dame za razmisljanje in vprasanje enega, ki je nad vsemi angeli (Argh). Zalika, saj, ni bilo tako hudo, vcasih je treba tudi duh a spustiti iz steklenice! Mislim, da je na mnenja imelo vpliv tudi poslabsanje vremena. Osebno sem bolj naklonjen nacinu na katerega razmisljajo navadni angeli.
Drz se,
Pepi
Dan Perla! Hvala lepa…me to osrečuje, na moč. Lepo, da si pisala. Sem te že pogrešala…ah, pa kaj bi tisto o pogrešanju…Ne neham biti, je isto kakor, ne neham govoriti. Ganljivo in presunljivo hkrati je obiskati na smrt bolnega človeka, ki je prizadet v govoru…(sem že pisala, to je bil moj oče)…Goril je, toda tako nerazločno, da ga nisem mogla več razumeti…Toda umirajoči ne neha govoriti, še ima sporočila, ki naj bi šla onstran groba…ko pa vidi, da ga ne razumemo, da ni več v dialogu s svetom in s sočlovekom, se mu v onemoglem monologu utrne solza poslednje žalosti:”čeprav me nihče več ne razume, ne neham govoriti…”
To sem ti želela povedati…je žalostno…je pa tudi resnično. Bi si nikoli ne želela, da neham govoriti…
Lep dan ti želim! Pa ostalim tudi. Prosim, ne nehajte pisati!
Angel
Dan Perla! Lepa hvala…Sem vesela, da si se oglasila. Ah, pa tisto o grajenju mostov, kaj bi tisto… povedala ti bom resnično zgodbo…Ne neham biti, je isto kakor, ne neham govoriti…Ganljivo in presunljivo hkrati je obiskati na smrt bolnega človeka, ki je prizadet v govoru. Govori vam, toda tako nerazločno, da ga ne morete več razumeti…Toda omirajoči ne neha govoriti, še ima sporočila, ki naj bi šla onstran groba. Ko pa vidi, da ga ne razumemo, da ni več v dialogu s svetom in s sočlovekom, se mu v onemoglem monologu utrne solza poslednje žalosti:” Čeprav me nihče več ne razume, ne neham govoriti…”
To sem ti želela napisati. Je žalostno, ampak resnično.
Ne nehajte pisati!
Lep dan Perla, še naprej!
Pa tudi ostali ste prav lepo pozdravljeni!
Angel