Vsem lep pozdrav!
Imam vprašanje v zvezi s sorodstvom. Navadno je slišati, da imajo mladi zakonci ali partnerji probleme, ker jih partnerjevi straši ne sprejmejo (dobro). Kaj pa, če je obratno? Moj partner je postal alergičen na moje sorodnike. Kar naprej trdi, da se vtikajo vanj in da ga nadzirajo. To naj bi bila dejanja kot npr. pogovor z njimi o tem, kaj dela v službi, zanima ga, zakaj me je kdo od njih klical po telefonu, če kdo pozvoni na vratih, brez da bi prej poklical in se najavil, čeprav le kaj prinese. In podobno. Jasno, da izhajava iz različnih družin. Pri nas smo glede stikov bolj sproščeni, pri njih zapeti, veljajo le povabila, drugo je vtikanje.
Moj partner potem vse kritizira, jaz moram to poslušati in potem pričakuje od mene, da sem pretvornik in njegove pripombe posredujem mojim staršem kot da so to NAJINE pripombe, pa še z nasmehom in diplomatsko, da ne bo izpadel slab. Jaz pa kot takšen transformator težko živim. Sedaj sem mu dejala, naj jim dirketno pove, kaj ga moti, mene pa pri tem izpusti. Se motim?
Pravi, da bi bilo bolje, ko bi živela dalj stran od njih (ne živimo v skupnem ogspodinjstvu). Jaz pa nisem prepričana, da je vzrok v njih. Bolj se mi zdi, da so to njegovi strahovi in pretirana želja po zasebnosti. Bojim se, da ne bo on nič napredoval na sebi, jaz pa naj zapravim vse, kar imam, zato da bom podpirala in upravičevala njegove strahove. Ne vem več, kdo ima prav. Ali se motim? Kako naj to preverim? Kakšen moder nasvet? Hvala!

Jaz se z mamo vidim skoraj vsak dan, obvezno pa smo pri njih na obisku čez vikend. Tudi pri nas je tako, da so mojemu partnerju takoj vsi na začetku – z babico vred rekli naj jih tika, z očetom sproščeno pijeta pivo in kadita, skratka pri nas se počuti kot doma. Moj partner je tudi iz družine, polne neke “bedaste” vljudnosti in oh in sploh in jaz sem kar živčna od tega kar naprej opravičevanja, in kaj si kaj misli ne vem kdo ,..in tako mora biti ,..zakaj – nihče ne ve. Skratka moj se je pri nas bolj udomačil kot pri mami. Čeprav mu še zdaj gre grozno na živce moje neposredno vedenje – ga spravlja v zadrego.

Samo se drživa nepisanega pravila, da nikoli ne rečeva nič čez starše, razen če jaz sama kaj ne pojamram čez svoje ali on čez svojo mamo. To je namreč občutljiva tema a ne?

Samo en tvoj stavek me je zmotil :’ .. jaz pa naj zapravim vse, kar imam…’. S tem si se zelo razkrila, v resnici si najbrž navezana na svoje sorodnike ( starše) bolj, kot si upaš priznati.
In najbrž ima tvoj partner prav, vpliv je premočan.
Kakšen pa je sicer vajin odnos? Je ljubeč, iskren? Ti on pomeni vse in ti njemu?
Če ni čisto tako in se ti nekako še oklepaš svojega ‘krdela’, se raje vprašaj, kaj in zakaj v vajinem odnosu ni čisto v redu. Tu išči odgovore, sorodniki so nepomembni.

Ja, res sem se tako izrazila, mislila sem pa na denar, kar sem do sedaj v življenju prislužila in našparala, pa še ni dovolj za stanovanje. Počutila bi se ogroženo brez tolarja na računu. Nekje je pa tudi meja razuma, ali ne? Pa morda bi šla tudi prek tega, ko bi tudi jaz verjela, da ima on prav. Pa ne morem, zame je to pretiravanje.

