Kje najti moškega, ki še spoštuje žensko?
Mislim, da ti nisi ravno razumel/a njenega načina izražanja. Meni se je zdelo to, kar je napisala, bolj v smešnem, nekoliko ciničnem podtonu. Saj je sama napisala in prav, da je vsaj ugotovila, da se zadnjih toliko let ni najbolj cenila, glede na moške, katere je tolerirala, se pa zato danes (pa še pri tistem odstavku s št. je lepo napisala malo za šalo). Jaz tega ne bi niti dodajal. Če nekdo ne razume neke šale, k*rc pa debata s takimi zateženimi ljudmi, ki vse jemljejo kot samohvalo, zateženost in kar je še tega. 🙂
Smo si različni, ja, ampak čim vsem kimaš in si skromen, nisi čisto nič bolj razumljen in spoštovan kot če se znaš pohvaliti. Znati ceniti svoje lastnosti in se pohvaliti, v hecu ali brez, je dosti bolj pozitivna stvar pri človeku, kot pa taki, ki se ne znajo, so pa dejansko polni sebe. Ja, med samozavestnim posameznikom in egocentričnem je velika razlika.
Ti verjetno predstavljaš nekoga, ki ga je ona odpikala in jo je dajal v nič, ko je sama dajala preveč sebe in truda v zvezo. Takim se ne smeš niti malo pohvalit, ker je to zanje že preveč. Rabijo žensko brez hrbtenice in s čim manj samozavedanja kdo je in kako razmišlja. Takšno namreč lahko usmerjajo in zavajajo.
Kakorkoli, srečno!
Sem čakala na nek takšen komentar, ostale berem pa prav z zanimanjem.
A veš, da mi je še vsak od bivših pisal čez čas, eden celo klical, kako sem bila dobra ženska za zvezo in da bi želeli čas zvrteti nazaj.
No, jaz pa ne. 🙂
S tem sem sicer dobila na nek način potrditev, da sem dala vse od sebe v zvezah, a tudi če mi tega ne bi povedali/skapirali, ne bi pomenilo nič drugega. Mnenje nekoga ki ga ne cenim, mi pač (več) ne pomeni kaj dosti …
[/quote]
Haha, prav identično pri meni! Z enim nisva skupaj že 5,5 let in z drugim že prek 2 leti, pa še vedno kdaj “preverjata teren” in mislita, da me kakorkoli zanimata, da bi še z njima kaj imela.
Sicer pa ljudje vsak po svoje razumemo pisanje nekoga, eni očitno vidijo samohvalo, jaz sem videla, da si na malo komično sarkastičen način lepo opisala realno stanje, ki ga doživlja(mo) marsikateri.
Še ena taka, ki se je zaradi Mileninih knjig odločila narediti črto čez iskanje partnerja. Vedela sem seveda, da obstajajo pokvarjeni moški, a do Ogenj, rit in kače se mi ni niti sanjalo, da jih je toliko. Nimam visokih kriterijev, res ne, želim pa obojestransko spoštovanje in sprejetost, prijaznost, predanost. Do konca življenja si bom to želela, a ob Mileninih knjigah sem končno dojela, da so to samo moje neumne sanjarije in v realnosti to ne obstaja. Z manj kot tem pa ne bi mogla biti z nekom.
[/quote]
Niste pravilno brali knjige. Tudi v njenih knjigah je opis zadovoljnih in srečnih parov.
Kot omenjeno drugje, je moja babica v življenju srečala 2 takšna para.
Omenjena knjiga “Življenje in kako ga preživeti” pa obravnava prav te zelo zdrave ljudi. Približno 5% prebivalstva sodi tja.
Mi sicer ne sodimo tja, a je lepo prebrati, da v longitudinalni študiji Oxfordskih študentov, potem večina študentov vseeno do tega prileze.
Študentje iz zelo zdravih družin so samo imeli prednost, da so se od staršev naučili zdravih razmerij in realnega ocenjevanja ljudi. Ljudi vidijo točno takšne, kot so, zato so tudi redko razočarani.
Star slovenski pregovor vašo jamranje lepo opiše: “Lisica, ki ne doseže grozdja, zanj trdi, da je kislo.”
Primerni partnerji so tam zunaj. Samo se je potrebno potruditi predvsem na sebi.. biti sprijaznen, vesel in zadovoljen tudi sam.
Ali kot pravi stara budistična modrost: “Učitelj pride, ko je učenec pripravljen.”
Dokler vidiš svet le poln pošasti, niti približno nisi pripravljen na razmerje.
Temu jaz pravim: “TERMINATORSKO GOVORIČENJE”.
V prvem Terminatorju, lahko vidimo v glavi Schwartzenegerja, kako se pojavijo izbirni meniji.. možne izbire stavkov, ki jih robot – terminator lahko spregovori.
