Pozdravljeni.

Že nekaj časa razmišljam, da morava s partnerjem nujno na partnersko terapijo, saj sem do konca naveličana najinih vedno enih in istih prepirov in vmešavanj njegove družine oz. mame. Skupaj imava dvoletno deklico.
Težave so se pojavile že prej, saj sva si zelo različna, tako po karakterju kot pogledih na svet. Ko se je rodila hči, pa so se pojavili še problemi z njegovo mamo. Prisežem, postala je drug človek. Njenega vmešavanja, manipuliranja in ustvarjanja problemov ter prepirov imam dosti, verjetno pa je jasno, da se zaradi tega kregava tudi midva in konec koncev tudi ostali (svakinja, tast itd.) Razumem, oni jo prenašajo, ker je pač mati in žena. Mislim pa, da jaz nisem (več) dolžna biti strelovod za njene frustracije. Že tako je težko graditi najin odnos, ko sva si tako različna, ker pa se v to vmešava še tretja oseba (njegova mati), si lahko predstavljate, kakšen kaos nastane. Tašča me zatira, žali, kritizira, vse skozi ima pripombe nad stvarmi, ki se je ne tičejo (kako pospravljam stanovanje – ne živimo skupaj, kako in kje nakupujem, kako vzgajam hči itd.), iskreno – ne spomnim se več, kdaj je nazadnje povedala kaj dobrega in pozitivnega. Užalila me je že s kar nekaj besedami oz. stavki, bila sem že psihično na tleh, izmučena sem, tudi fizično imam kar nekaj problemov. Tudi, če ji sin pove svoje, na grd ali lep način, nič se ne spremeni. Vedno je eno in isto, kakšen mesec mir (pa ne ker bi dojela, ampak zato, ker se kuja), potem pa spet nekaj najde in naredi celo dramo, skrega vse okoli sebe, dokler vsaj nekdo ne popusti. Enostavno mi ni jasno, kako se lahko vse to dogaja, saj je inteligentna ženska z ogromno izkušnjami v življenju, veliko bere, se izobražuje. Veliko ljudi misli le najboljše o njej (tako kot sem jaz še pred nekaj leti), navzven je prava dama, vendar zna prizadeti in pohoditi človeka, kar sem občutila na lastni koži, iskreno povedano, pri meni počne samo še to. Prikrite grožnje in prikrite pripombe, ali pa kar naravnost eksplodira. Moje odločitve nikoli niso prave, pa naj se gre za njeno vnukinjo, sina ali pa zame. Vse naredim narobe. Kadar smo pri njej na obisku, sem skrajno nesproščena, saj moram vse skozi paziti, kaj govorim, naredim, kako se obnašam. Najhuje je to, da je vedno jezna name, četudi jo razjezi sin (ji npr. pove, da mu nekaj ni všeč ali ga moti ali da želi od nje drugačno ravnanje) ali hči ali mož. Misli namreč, da jim te besede jaz polagam v usta, vendar je to čista neresnica, boli jo le, da so tudi ostali opazili, kakšna je postala. Kot sem že omenila se je začelo, ko se je rodila hči, vse skozi mi je težila, kako in kdaj moram dojiti (roko na srce, dojenje je lahko čudovita stvar, zame pa je bilo pravo garanje, saj sem morala poslušati, kako je mala non stop lačna in ji ne dajem dovolj in dovolj pogosto, zaradi česar sem bila čisto zafrustrirana ter zato po treh mesecih čisto brez mleka) in ko je enkrat sedla zraven in prijela mojo dojko češ, da je ne držim prav, je bila kaplja čez rob. Kasneje sem ji na LEP način razložila, da me moti, ker vse skozi samo popravlja moje besede in dejanja in da naj se v takšno intimo ne vmešava, saj je to zame prevelik pritisk in da potrebujem predvsem pomoč in podporo, KO zanjo prosim (ne vem, kaj je pri tem tako nelogičnega). Poudarila sem, da mi je jasno, da je vse dobronamerno, vendar skoraj vedno gre predaleč, saj imam občutek, da naju ne spoštuje in nama ne zaupa. Njena obljuba, da bo to spremenila je bila prazna. Kar naenkrat se je obrnila proti meni, težila tako meni kot sinu glede mene. Vsake toliko časa ima potrebo po tem, da name strese vso frustracijo, zelo redko je upravičeno jezna name. V glavi ima fiksno idejo, da moram živeti po njenih pravilih in tako kot se njej zdi prav, ne razume, da drugačno ni napačno. Vedno sem vljudna, odgovarjam kratko in korektno, postavljam meje na lep način, vendar vseeno vsako stvar vzame za slabo in si jo razlaga po svoje. Skratka ne vem več, kako naj se obnašam, vsega imam zadosti, nazadnje se nisem mogla zadržati in sem ji na grobo povedala, da uničuje mene in sina in najin odnos in da naj že enkrat odneha s temi dramami, saj smo vsi že čisto živčni in napeti. In sedaj sem najslabša, ker sem ji povedala na malce bolj grob način. Čeprav je ona meni izrekla že veliko hujših stvari (»Dosegla si, kar si hotela in sina skregala z mano!«, »Meni ena smrklja že ne bo govorila, da delam nekaj narobe!«, »Zate otrok ni na prvem mestu, najprej si ti, potem dolgo nobenega in potem tvoja hči«, »Mojo vnukinjo preveč komandiraš!«, »Kako lahko tri dni pospravljaš 60 kvadratov stanovanja!«, »Samo prilagajam se vam!«…) Vse skozi imam neko slabo vest, pa še sama ne vem zaradi česa. Zavedam se tudi, da dobronamernega nasveta ne znam več prepoznati, če pride ta iz njenih ust. Enostavno je ne morem več prenašati, želim se distancirati od nje in ne komunicirati z njo, če to ni nujno. Tukaj pa me partner ne razume, saj ves čas ponavlja, da potem ni prihodnosti za naju, vedno pričakuje, da bomo hodili na obiske in tam viseli po cele dneve in mi govori, da mi mora iti skozi eno uho notri in drugo ven. A enostavno nisem takšna, da bi to zmogla. Četudi mi stoji ob strani, kadar njegova mati stresa jezo name, bi mi bilo veliko lažje, če bi razumel, da tega ne morem več prenašati. Ne razumem tudi tega, da se umakne, ko njegova mama želi »govoriti« z mano, saj dobro ve, da to pomeni očitanje, teženje in žaljenje. Misli, da je ok, da jo nadere na koncu, ko se ona že strese name. Povedala sem mu že, da želim, da takrat ne odide, ampak na NORMALEN način prepreči kakršen koli pogovor. Enkrat sem ji zato rekla, da me ne zanima, kaj mi ima za povedati in da me naj pusti na miru, pa je hodila z mano in težila in ni odnehala, dokler se nismo odpravili domov. Skratka, počutim se ujeto, nezaželeno, krivim jo za veliko stvari. Glede na to, da se to vleče že dve leti in je vsak mesec huje, res ne želim niti pomisliti, kam še lahko to pelje. Očitno imam jeklene živce, vendar tudi jaz ne morem večno prenašati, da nekdo hodi po meni. Toliko zamer je v meni, da ne vem več, kam naj jih dam. Želim ji odpustiti, a ko ji odpustim eno stvar, se pojavi pet drugih. Najhuje pa je to, da nimam več potrebe po tem, da bi ji ugajala. Enostavno si tega sploh ne želim več. Želim si samo, da me pusti na miru in da jo vidim čim manj. Kar seveda ne pomeni, da želim držati hčerko stran od nje. Do nje je čudovita, veliko jo nauči, včasih se mi zdi celo, da je malce preveč popustljiva in da ji preveč dovoli ter mogoče celo malce obsedena z njo. Vendar to ni stvar, ki bi me tako zelo motila. Njun odnos spoštujem, saj je tudi moja babica bila pomemben del mojega odraščanja. Moti me samo njen odnos do mene. Zdaj sem dokončno dojela, da me ne mara in me nikoli ne bo, razlog me niti ne zanima več, vendar se sploh ne sekiram, želim si samo, da me pusti pri miru do konca življenja. Ta odnos je zame utrujajoč in po vseh poskusih izboljšanja, mislim, da ni upanja, da se to kadarkoli izboljša. Bilo je sicer obdobje nekaj mesecev, ko se je dejansko spremenila na bolje in ni bilo izpadov, vendar očitno potem vse zadržuje v sebi in enkrat eksplodira in mi servira vse za nazaj in to samo in zgolj stvari, ki se je ne tičejo in tudi če bi bile resnične (kar res niso, vedno sem/smo šokirana nad njeno domišljijo), nima pravice posegati v to. Partner si tukaj zatiska oči, po eni strani ga razumem, saj je njegova mama, večkrat pa mi je že potožil, da se je spremenila in da sploh ne ve več, kaj naj si misli. Skratka ni izhoda in ni upanja, zadosti živcev sem porabila za popravljanje odnosa s taščo, rada pa bi popravila naju (s partnerjem), saj se mi zdi, da če škripa slednje, je ostalo samo še hujše. Vendar ne na račun mojih živcev, ker sem se do sedaj dosti prilagajala – kar se tiče njegove mame. Strah me je, kaj se bo zgodilo, ko mi bo počil film in kaj vse bom takrat izrekla in naredila. Tudi partner je že na koncu z živci, kregava se, ker na vsak način želi, da prenašam to v smislu “tu notri, tu ven”, občutek imam, da kar naprej želim vsem ustreči, tako njegovi mami kot njemu in njegovi družini, nase pa pozabljam. Želim si samo to, da smo mi trije srečni. Za ostale mi je milo rečeno popolnoma vseeno, kaj si mislijo, kaj počnejo in kako, dokler to ne vpliva na naju oz. na nas tri. Kako naj se vsega lotim, da tudi on dojame, kdo je tu pomemben? Kje se končajo moje dolžnosti in začnejo moje pravice? Ali je partnerska terapija primerna? Hvala vam.

