Pozdravljeni,

sem v precepu – should I stay or should I go? Jaz sem stara 27, mirna in nekonfliktna oseba, ki vsako stvari vidi črno in belo. Partner je 30, zelo delaven človek in na čase zelo trmast. Med nama je ogromno razlik, vendar pravijo, da se nasprotja privlačijo in dopolnjujejo. Jaz nisem več prepričana v to. Vem, da nobeden od naju ni popoln, tudi kot par nisva popolna, samo ne vem, kje je tista meja, kjer rečeš “ok, to še prenesem, od tukaj naprej pa več ne”.

S partnerjem živiva pri njemu na kmetiji. Nikoli si nisem predstavljala, da bom živela na kmetiji. Partnerju to veliko pomeni in komaj čaka, da tudi uradno postane njen lastnik. Medtem ko bi jaz imela kmetijo doma za hobi (mini vrtiček, kakšna kura za jajca, pa svinja za meso), bi on obdržal trenutno stanje (ogromen vrt + njive, 20 glav živine, piščanci, kure itditd). Njegovi starši so delali na kmetiji zaradi preživetja, za naju to nebi bilo potrebno, saj imava dobre službe. Sem mu to omenila in seveda sem bila največja pošast, ker sem sploh razmišljala v tej smeri, da bi zmanjšala obseg kmetije (naj povem, da ga on namera povečat, pa čeprav večino delo opravita starša, ki nista več najbolj mlada).

Kot sem že omenila je partner zelo trmast. Največkrat se skregava, ker on ne zna sprejeti tujega mnenja in na koncu pogovora reči “mogoče pa imaš prav”. Pač to je misija nemogoče. Pa ne, da potrebujem to pritrditev, da imam prav. Sploh ne, samo ne morem biti vedno jaz tista, ki popusti. Nazadnje je naredil sceno pri meni doma – 5 nas je imelo isto mnenje o neki zadevi (da današnja mladina ni odgovorna), on je bil kontra (da so premalo plačani). Kar samo po sebi ni nič narobe ampak mi smo se pogovarjali o eni stvari (odgovornosti in vzgoji), on pa namesto, da bi poslušal argumente, jih je preslišal in trdil svoje kar nekaj tja v tri dni. In na koncu je bil užaljen, ker nisem stopila njemu v bran.

No, ta trma se kaže še na drugih področjih. Sva v fazi prenove mansarde. Trenutno živiva v njegovi sobi, kuhinjo in kopalnico si delimo s starši v spodnjem štuku, medtem ko so na vrhu 3 sobe, ki so namenjene zgolj šari. Pri njemu živim že eno leto, vendar tu ni moj dom. Vse okoli mene so tuje stvari, ki jih ne smem premakniti, ker ni prostora ali nekaj…No, in ko se pogovarja o stanovanju je to bolj njegov monolog – kje bo kateri prostor, kje bo kaj postavljeno, kje bodo francoski balkoni (čeprav meni niso všeč) in kdaj bo kaj narejeno. Jaz pri tem nimam besede, če pa že kaj rečem, mi takoj jasno pove, da bo to šlo v glavnem iz njegovega žepa, zato ima on o tem večjo besedo. Gremo reči, da je to nekak razumljivo, čeprav sem si jaz partnerstvo vedno predstavljala kot kompromis dveh mnenj ne glede na finance, saj naj bi bilo na koncu vse najino. No, pri nama ni tako, je vse oziroma večina njegovo, kar sam večkrat poudari. Ko sem predlagala, da bi kot par vzela en kredit in si s tem pomagala urediti stanovanje, ki bi končno postal najin dom, sem bila spet preslišana. On ne želi biti suženj banki in kapitalizmu, zato bova stanovanje delala počasi, ko se nama nabere nekaj denarja. Predstavljajte si hitrost prenove pri današnjih cenah materialov…

Poleg njegove trme mi najeda tudi njegov primitiven način mišljenja. Žal se tu vidi, da živi na kmetih, stran od civilizacije. Razmišljanje v smislu, da “kaj bo baba vedla”, “če je baba dobila po gobcu si je že zaslužila” ipd je zame primitivno, ne glede na to, ali živiš na kmetiji ali sredi Ljubljane.

Sej ni vse tako slabo. Fanta imam res zelo rada, ko nama je lepo res uživam v njegovi družbi. Vendar so prisotne razpoke v najinem razmerju, in nisem povsem prepričana, če so to takšne stvari, za katere mora človek pač malo potrpeti..že nekaj časa študiram o tem, da bi ga pustila in šla na svoje, vendar me je strah…strah, da nebom nikoli več našla nekoga, ki me bo tako sprejel kot me je on…strah, da nebom nikoli več tako ljubljena…

Se ti to res zdi OK ob vsem kar si napisala: rah…strah, da nebom nikoli več našla nekoga, ki me bo tako sprejel kot me je on…strah, da nebom nikoli več tako ljubljena

Saj razumem, ker sem bila pri tvojih letih ista, ampak naj te to ne zaustavlja pri zivljenju svojega zivljenja. Isto govori vsaka pretepena zenska: me pretepe, ce kaj recem; pride pijan domov pa mu ni vsec, itd, hkrati pa v drugi sapi AMPAK ko je trezen je pa super, takega ljubecega moskega vec ne bom nasla.

Sama sem isto bila v neizpolnjujoci zvezi, mislila in jdealizirala, v resnici je bila oa ena sama zloraba, isto sem razmisljala pa bo imel drugo oa bo ob njej drugacen, pa sej ko se mava fajn je cist ok, itd.

Ampak to ni to! Ljubezen je dvosmerna in ce tebi nekaj ne ustreza potem ti pac ne. Ze na zacetku moras vedeti kje so TVOJE meje, to je najbolj pomembno.

Ko sem potem sla v drugo zvezo, sem si zato ze vnaprej postavila meje, do mene bo spostljiv, prijazen, me bo poslusal, uposteval, hkrati seveda isto vracam jaz nazaj, ker nekatere zenske pricakujejo da bo moski ravnal z njo kot s kraljico, hkrati pa one z njim ravnajo kot s suznjem.

niti enkrat mi ni bilo zal, da sem takrat odsla!

in to da ti rece, jaz bom dal vecino denarja, jaz bom rekel kako bo, tako se zacne… Midva sva si tudi uredila stanovanje pri meni, ampak sva si ga uredila skupaj in je zdaj najino. Ne gres pa tega delat, ce ni na tebe nic pisano, ker ce ne bos vlagala in da ne bo slo, ostala beez vsega. Ne glede na vso ljubezen, ki jo premorem, ne morem ne zase ne za njega garantirat, da ni moznosti da gre kdaj kaj narobe. Mors bit optimist, ne pa naivnez.