Večina ljudi okoli nas ponavlja stavke podobno prazno kot terminator.. pač popularne stavke o globinah, ozaveščenosti itd.
Če prebereš povprečno “žensko” revijo vidiš, kaj bodo govorile ženske, kako samouresničene in oh ter sploh so.
Zdaj, hec je.. da zadovoljni ljudje ne govorijo ves čas o zadovoljstvu.. temveč o vseh stvareh govorijo z zadovoljstvom. Umirjenostjo.
Bistvena distinkcija.
Fejkiče se takoj prebere, pretiravajo.. polnijo Facbook in Instagram.. z iluzijami nenehne sreče: Jaz, jaz in jaz.. ter še enkrat jaz.
Včasih je poleg tega “jaz”, še otroci, pes in žena/mož.
To je stara modrost: Ne poslušaj, kaj ljudje govorijo – glej, kaj počnejo!
Terminatorski vzorec se dokaj hitro da spregledati. Ni vsebin.. in povsod neka new-agovska vzvišenost in večvrednost. Tiho reklamiranje in tekmovanje z nevidno okolico.
Zanimive ljudi tako prepoznaš po dejanih samih ter dejstvu, da se lahko pogovarjaš o 1001 stvari na interesanten način. Ni puhlic, reklam.. terminatorstva.
Sem čakala na nek takšen komentar, ostale berem pa prav z zanimanjem.
A veš, da mi je še vsak od bivših pisal čez čas, eden celo klical, kako sem bila dobra ženska za zvezo in da bi želeli čas zvrteti nazaj.
No, jaz pa ne. 🙂
S tem sem sicer dobila na nek način potrditev, da sem dala vse od sebe v zvezah, a tudi če mi tega ne bi povedali/skapirali, ne bi pomenilo nič drugega. Mnenje nekoga ki ga ne cenim, mi pač (več) ne pomeni kaj dosti …
[/quote]
Še vedno jih ne vidite realno.
Muhe se lovijo na sladko, ljudje na sladke besede.
“Pohvala” ni namenjena neki relani ugotovitvi ter lastnem spoznanju, temveč so zgolj trnek, ki naj bi vas potencialno namamil znova posteljo.
Ne dela vedno, a dovolj pogosto, da se jih terminatorsko ponavlja.
Niste pravilno brali knjige. Tudi v njenih knjigah je opis zadovoljnih in srečnih parov.
Kot omenjeno drugje, je moja babica v življenju srečala 2 takšna para.
Omenjena knjiga “Življenje in kako ga preživeti” pa obravnava prav te zelo zdrave ljudi. Približno 5% prebivalstva sodi tja.
Mi sicer ne sodimo tja, a je lepo prebrati, da v longitudinalni študiji Oxfordskih študentov, potem večina študentov vseeno do tega prileze.
Študentje iz zelo zdravih družin so samo imeli prednost, da so se od staršev naučili zdravih razmerij in realnega ocenjevanja ljudi. Ljudi vidijo točno takšne, kot so, zato so tudi redko razočarani.
Star slovenski pregovor vašo jamranje lepo opiše: “Lisica, ki ne doseže grozdja, zanj trdi, da je kislo.”
Primerni partnerji so tam zunaj. Samo se je potrebno potruditi predvsem na sebi.. biti sprijaznen, vesel in zadovoljen tudi sam.
Ali kot pravi stara budistična modrost: “Učitelj pride, ko je učenec pripravljen.”
Dokler vidiš svet le poln pošasti, niti približno nisi pripravljen na razmerje.
[/quote]
Lisica je prav lahko mislila tudi, ku** gleda grozdje, saj ne bom crknila brez njega. Rada bi ga dobila, možno je, da je sladko in dobro, a če ga ne bom, ne bo konec sveta. Velika verjetnost je namreč, da je v resnici kislo in si bom pokvarila želodec. Če torej primerjam vložen trud in verjetnost dobrega rezultata, ni vredno.
Celo za dva srečna para veste in na podlagi tega veste, da je primernih moških veliko? To ne gre skupaj. Tako smo narejeni, sploh ženske, da si želimo bližine. Moški si je ne, kar je iz Mileninih knjig dobro razvidno. Tudi tega, da je med slovenskimi moškimi toliko pedofilov in nasilnežev, si nisem nit v sanjah predstavljala. Groza me je, naleteti na takega. Da je ogromno pijancev, sem pač vedela že iz okolice. Zdaj sem sprejela tudi, da so večini moškim dovolj površni, prazni odnosi, brez spoštovanja in ljubezni in ženske, ki si želijo več od tega, se morajo odločiti same pri sebi, ali enostavno ubiti vse svoje želje in iti v tako prazno vezo, da dobijo vsaj otroke, ali pa ostati samske. Zavidam ženskam, ki iščejo v moških predvsem materialno korist in si ne delajo iluzij, njim je v življenju veliko lažje.