…

Spoštovani,

medtem ko ste čakali na odgovor, so minili tudi prazniki in krasno bi bilo, če vama jih je s partnerjem uspelo obrniti v drugačno smer od te, po kateri se mučite zadnja leta.

Vaše pismo se začne, pa tudi konča z omembo partnerske terapije in naj vam takoj pritrdim, da je to prava pot. Kakor koli bi si namreč želeli, da bi se tašča spremenila, veste, da so to računi brez krčmarja. Pa tudi vajin odnos se ne more izboljšati, če nista obe za to. Poleg tega pa tašča ni vaš življenjski partner niti starš vaše hčerke. Lahko bi bila zelo oddaljen in/ali nemoteč človek v vašem življenju – ČE bi oziroma KO se bo vaš partner razmejil od nje. Dokler meni, da »ni prihodnosti za vaju«, če bosta ostala na razdalji od njegove mame, dovolj varni, da bo z odraslo odgovornostjo moža in očeta poskrbel za svoj delež vajinega odnosa, pa se bo drama nadaljevala – prav toliko drame, kot jo celoten – tudi širši – družinski sistem potrebuje in jo zato vzdržuje – ob tem pa si pred njenimi uničujočimi posledicami seveda zatiska oči.

Kakor opisujete odnos s taščo, je videti, da ga res ne zmorete več. Trudite se – in ne pridete nikamor. Vse možnosti, ki ste jih poznali, ste že izčrpali. Najbrž ste že pomislili, da utegne biti vzrok za popolno spremembo njenega vedenja (»postala je drug človek«, »večkrat pa mi je /partner/ že potožil, da se je spremenila in da sploh ne ve več, kaj naj si misli«) kako bolezensko stanje. To bi bilo pomembno vedeti, ker bi zadevo postavilo v nekoliko drugačen kontekst. Pa tudi če ne gre za bolezenske spremembe, obstajajo meje nasilja. Kje so te meje za vas? Kdaj boste poskrbeli zase? Ne vem, koliko vas je strah, da bi v tem primeru izgubili partnerja – da bi med mamo in vami izbral njo.

Vse to ni vredno, da bi vam povzročalo psihične in fizične bolečine. Taščine težave z vami so zares njen in samo njen problem – vaš problem pa je odnos s partnerjem, ki si ga želite izboljšati. Upam, da vam bo kdo od uporabnikov foruma, ki ima dobre izkušnje s terapijo, kaj povedal o njih, saj bo to za vas najbolj relevantna povratna informacija.

Želim vam, da čim prej nekaj ukrenete in stopite na drugačno pot. Vse življenje se učimo, na nas pa je, ali raje ves čas ponavljamo prvi (ali kateri koli) razred ali pa si upamo slediti notranjemu klicu po širših obzorjih in globljih spoznanjih. Mirno lahko rečeva, da je vedenje vaše tašče ta vaš klic, in nekoč boste morda za to, da se je ta neprijetna dama pojavila v vašem življenju, celo hvaležni.

Prijazen pozdrav in srečno,

Draga n1ka,

za začetek najpomembnejši citat tvojega pisma:
Najhuje pa je to, da nimam več potrebe po tem, da bi ji ugajala.

S popravkom: NAJBOLJŠE pa je to, da nimam več potrebe, da bi ji ugajala.

Namreč: zakaj bi pa morala ugajati tašči? Je ona tvoja življenjska partnerka? Najpomembnejši človek ali med najpomembnejšimi ljudmi tvojega življenja? Kaj je na tašči, da ti misliš, da bi ji morala ugajati? Kdo je ona v tvojih očeh? Božji razsodnik? Dobra vila, ki se bo spremenila v čarovnico, če ji ne boš všeč? (Kar se je itak že zgodilo. 🙂 Je tvoja lastnica? Gospodarica?

To, da je tašča x faktor, torej nebistveni del življenja (ki pa je lahko v dobrih razmerah prijeten in pogost del, seveda), je prvo.

Drugo pa je težava ugajati. Vsak nosi v sebi določeno količino težnje, da bi ugajal drugim, saj smo družabna bitja. Toda ta želja lahko hitro prestopi meje in postane patološka. Vzrok zanjo pa ni v drugih (ki si jim všeč – ali pa jim nisi, in dejstvo je, da nihče ne more biti vsem všeč), temveč v tebi. Če čutiš v sebi silno potrebo, da bi ji ugajala, je tu nekaj, kar je treba raziskati in zdraviti.

