Joj, groza, tale tema! Najraje bi jo prekopirala varuhu človekovih pravic, da bi videl, kakšno mišljenje imajo še vedno nekatere mamice in mogoče malo več reklamiral temo, da OTROCI NISO NAŠA LASTNINA IN DA JIH NIMAMO PRAVICE TELESNO KAZNOVAT!!! Sama imam dva otroka ( tri in pet let). Čeprav sta relativno majhna, ju spoštujem!! In draga Katarina, verjemi, da pri nas poteka vzgoja brez frcanja in lasanja in podobnih poniževalnih ukrepov, kaj šele, da bi otroka udarila!!
Zadnjič je partnerjev prijatelj skoraj udaril starejšo hčer (7 let), ker smo bili pri njih na obisku in je deklica v eni uri res pokazala vse slabe lastnosri, kar se jih je spomnila (saj veste kakšni so otroci, ko je kdo na obisku:)), seveda se je tik pred tem zadržal, a klub temu je stekel na stranišče bruhat. Vsem nam je bilo grozno žal zanj in to je tudi živi dokaz, da starši NE LAŽEJO ali upajo povedat, da ne kaznujejo ( telesno) svojih otrok.
Katastrofa, vse skupaj!
Aja, pa še to, zakaj me je ta tema tudi tako prizadela, sicer je malo kruta primerjava, ampak res sem to dvoje povezala:
Pred leti je v Velenju umrl dvoletni deček, katerega sta starša do smrti pretepla…in kljub temu, da je bil otrok mrtev sta še vedno zagovarjala svoj način vzgoje: če je na obisku prosil za vodo, 5 udarcev po riti, če se je polulal 5 udarcev po nagi riti, itd., itd.,..javno sta v časopisu obelodanila prekrške in kazni. Kurjo kožo imam pravkar…

Ja, in vsak mora živet sam s sabo in s tem kar počne drugim.
Zato jaz lahko spim mirne vesti in se z dvignjeno glavo sprehajam po svetu.
Mene ne boli srce, ker bi nekomu storila hudo. Niti ne želim komurkoli kaj slabega.
Sicer pa, kako že pravijo: vse se vrne, kot bumerang.
Pa še kako res je to.

Imejmo se radi!

Različni pogledi na vzgojo gor ali dol, meni se ne zdi primerno, da vodi družinski forum nekdo, ki obredno pretepa najstniške hčere s kuholnico po nagi riti.

Katarina ni moderatorka foruma. Je pobudnica postavitve foruma in uporabnica, ki nekoliko bolj aktivno sodeluje v njem. V obdobju postavljanja foruma se je nekoliko spoznavala tudi z moderatorstvom, vendar ni postala in ostala Med.Over.Net ova moderatorka.
Forum je nemoderiran.
Morda je tole nepotrebno obvestilo, vendar vidim, da nekateri še vedno mešajo ali ne vedo točno, kaj je čigava vloga. Pa se mi zdi potrebno, da povem. Lp

Andreja
Med.Over.Net

Preden se je Katarina užaljeno umaknila prav v zvezi s to debato o kaznovanju, je na SPISEK FORUMOV bilo navedeno, da je Kararina moderatorka. In tudi sama se je tako predstavlala v svojih prispevkih.

Katarina je bila upravičeno užaljena. Da ne bo pomote. Je ne branim, ker bi se strinjala z njenimi vzgojnimi prijemi, ker se ne. Branim jo zato, ker ste kakšen teden ali dva ene tako znašale nad njo, da se mi je kozlalo, ko sem to brala. To je tudi nasilje. In tiste, ki imajo tukaj po forumu primitivne izpade, jih gotovo imajo tudi v resničnem življenju. Ter otrokom nekje med odraščanjem postane jasno, da njihova mama spet ni tako zgledna in vzorna. Čim so nekatere začutile, da jih je več, da imajo premoč, so se spravile nanjo brez vsakršne milosti. Ne verjamem, da takšne ženske tudi v real lifu ne izkoriščajo svoje premoči. Ja, sem proti pretepenju otrok, zelo proti. Če bi verjela temu, kar pišete, ste vse proti. Ne vem, kako je potem mogoče, da po trgovinah in v mestu vidim toliko mlatenja tamalcev. Da o dretju na otroke, histeričnih izpadih, ne govorim.

