Do kdaj vztrajati v vezi s partnerjem? Kdaj je bil za vas tisti »prelomni trenutek«, ko ste ugotovili, da nima smisla nadaljevati?
Ali je res bistvo vsega, da vztrajaš v nedogled zaradi skupaj ustvarjenega in zaradi otrok?
Je možno imeti lepo življenje, če si z nekom, ki si ga več ne želiš? Če si z nekom, za katerega veš, da ga ne ljubiš?

Ni vredno vstrajati v nobeni situaciji in v nobenem razmerju če ni ljubezni in spoštovanja. Materijalno se ustvarja zaradi tega da ga koristimo in odvržemo ko odsluži svoj namen.Žal se enako dogaja z našimi odnosi. Sama sem živela po izročilih starih ljudi ,kar ne pomeni da je to dobro tudi zate. Pravijo: ko orješ v uprego daš dva vola. Ledino orjeta da se poseje s semenom. Na pol poti eden omaga (al se mu več neda orati),kmet gre v hlev po drugega in ga nadomesti. Enako je tudi z našim življenjem. Prenehaj se spraševat, pojdi v hlev po drugega bika in orji naprej.Vedi da vse mine, razen polja delovanja ,ono ostaja za nami.

Ojla!

Ženske večinoma vztrajajo v zvezi dokler nimajo na svetu ničesar več izgubiti. Jaz sem se odločila takrat, ko sem se resno ustrašila za svoje psihično zdravje.

Po mojem mnenju je to predolgo, bi bilo treba iti že prej, takrat ko negativne strani odnosa prevladajo in prekrijejo pozitivne. Ali takrat, ko se ti začnejo dogajati popolnoma nedopustne stvari (psihična nasilnost npr.).

Je pa res, da smo ženske na splošno bolj nezadovoljne v zakonu in zraven tega še predolgo vztrajamo. Če vztrajaš, si moraš razčistiti, zakaj vztrajaš enako kot si razčistiš, zakaj greš. In če vztrajaš, moraš razmisliti o svojem nezadovoljstvu in kaj lahko ukreneš tukaj.

Izgovarjati se na otroke, da ji ne želiš prizadeti z ločitvijo, je prav neumno. Saj jih tudi s slabim zakonom prizadeneš (verjetno še globje in za dalj časa, pa še manj se zavedajo, kaj nosijo v sebi). O otrocih je treba bolj razmišljati takrat, ko dopuščaš, da ti zakon razpada ali umira in se takrat aktivirati, da kaj storiš. Ko že razmišljaš resno o ločitvi, je vlak za učinkovite ukrepe že odpeljal, zakon je že zafuran.

Ločitev boli, dolgoročno pa prinese izboljšanje.

Točno tak! Mene je blo vedno strah, da ne bom imela dost denarja za sebe in otroka, pa mama mi je govorila, da se mora v zakonu marsikaj potrpeti, pa bla bla bla …

A ko se odločiš, stvarstvo drži s tabo. Vse se nekak reši. Splet okoliščin mi je pomagal, da sem bila že po par mesecih brez minusa na računu in celo avtek sem si lahko kupla, res da živim bolj skromno kot prej, a mirno, brez stresov.

Vse se da, če se ceniš!

Dokler se s partnerjem razumeta, se spoštujeta, si zaupata in si izkazujeta ljubezen, dokler se imata lepo in ko v zvezi ne škriplje ni razloga, da bi premišljevala o smislu zveze oziroma celo o njenem koncu. Ko začutiš, da to ni to, potem ni smisla vztrajati in se tolažiti, da bo že bolje. Razlogov za konec zveze pa je lahko več: nesporazumi, pogosto prepiranje, pretirana ljubosumnost, varanje, če do partnerja ne čutiš več in še in še bi lahko naštevali.. NIKOLI ni vredno vztrajati zaradi skupaj ustvarjenega ali zaradi otrok! Če si z nekom, ki si ga ne želiš več, potem je možnost za svetlo prihodnost zelo majhna oziroma je ni…

Draga hen, če svojega partnerja ne ljubiš več, bodi iskrena in poštena do sebe in do njega in mu to povej!! Vzemita si čas za pogovor.. Težko ti bo spregovoriti, vendar ko si boš to priznala, ti bo lažje. Ko boš spoznala pravega in ko ga boš ljubila, ti ne bo žal, da si to naredila. Ni se vredno žrtvovati. Upam, da sem ti vsaj malo pomagala 🙂

Želim ti veliko sreče v življenju predvsem pa v ljubezni! 🙂