Če pa resno misliš in čutiš, da nimaš več potrebe, da bi ji ugajala, je to super! Prvič, ker ji ne boš nikoli ugajala, pa če živita obe še dvesto let in preizkusiš vse. Ker ni problem v tebi, ampak v njej. V njenih očeh si tatica, ki ji je ukradla sinčka. V najboljšem primeru si ji zoprna konkurenca. V najslabšem smrtna sovražnica. Ampak vse to je v njej! Ne glede na to, kaj ti narediš, česa ne narediš itd. In drugič je to super zato, ker je v življenju pomembno samo eno: da ugajaš sebi. Pa to ni kako samoljubje ali egoizem, temveč gre za ljubezen do sebe, sprejemanje samega sebe. Ljudje, ki tega v sebi nimajo ali imajo tega komaj ščepec, se vse življenje bolestno, patološko trudijo ugajati DRUGIM, ker se vrednotijo skozi oči DRUGIH. To pa je bolj nevarno od ruske rulete, pri vsem skupaj pa še popolnoma nerealno in tudi neučinkovito. Rane v ljudeh namreč tudi ne vem kako čudovite reakcije iz okolja ne zacelijo, samo kratkotrajni, plehki obliž nalepijo čeznjo.

Upam, da pri tebi ne gre za to. Če gre, te čaka še več dela. Če pa ne, pa manj, in je to, kar opisuješ kot “najhuje”, v resnici že prvi korak na bolje!

Če bi pisali knjigo o tem, kaj tašče delajo s snahami, bi imela verjetno milijardo strani. Vendar pustiva zdaj vzroke za to ob strani (lahko pa v nadaljevanju rečemo kaj na to temo). Pomemben je kompas za naprej.

Zelo dobro ti ga podaja že terapevtka v zgornjem odgovoru. Poiščita pomoč. Zase, za vajin odnos. Lahko se spremeniš le ti, in lahko se spremeni le mož, tašča se ne bo, ker nima interesa. V svoji vlogi žrtve + napadalke (o tem najdeš veliko dobre literature, npr. Umirjenost Sanje Rozman) uživa sto na uro, njej je to zadetek, kot je zasvojencu doza mamila. Praviš, da se nekaj časa kuja, potem pa spet pride in se vse začne znova. Zakaj? Zato ker potrebuje še! In še! In še! Nikoli se ne bo končalo. Kvečjemu se bo stopnjevalo, saj vsaka zasvojenost sčasoma terja več in več mamila. Kot opisuješ, je v to igro zvlekla celo družino, zdaj si na vrsti ti, in – žal, ampak tako je – tudi tvoja hči bo. Ženska noče, ne more drugače, saj se niti ne zaveda, kaj vam dela. V njenih očeh je največja žrtev prav ona!

Reakcija tvojega moža je nekaj, kar bo treba s terapijo dobro razdelati. Vleče na “maminega sinčka”. Da dopušča tako ravnanje do svoje žene, do osebe, ki naj bi mu bila enakovredna partnerka, kaže, da se sam v sebi čuti pomanjkljiv, “neodrasel”, da ON čuti v sebi potrebo ugajati mami, biti “priden” – in to so stvari, ki se jih je naučil v najzgodnejšem otroštvu in nimajo s tabo nobene zveze – čutiš pa njihove posledice! On tebe ne more vrednotiti kot odraslo, svoji mami enakovredno osebo, če pa niti samega sebe ne zmore tako dojemati! Sistem “pri enem ušesu noter, pri drugem ven” je v teh okoliščinah samo nezrel obrambni mehanizem, ki se ga je naučil kot otrok in ga ne zmore opustiti, čeprav se že zelo očitno kaže, da je ta mehanizem odslužil svoje in se sprevrgel (kot se sčasoma VSI nezreli obrambni mehanizmi) v svoje nasprotje: v škodujoči mehanizem, ki omogoča, da se travma prenaša naprej na druge ljudi, in TO JE NAJHUJŠE: na naslednje generacije!

Skozi terapijo se ti bodo odstirale (no, obema) rešitve. Hitre rešitve tu ni. No, seveda lahko prerežeš stike s taščo. A če boš zaradi tega imela slabo vest in če bo to samo še en vir konfliktov med tabo in možem, taka rešitev ni smiselna. Pomembno je to: ko stik omejiš, ohladiš ali ga docela prerežeš, moraš to storiti zaradi SEBE (ne zato, ker je tisti drugi “tak in tak”) in dobro vedeti, zakaj si to naredila. Primer napačnega razloga: “Ker je ženska taka manipulatorka, hinavka …” Primer pravilnega odgovora: “Ker za svoje zadovoljstvo in umirjenost potrebujem mir v svojem življenju in ljudi, ob katerih sem lahko taka, kakršna v resnici sem.”

Življenje nam ni dano zato, da bi ga živeli za druge. Da bi ugajali drugim. Da bi mozgali, kaj drugi mislijo o nas. Da bi prenašali vsakršno patologijo, ker “je pač to moja mama”, ker “se temu človeku nočem/ne upam zameriti”, ker “nočem težav/konfliktov”. Življenje nam je dano zato, da iz sebe in zase naredimo najboljše, kar lahko. Če to uspemo deliti s partnerjem in otroki, pa smo dosegli najvišjo vrednost življenja. Toda mamica, ki je živčna, prestrašena, nesproščena, nervozna in se čuti napadeno in ji v bran ne stopi niti njen življenjski partner, nikakor ne more biti zares dobra mamica. Kako boš dajala iz sebe vse najlepše, če pa tega v tebi sploh ne more biti?? Povedano s karikaturo: ni problem, da te je tašča prijela za dojko. Problem je, da te je zgrabila za srce in ga stiska, stiska, zato je v njem vedno manj moči in topline.

Isto velja za njenega lastnega sina. Niti ena okoliščina, ki si jo opisala, ne izraža ljubezni matere do sina. Izraža samo to, da je v tašči nekaj hudega, težkega, kar skuša reševati na patološki način – z nadzorom, manipuliranjem, napadanjem, dramo. V veliki sliki ji s tem, ko tako pridno odigravate svoje vloge, samo da je ona “srečna”, v resnici škodite – tako kot če bi narkomanu, ko bi divjal od potrebe po drogi, uslužno ponudili heroin. A vendar TO NI TVOJ problem. In tudi možev ne. Zakaj torej dopuščata, da to JE vajin problem? Kaj je v možu, kar ga sili to prenašati? Tu je jedro njegovih, možno, da celo vajinih težav.

V tebi in v možu je moč, da iz njene igre izstopita. Te moči ne moreta dobiti od zunaj. Imata jo v sebi, in terapija vama bo pomagala, da jo odkrijeta, da se je spomnita!

