katera od vas je oprostila prevaro?
Zanima me, če je katera oprostila prevaro. In ali še kdaj pomisli na to, kar se je zgodilo? Ali celo oponese možu? Kako pa zaupanje? Ali nikoli nimate v glavi predstave, kako se vaš mož ljubi z drugo in kaj občutite pri tem? Kako sploh pridete do tega, da odpustite? Ali se vam ljubljenje z drugo ne zdi neizpodbiten dokaz, da vas mož ne spoštuje? Ajde, recimo da gre z drugo – naj gre, in to za vedno. Kako prenesti to, da gre z drugo, medtem ko vi skrbite za otroke in skupno družino,gospodinjstvo? Ni to najhujša žalitev?
Ja, se strinjam s tabo. Ampak enim je očitno tudi tako dobro. Sama še nisem bila na tem in upam da nikoli ne bom. Se mi pa zdi, da je marsikaj odvisno od odnosa, ki ga ima moški do tebe potem, po prevari.Če samo reče ‘oprosti’ ali pa še tega ne, mu seveda nimaš kaj oproščati in pozabljati. Če pa se zavzame za reševanje vajine zveze, pa da on pobudo in potem tudi vztraja in te s tem uspe prepričati, ja kaj vem, potem se mi pa ne zdi nemogoče. Je pa zelo zelo težko in ne vem, če bi bila jaz to zmožna sama pri sebi potem odmisliti. zaenkrat si ne predstavljam, a nikoli ne reci nikoli.
Sem oprostila. Vsak dan pomislim na to. Mu ne omenjam. Vsaj trudim se, da ne bi. Zaupanja je mnogo manj kot prej. Vedno dvomim kje je, kaj počne…
Pri ljubljenju pa razmišljam skoraj vedno, da je bilo z njo bolje. Kaj občutim? Razočaranje. Je sigurno to eden izmed dokazov nespoštovanja.
Zakaj odpustit? Če je še kaj ljubezni, če je obžalovanje, če je trud, če vidiš smisel, potem lahko odpustiš. Drugače ne.
Sem. Sicer je tega že 13 let, ko sva bila še na začetku zveze in sem takrat, ne morem reči da sem oprostila ali pozabila, ker ne eno ne drugo nikoli ne bom, pač rekla da poskusiva do kam bo šlo. Je pa res da je on vztrajal, jaz bi takrat končala.
Zaupanje? Kaj vem. Mislim da je v teh letih dokazal da ga je vreden. Če bi se sedaj kaj takega zgodilo ne vem kako bi ravnala. Težko je govoriti na “pamet”.
Aja, zgodilo se je ko je bil opit in “baba” je bila radodajka (še danes je). Vem da to ni opravičilo, mi je pa malo “lažje” ker si vsaj mislim da ni bilo pravega poželjenja.
Sem odpustila!Je drugače,vendar je bil smisel,ljubezen,pobuda!Bilo je pa veliko razočaranje,jeza,gnus,nezaupanje dolgo časa…
Zdaj po dveh letih so stvari spet normalne,zaupam mu-vendar ne 100 postov,ker nek dvom še obstaja!
Kako sem se počutila takrat?PONIŽANO do konca,sploh ker sem izvedela od nje in ker je bilo še kup posrednih stvari vmes ki so me zelo prizadele!Vendar če je upanje se vse da
Nisem (še) oprostila, sem se pa odločila, da lahko to sprejmem, ker sva se usedla in se dogovorila, kako naprej. Ko je mož povedal, kako si predstavlja najino nadaljno skupno življenje, sem pristala, da bom poskusila.
Bilo je veliko težje, kot sem mislila, da bo, čutila sem vse to, kar si sama naštela in še vse ostalo, kar druge pišejo, pa še kaj zraven, ampak po letu in pol mi ni žal. Stvari sva postavila na novo, imava se lepo.