ODGOROR ZA PU, po vsem tem, kar je Katarina napisala, je bilo pričakovati takšen odziv.
Kakšna povišan ton ali kakšna po rit – to je še sprejemljivo,
sistematično pretepanje pa spominja na inkvizicijo.

Od vsega, kar je mogoče prebrati tem forumu, je daleč najbolj primitiven Katarinin način kaznovanja otrok.

Sledim temi in vsak vsakega uči kako otroke vzgajat,pa dejte no ,če do danes niso pogruntal kaj je najbolj prav tudi jutri nebojo,vsak se ravna po svojem občutku,po svojem otroku,otroci so različni in s tem vsak drugače vzgojen,niti eden si v družini ni enak,pa čeprav so bili enako vzgajaniEden uboga ,drugi ne,eden predrzno odgovarja,drugi upošteva besedo strša..

Potem, ko so me zaradi mojega načina kaznovanja na našem forumu popolnoma raztrgale ženske in mame, ki same živijo z otroci, sem si vzela čas, da se naberejo komentarji z njihovimi pogledi na kaznovanje in njihovim načinom kaznovanja:

1. sem tudi tepež že probal ampak se ne obnese ker se ti še potem otrok v obraz smeji in je nevarno da izgubiš kontrolo nad seboj in ga preveč namahaš
najbolj čudežna in učinkovita metoda je ekonomija, a 100 dolarjev si mi ukradla, ni panike, sej denar je samo denar, zdej mi jih pa vrni, a jih nimaš, ni panike, jih pa zasluži, in je za veliko mesecev ob svoje tedenske dohodke, ki ji jih jaz plačujem, in znašajo 3 eur/teden

2. Do petega leta nikoli nisem nobenega udarila. Tudi ni bilo potrebe, kake neposredne navarnosti za zdravje ali kaj podobnega. Nato se je začelo kljubovanje, ne-ji, včasih dolgotrajno prepričevanje in v skrajni sili grožnje niso zalegle in je šlo samo “s silom”. Deklica jih je dobila le dvakrat, mlajši večkrat, starejši pa tudi, a ne toliko kot mlajši.

Koliko je katera vzgoja prava, je težko reči. Fajn, če se da brez tepeža, če se pa ne da, pa tudi ne bo nobenih trajnih posledic. Vsak udarec bi naj otroka ponižal. Po nagi riti po moje še najbolj. Tega jaz nikoli nisem prakticirala, ker če bi si še hlače slačili, bi se moja jeza že zdavnaj skadila.:-) Jeza, obup, situacija, ko ne gre drugače, samo takrat so jih dobili. Ko je zmanjkalo možnosti za druge kazni (odvzem igrač, prepoved televizije…).

No, če je otrok ponižan ali ne, ne vem, moji mislim da niso bili preveč. Mogoče je ravno v tem štos, smisel kazni. Mogoče je potrebno, da se počuti ponižan, drugače si ne zapomni.

3. Jaz sem vedno mislila da svojega otroka ne bom nikoli udarila. Pa sej resnično ga tud nisem, ampak je star še ne 5 let. Jih pa dobi za sladke, s tem da ga prej opozorim, če ne reagira štejem do tri (s tem da ve da to pomeni da ga bom za sladke) in če me popolnoma ignorira ga za sladke. A zakaj? zato ker mi že sedaj govori, da hoče da je tako kot želi on, ne tako kot jaz in da mu to ni všeč. Namesto da bi nekaj naredil se dere: nehaj štet! Sej mi je hudo, ampak meje morajo bit in to vedno enake in jasne. Če pa misli pri petih letih, da bo delal kar se mu zahoče, kaj šele bo? Evo ne maram nasilja ampak pri nas kazen ne zaleže (čeprav tud nisem sigurna kakšen je učinek ene po riti al pa za sladke)?

