Spoštovani

Danes me je hči pripeljala v situacijo, ko nenehno razmišljam, kaj mi je storiti.Z bivšim partnerjem sva ločena 5 let in imava dve hčerki, stari 16 in 13 let.Po ločitvi sta bili dodeljeni meni in imata ves čas redne stike z očetem, prav tako redno plačuje preživnino, stvari tečejo tako kot morajo.Z večjo ni bilo nikoli nobenih težav, razen najstniških muh, drugače je vodljiva in se da z njo pogovarjat.Mlajša je popolnoma drugačen tip človeka, v šoli sicer ni problemov, z vzgojo doma pa je huje.Že zdavnaj sem opazila, da izgubljam avtoriteto, in karkoli rečem ali zahtevam, mi vsakič zabrusi, da se bo preselila k očiju, ker je tam vse drugače in ker ji on vse da in vse dovoli.Pri meni in pri njem igra na karto izkoriščanja, jaz se temu upiram, on pa ji popušča.Z njim se o tem ne da pogovarjat, ker se jo enostavno boji in ob vsakih njenih izpadih reagira tako, kot želi ona.Danes je situacijo pripeljala do konca, ko je rekla, da je oči vprašal, kdaj bo šla mamica na socialno in sprožila postopek da se preseli k njemu.Poklicala sem ga in ga vprašala če je vse to res.Povedal mi je, da on nima nič proti, da pa se moram s tem strinjati tudi jaz.Seveda sem proti temu iz vrste razlogov:ker s starejšo ne bosta več skupaj, ker se z njegovo zdajšnjo partnerico ne razume najbolje, ker bo odrezana od okolja v katerem ima vse dejavnosti, prijatelje, ker se preprosto ne zaveda vseh posledic in ne vem, če je sposobna dojemat situacijo v kakršni bo.Ko sem jo vprašala po razlogih selitve, mi je navedla da zato, ker je zabavno in ker bo imela več oblek.
Ne strinjam se s tem, ne vem pa kako velika je njena želja, da se to res izpelje, zato sem ji povedala, da če si tega res želi, jo pač ne bom ovirala.
Ne vem, če je prav, da jo pustim, ne vem če je prav, da ji preprečujem,prosim svetujte mi, kaj naj naredim, saj sem čisto na koncu z živci ob milsli na to, da jo bom izgubila in da se ne bo začela zgodba selitve sem ter tja, ter da si bom očitala celo življenje, če jo pustim in se kasneje izkaže, da je bila to napaka.

Lep pozdrav

Katja

Otroci se v času pubertete obnašajo …, kako bi rekla?…., kot pubertetniki. To pomeni, da delajo (vse) stvari ravno obratno, kot bi se zdelo prav njihovim staršem oziroma drugače, kot bi oni želeli. O tem bi več vedel povedati psiholog, lahko pa vam rečem, da veliko mitov o puberteti niso samo miti, ampak boleča resnica, s katero se srečuje mnogo staršev.
Vendar v tistih družinah, kjer sta prisotna oba strarša, je jasno, da vzrok raznim izpadom otrok niso težave iz družinskega življenja (čeprav mnogokrat tudi so). Tam se nihče ne sprašuje, ali je z njim kot staršem kaj narobe, ali bi otrok želel živeti v drugi družini in podobno. Jasno je, da živi tam in pika.
V družinah, kjer pa je samo eden izmed roditeljev, je stvar drugačna. Starš, pri katerem otrok živi, je vedno pod pritiskom, ali se je odločil prav, ali bi moral ravnati drugače. V težkih odločitvah bi se zato morala odločati oba starša, v kolikor je to le mogoče. Tisti, pri katerem pa otrok ne živi, pa ima vedno moč, da komentira (ne)učinkovitost drugega. Tako kot opozicija v parlamentu, ki ji je ta naloga pač določena.
Pred težko odločitvijo ste. Zato njeno težo ne bi smeli nositi sami.
Morda je bila to samo muha enodnevnica ali način izsiljevanja s strani hčerke ali rečeno kar tako za hec.
Ne vemo, ali si niste preveč vzeli k srcu, ker ste vzeli v zakup tudi možne posledice in verjetno tudi najbolj črn scenarij.