Ne bi pa se nikoli odločila za to, če bi v sebi čutila, da enostavno ne morem čez to. Spomnim se, da je alenka 1974 nekoč napisala, da se je v 20 minutah spakirala in šla, nekaj časa spala pri prijateljici na kavču… To spoštujem, res. Če ne moreš prevare sprejet, ne moreš in se lahko mož milijonkrat opraviči. Pustila bi ga tudi v primeru, če se ne bi maksimalno trudil, da nama uspe. In seveda tudi, če ne bi bil pripravljen prekinit stikov z drugo žensko.
En kup ČEjev je… Če si sama v tej situaciji, si vzemi čas in dobro premisli, kako naprej. Potem se pa podrobno pogovori z možem.
Aja, še to: vedno sem govorila, če se meni to zgodi, ga isto minuto vržem iz hiše. In sem smrtno resno mislila. Ampak ko se je zgodilo, sem enostavno dala na tehtnico vse. Na eni strani je bilo težko, res težko breme, na drugi pa toliko plusov, da so pretehtali.
Ampak je res hudo, mislim, da morata biti oba zelo močna in pripravljena delat na odnosu, da uspe. Tudi mož naj se pripravi na to, da ne moreš v enem mesecu pozabit, in zelo težko se boš brzdala, da mu ne bi še kdaj očitala.
Želim ti pravo odločitev in veliko poguma!
Moj pa na srečo ne ve in če bom imela srečo, ne bo vedel nikoli, da sem ga po kakem letu skoraj (?) prevarala.
Do seksa sicer ni prišlo, bili pa so objemi, poljubi, moje in njegove solze in šele takrat sva dokončno razčistila, kaj je bil vzrok, da sva šla narazen in da čisto res ni skupne poti za naju.
Dolgo, zelo dolgo sem imela slabo vest. Ampak s tistim večerom sem res počistila z preteklostjo. Je tega že več kot 10 let in od takrat nisem čutila več nikakršne želje/potrebe po kom drugem.
Z lahkoto boš orpstila prevaro, če boš res iskrena do sebe in njega in si rekla šel je drugam zaradi tega in onega in se tudi ti zdaj po novem 100% bolj potrudila, ne pa imela zakon za nekaj samoumevnega!
Nikoli ni kriv le en, vedno oba, pa če še tako misliš, da temu ni tako! Varajo največ zato, ker baje doma ne dobijo seksa, al ker smo doma skoz sitne, ker sam najedamo in priznaj, saj imajo prav, ampak ej, naj kaj pomagajo, pa bomo tud me boljse ane, torej usest za mizo in ornk pogovor in to je to…
In zdaj si najbrž govoriš, da ga boš tisto minuto vrgla na cesto, če te bo še enkrat prevaral … Pa ga bi res?
Ne provociram te, samo zanima me, kakšna je razlika med ukrepati prvič in ukrepati drugič.[/quote]
Ja, bi ga res vrgla iz hiše. Smrtno resno mislim. Dala sem mu še eno priložnost, ampak če bo še to izrabil, je najine zveze konec.
Razlika? Mislim, da si vsakdo zasluži še eno možnost. Dala bi jo prijatelju, prijateljici, mami, bratu – zakaj torej ne njemu?
ma ja, najlepše je pridet domov skesan in obljubit vse, potem ko ga je namočil drugam. In če bo spet zadišala kakšna druga, bo šel, samo bo tokrat bolj pametno poskril dokaze. Mi je žal, da še niste spregledale.
Jaz sem nekoga prevarala, ampak sem spakirala isto minuto ko sem to naredila. In šla. Ker “oprosti, od zdaj naprej ti bom zvesta” se je še meni zdelo tako za lase privlečeno, da nebi imela jajc tega izrečt, niti gledat v oči človeka, ki ve kaj sem naredila, da sem ga ponižala in izrabila njegovo zaupanje. Sploh pa – prevarala sem zato, ker bivšega nisem več ljubila, pika.