4. Meni je pretepanje totalno mimo. Čeprav mi je kdaj kakšna ušla, čisto v jezi, in mi je bilo potem neskončno žal. Vidim pa veliko razliko med tem, da ti v trenutku jeze ena uide (in ne pravim, da je to prav, saj sem napisala, da mi je bilo potem žal, vendar sem otroku tudi tako razložila, kvečjemu je videl, da sem človek in ne brez napak) in med tem, da se načrtno pripraviš s celim obredom.

5. sama sem zelo stroga do svojih otrok, res pa je, da jih ne tepem, priznam, da sem že katerega klofnila, tako čez rit, ampak je vse skupaj bolj smešno izpadlo,kot pa resno…. Mojima je največja kazen večer brez televizije … sicer pa že moje glasno vprašanje ” kaj se dogaja ” njima dovolj resno

6. jst pa mislim,da se bols obnese ena na rit kot pa kvasanje novodobnih druzin,kako je treba k otroku psiholosko pristopit?! halo? zato, da se ti na koncu smeji v glavo?! ne bom rekla, otroci so si razlicni, z nekaterimi se lahko komot pogovoris, z nekaterimi zal ne…in ti psiholoski psiholoski pristopi marsikdaj nevede presezejo svoj primarni namen in s tem otroku lahko naredimo vec slabega kot pa z eno na rit…
sama sem precej stroga, tamal ce si zasluzi jo dobi tudi po riti…pa da se razumemo, sem proti pretepanju, ampak zame je ena na rit cisto nekaj drugega…

7. men je blo zmeraj, če sem katerga stresla (tako ali drugače) potem fuul žal. Tako, da zdaj raj delim kazni/prepovedi, imam par takšnih, ki (baje) bolijo ko strela

8. Jaz nisem nikoli sistematično uporabljala tepeža kot kaznovanje, res pa je, da mi je nekajkrat počil film in sem znorela, kakrat pa je padla ena ali dve po riti (ne po nagi in z roko), odkar je večja kot jaz pa jo počim samo še po roki. To se zgodi recimo dvakrat na leto, ko je bila manjša pa mogoče kdaj več.

9. Na laganje sem pa jaz tudi tako alergična, da bi jo po moje tudi s kuhalnico po (oblečeni) riti, pa se do zdaj nisem spomnila na to (raje sem mučila svojo roko, da je še mene bolelo, njo pa skoz kavbojke najbrž sploh ni).

10. Sama sicer zelo redko zgubim kontrolo, pa se to hitro mine.

11. Jaz živim sama s sinom, ki je star 5,5 let. Ali zagovarjam ”fizično” vzgojo? Seveda. V hiši imava plin, zunaj je dvorišče z grabnom, traktorji, v hiši je električna napeljava (o bog, kako sem napredna!).
Od doma greva okoli 5h, vračava se okoli 15,30. Delam kot konj, utrujena sem in sama za vse; ne morem biti ves čas 100% pozorna.
O nekaterih stvareh se z njim nisem pogajala, o nekaterih se ne bom. V štekerje NE SME drezati, štedilnika NE SME prižigati (plin), peč NE SME odpirati. Pika. Ni moraliziranja, ne pametovanja, to se ne dela.
Svojega otroka sem dobila pri 36ih letih, ne bom ga zgubila zaradi nekega ”new age” preseravanja. In poskušam vzgojiti enega normalnega otroka/dečka/fanta/moškega. Ne piarovca ali dojenčka pri 30ih. Zato mu moram verjeti in zaupati. Zato mi NE BO SMEL lagati, NE BO SMEL krasti,……… lahko bi naštevala do nezavesti a je trapasto. Če teh stvari ne bo delal, pač ne bo šiba pela.

