lep pozdrav

iz ene prejšnje debate sem zgrožena ugotovila da sem med zelo zelo redkimi ženami katerih mož se je po rojstvu otroka preselil v drugo sobo. Moj ima sicer tako službo da zelo malo spi in to bi naj bilo kvalitetno, vendar to ni opravičilo. Ali bi se morala ob tem zamisliti?

Oj!
Služba taka ali drugačna – jaz bi bila užaljena, če bi se moj zaradi otročka preselil v drugo sobo. Ne rečem tu in tam (saj tudi jaz “omagam” pri katerem izmed otrok), če bi bil res kakšen izjemen dan….
No, meni ne bi bilo prav, ne glede na to, kaj mislijo drugi?
Če te moti, mu povej!
LP

Kakor vam paše. Mi smo prvo leto spali v eni sobi, ker ni bilo druge možnosti. Potem je mali dobil svojo sobo. Sedaj včasih ponoči oz. proti jutru pride v zakonsko posateljo. Če bi med vikendom ati rad še malo odspal gre pa v sinovo sobo (ima že taveliko posteljo).

Jaz si ne predstavljam, da bi mož spal v drugi sobi, čeprav sicer velikokrat zaspi v dnevni na kavču in čeprav sem sicer sama ponoči “rihtala” otroke, a vendar je bil zraven…
Priznam pa, naj mi nekatere ne zamerijo, da se mi zdi popolnoma nesmiselno (razen prve dni po porodu, še sploh če je mama še šivana), da ponoči vstajata oba starša in sicer le zato, da oče dvigne otroka iz posteljice in ga pristavi ženi za dojenje…

Lahko noč!

Vladk

Se popolnoma stinjam z Vladko.
Midva z možem spiva v spalnici, pupa pa od 4 meseca v svoji sobici.

Moj je spal kar lep čas po rojstvu drugega sinka v dnevni sobi. Le tako se je lahko naspal, sicer pa me to ni tako zelo motilo, saj sem itak dojila in nisem videla razloga da bi se zbujala oba. Pri prvem sinu smo vsi spali v eni sobi in malega sploh ni slišal, ko je zajokal, saj je potem začel lepo jesti. Tale drugi pa je tulil še nekaj časa in sva v začetku imela kar nekaj težav s pristavljanjem. Kasneje pa je mene začelo malo motiti smrčanje in glasno dihanje in mi je odgovarjalo da spi v dnevni. Tudi zdaj ga včasih kar pustim ležati v dnevni sobi ko zaspi pred tv, ker tako sama lažje zaspim.

Mi spimo že 7,5 mesecev posebej. To pa zato, ker z starejšim otrokom nekdo mora spat, ker je pravi mesečar, hodi okoli, sedi v spanju… Tako da sva vsak v svoji sobi in vsak z 1 otrokom.

Ja v najini postelji, kje pa? Zelo zgodaj zjutraj pa se nama pridruzi tudi skoraj triletna hcerka, ki obicajno spi v postelji poleg najine (vendar se bo kmalu selila v svojo sobo), in potem skupaj odspimo se kaksno urico. Mozu je ze zdaj zal, ko se o tem pogovarjamo in hcerko na selitev pocasi pripravljamo. Vsi se namrec zelo radi cartamo, tudi kaksno celo noc skupaj prespimo, ko je mala bolana, vendar je tega vedno manj.

Kakor komu pase, in vsekakor ne po nekih zakoreninjenih apriori prepricanjih, da je samo en nacin pravi (recimo, da mora biti otrok cimprej samostojen, ali pa da ne sme biti prevec navezan na mamo)…

Pa mirno spanje,
Meli

Tudi moj spi v spalnici, 4,5 mesečna hčerka pa že od 2. meseca v svoji sobi. Tako se vsi najbolj naspimo.

Vsi trije spimo v spalnici, nekaj časa smo se vsi trije gužvali v najini postelji, zdaj pa najina punči v svoji posteljici, ki je zraven najine. V 9 mesecih je spal on parkrat v dnevni in parkrat jaz in to zaradi prehlada, da ne bi budila male.
Čez dober teden pa se selimo in bo dovolj prostora, da gre naša mala dama v svojo sobo.

Mi vsi trije spimo v zakonski postelji in se prav nič ne gužvamo, mož pa sploh ne registrira nočnega zbujanja hčerke in mene in dojenja. Bolj ga moti, če se jaz k njemu stiskam celo noč. Če pa bi ga, bi se pa preselil v hčerkino sobo, meni se to ne zdi noben bav bav. glavno, da so vsi člani družine zadovoljni.
teja

Mož spi v dnevni sobi že več kot leto, midva s sinkom pa v spalnici. Vsim tako paše. Sicer pa, kaj imam od moža, če ne sliši nič, s smrčanjem samo prebudi malega in spet ni spanja za mami.
To pa ne pomeni, da je najino spolno življenje okrnjeno!
Ljubezen je še vedno na prvem mestu in ločeno spanje ne pomeni nič.
LP

Ojla!