Lisica je prav lahko mislila tudi, ku** gleda grozdje, saj ne bom crknila brez njega. Rada bi ga dobila, možno je, da je sladko in dobro, a če ga ne bom, ne bo konec sveta. Velika verjetnost je namreč, da je v resnici kislo in si bom pokvarila želodec. Če torej primerjam vložen trud in verjetnost dobrega rezultata, ni vredno.
Celo za dva srečna para veste in na podlagi tega veste, da je primernih moških veliko? To ne gre skupaj. Tako smo narejeni, sploh ženske, da si želimo bližine. Moški si je ne, kar je iz Mileninih knjig dobro razvidno. Tudi tega, da je med slovenskimi moškimi toliko pedofilov in nasilnežev, si nisem nit v sanjah predstavljala. Groza me je, naleteti na takega. Da je ogromno pijancev, sem pač vedela že iz okolice. Zdaj sem sprejela tudi, da so večini moškim dovolj površni, prazni odnosi, brez spoštovanja in ljubezni in ženske, ki si želijo več od tega, se morajo odločiti same pri sebi, ali enostavno ubiti vse svoje želje in iti v tako prazno vezo, da dobijo vsaj otroke, ali pa ostati samske. Zavidam ženskam, ki iščejo v moških predvsem materialno korist in si ne delajo iluzij, njim je v življenju veliko lažje.
[/quote]
Gre za primer moje babice.. torej sorodnika, ki je vsaj v nekaterih pogledih – tudi genetsko – soroden.
Mati jih je našla več, med planinci. Niti eden od teh parov pa ni tja “kar prišel”.
Je že Perko v svoji knjigi (ki jo v bistvu bolj piše njegova žena), lepo zapisal, da se je potrebno včasih tudi do jutra pogovarjati, da se razčistijo stvari.
Kriviti vnaprej POLOVICO prebivalstva planeta, pa pove več o vas, kot o tej polovici. Statistično nemogoče je, ves čas srečavati napačne. Že čisto naključno nemogoče.
Če pa znamo na ljudi gledati realno, toliko težje. Za prefiltrirati je potrebno tistihi 5% primernih, da se najde tisti 1% dejansko primernih.
Živite v preteklosti. Namenoma se strašite, da se ni potrebno lotiti odnosov. Ista taktika kot MGTOW – nekaj slabih izkušenj in že gredo “svojo pot”.
Dokaj zanimiva knjiga. Perko sam sicer ni kaj dosti zanimiv – itak bleda kopija dr. Janeza Ruglja (le ta je bil visoko selektiven glede “pacientov” in je tako težko trditi, da tvoja metoda deluje, če že vnaprej ljudi selekcioniraš).
Ta knjiga, ki se bolj bere, kot, da jo je napisala soproga.. pa se dobro bere.
In gre tako za alkoholika, kot za odnose.. kjer se je, kot rečeno potrebno pogovarjati do jutra.
Analiza zelo zdravih ljudi (terapevti to niti približno niso, ker bi jim potem manjkal osebni uvid v pasti psihe), še posebej dobrih parov je, da so se sposobni “prerekati” o najbolj banalnih stvareh. Navidez malenkostno, dejansko dokaj logično: tudi najbolj drobne stvari so stvar “fine-tuninga”.
Prerekanje pa seveda ni žaljivo, nespoštljivo.. gre bolj za diskurz.
Ali kot je že Guttman:
[attachment=1]818905C1-737D-429B-9F8D-4605FF28577A.png[/attachment]
[attachment=0]1BAD0E3D-D6B5-4789-AC99-D3859D6AC3C3.png[/attachment]
Eden dobrih pokazateljev primernih partnerjev je tako tisti človek, ki ne komunicira žaljivo.. drugi pomemben faktor je, da jim ni težko iti do terapevta, če je to potrebno – ne zavrača stvari vnaprej.
Idealno bi bilo, da se na novo zaljubljeni par odpravi do terapevta in ko ju ta vpraša zakaj sta se odločila za zakonsko terapijo, lepo povesta: “Prosimo, pomagajte nama – zaljubila sva se.”
Ampak tega začuda nihče ne stori.. pa tudi specializiranih terapevtov za ta del življenja, začuda ni.
Preverjeno 🙂
Btw.. Zaman sem tudi iskal terapevta, ki b znal zdraviti od zasvojenosti od terpij.
ISKANJE PRIMERNEGA PARTNERJA – HOW TO?
Lahko začneš iz obratne smeri:
[attachment=0]AC2F2813-29DE-4B94-BB96-BAE6F9A4D5F9.jpeg[/attachment]
Malce podobno iskanju prijateljev: odpreš najbolj “sporne” teme in pogledaš, kdo še (sploh) ostane?