12. Moja mala jih je ene parkrat dobila, ko mi je počil živec.
—————————————————–

Kaj v resnici pomeni, če staršu poči živec? Pri nas doma je to pomenilo pretepanje po principu “kjerpade” in “doklerserokaneutrudi” in živec je velikokrat počil ob čisto banalni stvari, takrat pa, ko bi bilo res potrebno kazovanje, pa … izvrševalca kazni pogostokrat ni bilo doma. – Torej ko staršu poči živec in otroka fizično kaznuje je to opravičljivo, razumljivo in oz. se tolerira (nič posebnega torej, to NI FIZIČNO KAZNOVANJE).

Kakšen vrste kaznovanja so najpogostejše, vsakdanje, “ničposebnega”:

Fizične kazni:
– frcanje
– cukanje za sladke
– navijanje ušes
– klečanje / sedenje / stoja v kotu
– ščipanje
– “ena” čez rit

Psihične kazni:
– prepovedi gledanja TV, igranja na računalniku ali s svojo najljubšo igračo
– kazenski odhod v posteljo uro ali dve prej
– prepoved druženja s prijatelji
– odvzem žepnine (če jo otrok ima)
– prikrajševanje pri hrani
– prepoved crkljanja pri staršu
– žaljenje otroka (nesposobnež, nebodigatreba, pankrt, zguba, …)
– posmehovanje njegovim hibam (debeluh, zobotrebec, neumnež – če mu v šoli ne gre, grdoba, … )
– zasmehovanje otroka pred njegovimi prijatelji
– razpravljanje o otrokovih napakah vpričo njega
– kazensko delo – pomivanje posode, pospravljanje, sesanje, likanje, opravljanje dela namesto sestre/brata
– moraliziranje

Spisek psihičnih kazni je neprimerno daljši od spiska fizičnih kazni. Toda to so le najpogostejše, “ničposebnega” kazni, obstajajo še kazni (manj pogoste vsaj za javnost) kot so:
pretepanje s pasom, kablom, vrvjo, šibo,
klečanje na kuruzi, drobnem kamenju,
pretepanje s koprivami ali ležanje v njih,
odvzem hrane za dan, dva ali več,
preimenovanje otroka v idijota, kretena, hudiča,
pljuvanje po njem,
odvzem prostosti, in zaklepanje v sobo,
prepoved hoje na stranišče,
prepoved umivanja,
ignoriranje otroka,
nenadzorovano pretepanje, brcanje, butanje v steno, lasanje, itd.

Spisek kazni je dolg, obsežen in izjemno raznolik. Roko na srce pa večina staršev uporablja “ničposebnega” kazni, saj so – tako verjamejo in tako jim sporoča družba – manj nasilne, bolj prijazne in družbeno sprejemljive. Predvsem pa so, v primerjavi z lastnim kaznovanjem, starši trdno prepričani, da svoje otroke veliko bolj humano kaznujejo. Humano kaznovanje sploh obstaja?

Strokovnjaki so si enotni, da permisivna vzgoja vodi v propad.

Pri http://www.demise.si/~blaz/izzivi%20in%20pasti%20sodobne%20vzgoje.htm
permisivni vzgoji otrok postavlja pogoje, njegove želje postanejo zahteve za njegove starše. Otroka pretirano razvajajo, z ničimer ga ne omejujejo. Starši tako na videz postanejo »samopostrežna trgovina«. (Gostečnik, 1999)

Otrok ne razvije zmožnosti prilagajanja, odrekanja, napora v dobro drugega. V svoji družini se ne nauči, da je ljubezen dajanje in da dajanje osrečuje. Otrokova slika ljubezni je prejemanje, jemanje. Pa tudi veliko moči ima, ki se ji ne želi odreči. (Glasser, 2002)

