Oglašam se tukaj, ker več ne vem kako naprej. Pet let že živim v partnerskem razmerju. Sama sem začela tu znova po smrti moža in imam otroke iz prejšnjega zakona. Moj partner pa ima dva otroka iz prejšnje veze. Dokaj lepo smo se ujeli in se lepo razumemo. Imamo pa en velik problem. Partnerjeva otroka živita pri mami, pri nas sta za vikende. Imam ju rada in mislim, da tudi onadva mene. Ko smo začeli živet skupaj sta bila stara 4 in 10 let. Že od takrat naprej ju vozim k zobozdravniku, ortodontu, pomagala sem pri učenju, in seveda da imata za vikend ko prideta k očetu DOM. Zdaj pa so se začele slovesnosti, birma, valeta, obhajilo in jaz menda tam nimam kaj iskat. To je mnenje mamice otrok in še nekaj sorodnikov. Birma in obhajilo sta že mimo, bila sem tam in sem mnenja da spadam k partnerju. Tudi partner me hoče ob sebi. Poskrbela sem celo lahko za pecivo in torto, nisem se pa smela slikat s partnerjem ob otroku.In zdaj naj nebi šla na valeto, ker se baje ne morem “slinit” povsod zraven. Deklici je bilo popolnoma normalno da grem tudi jaz na valeto, pogovarjali sva se celo že kaj bom oblekla. Vendar se bojim, da si zaradi mame ne bo upala vzet karte zame. Smili se mi punca. Pa tudi odkrito, ni mi všeč, da bi moj partner šel na valeto sam, skupaj s svojo bivšo.Kaj naj naredim?? Kje je moje mesto???? Prosim za pomoč!!!

Spoštovana maliii,

hvala, ker ste se obrnili na forum. Negotovost, v kateri ste se znašla, vam povzroča ne le neprijetnosti, ampak občutke zavrnjenosti (sram, krivda, strah) s strani družine matere partnerjevih otrok, zlasti pri družinskih ceremonialih. Ne glede na to ali sta s partnerjem poročena ali ne, imata večletno partnersko razmerje in skupno gospodinjstvo kar vas dela lepo in dinamično družinico, v katero ob koncu tedna toplo sprejmete tudi partnerjeva otroka, s katerima se očitno dobro razumete. Sočustvujem z vami ob težki izgubi partnerja, ne vem koliko je od njegove smrti in kako uspešno ste prešla to krizo, ampak očitno imate danes novo družino, ki ji z otroki pripadate.

Pri ceremonialnem zapletu iz opisa je pomembno, da upoštevamo razmejitve, vloge, pravila, odgovornosti in tudi pričakovanja v odnosih, sicer so nevšečnosti, jeza, negotovost idr. neprijetnosti. Odgovor je torej varen pogovor o tej temi, ki si ga s partnerjem lahko ustvarita. Dejstvo je, da imata partnerjeva otroka še vedno oba starša, ne glede na način kako sta si uredila partnersko razmerje, kakor vaša otroka, ki imata vas, mamo. To je pomembno, gre za biološke vezi, intimo, ranljivost, predanost, skratka starševstvo, ki je sveto in nedotakljivo. Če se tega zavedate, potem ste soočeni zgolj z izzivom sprejemanja, ni pa to težava. To ne pomeni, da vaši občutki zavrnjenosti in nepripadanja niso vredni spoštovanja in pogovora o tem, toda to boste uredila v pogovoru s partnerjem, ki je verjamem da dovolj zrel, da vas v tem lahko razume, predvsem pa čuti in sprejme. Predvsem pa od njega pričakujem, da tudi sam upošteva razmejitve oz. to, o čemer tu pišem.

Vsekakor partnerja spadata skupaj, v to nima nihče pravice posegati, in lepo je, da vas partner želi imeti praktično povsod zraven, vendar prav povsod pa ne bo šlo; pri vaju sta usoda in življenjski izbor povzročila drugačno realnost in postavitev odnosov, v katerih nastopajo otroci, ki niso vaši in z druge strani, ki niso njegovi. Valeta je v tem primeru srečala njegovo hčer; gre za simbolni ritual prehoda iz otroštva v svet družbe in odraslosti, in ima za otroka poseben pomen, nanjo so vabljeni starši/skrbniki, ki na tej poti spremljajo otroka – ne glede na to, kako imata starša (ne)urejeno svoje partnerstvo. Ta večer bosta zdržala in se osredotočita na starševstvo, na otroka in njegove potrebe, ta večer je neponovljiv, ranljiv, poskrbeti je potrebno za lepe spomine in skupno zavest. Četudi pravite, da deklica ne nasprotuje vaši prisotnosti na valeti, ne smemo spregledati tega dejstva, da otrok za ločitev staršev ni odgovoren in bo tudi vse naredil, da bodo starši veseli, zadovoljni, … zato tudi očetovi izbiri, da bi s seboj vzel tudi svojo partnerko, ki ni njena mati, seveda ne bo nasprotoval, ampak to še ne pomeni, da je to primerno. Vidve lahko imata povsem varen in ustvarjalen odnos, poln topline in vsega, vendar vprašanje je, če v tej situaciji upoštevate res njene potrebe.

Skratka, na vrsti ste vi in vaša zmožnost sprejemanja izziva ne da bi se pri tem počutila ogrožena in da uspete predvsem ohraniti varen odnos z dekletom. Kakorkoli obračamo, z deklico se imata rada, in to je vajina svetinja, vendar ona ima svoje starše, ki jih potrebuje varne za valeto, zato dajte na prvo meto dekličine potrebe. Zato bi se bilo v vašem primeru potrebno od tega distancirati. Imate svoje otroke in boste imela to priložnost doživeti na čisto svoj oz. vaš poseben način – in če bo vajin partnerski odnos varen in ljubeč tudi v bodoče, vam bo otrok dal odgovor na to, ali naj se vam na otrokovi valeti (idr. ritualih) priključi tudi partner ali ne. Ker gre za otroka. In takrat bo pa partner pred »vašim« izzivom, vi ga boste razumela, lahko ga boste čutila, ker imate novo, bogato izkušnjo. In v takšnih primerih veste za vaše pravo mesto – ob otroku.

Srečno!

Se opravičujem ampak se z zgornjim žal ne strinjam v celoti. Hčerka ne da ima kaj proti, če se ona udeleži na valeto ampak ji je celo samoumevno torej si tega želi. Enako njen partner. Torej zakaj bi celotno težo dali mnenju njene matere, če se z udeležbo na valeto v prvi vrsti strinja sama hčerka (in ona ima največ teže pri tem za moje pojme, konec koncev je to njen dogodek in neke vrste dosežek) ter njen oče?
Osebno se nebi kaj preveč na mnenje njene matere ampak v prvi vrsti kaj si želi otrok ter njen partner. Če hčerka glasno izrazi, da si jo želi zraven, bi jaz brez oklevanja šel, pa magari čez stranska vrata notri in nekje od daleč, ravno toliko, da ji naslednji dan poveš, da si jo videla in ji poveš kako je bila lepa in ji bo to zagotovo zelo veliko pomenilo, kot pa če bo deklica imela v glavi, joj škoda ker ni še ona prišla. Saj ni treba da tam igraš njeno mater ampak očitno eno izmed pomemebnih oseb v njenem življenju.