Jaz sem petnajst let možu dopovedovala, zakaj sem omejila stike s taščo na minimum. Pa ni razumel. Šele s terapijo je dobil odgovore, je predelal stvari, ki jih je nosil s sabo in so ga dnevno (večinoma nezavedno) težile. Za otroka, tudi če je odrasel, tudi če je že abrahamovec!, je grozno težko in boleče spoznanje, da ga lastna mati nima zares rada in da njemu in njegovi družini dela veliko škodo. Resnično boleče, na neki način te zruši. Ker nam je “v krvi”, da zaupamo v materino ljubezen. Celo otroci, ki jih matere mlatijo, katerih matere jih ne zaščitijo pred nasilnim očetom, ki jih tudi spolno zlorablja – celo tisti otroci upajo in vsaj z delčkom sebe še kar verjamejo, da jih ima mama rada! Ta “vera” nam pomaga preživeti prva leta življenja, saj bi takrat brez skrbnika umrli. Gre za nagonsko čustvo, in nagon je veliko močnejši od razuma in volje. In lepa laž je večinoma veliko prijetnejša kot grda resnica. Pa čeprav vse skupaj pride do točke, ko se ti začne življenje rušiti. Ne dopustita, da pride tako daleč. Resnica, pa če je še tako boleča, namreč zdravi in vodi na pravo pot. Laž, pa naj je še tako lepa, pa ubija in vodi v pekel. Še za naslednjo generacijo. In naslednjo. In naslednjo.

Tak odnos, kot ga imajo mnoge matere do svojih otrok (zdi se, da do sinov še bolj kot do hčera), se spočne v patološkem prepričanju, ki se rodi hkrati z otrokom, da je ta sin “njihov” in ga bodo oblikovale, kot bodo same hotele. Ni važno, ali bi za snaho dobile samega angela z neba – vsaka snaha bo sovražnica, tujka, tatica sina. Taka oseba ni sposobna videti svojega otroka – pa če je star že petdeset let – kot odraslega, samostojnega človeka z lastnimi željami, vrednotami, prepričanji. In s tem odnosom ga pogosto tako izpodje, da tak sin v resnici ni zares odrasel, nima zaupanja vase, njegova samopodoba je šibka, odvisna od zunanjih potrditev, občutek lastne vrednosti nizek, prisotno je ogromno strahu in občutkov krivde. Ko je mama “prijazna”, je vse še nekam v redu, ko pa postane “huda”, je treba biti tiho in čim prej dočakati spet prijazno mamo. Ker če se bom mami upiral, me ne bo imela več rada, to pa je najhujše, kar se mi lahko zgodi! Tako gre to razmišljanje. In to vse skupaj je bolezensko.

Želim vam, da se rešite iz tega vrtinca, da vas ne pogoltne ali odnese vsakega na svoj konec.
Srečno!

Da se javim. Ja, minili so prazniki in če sem iskrena, je bilo vzdržno. Kar pa je seveda daleč od lepih in mirnih praznikov, a vseeno, po dolgem času sem bila vsaj malo bolj sproščena.

V tem času sem dojela marsikaj, najbolj pomembno pa, da takšno obnašanje dopušča in povzroča partner. Za primer naj dam samo zadnji dogodek: spomladi bova uredila otroško sobo in prenovila kuhinjo ter kopalnico. Najprej sem se živčno grizla, saj se njegova dva neprestano vtikata v to, kaj moramo (ne morava!!) narediti, kakšno kuhinjo izbrati, kje nabaviti keramiko itd. Njegov oče je še nakako znosen, njegova mati pa vseskozi nekaj išče po internetu in pošilja sinu in ko se že za nekaj odločiva, seveda on obrne ploščo in morava še enkrat pretuhtati. Preden sem popenila, sem končno ugotovila, da ju za mnenja pravzaprav sprašuje sin sam, brez moje vednosti jima pošilja slike, za kaj sva se (ŽE) odločila in sprašuje če je ok, nato v nedogled visijo na telefonu, stikajo glave itd., potem se vse skupaj seveda spremeni. Skratka, povedala sm mu, da dokler bo v kuhinji samo on, bo kuhal in pomival posodo ter vse kar spada zraven, lahko narediva vse, kar reče on oz. njegova dva, jaz pa se ne pritaknem ene stvari. Žal mi je, da je moglo priti do takšnega ultimata, da je končno spregledal, da tako ne gre. Izbira kuhinje in dodatkov je sedaj padla name, strinjala sem se samo, da lahko imava mizarja, ki sta ga predlagala njegova starša. Speljala bom do konca in nihče se ne bo vmešaval v kuhinjo. Partner ne kuha in le malokrat pomije posodo (pa ne da se pritožujem), zato menim, da imam vso pravico jaz povedati, kaj želim in kako.

Nisem jezna, sem pa ZELO razočarana. Želim, da se odločava skupaj in ko se, jaz ne kličem svojih staršev in ju sprašujem, če je ok. Še preden opraviva nakup, pa on sprašuje za mnenje in svojim staršem predstavi ves plan, kaj bova naredila, kupila, prenovila, prebarvala, odstranila itd. Sploh nisem prepričana, da je dojel, da dela napako. Ne razumem ga… Tudi, ko ga vprašam, zakaj to počne, ker bi ga rada razumela, dobim tako nedoločen odgovor, da razumem še manj. Sploh pa mi ni jasno, zakaj popeni, če jaz svojim staršem povem kaj več.
Seveda sem pomislila na kakšno bolezensko stanje pri tašči, vendar bi lahko ob ustreznem znanju še postavila diagnozo, pa se je ne bi dotaknilo. Poleg tega pa imam včasih občutek, da vse počne zato, ker je odnos z njenim možem zelo neustrezen. Njen mož je namreč zelo tih, vse dela po svoje, je ne posluša (čeprav tudi njemu neumorno teži), med njima ni dialoga, kaj šele kakšnih nežnosti ali kaj podobnega. Mislim, da gospa to zelo pogreša in si želi takšne pozornosti. Včasih jo je imela, odkar sta otroka odrasla in se odselila pa ne najdeta več skupne poti. Sicer to res ni moja stvar, imam pa občutek, da izzove vse te njene izpade in željo po nadzoru nad našo družino in odnosi med nami. Sinu ni naredila nobene usluge, saj ga kuje v zvezde (naj povem, da je na trenutke kar malo narcisoiden in ima o sebi najboljše mnenje, kar me neznansko živcira in bi ga včasih usekala okoli kepe, ko samo omeni kaj samovšečnega). Ona VEDNO pogleda stran, ko on naredi kaj narobe. Za njo je on pravi biser in »moški, kakršnega ne bi jaz nikoli več mogla najti, pa če bi ga iskala do konca življenja« (njene besede). Naj pa povem to, da je totalno neroden, ko gre za kakšne vkljudnostne zadeve (npr. Voščiti za rojstni dan in praznike ali nekomu vrniti uslugo ali dati kaj na mizo, ko pride obisk), je zelo vase zaprt in nikomur ne zaupa. O denarju se z menoj ne pogovarja, pogovarja pa se s starši. Je to normalno? Od mene je zahteval, da o najinih financah ne razpredam s svojimi starši.

Njegova mati pač vozi celotno družino in krmila ne želi prepustiti nikomur ter je mojstrica manipuliranja. Vem, da se vse to sliši smešno, vendar je čista resnica in le malokdo zna prepoznati (jaz, njena hči, redkeje njen sin). Lahko si predstavljate, kako sem se počutila, ko je enkrat partner prišel do mene in me vprašal »ali si res to rekla moji mami«. Zamenjala je samo dve izrečeni besedi in sem izpadla največja pošast. V svoji osnovi pa je moj izrečeni stavek pomenil čisto nasprotje tega in VEM, da to ve tudi ona.