Nekoč bo moral vse plačati v dvojni meri in sicer tedaj, ko bo kot mladostnik postavljen pred odgovornosti in zaplete življenja, ki mu jih starši ne bodo uspeli več razrešiti. V tem načinu vzgoje mladostnik odloča po svojih željah, vendar pa odgovornost za njegovo ravnanje prevzemajo starši. Mladostnik zato ne začuti povezave med svojo odločitvijo in posledicami te odločitve. Mladostnik v zahtevnosti dokaj hitro preraste zmogljivosti svojih staršev in postane terorist lastnih staršev, ki se ne vso moč trudijo, da bi mu v vsem ustregli, saj s tem kupujejo svojo ljubezen. Mladostnik na ta način ne postaja samostojen, prav tako pa tudi ne odgovoren, zato kmalu naleti na omejitve in težave, ki jih ni vajen. Ta brezmejnost mladostniku ne daje občutka varnosti, ker pogreša strukturo in omejitve. Mladostnik ima občutek, da ga starši kljub razvajanju nimajo zares radi, da se zanj dejansko ne zanimajo. Neomejenost, ki je ni sposoben prenašati, ga žene v stisko in vedenje, ki naj bi starše prisililo, da bi mu postavili meje, zato da bi se počutil bolj varnega.

Večina mladostnikov, ki zaidejo v slabo družbo, v razvratništvo in svet mamil, namreč izhaja iz družin, kjer je bilo vse dovoljeno oziroma iz družin, kjer se za mladostnika nihče v resnici ni zanimal ali se zanj ni zanimal na pravi način.

Na žalost pa se ravno tak način vzgoje v družbi nezadržno širi in producira popolnoma nesposobne odrasle ljudi, brez osnovnega znanja postavljanja meja. Še več, otroci so vedno bolj osredotočeni sami vase, v iskanje načinov zadovoljevanja lastnih užitkov, negiranje vsakršne avtoritete, nespoštovanje in nepriznavanje pravil.

To, da otrok več fizično ne kaznujemo, namreč še zdaleč ne pomeni, da jih NE KAZNUJEMO, temveč da si vedno znova zmišljujemo nove in bolj prefinjene načine psihičnega kaznovanja, od odtegovanja najljubših stvari do odtegovanja starševske ljubezni.
Kaj pa v resnici bolj boli in kaj ima večji efekt, fizična ali telesna kazen ali kombinacija obeh?

—————————————————–

Naša družba temelji na pravilih in kaznovanju. Če kradeš te obsodijo in greš v zapor. Kazen z zaporom je omejitev svobode gibanja, odtegnitev druženja z prijatelji, porušitev “normalnega” načina življenja in druženje s prestopniki v zaporu. Bivši zaporniki so v družbi nezaželjeni, označeni so kot “nevarni” ljudje, s katerimi se ni niti dobro niti pametno družit (diskriminirana in marginalizirana skupina).
Da o tem, da se v zaporu izvajajo še dodatni kazenski ukrepi (od še bolj omejenega gibanja, psihičnega in/ali fizičnega nasilja, samic), sploh ne govorimo.

Družba ima vnaprej dogovorjene kazni za določene prestopke. Ima kazenski zakonik, v katerem so natančno opredeljeni prestopki in kazni zanje. Te kazni so družbeno sprejemljive. Tako vsi vemo kakšna kazen nas čaka, če bomo kradli, poneverjali, goljufali, lagali, ubijali, preprodajali droge, … Ali sistem deluje ali ne … je drugo vprašanje, v globalu mislim, da deluje, sicer bi se že podrl. Pa se ne. So se pa kazni omilile (od nekoč oko za oko in zob za zob, smrtne kazni, sekanja udov, smo prišli do časovno omejenih kazni).

Zelo podobno se dogaja z vzgojo otrok, s to razliko, da smo v izjemno kratkem času prišli iz represivne in avtoritarne vzgoje do …. popolne nevzgoje. Drugače pač ne morem reči vzgoji, ki temelji na pogovoru in pogovoru in še enkrat pogovoru. Če bi pogovor tako zelo zalegel, se vam ne zdi, da bi tudi družba ukinila zapore in se s prestopniki pogovarjala? Vsi zaporniki pa so bili nekoč otroci … In če bi bili pogovori tako učinkoviti, ne bi bilo vojn in drugega nasilja.

