Kdaj je pravi čas za otročka?
Tristan
Odgovor bom začel z občutkom, ki sem ga dobil ob branju vašega vprašanja: če to vprašanje postavljate na forum, potem za vas še ni pravi čas za otroka. Bojim se, da vam pri tem, če oziroma kdaj je pravi čas za otroka, odgovori na forumu ne bodo kaj dosti pomagali. Moje mnenje je, da se pravi čas lahko začne šele tisti trenutek, ko se dva odločita, da je njun odnos tako trden, da sta se pripravljena drug drugemu zavezati, da bosta v njem vztrajala. Ko je odnos na tej točki, se partnerjema ni težko SKUPAJ odločati za otroka, saj sta pri tej odločitvi drug drugemu edina možna pomoč. Rad bi napisal, da naj se partnerja za otroka odločita, ko se bosta počutila pripravljena nanj. Vendar na prvega otroka nikoli ne moremo biti pripravljeni, saj je to v veliki meri vselej korak v neznano. Zato bom za konec napisal, da je poleg že omenjene medsebojne zavezanosti pravi čas takrat, ko si otroka želita oba partnerja.
Lep pozdrav
Tako, kot je napisal g. Gašperlin- pravi čas je takrat, ko oba s partnerjem tako čutita. Ko si ga resnično želita. Je pa res tudi to, da šele ko dobiš prvega otroka spoznaš, da dejansko sploh nisi bil pripravljen na to in čimbolj resnična je bila želja po njem s strani obeh partnerjev, temlažje in temhitreje se potem prilagodiš novi situaciji, ki je kljub vsem radostim in sreči, ki ju prinaša s seboj, tudi zelo naporna. Ravno zaradi tega je morda dobro pred otrokom vsaj v grobem poskrbeti za ostale stvari (absolutno partner, na katerega se lahko zaneseš in za katerega veš, da je “pravi”, živet tudi moraš imeti kje, prav tako pa potrebuješ tudi nek redni dohodek, če se hočeš iti odgovorno starševstvo).
Po mojem se odločiš za otročka takrat, ko imaš dobro zvezo s partnerjem – da se res dobro razumeta, se imata rada, stanujeta skupaj. Ker če ni medsebojnega razumevanja med partnerjema, potem bodo same težave, ko se bo rodil otroček. Za prvega otroka pa itak nisi nikoli pripravljen, ker pojma nimaš kaj te čaka. Starši rastejo skupaj z otroci.
Enostavno začutiš, kdaj je čas. Oziroma začutita oba.
Jaz tega, da morata nujno imeti stanovanje in redni službi ne bi toliko vključevala v to..
Sama sem absolventka, pa sva se za otroka vseeno odločila..
Mislim, da Slovenci tako zelo kompliciramo, če partnerja nimama npr. službe, češ, da otrok toliko stvari potrebuje, v resnici pa potrebuje le nas in našo pozornost..
Oprosti, Tipka fis, ampak zaradi takih staršev kot sta na primer vidva s tvojim fantom, veliko otrok trpi pomankanje in živijo v revščini. Jaz se NE strinjam s tabo. Že sam pregovor pravi “Najprej štalca, pol pa kravca”. A se zavedaš, da je neodgovorno roditi otroka na ta svet, če nimaš ne stanovanja ne službe?? Res nimam več besed, se mi vbistvu niti ne da naprej modrovat, sej vaš kaj sm mislila povedat. LP.
Jaz sem tudi absolventka in najinemu 7 mesečnemu sinu čisto nič ne manjka. In enabejba, zato pa rodnost v Sloveniji pada, ker vsi tako zelooo komplicirajo. Važno da ima otrok oba starša,streho nad glavo, hrano in obleko, vse drugo sploh ni nujno. Zakaj pa vsi mislijo da rabi otrok najboljšo smučarsko opremo, vsako leto nevem kakšne eksotične počitnice, obleke najboljših znamk, najboljše kolo, kupe igrač in še bi lahko naštevala. Ravno otroci ki imajo vse kar jim srce poželi so ponavadi najbolj problematični.