Naj povem še nekaj dejstev: Trenutno sem brezposelna in v trenutku, ko sem izgubila službo (ne po moji krivdi), se je (zopet) spravila name in mi govorila vse mogoče stvari, saj sem bila lahka tarča – in to en dan po izgubi službe, ko sem potrebovala samo mir in podporo. Živiva v stanovanju, ki je sicer last njenega sina, vendar so ga kupili njegovi starši petnajst let nazaj in ga pisali na sina, ko sem rodila, v njem pa živiva 4 leta. Seveda ona misli, da ji to daje pravico do pokroviteljskega obnašanja, ob katerem se res počutim ceneno in ob besedi »nehvaležna« bi resnično lahko samo bruhala. Da ne omenjam tega, da nikoli ne pokliče, ko pride na obisk (nekajkrat si je frajerka celo odklenila in vstopila kot da je to njen dom), saj se ji to ne zdi potrebno. Pravi, da ne bo klicala, saj je pri njih bilo vedno bolj tako spontano in odločitve v zadnjem trenutku. Pred kakšnim mesecem, ko je bila na obisku, je izjavila, da je ona itak domača tam in ne gost na obisku. Kar bruhnila sem si v usta… In vse to zato, ker njen dragi sin ne zna ali noče postaviti mej – očitno mu je ljubše, če sem jaz jezna, razočarana in prizadeta kot pa njegova mama, torej toliko o tem, koga bi na koncu izbral, če bi to moral storiti.
Partner ne želi na terapijo, saj meni, da si lahko pomagava samo sama, čeprav sam ne ve kako. Priznava, da imava probleme, to pa je tudi vse. On misli, da se moram samo jaz spremeniti, saj sem naivna, preveč zaupljiva, ga odrivam stran, ga ne razumem itd. Saj vse to priznam, ne znam pa tega sama spremeniti. Saj sem že prej omenila, da misli, da je popoln, kar mu je seveda v glavo vbila njegova mati.

Ilonina, prav imaš, najboljše je to, da ji nočem več ugajat. Vendar se je bojim. Ne morem je spraviti iz svoje glave, vsaka njena izjava me prizadene, pa ne zato, ker me ne mara, ampak zato, ker ne razumem, da je lahko nekdo tako zloben in se s takšno lahkoto spravlja na nekoga. Meni je vseeno, če me ne mara, ni mi pa vseeno, da mi zaradi tega greni življenje. In ne morem nič. Ker partner ne zna ali noče ničesar storiti. Sovražim, ko nam začne soliti pamet, se vmešavati v to, kje in kako imava stvari pospravljene ali shranjene, kako se pogovarjava med sabo, kam peljeva hčerko itd. Sin se je sposoben skregati z njo, se dreti ipd. Skratka poslabša vse. Ne zna pa postaviti meje, ki bi ji bila jasna, takšno z dvema ali tremi jasnimi besedami. Njemu odpusti še isto sekundo, jaz pa sem po njeno kriva za celo življenje. Da ne omenjam tega, da mi očita napake, ki jih dejansko počne njen sin in ne jaz. Rada bi se ogradila pred njo…postavila nek ščit, da me ne bi več nič prizadelo. Sem neumna, ker želim priti do rešitve v takšni (verjetno neizhodni) situaciji? Sploh lahko še kaj naredim?

Nika, tvoje pismo sem prebrala včeraj, ko je bilo objavljeno, in ves ta čas mi ne gre iz glave. Kar želodec me zaboli, ko se vživim v tvojo situacijo. Mislim, da je tašča pravzaprav tvoj najmanjši problem. Ti imaš problem predvsem s svojim možem, največji sovražnik pa si sama sebi. A veš, da obstajajo ljudje, ki ne bi takšnega nespoštovanja in šikaniranja trpeli niti pet minut? A veš, kako popolnoma drugače bi bilo, če bi se ti sama imela rada, če bi spoštovala sama sebe, če bi bilo v tebi vsaj malo dive iz mehiške limonade ali tistega, kar se v sodobni slovenščini imenuje bitch? Misliš, da bi tvoj mož in tašča v tem primeru tudi hodila po tebi? No, ampak ta vlak je že zamujen.

V takih situacijah se je po mojem zdravo vprašati, kako bi ravnala ti, če bi bila na mestu svojega partnerja. Bi dovolila enemu od svojih staršev, da žali človeka, s katerim živiš, da stresa nad njim svoje frustracije in da gre celo tako daleč, da prestopi ne le vsako psihično, ampak tudi fizično mejo osnovnega spoštovanja do sočloveka? Prijela te je za golo dojko?! Sploh ne najdem ekvivalenta za tako dejanje, ki bi si ga nekdo lahko privoščil do tvojega moža, ampak če bi se zgodilo kaj od daleč primerljivega – bi ti od svojega partnerja pričakovala, da se bo s tem človekom še igral družino? Bi ti s tem človekom za partnerjevim hrbtom razpravljala o vajinih zadevah ? Mogoče, če ne bi imela kaj dosti rada svojega moža in bi ti bilo vseeno, če te pusti, ali pa, če bi bila popolnoma prepričana, da nima jajc, da bi te pustil. Če pa bi imela svojega partnerja res rada, če bi ga spoštovala in če bi se bala, da te bo zapustil, če ne bo srečen s teboj, bi se za njegovo srečo potrudila. Kako pa ravna tvoj mož? Kaj ti s tem sporoča?

Vem, da je to zelo kruta misel, ampak medtem ko si tako zaposlena s toleriranjem in opravičevanjem ravnanja svojega moža in njegove mame, si uničuješ zdravje in življenje. Na bolje pa ne bo šlo. Zakaj bi kdo kaj spreminjal? Saj si samo ti nezadovoljna, tebe pa se tu ne posluša. Mogoče bi se tvoj mož vendarle zamislil nad svojimi prioritetami, ko bi začela pakirat, ampak ni ravno pametno strašiti z odhodom, če ne misliš resno. Ko bi razpakirala kovčke, bi samo potrdila njegovo prepričanje, da nimaš jajc, da bi šla. Potem bi bilo še huje.

Sama ne moreš rešiti tega zakona. Lahko še veliko let prenašaš, kar ti počnejo, in greš od časa do časa do zdravnika zaradi rane na želodcu ali migrene ali kamor ti pač udari požiranje lastnih čustev, ampak ne vidim, kako bi se tole lahko končalo lepo, če je tvojemu možu vseeno, kako se ti počutiš. Terapija bi bila še kako koristna, ampak predvsem zate. Govorim iz lastne izkušnje – zakona terapevtka ni rešila, ampak to, da se je nekdo z menoj pogovarjal in me tudi poslušal ne da bi me takoj ustavil, da ni res in da ne smem čutiti, kar čutim … to je rešilo mene. Spomnilo me je, da na svetu niso samo drugi in njihova čustva in njihovi razlogi, ampak sem tu tudi jaz, mama gor ali dol. Nič ni narobe, če si sebična, veš. Tega sem se jaz naučila na terapiji. Otrok ima več od zadovoljne ločene mame, ki ne pusti, da drugi pometajo z njo, kot pa od nesrečne poročene mame, ki pristaja na ta položaj … hm, zakaj že, pravzaprav?