Taktika nasprotna od Speed datinga, kjer je potrebno govoriti le najbolj splošne stvari (nič o politiki, religiji, spolnosti.. skratka vreme in hrana).
Seveda se je potrebno spornih tem lotiti taktično, ne moreš na silo ali takoj. Lahko pa preko filmov, knjig, nadaljevank.. ki odpirajo marsikatero psihološko področje človeškega bivanja.
Iz osebne prakse lahko ugotavljam, da se skupni prostori hitro razkadijo, ko je govora o takšnih – bolj osebnih – temah. Stvareh, ki bi morale nekako biti dogovorjene na ravni para.. ljudje pa od njih bežijo kot hudič od križa.
Vsi bežeči sicer pridejo kdaj v krog vsebinskih pogovorov.. vendar žal le znotraj obdobja, ko se jim kaj dovolj katarzičnega zgodi: smrt bližnjih, prevara, ločitev.. Najbolj pogosto pa ta katarzičnost ni dovolj velik pogoj, da bi znotraj tega notranjega dialoga tudi ostali.
Iz tega sledi, kar je že zapisano: Najbolj primerni partnerji so iz vrst prijateljev. Sodobna partnerstva pa so tudi prijateljstvo.
Bolj, ko si sam iskren, bolj iskreni ljudje ostajajo okoli tebe. Na portalih se bo težko prebiti skozi ves “pofel”. Tinder? Mission impossible (se sicer lahko “zgodi”, a je dogodek enak zadetku na loteriji).
Na spletnih straneh namenjenih iskanju prijateljev ipd. se bo prej zgodilo.. saj je že osnova namenjena VSEBINSKI komunikaciji in ne ocenjevanju “vešečnosti” izgleda.
Samo, vsa ta komunikacija na daljavo, ni pravi filter. Ogromna večina ljudi, ki se “ujame” preko spleta, se potem v resničnem življenju trdo strezne. Samo ti, so že v osnovi “sanjači”, projecirajo svoje fantazije malce bolj, kot slehernik na svoje spletne sogovornike.
Malce najstniško.. otroško.. kjer se le ti zaljubljajo v pop-zvezdnike, filmske in celo risane junake. Ker je to varen način “treniranja” zaljubljenosti. Ni nevarnosti, da bo pop idol prišel pred vaša vrata.
Velik del odraslih s tem vedenjem nadaljuje. Projekcije lastnosti itd. In so potem vedno znova “razočarani”.
Najboljši način spoznavanja partnerjev je še vedno čisto človeški: v živo. Torej preko prijateljev, sodelavcev in znancev (Covid 19 je to sedaj popolnoma oklestil), interesnih dejavnostih itd.
Kjer pa so dogodki, kot so zabave, koncerti, rojstni dnevi, poroke in pogrebi.. namenjeni dogodku samemu, ne vaši nalogi, da se tam najde “bodoči”.
Dokler bodočega iščeš na silo, ga ne boš našel. Saj ti že to “iskanje” nabije malce mavričen pogled na ljudi in ne vidiš stvari realno.
Več se torej naredi za bodoče partnerstvo s tem, da se posveti sebi in zadovoljstvu v življenu. Bolj samostojen, dejansko samostojen si, boljše partnerstvo lahko tvoriš. Saj si stabilen, trden v svojiih pogledih in željah. Ne sanjaš po enem tednu poznanstev o selitvi skupaj, imenih otrok itd.
OSEBNI PRIMER
Če ti druga stran reče: “Ti si pa to počel že velikokrat..” je podobno opozorilo, da se očitno stvari lotevaš preveč hitro, preserijsko. In se potem ustaviš.. in prenehaš, si samski leto ali več.
Sam sem imel, od nekdaj, obraten problem.. vedno so se zanimale zame dekleta, ženske (še vedno se! tudi ZS tu na MONu občasno pridejo). Na trenutke je to občutiti tudi kot majhen pekel, ker ne daješ sam nekih signalov, temveč pridejo stvari iz njih samih (za njihove fantazije pa nisi odgovoren).
Ponudbe ves čas prihajajo, od direktnih do čisto zamegljenih. Prve nekako bolj ceniš, ker jih lahko tudi enako jasno zavrneš.. pa tudi užaljenosti ali kakšnih drugih manipulacij potem ni.
Navkljub temu, da je interes vedo bil (ni mišljeno kot lastna hvala!), pa si vseeno uspel vase priklicati tisto vrsto teme, da si se spraševal: Ali se bo kdo sploh zmenil zate? Kje boš koga sploh srečal, če si v vedno istih krogih: službe-dom-trgovina-služba?
Ne vidiš stvari realno, temveč tako kot se počutiš. Počutje pa ni najbolj idealen indikator stanja.