In tako vsi komplicirajo in se sprašujejo kdaj neki je čas za otroka, so mimogrede stari 30 let in več in ko se končno odločijo “zdaj je pa čas” pa ne gre vse kot bi moralo. In so stari 40 in več no in pol smo pa tam – brez otrok. Vsi zdravniki pravijo da je za zdravljenje neplodnosti potreben ČAS, če pa s tem začneš po tridesetem pa časa ni več ravno veliko. Pa ne bom zdaj pisala o neplodnosti…pač razmisli ENABEJBA in njej podobni. Lep pozdrav
Redko se vključim v debato, tokrat pa čutim, da moram napisati, da se s “TipkaFis” in “Unna” zelo močno strinjam.
Vidim, da se je razvila debata čisto drugače, kot sem v resnici mislila, no malo preveč ekstremno ste nekateri razumeli moje sporočilo. Streho nad glavo, hrano in obleko – seveda, to je pogoj za otroka – ampak sprašujem se res, kako to, da nihče izmed vas, celo g.Iztok Gašperlin niste pomislili, da en absolvent ponavadi nima niti ene stvari od naštetih?? In da večini absolventov nudijo streho nad glavo še starši??
Prosim, razmislite še o tem. LP.
Enabejba, malo prehitro sklepaš. Saj absolvent/ka ima verjetno še partnerja, ki ji stoji ob strani. In nevem zakaj misliš da “en absolvent” nima nič od naštetega? Sicer pa, ali je sramotno sprejeti pomoč staršev, saj jim bomo mi tudi pomagali ko bodo rabili pomoč in nevem zakaj te pomoči ki nam jo ponujajo oni nebi sprejeli?
Pa ne samo starši, obstajajo še kakšni dobri ljudje ki tako ali drugače pomagajo, npr. prispevajo kakšen del oblačil, ki jih imajo še od svojih otrok in jih več ne potrebujejo. Zakaj pa bi moral imeti otrok vse čisto novo in po zadnji modni muhi? Lepo te prosim malo razmisli kaj pišeš in ne posplošuj- mogoče kdo kot absolvent res nima ničesar od naštetega, to pa ne pomeni da smo vsi takšni. Sicer pa vse se da če se hoče, tudi takšni zmorejo, jih sama nekaj poznam.
Se strinjam, da je včasih ljubezen, ki jo nudiš otroku dovolj, ampak se strinjam tudi z enobejbo. Če si brez stanovanja, brez službe, po možnosti še s kakšnim kreditom, takrat pač razmišljaš ali ga imeti ali ne.
Odvisno od samega posameznika kako hoče živeti. Pač jaz nočem biti na istem mestu kot moja mati, ki je obdovela, ko sem bila stara 5 let in nas 3 otroke preživljala s svojo malo plačo, v najeti hiši s tem, da nas je peljala kot otroke samo enkrat na poletne počitnice na morje. Vsi smo zdravi, vsi lepo vzgojeni, vsak je sedaj pri svojem kruhu….Toda vedno ko pomislim, kaj vsemu se je morala mati odpovedati, da smo bili siti in oblečeni postanem žalostna, ker vem da ona ni živela tako kot si zasluži oz. nikoli ni živela tako kot sedaj mi….!
Barbarela, vprašanje je, če bi bili sedaj vsi zdravi, pri svojem kruhu in lepo vzgojeni, če bi imeli v mladosti vsega na pretek. Mogoče bi bili zasvojenci, mogoče delomrzneži, razvajenci…. Vidiš, v tem je fora.Pravzaprav otrok potrebuje prvenstveno ljubezen staršev in medsebojno razumevanje. Vse ostalo je skoraj nepotrebno. Pod milim nebom ji sigurno ne bo treba živeti. Koliko zasvojencev z mamili ne pogreša drugega, kot le ljubezen staršev, sprejetost, pogovore… Malo berite!
Pravi čas bi po moji logiki moral biti, ko si s partnerjem, s katerim se ljubita, ko si oba otroka želita, ga načrtujeta in naredita, ko imata oba redni zaposlitvi, urejen dom, soliden dohodek.
Tako bi bilo, če bi vedno vse bilo idealno. Pa žal ponavadi ni tako. Zato mislim, da je zadosti to, da si otroka z nekom želiš in on s tabo ter da veš, da mu boš lahko nudil osnovne življenjske dobrine. Vse ostale se potem že sproti uredi. Če čakaš na popoln trenutek, boš večno brez otrok.