Mi večinoma tudi spimo posebaj. Ati zvečer gre s hčerko spat, pa ponavadi tam ostane do jutra. Midva s sinom pa spiva v spalnici.

Moram priznati, da mi prav paše, da ati ne pride v spalnico, ker zeloooo smrči, in jaz potem, ko se podojiva ne morem zaspati. (sovražim smrčanje).

Čao!

Moj se tudi skoraj ni zbudil, kadar je najin novorojencek ponoci vstajal. Tako smo bili ze od zacetka skupaj v spalnici, vendar otrok v svoji posteljici, midva pa skupaj. Zdaj pri dveh mesecih otrokove starosti pa sva ga prestavila v njegovo sobico. Tako ima svoj mir, midva pa tudi svojo zasebnost. To se mi zdi zelo pomembno!

Razumem, Masa in druge, ki otroke jemljete k sebi v posteljo, da tvoje spolno zivljenje ni okrnjeno, ampak me res zanima, kaj naredis in naredite ostale, ce ti (vam) zapase nekje sredi noci ali pa ravno takrat, ko lezes (lezete) v posteljo? Meni se zdi ful pomembno, da imas kljub otroku neomejeno intimno zivljenje in ne razmisljas o tem, ce se kaj slisi in da bi kdo lahko vsak hip pokukal med tvoje rjuhe.

LP!

Če ima kdo težave s spanjem, se mi ne zdi nič narobe, če gre v drugo sobo, da se naspi. Morda zato, ker imam sama težave s spanjem.
Kot piše Vladka, se mi zdi neumno, da bi moški vstajali kadar ženska doji, razen, če je npr. bolna.
No, naš oči ima dober spanec, zato ostane v spalnici tudi, ko so “težke” noči. Sama pa bi na njegovem mestu najbrž spala v drugi sobi, saj bi spala še manj.

A.

moj je sel samo par dni spat v drug prostor, da si je opomogel, ker drugace ne bi zdrzal delovnega tempa. drugace ne bi tolerirala, da bi naju otrok “locil”, po mojem bi se mi trgalo. Ne mislim kritizirat, tako razmisljam zase.

Midva spiva v zakonski postelji, mali škrat pa v najini spalnici v zibki (kmalu bo star 2 meseca). Malega pri jutranjem podoju preselim v najino posteljo.
Pri nočnem podoju grem po malega v zibko sama, če pa ga fant sliši prvi (oz. se prvi zbudi) mi ga prinese on. Nam tako čisto odgovarja.

Jaz pa po pravici povem, da v cisto nobenem primeru ne bi dopustila, da bi se odselil iz spalnice. Bi ze nasla drugo resitev – vsaka bi bila boljsa od te. Mi smo preselili nasega 8 m v svojo sobico – zdaj spi celo noc brez zbujanja, prej se je zbujal v povprecju okrog 5x. Zvecer, ko pridem v spalnico se mi zdi cudno prazna in velika. Prepricana sem, da veliko mam ne prenese tega obcutka in zato drzi otroka ob sebi. Jazpa sem zelo vesela, da moje dete koncno mirno spi.
Poleg tega se mi zdi kljucno tudi to, da se kljub otroku ohrani intimnost med partnerjema, za kar pa je ze potrebno nekaj zasebnosti. Saj vem, da zakonska postelja ni edini prosto primeren za ljubezen, pa me zanima nekaj. V druzinsko posteljo verjetno ne gre otrok sam spat, sigurno gre mami z njim, no al pa oci. Kaj ti potem pomaga, da se lahko ljubis tudi na kavcu v dnevni sobi, ce pa je treba lezat pri otroku, ker drugace ne more spat?
Ob teh postih mi postaja bolj jasno zakaj je tako veliko locitev. Pa res ni cudno, ce moza odselite iz spalnice. Potem otroci zrastejo, moz pa se verjetno v tem casu odseli tudi ze iz dnevne sobe?…
Pa ne me napast v smislu – sej sex pa res ni vse – ker v to sem tudi sama prepricana – je pa en tko lep del odnosa, da je treba skrbet tudi zanj.

Midvba spiva skupaj, ker je “žlička” zakon, mala pa v svoji sobi. Nikoli še ni cele noči prespala pri nama, včasih jo za desert prineseva k nama – po pol šesti zjutraj. Zaenkrat tako gre.

bravo, cebelica1. tudi jaz tako mislim. zasebno zivljenje je vsekakor moteno, ce med partnerjema lezi otrok. kdo pa je zacel otroku dajati monost spanja v zakonski postelji? najbrz ni sel prvic kar sam!! mislim, da so to odločile mame, a ne?

tudi jaz ne mislim kritizirat, ampak cez cas pa vendarle nekatere zacnejo jamrat, da otrok se pri 2. letih prihaja ponoci k njim in jih budi. s tem ne dajete nobene samostojnosti otrokom in tudi vecje samozavesti ne!