V enem težjih obdobij, sem tako dobil “Card Blanche”.. češ ti samo pokliči, kadarkoli..
In je potem pekel, ker si sam.. doma.. veš, da se lahko že čez nekaj minut znajdeš v objemu čisto tople osebnosti. Sicer neprimerne za dolgoročenga partnerja.. ampak čisto zanimive in predsem tople osebnosti, kjer bi lahko šel vsaj malo v “zapik”.
In potem raje ugasneš telefon, si ga skrivaš.. zaklepaš v omaro s timer ključavnico.. a v glavi še vedno fantaziraš, da boš šel dol se usedel na tramvaj in odpeljal tistih 30 min.
Si dvojno, trojno razrit.. še vedno od osnovne prevare partneric… kot od te benevolentne seksualne ponudbe. Lahko si predstavljaš, kako je bilo Odiseju, ko je poslušal Sirene.
Sam si potem tisti, ki postavi mejo.. tako drugim ljudem, kot seveda lastnim občutkom. Pač zdržiš.
Enako, kot si lahko rekel ne, vsem ljudem, ki so lezli vate. Na daljavo ali na blizu.
Če si preživel ene dve mini stalker-ke, boš tudi to.
Nič se ne zgodi takoj. In ko čez čas, leta.. prideš do mirne točke in potem najdeš najboljšo možno partnerico.. ti postane tista čustvena logika zelo zdravih ljudi dokaj sebi lastna. Postane tvoj lasten mir.
Trenutnega partnerstva seveda ne bi šel “menjati”, a četudi bi se v življenju pač zgodilo kaj takšnega, da bi spet bil sam… bi lahko iz te veze črpal moč za naprej.
Takole gre: zelo zdravi ljudje sicer enako prebolevajo razmerja, smrt ali ločitev.. vendar se hkrati zavedajo, da so sposobni ustvariti trdna in vsebinska razmerja. Zato pred njimi ne bodo bežali, niti jih nasilno iskali.. travmo razhoda tako prebolijo veliko hitreje kot, mi sleherniki.. in tudi so sposobni najti primernega partnerja za tvorno partnerstvo.
Karkoli se zgodi imaš samega sebe, za katerega veš, da to zmore, zna.. si želi. Posledično ni nekih strahov za sedanje razmerje. Nobenega krča, panike.. strahu.
Zato te ne pogojuje strah.. ali karkoli drugega. Lahko si ti, to kar si.. in tvoj partner enako.
Nobena tema ni odveč.. noben pogovor se ne zavrže ali pokoplje. Sem in tja je morda potrebno kakšen “spor” preložiti.. ker pač ni primeren čas, družba.. in pač nadaljuješ naslednji dan.. in seveda ni problem preložiti, ker veš, da se ne bo izognilo, pokopalo.. tiščalo po nojevsko glavo v pesek.. pogovor se bo nadaljeval.. ne glede na to, kako naporen, težak ali sporen je.
Morda eden prvih korakov iz stiske “samskosti” je bil, ko sem slučajno šel na tramvaj št. 14 v Zurichu (bolj običajno uporabim 15ko).. in je pred menoj sedela rdečelaska s svetlo zelenimi očmi. Kontrast je bil tako nor, da nisi mogel nehati gledati.. ko je čez nekaj postaj stopila dol, sem skočil za njo in ji to povedal.. ter “pobegnil”.
Ni šlo za to, da bi karkoli “želel” od nje.. ali celo “imeti” njo.. šlo je za občutek, ki ga je njena pojava ustvarjala znotraj mene. To sem ji sicer povedal, dal kompliment.. ampak nič vzel nazaj.
Nič nisem hotel nazaj. Ni šlo za ekonomijo.
Ni šlo za strah (vse ženske so iste kače!).
Bil je samo lep trenutek.
Trenutek te sicer ne naredi zdravega.. niti takoj sposobnega za tvorno razmerje.. je pa prvi korak do tja. Spet si opazil ljudi.. in hkrati nič hotel.
Bolj stabilen, ko je ta občutek, bližje si tistemu potrebnemu miru v sebi, da razmerja spet lahko začneš.
Ta pa seveda pride, tisti hip, ko si pripravljlen.. točno tako, kot v budistični modrosti.
Kako se to točno doseže.. pa ni enostavno napisati navodila.. vsak izmed nas bo prehodil čisto različno pot.
Bojte pa se tistih, ki vam ponujajo “enostavne” rešitve. Guruje, vsevede, vodje..
Ne morete v pepelkinih čeveljcih očarati princa. Lahko si zgolj to, kar v osnovi si že.. ter predvsem ločiti od poželenja, želje, stiske.. do resničnega interesa do dejanskega partnerstva.