Kako je pa bilo pri nama? Stanovanjski problem sva še reševala, imela oba službi, sva ga načrtovala in si ga želela eden z drugim. Z drugim je bilo enako, le da sva v tem času že rešila stanovanjski problem. To je to.
Pozdravljeni!
Se strinjam z obema absolventkama z otročki. Res je, otrok ne potrebuje oblek po zadnji modi ipd., ampak veliko časa in ljubezni staršev. Pravi čas je, ko imaš seveda neko streho nad glavo in vsaj osnovne finance in mislim, da se zelo malo ljudi odloči za otroka oz. sploh pomisli nanj, če nima ničesar od tega.
Tudi jaz sem absolventka in z dragim se že 8 mesecev trudiva za bebo, oba si jo zelo želiva in komaj čakava, da zagledava plusek. Sicer res nimava ne vem kakšnega avta in oblek, tudi na dopust ne greva na Maldive ali v Ameriko, raje vlagava v najino hiško, ki jo prenavljava, veliko delava sama in mislim, da nama ostaja denar tudi za kakšno pregrešno in nepotrebno stvar (gledališče, morje, kino, večerje ipd.). Če si abs še ni nujno, da nimaš denarja, jaz imam štipendijo in delam, moj je pa tako ali tako že v službi, sicer dohodki niso bajni, ampak čas bo tudi tukaj prinesel svoje, saj na začetku ima redko kdo izobilje.
Meni je najbolj važno to, da si zaupava, da sva oba presrečna, ker sva se našla, resnično se ljubiva in otroček bi bil češnja na vrhu smetane.
Enabejba in podobni, ne smemo pozabiti, da lepota prihaja od znotraj in da moramo skrbeti za vrednote, ki so trajne, vsi vemo, da lahko lepota in prestiž ka hitro vzameta konec, prijaznost, poštenost, ljubezen pa ostanejo za vedno.
Tristan, srečno!
Pozdravljeni!
Otrok res ne rabi najnovejših igrač, lepih oblekic,…..
Nekaj se moramo zavedati – danes je vse tako drago in bo še dražje.
Če mislite, da boste brez zaposlitve oz. rednih dohodkov lahko skrbeli za otroke – se motite. Tudi starši (ali fant s prihodki) vam ne bodo mogli pomagati (edino če so bogati). Težko je vzdrževati vse. Mislim, da večina slovencev ne živi bajno življenje, ker je seveda za to poskrbela država.
Res je v redu, če imate stanovanje, katerega lahko sami plačujete (kredit, najemnino – se pravi da ste finančno neodvisni) in če imate to, potem sklepam, da imate tudi redne dohodke. Problem nastane, če vam konec meseca ne ostane nič denarja. Ni se lepo zanašati na druge (saj bodo starši pomagali, bo fant dal ker ima večjo plačo,……), ker to pomeni, da v bistvu sploh ne znate živeti, ampak se samo po domače povedano švercate.
Seveda je pa tukaj potrebna tudi ljubezen in strpnost (ampak ne da se poznata npr. 2 meseca – malo časa si lahko vzamete – vse več je razdrtih parov – najprej se dobro spoznajta).
Malo razmislite.
LP!
Ne trdim, da potrebuje otrok to-in-ono-in-se-nekaj-tretjega – torej ne gre za vprasanje imetja in bajnih prihodkov, potrebuje pa starse, ki so samostojni, odrasli posamezniki.
Tako ne bi a pripri trdila, da nekdo, ki je se student ali absolvent, ne more imeti otrok. Nikakor.
Menim pa, da je vprasljivo, kako samostojen in odrasel posameznik je nekdo, ki se do sedaj sploh se ni osamosvojil od svojih starsev,ne materialno, ne emocionalno – ki je se vedno otrok, za katerega skrbijo (financno, materialno, po moznosti mu tudi kuhajo in perejo, mu morda tudi ves cas svetujejo pri odlocitvah), a ima pac ze svojega otroka.
Seveda ekonomska samostojnost sestavlja splosno samostojnost nekega posameznika, nikakor pa ni edini aspekt samostojnosti, morda tudi ne vedno najpomembnejsi.