Zame osebno pogovor pomeni, da obe strani razumeta kaj si želita povedati. To pa lahko razumem tudi tako, da se sama pogovorim s hčero in ji razložim, da mamila niso dobra, da ji jih odsvetujem in da si bo z njimi zelo škodovala (moj pogled na mamila), ona pa meni odgovori, da so njej mamila super, da se enkratno počuti, da je življenje z njimi lepše in bolj polno. Sva se pogovorili, toda …. ali sva se tudi razumeli in sporazumeli in kaj je zaključek najinega pogovora? – Jaz sem prepričana, da ji mamila škodujejo in vztrajam pri tem, da jih opusti. Ona je prepričana, da so mamila super in nima nobenega namena prenehati z jemanjem le-teh. Kaj zdaj?? Kako naj ukrepam, naj se še naprej pogovarjam z njo, jo v bistvu prepričujem, da to ni dobro zanjo, ali …
V končni fazi bom, če bo hči še naprej jemala mamila, za njeno jemanje odgovorna jaz in če se bo z njimi zastrupila oz. zaradi njih umrla, bo družba name kazala s prstom. Spregledano pa bo, da sem se z njo POGOVARJALA, da sem upoštevala nasvete (ali morda celo zapoved) družbe, da se otrok ne sme kaznovati ampak se z njimi pogovarjati, pa čeprav sem vedela, da bi bila moja hči lahko še vedno trezna ali celo živa, če bi jo pravočasno (teoretiziram) kaznovala (ko je prvič prišla domov zadeta) in jo s svojo fizično ter psihično močjo odvrnila od mamil.

Do kam sežejo pogovori, kdaj je pogovor popolnoma nesmiseln, kdaj je potrebno uporabit silo? Družbe uporabljajo silo nad svojimi ljudmi (kazni, zapori) ter uporabljajo silo tudi med sabo (vojne, ustrahovanje). Družina je sestavni del družbe, družina JE družba v malem, torej je vse, kar je družbeno sprejemljivo tudi družinsko sprejemljivo. Od kod nam torej misel, da je kaznovanje družbeno sprejemljivo, ne pa tudi družinsko?

——————————————————

Kako bomo v bodoče vzgajali naše otroke? Starši vemo, da je to izjemno zahtevna naloga brez popravnega izpita, da se nemalokrat znajdemo v situacijah, ko sploh ne vemo kako ukrepati, pa ukrepati moramo.

Bomo sprejeli zakon, ki prepoveduje TELESNO kaznovanje otrok in gledali kako rastejo psihično trpinčeni otroci in v kaj odraščajo (v psihične invalide, narcisoide, egocentrike, hlastače z užitki)? Bomo otroke že v vrtcu podučili o njihovih pravicah in jim razdelili telefonske številke za klice v sili?
Nedolgo nazaj se je končala doba, v kateri je bila vzgoja otrok izključna domena družine. To obdobje je bilo dolgo stoletja. Z obveznim šolanjem se je del vzgoje preselil v šole, z razpadom večgeneracijske družine v jedrno družino se je vzgoja porazgubila v vrtcih, šolah, med vrstniki, …. Tisti del, ki je ostal v družni, pa ni samo vzgoja kot taka temveč popravljanje, preprečevanje in pojasnjevanje vzgojnih vplivov okolja. Koliko negativnih vplivov okolja otroci posrkajo vase in starši te vplive lahko vidijo samo posredno, nikoli ne bomo izvedeli.

V kolikor se bo družba še naprej tako nasilno vmešavala v družinsko življenje, ob enem pa sama še vedno izvajala taiste ukrepe/pravila, se bojim, da bo dejansko otrok vedno manj. In še od tisti, ki bodo,jih dosti ne bo ne psihično zdravih, ne pripravljenih dejavno vstopat v družbo in biti ljudje (delati, prispevati, se množiti, živeti).

—————————————————–

Sama vztrajam pri svojem načinu vzgoje. Vnaprej določena pravila, vnaprej določene kazni. Po principu družbe.