Tako, to je bilo namesto terapije, ki si je zdaj verjetno ne moreš privoščit (80 evrov je bila ura, ko sem jaz hodila). 🙂 Še nekaj praktičnih nasvetov imam zate, če kaj koristijo.

Prvi: najdi službo. Zdaj si v ranljivem položaju in to izkoriščajo. V vsakem primeru bo zate popolnoma drugače, ko boš imela svoj denar. Koristilo ti bo tudi drugo okolje, drugi ljudje in manj časa za premlevanje.

Drugič: ne se zaljubit v prvega, ki te bo lepo pogledal. To je zdaj realna nevarnost, bila bi pa največja neumnost, ki jo lahko narediš. Iz dveh razlogov – prvič, šlepanje, na nekoga drugega ne bo čisto nič pomagalo tvoji samozavesti, nov korak v življenju pa zmoreš sama, drugič – zelo verjetno bo tvoj izbor spet napačen, tretjič – na koncu ne bo čisto nič pomembno, kar se pri vas doma dogaja zdaj, ampak boš ti tista egoistična lajdra, ki je uničila družino, ker ji je pomembna samo njena ***. No, to so trije razlogi. Pa še kakšna nič kriva žena in otroci so kolateralna škoda takšnih zadev.

Tretjič, piši neke vrste dnevnik, zapisuj si na varno mesto vse, kar se dogaja, vsako žalitev in neprimerno vedenje, spravljaj elektronska sporočila in, če se le da, snemaj pogovore. Takšni ljudje se strašno radi sprenevedajo, da nečesa niso rekli ali naredili ali da pretiravaš in da sploh ni bilo tako hudo … Pa ne mislim, da bi potegnila ven posnetek ob prvi priložnosti, ko bi te obtožili, da si rekla nekaj, česar nisi rekla, ampak da bi imela evidenco predvsem zase. Tako boš imela veliko bolj jasno sliko tega, kar se dogaja. Lahko pa kdaj kasneje tudi uporabiš na kakšnem uradnem mestu, če bi bilo potrebno. Konec koncev se boš počutila malo bolj bad-ass, če uporabim še eno lepo besedo, ko boš vedela, da nisi samo žrtev, ampak imaš tudi ti svoje male skrivnosti in svoje adute.

Oba potrebujeta terapijo, toda partner je noče, ker nekje v sebi ve vsaj to, da bi terapija pomenila SPREMEMBO. Spremembe pa on noče. Najbrž si že ugotovila, da on še zdaj živi tako, kot da je star 10, 15, 18 let. Vse poteka pod okriljem matere, tebe pa želi primorati, da prav tako zlezeš pod njeno perut in si lepo tiho. V bistvu te je (oz. si se sama) prijavil v fensi zapor, kjer moraš delati tako, kot drugi hočejo, sicer sledi drama. Da pa tudi sicer ne bi bilo preveč “dolgočasno”, je drama na sporedu tudi za malenkosti oz. kar tako.

To, kar opisuješ glede taščinih obiskov, bolje rečeno vdorov v vajino stanovanje, je absurd, je neokusno, nedopustno in izkazuje, da tašča tvoje meje ne le hudo prestopa, temveč jih je čisto povozila.

Ampak kdo ji je to dovolil? Mogoče misliš, da sin? Ne; sin, tvoj partner, je to dovolil pri sebi.
To, kar ona počne tebi, dopuščaš ti. Ti sama.
Ne vzemi tega kot napad nase, nikakor, želim te le opozoriti, da si sama odgovorna zase (in za otroka) in za svoje reakcije. Navsezadnje – pred časom je bila tu podobna zgodba in se je tak odgovor že zapisal – je tu opcija menjave ključavnice. Kar je seveda prej simbolika kot neka konkretna rešitev. Simbolika, ki pa pomeni: tu je moja meja, ne dopustim več, da jo prestopaš.
V odnosih nikoli ni en sam odgovoren za vse, kar je “narobe”. Vsi prispevamo k temu. Tudi ti – z dopuščanjem. Kaj te žene, da pristajaš na to, kar se dogaja? Se preveč bojiš, da bi izgubila partnerja (koliko ga sploh imaš???), in zato ne ukrepaš? To ne pomeni, da ti pravim, da moraš partnerja zapustiti. Bi pa ta možnost morala biti ena od možnosti, o katerih razmišljaš, ko razmišljaš, kako bi rešila zadeve.

Tvoj partner o ljubezni, domnevam, ne ve veliko (to sklepam na podlagi tvojih orisov njega, njegove primarne družine, njegovih reakcij, zavračanja pomoči …), in narcisoidne poteze, ki jih vidiš v njem, so lahko posledica (čeprav zveni paradoksalno) slabe samopodobe. Preglej malo na spletu temo mejne osebnostne motnje in narcisistične osebnostne motnje, pa boš videla, da gre za dva konca iste palice. Skrajnosti! In da se človek prebije nazaj v zlato sredino, je potrebno ogromno truda, dela na sebi in običajno pomoč usposobljenega psihoterapevta.

Lahko pa pogledaš na stvar zelo poenostavljeno: odnosi med vama in posledično v vajini družini (VAJINI, ne njegovi!) škripljejo in bodo vse bolj škripali, ti si v takem okolju nesrečna, nervozna, on pa želi, da se TI spremeniš, ne želi pa celovito pristopiti k reševanju zadeve, pa čeprav že vrabci na vejah čivkajo, da sta za probleme v zakonu vedno odgovorna OBA.

In kako naj bi se ti spremenila? Tako, da boš vse to mirno dopuščala, še ti spraševala taščo, kaj naj danes skuhaš in katere spodnje hlače naj oblečeš?

No, tu pa pride trenutek, ko moraš sebi pošteno pogledati v obraz. Pošteno si odgovori na vprašanje: Ali se tako bojim izgubiti partnerja, da sem pripravljena tak odnos prenašati še deset, dvajset let? (Vedeti je treba – ko njegove matere ne bo več, bo pa kaj drugega – on se tudi takrat ne bo mogel “čudežno”, sam od sebe, spremeniti.) Ali sem pripravljena na to, da me bo otrok nekoč morda preziral? Sem pripravljena vse to tvegati, da pač ostaneva skupaj? Če je odgovor “da”, je to to in lahko samo še životariš dalje. Mnoge, premnoge ženske izberejo to možnost in pri njej vztrajajo, tudi ko se vsemu skupaj pridruži še varanje, alkohol, pretepanje ipd.

Pomembno je tudi vprašanje, koliko si pripravljena narediti zase in se tudi sama spremeniti. Pa ne tako, kot bi rad tvoj partner, temveč tako, da boš dovolj suverena, da se boš od partnerjeve družine brez drame, brez slabe vesti, živciranja, strahu ipd. odmaknila, možu pa prav tako postavila mejo oz. z njim sklenila trden dogovor, kaj pričakuješ od njega in od vajinega odnosa, ter mu predstavila posledice, če se tega ne bo držal. To ni izsiljevanje. Če gresta oba na terapijo, do tega oba lepo počasi prideta z globokim zavedanjem, s prebujenjem RESNIČNE ljubezni itd. Ker pa on tega ne želi, ti ne preostane drugega kot nekakšen dogovor ali “ultimat”.