Ljudi pa povečini žene strah. Tako ženske, kot moške. Strah, da bi ne bili sami.. zato se zadovoljujejo z različnimi oblikami “zapikov”. Od zapikov v človeški obliki – za tisit trenutek sprejemljiv partner, ki pa ni doživljenjski material.. do zapikov odsotnosti: workoholizem, pretirano športanje, alkohol, droge..
Vse nas kdaj zanese v te smeri.. potrebno je samo zavedati se tega in ne ostati na tem: v strahu.
Strahu, da so vse “ženske” / “moški” isti.
Niso.
To lahko trdiš samo, če si ujet v strah.. v kremplje bolečine izgube prejšnjega razmerja.. ki si ga potem s soljo utiraš z novimi, čisto neprimernimi ljudmi.. saj dokler si ranjen, privlačih samo najbolj lene zveri.
Stepni Volk, samo zanima me – a si ti kak psiholog/psihoterapevt ali karkoli podobnega?
Rada preberem kaj novega in dobim idejo za novo čtivo, vendar preveč enega govoričenja tudi ne pomaga razvozlati enigme kot je kako najti ljubezen v današnjih časih.
In ja, še verjamem, da ni enigma, le da se nekateri še nismo namerili na kompatibilno osebo zase.
Jaz sem glede t.i. hvalisanja odgovarjala eni drugi osebi, po pisanju sodeč je deloval tudi moško. Ampak okej. Rade volje razložim še enkrat.
Če si je kdo (in vidim, da je večina moje pisanje razumela isto kot jaz) moje pisanje razlagal kot hvalisanje, potem imamo problem 🙂 Problem v razumevanju. Kot sem že omenila, se 10 let nisem znala pohvaliti. Ne pomeni sicer, da sem bila brez samozavesti, le da sem se vedno predstavljala preveč skromno. Kar tudi sem. In zato sem tokrat namerno pustila skromnost pred vrati in začela drugače. Ker sem v življenju ob vseh ljudeh ki jih poznam, ugotovila, da ljudje najbolj spoštujejo take, ki se znajo pohvalit. V mejah normale seveda. In pohvalila sem tisti del sebe, kateri verjamem, da je na trgu samskih iskan, a ga le malo kdo nudi. To je, da pričakujem tisto, kar dajem tudi sama in se držim tega, da kar govorim, tudi počnem.
Roko na srce, nobenega ne prepriča človek, ki na zmenku ali kjerkoli reče: “Sem slab človek in zanič v tem, kar delam v življenju.” In dejansko nekateri tako govorijo ter mislijo o sebi. Negativizem in samopomilovanje pa ne gre na živce samo njim, pač pa tudi ljudem, ki jih spoznajo.
Če se je nekdo v celem mojem sporočilu spotaknil ob eno pohvalo, ki si jih zadnje čase namenim vsako jutro v znak prijaznosti do sebe, in da po vseh slabih izkušnjah v življenju lahko nadaljujem s pozitivo, in že tako razumel moje pisanje povsem zgrešeno, potem ima problem oseba, ki je to narobe razumela. 🙂
Mene nima noben problem razumevati, vsi moški so razumeli moj hec, mojo pripravljenost na zvezo, a so imeli problem pokazati kaj več resnosti s svoje strani. In problem z jezo v njih, ki se kaže skozi agresijo do partnerice in nezvestobo.
Spostovani gospod Stepni volk.
Rada vas berem, ta post mi je bil pa se vecje zadovoljstvo prebrati.
Sama sem bila mlada vdova z otrokom. Zelela sem si najti partnerja, a ni bilo lahko. Sele, ko sem zazivela sama s seboj in bila zadovoljna s svojo samskostjo sem cisto nakljucno spoznala svojega sedanjega moza. V zvezo sem vstopila cisto sprosceno in pocasi spoznala, da sem spoznala sebi primernega partnerja. Poleg tega tudi primernega nadomestnega oceta za mojega otroka.
Kmalu bova praznovala 10. obletnico poroke, imava tudi dva skupna otroka in lahko recem, da nam gre dobro na skupni poti. Verjamem da nam bo slo tako se naprej. Tudi ce bi karkoli prislo vmes, se ne bojim ziveti naprej.
Lepo, da si vzamete cas in s svojimi izkusnjami in znanjem pomagate drugim, pomoci potrebnim. Tistim ki tu iscejo smer.
Z lepimi pozdravi,
Tina
Moti uporaba besed. To samo po sebi ni nujno razlog za preplah, za previdnost pa gotovo.
Če se CENI in SPOŠTUJE, ni enako, kot da se “hvali”.
Tudi s hvalo ni nič narobe, a je vprašanje frekventnosti.. je to kompenzacija?
Pri dejansko zadovoljnih ljudeh se da zaslediti, da se ne cenijo tako, da bi se potrebovali hvaliti. Tudi cenijo se v smislu, da ne padajo na hvalisanje drugih.