Nikakor in pod nobenim pogojem se ne strinjam s psihičnim kaznovanjem v nobeni obliki, prav tako pa ne razumem pokov živcev. Ne razumem niti nasilnega reklamiranja OTROKOVIH PRAVIC, ki jih ne spremljajo OTROKOVE DOLŽNOSTI in STARŠEVSKE PRAVICE IN DOLŽNOSTI.

S propagiranjem vzgoje, ki temelji na in samo na pogovoru, dela družba nepopravljivo škodo tako otrokom kot potencialnim staršem. Naj najprej sama odpravi zakone in kazni in zapore, potem bodo tudi starši dvignili roke od svojih otrok. Nihče si ne želi kaznovanja, vendar to še ne pomeni, da le-to ni potrebno.

Ti se kar opravičuj sama pri sebi.

RES NE BOŠ NIKOLI, NIKOLI, AMPAK RES NIKOLI RAZUMELA, DA S PRETEPANJEM OTROK KRATIŠ TEM SVOJIM OTROKOM ENO NAJBOLJ OSNOVNIH ČLOVEKOVIH PRAVIC, DA NI FIZIČNO ZLORABLJAN.

Ta tvoj post pa dokazuje, da ti vest ne da miru in da se poskušaš opravičevati. Ker drugače bi bila tiho.

Opraviči se svojim otrokom.

Tinchi

Pa še nekaj: tukaj ne gre za moj, tvoj, njen način, drugačen način vzgoje. Gre za dejanje, ki je kaznivo, ki ga država sankcionira. Pa država te ne bo pretepla, to je že zdavnaj prepovedano (mučenje kot kazen ali kot metoda zasliševanja, vsaj pri nas).

Pa prepoved TV, lepo te prosim, kakšna primerjava. To je, po tvoje, psihično nasilje. Ma daj!!!

Tinchi

Katarina, lahko verjameš, da se starševske pravice in otrokove dolžnosti LAHKO uveljavijo samo s pogovorom – ni potrebno psihično nasilje, še manj pa telesno.

Moraš pa imeti pravi pristop. Kot mati samohranilka že polnoletnega otroka
(torej ima pameti kar jo ima) si upam trdit, da nisem imela nobenih večjih problemov z otrokom, pa ni bilo nobenega pretepanja pri hiši.

Res sem fanta včasih enkrat po riti (samo enkrat), pa ga ni nič ganilo.
Jaz mojega sigurno ne bi s pretepanjem naučila reda – kvečjemu sovraštva.

Sva se pa že od malega veliko pogovarjala, jasno je bilo, da sem jaz avtoriteta in šef pri hiši, ampak sem se kljub temu probala pogovarjat kot enak z enakim. Tudi njegovo mnenje včasih upoštevat. In se tudi JAZ njemu opravičit, če sem ga kdaj kaj po krivem obdolžila, kar se je tudi zgodilo.

Pa mu ni nikoli niti na misel prišlo, da bi mi vzel 100 EUR ali USD, kot so tebi naredili tvoji otroci. Še 1 EUR ne.

Hjah veliko se je “nabralo” medtem ko sem bila na dopustu….

Samo drobec morda….izgleda, da otroci pogovorov res ne “razumejo”, če le-ti niso povezani s kakšnim “ukrepom”. No le temu se reče postavljanje meja, se mi zdi….

Pa morda bi si bilo dobro zapomniti: “Kazen naj bo VZGOJNA”. Tukaj pa naj pripomnim, da se z “vzgojnostjo” telesnih kazni prav gotovo ne strinjam (in pika) (so tudi družbeni represivni ukrepi zelo vprašljive vrste…koliko kriminalcev v zaporu postane “med svojimi” še večjih kriminalcev? Ali pa se poboljšajo? Khmmm), ker sem mnenja, da le-te vzgajajo le agresivce naslednje generacije.