Seveda pa tudi taka rešitev, čeprav on recimo sprejme tvoje predloge oz. jih zate zadovoljivo uskladita, ni niti zanesljiva niti trajna. Zanesljive in trajne so namreč le tiste rešitve, ki jih iskreno, v globini, sprejemata oba, ki jih v bistvu čutita kot način življenja, ne kot “pravilo”, in se samoumevno zavedata, da so smiselne, koristne, dobre za vse udeležence. Do tega pa spet lahko prideta le s temeljitim delom na sebi ob pomoči terapije.

Jaz ne bi niti mignila v smeri nekih stanovanjskih prenov, dokler je partnersko psihično in čustveno življenje tako sesuto. V novi, “tvoji” kuhinji bodo vsi ti problemi ravno tako veliki in boleči. Če temu narediš stop, tudi zelo nazorno pokažeš, da glede prenove odnosa, ki je krvavo potrebna, misliš resno in ne boš odstopila.

Še nekaj: brez konfliktov ne bo šlo. Tako patoloških vezi in odnosov ne moreš presekati oz. razmejiti od sebe na miren način, kar se tiče druge strani. Druga stran bo popenila. To moraš vzeti v zakup. Spet pa je pomembno zavedanje, zakaj to delaš. Torej da se globoko v sebi zavedaš, da postavljaš meje zato, da boš lahko normalno živela, da boš lahko mirna, zadovoljna, se počutila varno in vse to (namesto nervoze, strahu, jeze) prenašala na svojega otroka.

Srečno!

Takole je. Spet je počilo. Sram me je napisati, zaradi česa. Pa ne, ker bi bila jaz kriva, ampak zato, ker enostavno več ne razumem svoje tašče. Spet se je vmešala v stvar, ki se je ne tiče, me obtožila, da sem grozna mama (zato, ker sem hčerko po “nepotrebnem” peljala k zdravniku, saj naj bi se stvari same uredile in da jo izpostavljam vsem bacilom, ki tam krožijo), naredila dramo, skregala najmanj pet ljudi in sedaj se počuti ok, medtem, ko se jaz zopet počutim zmedeno, čudno, napeto in grozno. Spet so za mano in očitno pred mano noči, ko razmišljam o njej, njenih dejanjih in se sprašujem, kako hudiča naj se je rešim, ne da bi to vplivalo na našo družino (na nas tri). Do sedaj ni naredila ničesar ok in ničesar v tej smeri, da bi nam olajšala življenje (včasih se sprašujem, če resnično verjame, da dela dobro?!). Že dve leti opažam tole:

– želi, da ima pri sinu (ter pri vseh ostalih) prednost ona in ne drugim še posebej jaz

– ko pride na obisk, začne pospravljati in reorganizirati in zlagati perilo, ki se suši, čeprav sem ji že najmanj 10krat! rekla, naj tega ne počne, najprej lepo in nazadnje sem ji celo rekla, da nisem invalid ne jaz, niti njen sin (še hči zna za sabo pospraviti igrače)

– kadar nastane med nama s partnerjem nesoglasje (pred njo se ne prepirava, včasih se samo ne strinjava, ampak ona očitno to drugače razume), se vmešava – njega tolaži, meni teži, kakšna sem do njega

– misli, da je njen sin popoln in ona še bolj, vsi ostali smo navadni idioti, kreteni in bedaki, najbolj pa sem neumna in ničvredna jaz

– pred mojo hčerko pohodi mojo avtoriteto (ko že hčerki razložim, zakaj nekaj ne more ali ne sme dobiti, v isti sekundi ona to dovoli ali ji ustreže), kako človek ne bi popenil?

– prvi trenutek (nekje pred 2,5 leta), ko sem pokazala svojo človeško in zmotljivo plat, je skočila v zrak in mi napisala mail, kako je razočarana nad mano. Pa ni bilo nič takega, čisto navadna zmota, ki se povprečnemu človeku naredi najmanj 20krat v življenju. Očitno sedaj misli, da sem nesposobna za vse

– deli nasvete in mnenja, za katera nihče ne prosi in ko želiš to ignorirati in se narediš, da slišiš ter kimaš v tri dni, ponovi to še najmanj petkrat v naslednjih nekaj urah, da bi se prepričala, da slišiš. Pa za vsak slučaj še naslednjič, ko se vidimo vsaj dvakrat.

– na glas kritizira vse, kar naredim (mojo kuho, pospravljanje, nakupovanje, službo, vzgojo,…). Včasih mi celo uspe, da se niti malo ne sekiram in ko to opazi, kritiko pove svojemu sinu in pričakuje, da bo on naredil red

– kar tako mimogrede včasih izusti kakšno sarkastično in/ali žaljivo opazko na moj račun, ko sva sami in ni nikogar okoli, da bi to slišal. Žali me samo takrat, ko sva sami z res nizkotnimi in podlimi besedami in stavki.

– primerja se z mojimi starši (v smislu, da je ona boljša mama in nasploh boljša oseba – ne vem od kod ji to, moji starši se nikoli niso tako obnašali do mene, kaj šele do mojega partnerja, videla pa jih je trikrat v petih letih)

– ne zaveda se (ali pa celo se), da vpliva na najin odnos, na našo družino, uničuje mene in svojega sina, ne pusti, da bi bili srečni. Si morda res želi, da najina zveza razpade? In če je to res, se sploh zaveda, da bo tako uničila življenja najmanj treh ljudi – od tega ji (menda) dva pomenita največ na svetu?

Želim iskreno mnenje: ali se da rešiti iz tega, ne da bi vplivalo na nas tri? Vsega imam dovolj, ne spim, vse skozi sem napeta in slabe volje in najraje bi vse skupaj poslala nekam in s hčerko odšla, čeprav mi je ob misli na to grozno hudo in me zaboli vsaka celica v telesu. Pri sebi čutim, da dolgo ne bom več zdržala v takšnem odnosu. Na začetku sem še mislila, da bo, ji odpuščala in sama sebe prepričevala, da ni tako hudo, sedaj pa vidim, da ženska očitno res ni pri zdravi pameti. Vedno sem bila spoštljiva do nje, nikoli ji ničesar nisem storila, obnaša pa se tako, kot da je največja žrtev ona in jaz največja zloba.