Znotraj različnih kontekstov se je sicer moč pretirano hvaliti, v smislu karikature, satire.. norčevanja iz samega sebe.
Nekaj popolnoma drugega je, če to postane vzorec. Vzorca morda sami ne prepoznamo, ga pa drugi toliko bolj.
Osebno ne kupim tudi namernega nenehnega pozitivističnega stila Zvezdane Mlakar in njenega New ageovskega večnega optimizma. Zato, ker imam prižgano Hipijevsko svečko, ni moje življenje zato nič bolj pozitivno.
Zdaj.. kot moderator tega foruma bolje ve, pa obstaja način, kako si z besedami dejansko priklicati malce bolj pozitiven odnos do življenja in sebe: Lingvistično programiranje.
V fazi popravljanja zaničljivega samo-odnosa, je torej smiselno uporabljati tudi to metodo, da si zjutraj namenimo prijazno besedo, smo pozorni, da se aktivno ali pasivno agresivno ne zaničujemo ipd.
Vendar to ni končni cilj.. niti ne sme biti edino dejansko dejanje. Samozavedanja in lastna vrednost počasi zraste v nas samih. Dajmo reči, da te lepe besede samemu sebi pomagajo, da stvari lepše rastejo.
K hitrosti in končni rasti pa nimajo takšnega vpliva. Veliko drugih stvari je potrebno osebno predelati, najti zaupanje vase, ne samo svojo vrednost, temveč tudi meje, sposobnosti, način razmišljanja, verbalizacijo itd.
Potem imajo takšne besede smisel.. in ko se stvari paralelno na več nivojih počasi odvijajo, tudi potreba po berglah – lingvistični pomoči – odpadejo.
Ne potrebujete več jutranjih pozitivnih besed, saj ste se že zbudili v normalno, sebi lastno jutro in osebnost. Niste več odvisni od negativne preteklosti.
Niso vsa jutra enaka. Še vedno bo okolica vplivala na nas.. in dovoljeno je imeti slab dan.. naj si bo zaradi vremena, politike, službe.. ali pandemije.
Če si pa pozoren, realen.. pa odpadejo besede kot so: Vedno, vsi, vsakokrat, zmeraj…
PRIMER: Nemogoče je, da bi “vsi moški razumeli vaš humor”. Gussova krivulja prebivalstva to preprosto pokaže. Če ne drugega je cca 5% prebivalstva sociopatov in 1% psihopatov. Ti ne razumejo humorja.
Prat tako avtisti niso dojemljivi za tovrstno žgečkanje duše… pa razne oblike fizičnih in psiholoških bolezni, ki prizadenejo možgane ali verbalne predele, prav tako.
OK, ljudje pač pretiravamo v izrazoslovju.. in del teh besed pač ignoriramo, jih ne jemljemo “dobesedno”.. vendar, ko se hoče nekdo z tem pohvaliti, pa postaneš pozoren na vsak detajl.
Je pa res, da je pisana beseda bolj podložna takšnemu “cepidlakstvu”, kot govorjena. Zato karizmatični ljudje lažje manipulirajo v živo.. zelo težko v pisani besedi.
O tem, da smo ljudje resnicoljubni, je pa bela laž:
[img] https://pics.onsizzle.com/did-you-know-the-average-person-tells-4-lies-a-14728445.png%5B/img%5D
Sem še kaj pozabil?
Ne; kot že nekajkrat pojasneno v različih temah; nisem iz “foha”.
Jaz sicer ne bom kaj dosti filozofirala, lahko pa povem mojo izkušnjo po ločitvi, pri petdesetih letih.
Šla sem na dva portala in malo iz firbca začela klepetati z moškimi. Bilo je precej interesa, no tudi zato, ker mi dajo 10let manj, sem odprta in očitno zabavna. Veliko mlajših moških ima raje starejše, o tem ne bom razpravljala, to je dejstvo in rečem iz lastnih izkušenj.
Seveda sem bila izredno izbirčna, vsi s kolesarskimi čeladami, avti ipd. so takoj odpadli, hehe. Kliknila sem samo semintja kakega zanimivega, ki ni imel vsakdanjega opisa, da išče in kaj išče. Itak je moških na teh portalih 80% po moje in kot so mi nekateri povedali, klikajo vsako, ki kolikor toliko normalno izgleda.
Nikoli nisem šla na zmenek kar po dveh stavkih, take sem takoj prepustila drugim z veseljem:) Morali so biti zabavni in da je pogovor kar tekel. Seveda nobene besede o kakršnemkoli partnerstvu ali čemurkoli. Frenda? Frenda. Če je pač nanesel interes, je bil zmenek potem, in niti ne v lokalu, raje kje na klopci na javnem mestu ali kaj podobnega. Tudi jaz sem precejšnji introvert, ki sicer tudi občasno uživa v družbi… no z leti vedno manj.
