kdaj se vidi če ima otrok CP
Spoštovani,
razumljivo je, da Vas skrbi in jaz Vam ne bom govorila, da naj Vas ne, ker Vas kljub vsem dobronamernim prepričevanjem o pozitivnem razmišljanju, nihče ne more obvarovati skrbi. Otrok Vam je nadvse pomemben in pač razmišljate o vsem, kar se z njim dogaja. Edino, kar Vam lahko skrbi zmanjša je jasna in obsežna nformacija. Več ko boste vedeli, bolje boste ocenili sami otrokovo stanje in napredek. Kajti skrbi nas najbolj to, o čemer najmanj vemo.
Znaki za CP so različni in nekaj sem jih opisovala tudi na tem forumu. Pri CP je žal tako, da je več vrst in stopenj, da niti dva otroka nista enaka. Pri zelo malem otroku so znaki lahko celo nasprotijuči: npr. eni otroci so hipotoni (mehki, ohlapni), drugi spastični, napeti, trdi, zakrčeni in vse je lahko CP.Intenzivnost nepravilnih gibov je različna in lahko le razvojna motnja, ki še ne pomeni diagnoze CP.
Za več in bolj določene podatke pa tudi jaz potrebujem več informacij: koliko je otrok star, imate kako diagnozo, kako se otrok vede ipd. Verjamem pa, da so Vam razvojne težave špredstavili tudi v razvojni ambulanti in otrokova fizioterapevtka – če niso, jih kar zahtevajte.
Vem, da bi radi primerjali otrokove gibe in vedenje z nekimi diagnosticiranimi vzorci in tako odpravili skrbi, kaj je in kaj bo z njim. Sporočite mi naslov in po pošti Vam bom poslala nekaj gradiva, ki ga lahko uporabljate za to primerjavo in hkrati so tam napotki za podporo otrokovemu razvoju tudi če gre le za zgodnjo korekcijo in ne za večje težave.
Žal pa je pri situaciji, ki jo imate trenutno tudi Vi, zelo pomembno, da se naučite počakati na otroka in njegov razvoj in ne prehitevate, niste neučakani glede gibov, ki jih še ne zmore in ga ne primerjate preveč z drugimi otroki. Sprejmite takega kot je v tem trenutku in uživajte ob vsakem novem gibu, sposobnosti, ki jo pokaže. Otrok ta trenutek potrebuje Vaše navdušenje in občudovanje, Vaše zaupanje vanj. Potrebuje mamo, ki je tudi vesela, razigrana, navdušena in ne le zaskrbljena ter zmedena. Potrebuje starša, ki mu rečeta, da je zanjo najboljši tak kot je tukaj in zdaj in ne šele, ko ga bodo popravili. Dovolj popravljanja pomeni že vsaka terapija, ki žal otroku sporoča, da ni čisto OK in to gotovo ne koristi njegovi samopodobi.
če boste preveč pozorni na to, kar ne zmore, Vam bodo ušle vse malenkosti, ki jih zmore in čez nekaj časa se jih ne boste več spomnili.
Verjamem v trditve, da lepo napreduje in verjemite tudi vi, kajti še preveč hitro vam povedo, če kaj ne “štima”.
Vse dobro vama želim in lep pozdrav. Marija
res najlepša hvala za tako lep napisan odgovor na moje vprašanje..saj vbistvo z otrokoma ni nič narobe.. ravno danes smo imeli fizioterapijo in fiz. pravi da lepo napredujeta.. kmalu bosta stara 7 mesecev( korigirano skoraj 4 mesece). v ponedeljek imamo razvojno ambulanto. javim vam kaj so nam povedali..
hvala še enkrat
Tudi jaz bi zastavila isto vprašanje. Moj sin je star osem mesecev, hodi na fizioterapijo in v razvojno ambulanto, ima visok mišični tonus. Trd je v rokah, dolgo je držal pesti, potiska jih nazaj, vendar ne vedno, le takrat ko je jezen, oziroma bi šel rad po svoje, pa mu ne dovolim, v nogah pa je opaziti, da prstke na nogah tišči skupaj in jih viha. Sicer lepo napreduje, ampak se mu ne mudi z razvojem. Pred rojstvom nisem imela skoraj nič več plodovnice, potem pa se mu je tudi popkovnica navila okoli rame. Po rojstvu se je začel tresti, dobil je antibiotike (sicer šele čez en dan po rojstvu), bil je sum na infekt, končna diagnoza pa je bila možganska razdražljivost. Pri šestih mesecih je bil poslan na ultrazvok glavice in so ugotovili, da je skoraj zaprta, sedaj pri osmih pa že je zaprta. Glavice ima majhno, vendar ne pretirano, meni kol lajku se zdi ravno skladna s telesom. Fizioterapevtka in zdravnica priznavata, da ju skrbi zaradi glavice. Tako, da prosim za vaše mnenje in odgovor.
hvala
Spoštovani,
vedno obstaja možnost, da bodo potomci prizadeti (karkoli si že pod tem pojmom predstavljate). Nihče od nas nima garancije, da se pred, med ali po rojstvu otroka ne more kaj zaplesti. Pa to ni vezano na dejstvo, da ima nekdo v družini cerebralno paralizo, če seveda ni ugotovljeno, da je poškodba možganov posledica kake dedne okvare. Vendar je to dokaj redko.
Razumem, da Vas je malce strah in tega pomisleka Vas ne more nihče čisto razbremeniti. Vendar je veselje ob pričakovanju vnučkov veliko pomembnejše kot bojazen, kaj vse bi lahko bilo. Da ne govorim o sreči, ko tako malo bitjece vzamete v roke.
In predvsem to Vam želim, saj boste tako svojima otrokoma, ko bo prišel čas pričakovanja, najbolj v podporo.
Lep pozdrav. Marija