Spoštovani

Pri preživljanju svojega življenja, človek oblikuje (verjetno) svoje misli na podlagi zunanjih vplivov, nekaterih prirojenih lastnosti (mogoče) in drugega ter na podlagi tega ustvari svoj trenutni jaz. Pri tem zavedanju oz. tem stanju pa mu marsikaj ni všeč in ni zadovoljen. Osebno se ubadam s problemom “fiksnih” idej, ko človek tišči svojo zavest v določeno smer, čeprav na razpolagi podatkov, ki jih je vsrkal vase v svojem življenju ve, da nima povsem prav. Tu se mi zastavlja vprašanje ali lahko človek sam uspe unčinkovito razširiti svoje obzorje z razmišljanjem ali pa slej ko prej potrebuje za to usmerjen nasvet oz. vspodbudo od zunaj, da se reši okova trenune ideje, misli oz razmišljanja.
Tale uvod pišem zato, ker sem po spletu okoliščin obremenjen z neko mislijo, ki pa mi je že problem, da le ta sploh obstaja. Verjetno je pričakovati, da bo s časom to stanje izzvenelo v procesu naravnega razvoja razmišljanja, bojim pa se, da glede na inteziteto, lahko pričakujem tudi stranske učinke, na zdravje.

Torej, ali se zateči k pomoči (ni nujno, da je psihater in zdraviti, omiliti stanje), ali pa zadevo prepustiti času. Kje je meja (časovno) za takšno odločitev (ali sploh obstaja) in kakšen bi bil nasvet k povečanju dinamike v razmišljanju, kjer si lahko človek pomaga sam. Ali obstaja o tem kaj napisanega.

Hvala za odgovor

Andrej

Spoštovani Andrej,
vsiljivke so po pravilu nelogične, prizadetemu neprijetne in jih zgolj z razmišljanjem ne moremo odpraviti.Edina uporabna vedenjska tehnika je časovo premeščanje. torej kondicioniranje čimdaljšega časovnega razmaka med pojavljanjem prisile v zevesti in njeno realizacijo.Spadajo med najbolj trdovratna stanja v psihiatriji, vendar se v zadnjem času že zadovoljivo zdravijo z zdravili.Literarno jih mojstrsko ( in verjetno celo doživeto) opisuje Mark Twain v Humoreskah (Ščipljite bratje…)Na mreži boste dobili obillne informacije o tej temi, če kliknete OCD (Obsessive-compulsive disfunction).