Kot so ti že pred mano povedali, tvoj glavni problem je partner, ki je mamin sinko
in ne zna narediti reda. Morala mu boš počasi postaviti ultimat, ali bo na strani
svoje družine, ali naj pa ostane sam z mamico…ampak to je dolg proces, najprej
moraš dobiti službo, si zastaviti cilje, najti alternativo za domovanje itd.
Tvoj problem ni tašča. Ona je pač nedorasla, rahlo zlobna oseba, ki pa nate ne
bi smela imeti vpliva. Zakaj se tako sekiraš glede njenega mnenja o tebi? Kaj ti
govori, kaj si misli, kaj ti dela? Mene recimo resnično zanima mnenje o meni samo
od tistih ljudi, ki jih globoko spoštujem, občudujem, cenim. Če nekoga ne maram ali
ne spoštujem, mi gladko dol visi, kaj si misli o meni. Nehaj se že enkrat obremenjevati
z njo, pa kaj je rekla, pa kaj je naredila – naj te ne zanima več. Ti se posveti možu, otroku,
sebi, nehaj si prizadevati BITI SPREJETA , ker tega ne potrebuješ. Res ne. Si odrasla
in ne rabiš nove mamice – torej to dokaži in se nehaj prilizovati in se truditi, da te sprejme.
Kot drugo, zakaj ji dopuščaš vdiranje v svoj teritorij? Nimaš ključa v ključavnici? In zakaj
ji dovoliš šlatanje tvojih cunj na obešalu – jaz bi šla do nje in ji vzela iz rok z besedami “tole
je pa moje in prosim pustite na miru” . Pa če jo takoj kap – njen problem, če ne pozna manir.
Kar se tiče njenih pripomb in žaljivk, obstajata čudežni kratki besedici, ki sta meni neskončno
pomagali. To sta “Ja, in?” Ko ti eno zasoli, ji mirno odvrneš “Ja, in?” in ko nadaljuje, spet “Ja, in?”
in tako dokler ji ne zmanjka. Ključno je, da ostaneš mirna, nežaljiva, sproščena, umirjena.
Pokažeš ji, da imaš svoj prav, da te njeno teženje ne gane in ne zanima, da boš naredila po svoje
in se za to ne boš nikomur opravičevala, razlagala, utemeljevala. Ker je to enostavno tvoja pravica.
Torej – prešliši, ignoriraj, ne upoštevaj, delaj po svoje – sploh glede otroka. Tvoja beseda je zadnja,
pa če babica stokrat dovoli – ti ne dovoliš, pika. Konec debate.

Nujno – res nujno – pa rešuj odnos z možem. Načnita temo selitve – če on ne more ali ne zna narediti
reda (ker je to njegova mama, je to njegova naloga) ti tega nisi dolžna prenašati. Tega ne more
zahtevati od tebe, torej se bo počasi moral odločiti med svojo družino in med življenjem z mamico.
Zahtevaj razločne in določne, konkretne odgovore, ne “ah, saj bo”.
Srečno.

Kot sem zapisala (preberi si še enkrat vse zgornje odgovore!):
Še nekaj: brez konfliktov ne bo šlo. Tako patoloških vezi in odnosov ne moreš presekati oz. razmejiti od sebe na miren način, kar se tiče druge strani. Druga stran bo popenila. To moraš vzeti v zakup. Spet pa je pomembno zavedanje, zakaj to delaš. Torej da se globoko v sebi zavedaš, da postavljaš meje zato, da boš lahko normalno živela, da boš lahko mirna, zadovoljna, se počutila varno in vse to (namesto nervoze, strahu, jeze) prenašala na svojega otroka.

Tvoje vprašanje je tako, kot če bi vprašala, ali lahko imaš samo enega siamskega dvojčka, drugega pa odrežeš brez posledic. Tašča in njen sin sta v nezdravem razmerju, v katerem ni meja, spoštovanja in resnične ljubezni, ti bi pa “vzela” sina proč in misliš, da se to kar tako da? Odgovor je: ne da se. Ti tega ne moreš narediti, ti lahko samo sebe in hčerko “vzameš proč”. Tvoj partner se bo moral sam “odrezati” od mame, odločiti, za kaj in za koga sploh živi in kdo mu kaj pomeni, predvsem pa raziskati, kaj sam čuti in misli o samem sebi. Dokler tega v sebi ne bo razrešil, bo vse, tudi morebitno njegovo strinjanje s prekinitvijo vezi, le površinsko, zaradi “ljubega miru”, posledice pa bodo udarile ven nepričakovano in hudo. Drugače ne more biti, če stvari samo tlačimo.

In še enkrat ti bom napisala: ja, grozno je, kar počne tašča, ni prav in ni sprejemljivo.
Ampak – ti v njej prepoznavaš, da igra žrtev, zdaj pa poglej svojo vlogo v tej igri. Si napadalka? Očitno ne. Si rešiteljica? V odnosu do tašče ne. Tudi ti igraš vlogo žrtve (napisala si cel seznam grozot, ki se ti dogajajo, niti besede pa o tem, koliko si se v vse skupaj začela zares poglabljati, npr. s pomočjo literature). (Mimogrede: če bi o vajinem odnosu pisala tašča, bi zagotovo tebe predstavila kot napadalko in sebe kot žrtev – te vloge se zelo prepletajo in igralci se niti ne zavedajo, kaj dejansko počnejo, zavedajo se le svojih popačenih zaznav in bolečih čustev, tako tudi napadalec samega sebe dojema kot strašno žrtev, ne pa kot napadalca.)

Igranje vloge žrtve ne pomeni, da se pretvarjaš, da si žrtev, pač pa pomeni, da v nezdravih odnosih sprejemaš vlogo, ki jo od tebe pričakuje drugi “igralec”, in s tem pomagaš vzdrževati patološke odnose, namesto da bi iz igre izstopila! In ravno v tem se kaže, da imaš tudi sama v sebi težavo, ker če je ne bi imela, bi že naredila točno to: iz te igre (odnosa, če je treba, tudi partnerskega) bi že izstopila in vodila sebe in hčerko v mir in nestresno življenje.

Imej v mislih, da se odločaš o sebi (in kot mati o svoji hčerki), o svoji dobrobiti, o svojem učenju in zorenju in iskanju trajnih rešitev zase, ne pa za vas tri oz. posebej za partnerja. Ti njega ne moreš “rešiti” in mu ne moreš dopovedati, da to, kar se dogaja, ni dobro za nikogar od vas. To mora spoznati sam. Lahko pa greš po poti mnogih žensk, tudi jaz sem šla po njej, ampak jaz nisem imela nikogar, ki bi mi pomagal, povedal vse to, in deset, petnajst let vztrajaš v neznosnem, dopoveduješ eno in isto, da se že sama sebi zdiš nora, dokler se ne bo tako nakopičilo (vedeti je treba, da je ob vsem tem tudi partner neizogibno pod hudim pritiskom), da bo zares hudo počilo in bo vse še neprimerljivo huje, kot če bi začela zadevo resno reševati zdaj.

Predvsem Ilonina ti je po mojem mnenju odlično odgovorila. Ni veliko za dodati.

Po vsem, kar si napisala, osebno mislim, da je tvoja tašča patološki primer (MOM/NOM) in strup za vašo družino. Tvojega partnerja je preparirala že od otroštva. Vprašanje je, če se bo kdaj zmožen svoji mami zoperstaviti kako drugače, kot samo z bevskanjem. Pa še to njegovo bevskanje je le metanje peska v oči samemu sebi. V resnici je revež, samo marioneta v rokah svoje mame. Tebe je videla kot maternico na dveh nogah. Zdaj, ko si sproducirala NJENO vnukinjo, te ne rabi več in si samo ovira. Živite v stanovanju, ki so ga kupili njegovi starši, si brez službe, tako da te ima točno tam, kjer želi. In to neusmiljeno izkorišča.

Premisli, ali je tvoj partner res tisto, kar si želiš, da bi partner bil. Tvoj partner ni tvoj partner. Je mamin sin. Imaš kam iti? Na tvojem mestu bi si našel službo in odšel čim dlje stran. S partnerjem (če se bo uspel otresti materinega vpliva) ali brez.