Sora, takšne sproščenosti si želim tudi jaz, nič drugega. Njemu pa je to tako tuje…

Vedno lahko preveriš na edini moder način: kaj ti pravi srce. Poglej, ko nekaj narediš v skladu s tem kar čutiš, je to dobro zate in za vse okrog tebe. Ko nekaj narediš proti svojemu čutu za pravično in pravilno, ti je nelagodno, počutiš se obremenjeno.
Partner ima strahove, ki izvirajo iz povsem drugačne uokvirjene vzgoje kot pri tebi. Saj zato pa je prišel v okolje, kjer se ima možnost znebiti svojih privzgojenih strahov! Daj ga opogumi, da bo bolj odprt, nikakor pa ne igraj vloge pretvornika, ker s tem nikomur ne pomagaš. Le to upoštevaj, da se bo svojih strahov zelo počasi znebil. Na vsak način mora videti, da mu nihče nič hudega noče! Ko se bo o tem večkrat zapored prepričal, bo stvar stekla kot po maslu. Na začetku ni pametno, da sploh razpredaš o razlikah v vzgoji med vajinima družinama! Ker za enkrat še rabi varnost svojih okvirov, zato pusti, da kakšen okvirček v začetku kar sam razpade. Šele potem, ko utesnjujoč okvir odvrže, je zmožen realno videti, kakšnih zabetoniranih vzorcev se je držal. Prej o svojih vzorcih niti spregovoriti ni mogel. Jasno, saj je skozi vzorce uvid onemogočen, počuti se napadenega in zavzame obrambno pozicijo, znotraj obramb pa itak nihče nima vpogleda v realnost, ampak samo na svoje prisvojene ali lastne miselne konstrukte. Kako naprej? Uporabljaj ‘da’ in uporabljaj ‘ne’, vsakega na svojem mestu. Če boš do neke meje pustila času čas, če boš na njegovo zaprtost do okolja gledala z razumevanjem in ne z obtožbami, če se boš znala nastali situaciji prilagoditi še z več sproščenosti v srcu, potem sta zmagala oba s fantom. Samo rada ga imej in iz ljubezni ukrepaj, čisto nič drugega ni treba.

Draga Poni,

res s partnerjem izhajata iz zelo različnih družin in vsakdo od vaju ima svoje vzorce. Sedaj sta skupaj in – če prav razumem – živita zelo blizu vaših staršev ali celo v isti hiši in vzorci vaše družine “trkajo” na njegove vzorce in obratno. Kateri vzorci vedenja v odnosih so ustrezni – verjamem, da za vsakogar njegovi lastni, vsekakor pa tisti, ki dopuščajo, da v odnosih med nami prihaja do izmenjave – besedne, čustvene. Po tem, kar ste napisali, bi rekel, da so vzorci vas in vaše družine tisti, ki omogočajo več živosti in prave ljubezni v odnosih, vzorci vašega partnerja pa so bolj formalni in verjetno pretesni.

Seveda pa je naravno, da se vaš partner počuti tako, kot se, in da vaše sorodnike doživlja kot vsiljive, saj mu takšen način komunikacije ni blizu oz. ga ne pozna. To je tako, kot bi prišli iz votline na svetlo, tudi bi rabili določen čas, da bi se navadili, in vsako prepričevanje, da je svetloba za vas dobra, bi lahko doživljali kot nasilno in neprijetno.

Vprašanje, ki je vredno razmisleka, je tudi, s kakšnim namenom se vaši sorodniki obnašajo do vašega partnerja tako, kot se (npr. pogovor o tem, kaj dela v službi). Ali si preprosto le želijo pogovora, izmenjave in bolj globokih odnosov ali pa je morda v ozadju težnja po nadzoru, kontroli, po tem, da želijo vse vedeti (tako kot pravi fant). Če gre le za željo po pogovoru in globljem odnosu, mislim, da boste lahko vi fantu v pomoč pri tem, da se tudi on sprosti. Če vas ima rad in vi njega, se mi zdi najbolje, da bi se skupaj pogovorili: najprej vidva sama, nato pa še z vašimi starši. Mislim, da je vaša vloga tukaj pomembna, res ste neke vrste posrednik, a tako bo lažje, kot da fant neposredno pove vašim staršem. Tudi se ne bi pogovarjali samo o fantovem doživljanju, temveč naj tudi vaša starša povesta svojo plat zgodbe – s kakšnim namenom ga sprašujeta, da si želita dobrih odnosov, da ga ne želita nadzirati in podobno.

Razumem ga tudi, ko pravi, da bi bilo bolje, če bi živela dlje od vaših staršev. Tako bi se sam z vami in z občasnimi obiski vaših staršev postopoma navadil tudi drugačnih vzorcev v odnosih, sedaj pa je na nek način “prisiljen” ves čas biti v drugačnih od svojih in jih lahko doživlja ogrožajoče. Tudi sam sem mnenja, da bi bilo najbolje, da živita na svojem, malo dlje od vaših in tudi njegovih staršev – če imata le možnost za to.

Veliko prave ljubezni vama želim!