In tako sem spoznala nekaj dobrih prijateljev, ki so me tudi veliko naučili o moškem svetu zdaj. Ne bom pozabila nasveta enega, da če je tip potreben, bo vse naredil, da se vidita. In hitro pride do tega, da si jim pač ‘priročen’, kadar jim paše. Zato nisem na nikogar polagala nobenih načrtov, pač hec in stvari jasne.
Potem se je pa po dveh letih pojavil tak, ki mi je bil všeč fizično in karakterno, iskal je vsak prosti trenutek, da sva se dobila, nikoli se nisva šla igric (ala razmišljanje ali mu zdaj lahko že pošljem msg, ali ga pokličem… ). Solze sem pri njem spustila samo od krohota, intima najboljša mojem v življenju… In zdaj to traja že tri leta, občutki so pa samo še močnejši. In zdaj vem, kako sploh mora biti. Seveda ima vsak včasih momente, ko te preplavi neka nesigurnost in nesamozavest (posledica pač težkega obdobja po ločitvi), ampak mi nikoli ni težko o tem spregovoriti z njim in me potem z objemom pomiri.
Tako da – tudi po petdesetem letu je možna pravljica z nogami na realnih tleh:)
Vglavnem – važno je, da veš, da si vreden nečesa takega, ne pristajat na polovičarske zadeve (v smislu partnerstva, zaljubljenosti ipd).. te je dobro jemati lahkotno in z rezervo.
Seveda lahko v kateremkoli obdobju življenja človek naleti na nekoga posebnega oz. zanj pravega/pravo kot si tudi sama po 50em.
Ampak ženska, ki ima željo po družini, do 50ega vendar ne more čakat. Za moškega seveda ni problem.
Torej ženska naj se sparčka s kar nekom, če si želi družine ali pa si idejo o družini izbije iz glave?
Me zanima, kako forumaši gledate na to?
Seveda lahko v kateremkoli obdobju življenja človek naleti na nekoga posebnega oz. zanj pravega/pravo kot si tudi sama po 50em.
Ampak ženska, ki ima željo po družini, do 50ega vendar ne more čakat. Za moškega seveda ni problem.
Torej ženska naj se sparčka s kar nekom, če si želi družine ali pa si idejo o družini izbije iz glave?
Me zanima, kako forumaši gledate na to?
[/quote]
No, če gledaš samo biološko, lahko zanosi tudi ženska pri 50. Koliko je pa tudi tako star moški še pri energiji za dojenčka, je pa popolnoma drugo vprašanje (in večinoma niso, čeprav zaprmej trdijo drugače).
Jaz sem petarda na dveh nogah, ampak ko komu čuvam majhne otroke, sem po parih urah adijo.
Seveda lahko v kateremkoli obdobju življenja človek naleti na nekoga posebnega oz. zanj pravega/pravo kot si tudi sama po 50em.
Ampak ženska, ki ima željo po družini, do 50ega vendar ne more čakat. Za moškega seveda ni problem.
Torej ženska naj se sparčka s kar nekom, če si želi družine ali pa si idejo o družini izbije iz glave?
Me zanima, kako forumaši gledate na to?
[/quote]
Malce narobe razumete poanto zapisanega. VEDNO je moč najti primernega partnerja. Tudi pri 70ih.
Če pa ženska do 50tega ni uspela najti “primernega”, pa grem staviti, da ga tudi v nadaljnih 50ih ne bi (bi ji bogovi resetirali starost).
V funkciji razmnoževanja pa ima tudi ženska od 27tega do nekje 36tega možnost dobro “stestirati” ene 3 kandidate.
Pravilo razmerij je, da se prva 3 leta ne odloča za velike stvari: otroci, skupne nepremičnine, podtjetja itd.
Zaljubljenost lahko namreč tako dolgo traja (običajno bolj okoli 1 leta) in stvari človek vidi skozi roza očala.
Glavni merilec po 3 letu pa so oni 4 jezdeci apokalipce višje. Kako kvalitetno se znata spreti (brez žalitev in napadov!)? Znata poiskati kompromise ali konsenze?
Je pa to, kar je Reality Bites zapisala, dobro osredotočeno povedala Maya Angelou:
[img]https://i.pinimg.com/736x/1a/38/5e/1a385eac92340a2c8050bc44d9866064.jpg[/img]
Tega preprosto ne zmoreš, če so “vsi” moški brezvezni deci oz “vse” ženske bedne, prazne babe.
Kriviti vnaprej polovico prebivalstva planeta (cca 4 milijarde), bolj pove o tvoji (trenutni?) omejenosti, kot o dejanskem stanju.