Osebno pa bi rekla, da je npr. vzgojno in pravilno npr. otroku odtegniti žepnino za ukradeni denar, odtegniti njemu drage užitke (itak večinoma brezveznega) gledanja TVja in sedenja za računalnikom za neprimerno obnašanje ali nedelo, naložiti “družbeno koristno” delo kot kazen za grdo obnašanje ali prepozno prihajanje domov…Tudi morda pogojevanje dobrin z določenim obnašanjem ni tako nevzgojno, saj je menda vsakomur jasno, da le-te ne padejo z neba ampak si jih je potrebno zaslužiti. Psihična manipulacija ali maltretiranje gor ali dol, permisivna vzgoja ne prinaša NOBENIH rezultatov, torej je potrebna psihična manipulacija, da otroke vzgojimo v sprejemljive člane družbe. Vendar je dobro, da zelo natančno razmislimo na kak način bomo postavili meje in izvajali vzgojne ukrepe, da bodo res zalegli. (npr. pogojevanje ali odtegovanje starševske ljubezni ipd pa ni primerno in ima negativne posledice ) Glede tega morda tudi kakšen družinski zakonik ne škoduje : ))

ne, s pretepanjem res ne bom dosti dosegla razen modric, z vnaprej določenimi pravili pa. ti pa najbrž sploh ne veš kaj pomeni pretepanje.

Vnaprej določena pravila lahko imajo za posledico ne-držanja teh pravil tudi kaj drugega kot pretepanje. Podpiram vnaprej določena pravila (no jaz jih nimam), ampak samo v primeru, da je otroku čisto jasno predstavljeno zakaj nečesa ne sme (torej ne zato, ker sledi kazen, ampak ker je nevarno, ker je nesramno,….). Se pa ne strinjam, da lepo vzgojen otrok ne dela nečesa samo zaradi tega, kakšna kazen ga bo doletela.

Naj povem, da moja vzgoja temelji na tem, da otrku razložim kaj ne sme, zakaj ne sme in kaj on misli o tem in zankrat se to izkazalo za zelo dober pristop. Ob tem ne potrebujem sile (kaj šele pretepanja), ne potrebujem vnaprej določenih pravil,….

Odtegovanje gledanja TV-ja zame ni psihično maltretiranje. Recimo, da je gledanje TVja nagrada za pravilno obnašanje (zakaj bi bilo to kar nekaj samoumevnega), no in če ni priden potem tega ni (to ni kazen – ampak NE-nagrada).

Prepričanega se tako ali tako ne da prepričati – tako da je vsako debatiranje na to temo s tabo brezpredmetno. Dejstvo pa je, da če ne bi imela slabe vesti, nebi zdaj p.s. pisala elaboratov v svoje opravičilo.
In še nekaj je dejstvo: otroke se DA dokazano vzgajati brez fizičnih kazni in psihičnega maltretiranja in to ne permisivno. Potrebno je le veliko doslednosti, ljubezni in predvsem LASTEN VZGLED,

pa lep dan še naprej, A.

Točno to Xenna!! Super si povedala, odtegovanje nagrad je le NE nagrada in ne kazen. Osnovne dobrine ter starševska ljubezen pa ne smejo predstavljati kazni. Varnost in fizična nedotakljivost otroka pa sta njegovi osnovi potrebi in pravici, ki ju starši v imenu vzgoje ne smemo kršiti. Če pa nagrajujemo “primerno” obnašanje in vedenje z otroku všečnimi nagradami in le-te odtegujemo za neprimerno vedenje pa je to poleg ustreznega pogovora tudi odlična osnova, da bodo ti naši otroci odrasli v dovro prilagojene in uspešne člane družbe.

Se polno podpišem, AsTra!

LP

Časopis ”Mama”; september 07:
Se strinjate s tem, da je otroka kdaj enostavno treba kolfniti po ritki?
2% da, to je normalen del discipline
18% ne, pod nobenim pogojem
22% da, če se mu ne da drugače dopovedati
58% da, če gre za blag in nadzorovan udarec

To je bila anketa na njihovem forumu. Očitno nisem tak izrodek, kakor sem dobila tukaj občutek :)))))