Menim, da bi morala tako resna odločitev dozoreti. Ne sme biti enkratno dejanje vzrok za tak korak. V kolikor opažate, da je hči bolj navezana na očeta, da zelo rada odhaja k njemu na stike, da se težko vrača domov, potem resno razmislite o tem predlogu. V kolikor pa vse to ne drži, se zavedajte, da otroci pač večkrat zabrusijo, “kakšna mama si”, ali “kakšen oče si”, tisti, ki pa odhajajo k očetu ali mami v drug dom, pa priložijo še: “raje bi živel pri…”.

Poskusite s podaljšanimi vikendi, počitnicami pri očetu in hitro bo hčerka sama pri sebi prišla na jasno, kje bi želela živeti.
Bo pa tudi zanjo težko, saj mama je mama, starš, ki ne živi v družini, pa idealiziran.

Tudi njej ni enostavno, ampak saj veste, če bi živeli vsi skupaj, se nihče ne bi vprašal. Je pa bolj kot kdajkoli pomembno, da ohranite mirno kri, zberete vso moč, pogum in ljubezen, ter stojite hčerkama ob strani. Zgubljanje živcev boste morali pa odložiti. Za nedoločen čas. To drži zagotovo!
Vso srečo vam želim in veliko moči, da lepo prehodite pot do odraslosti.

Spoštovani!

Ker sem tudi sama ločena in imam dva otroka, mi je dal vaš problem veliko misliti – kaj bi naredila v vaši situaciji.

Dejstvo je, da hčerki selitve k očetu ne morete preprečiti, če bo njena želja taka. Pa vendar je ne bi pustila, da bi se kar tako preselila. Z njo bi imela resen pogovor o tem. Morda bi za začetek predebatirali, kaj jo v vašem skupnem življenju tako moti, da bi kar šla stran. Treba je ujeti dober trenutek, ko bo razpoložena za debato. Dobro je tudi, če se o tem lahko z njo pogovori kakšna sorodnica – teta ali stara mama ali vaš prijateljica, ki vs eskupaj vidi od zunaj in bo lažje razumela njena stališča in jih razložila tudi vam.
Če se hčerka odloča po svoji glavi, s tem prevzema tudi odgovornost za svoje življenje. S selitvijo je povezanih veliko stroškov in dela, kar bo obremenilo vas in bivšega moža. S preselitvijo bo življenje cele vrste soudeleženih ljudi precej drugačno. Kot predpogoj bi postavila, da mora cele letne počitnice preživeti pri očetu (vsaj en mesec skupaj brez da se vrača k vam, še boljše cela dva meseca, k vam hodi samo na obisk), da bo v živo videla, kakšno bo njeno življenje po preselitvi. Drugi pogoj pa je skupni dogovor vseh udeleženih (vas, starejše hčerke, bivš. moža, njegove žene in morda imata še kakega otroka) – kajti vsem bo ta preselitev pomenila veliko življensko spremembo – naj ima vsak možnost povedati, kako na to gleda in ali soglaša s tem.

Če bodo vsi za, se lahko preseli, vendar pod pogojem, da pri očetu zdrži vsaj eno šolsko leto (ali več – po vaši presoji). Da ne bo skakala kar sem in tja, kot ji bo najbolj ustrezalo.

Lep pozdrav! Mama

Lep pozdrav!
Tudi jaz imam sina iz zveze ki se je prekinila že pred leti.Ko je sin odraščal sem kar nekajkrat doživljala podobno situacijo in je želel k očetu saj naj bi mu tam bilo dosti bolje.Nekajkrat sem ob takšnih idejah pokazala da me to prizadane in on je to izkoriščal v svoj prid.Potem mi je prijatelca svetovala naj se naslednjič ob takih izjavah naredim kot ,da me ni nič prizadelo in sem se z njim pogovarjala,da ni problem in da naj dobro razmisli saj svoje odločitve mora sam nositi in če želi naj potem gre k očetu in da bom spoštovala njegovo odločitev.Priznam ,da sem v notranjosti trepetala in se bala ,da bi res šel ,saj mi pomeni največ na svetu in ne vem kako bi bila brez njega ,verjetno bi se mi sesul svet.In glej ga zlomka odkar ve da bi sprejela njegovo odločitev o odhodu mi niti z besedo več ne omeni ,da bi šel.Po vsej verjetnosti je bilo to njegovo izsiljevanje namenjeno temu ,da je iztržil kar je želel.Mogoče tud dekle dela ravno to in trži na vajin račun in vaju izsiljuje.Pri teh letih se ne bi čudila da bi imela prav in tudi moja izkušnja govori o tem.Dober razplet vam želim in lep pozdrav!