Kastrirati ali ne?
Vest, naj odgovorim na tvoj post. V veliki meri se strinajm s teboj, vendar pa z vsem ne.
“Tisti, ki vzrejate bi se morali zamisliti, kaj pomeni vsako novo leglo za živlai, ki so se že rodile. V Sloveniji imamo vsako leto okrog 4000 zavrženih psov, vsaj 20 000 jih živi v neprimernih pogojih. Če bi najpej odvzeli te in poskrbeli za zavržene, potem bi naredili nekja dobrega. Vsako leglo mladičev onemogoči odraslemu psu, ki živi bedno, da bo kdajkoli prišel v dobre roke.”
Misliš, da če si nekdo želi dogo in te ne more kupiti, ker ni nobenega mladiča, da se bo odločil za mešančka? Po mojih izkušnjah ne. Večina ljudi, ki jih poznam in sem jih spoznala ravno zaradi tega, ker so imeli kasneje težave, se je odločila za nakup izbrane pasme – na žalost največkrat pri preprodajalcih psov.
“Tudi to, da lastniki psov. mladičev trdijo, da oni pa zelo pazijo kam prodajo/oddajo mladiče je metanje peska v oči (predvsem sebi). Vprašanje za vas in njih:” Od kot potem toliko zavrženih živlai, če vsi, ki oddajate tako huudo zelo pazite in se vse pogovorite?!” Naj vam pomagam, ljudje se spreminjajo, spreminjajo s enjihovi pogoji in možnosti, danes jke lahko vse O.K. že jutri ne bodo imeli od česa živeti. poleg tega ljudje obljubijo vse mogoče da dobijo kar si želijo, potem pa pozabijo na obljube in veselčo po starem naprej.”
Se strinjam, da mnogi prodajo psa kar tako, da pač pobašejo denar in to je to. Imam psičko, ki je zdaj stara 6,5 let. Še danes sem v stiku z vzreditelji. Vedno jih zanima, kakšno je zdravstveno stanje živali, če imamo kakršenkoli problem do vedno na voljo za posvet… No ja, in v 6,5 letih se še ni izgubila in nobeden od drugih psov, ki sem jih imela ali pa pomagala komu peljati na sprehod se mi še ni izgubil.
Nimam se za popolnega lastnika psov. Vem pa, da sem odgovorna, da poskrbim za psičko ustrezno tudi, ko se goni. Ven jo vozim ob urah, ko ni veliko sprehajalcev, izognem se srečanjem s psi, če se le da. Ne morem pa pomagati, če ob 2 ponoči še vedno straži pred vrati 5 psov, katerih lastniki mi naslednje jutro povedo, da so jih spustili, ker ponoči tako ni dosti prometa in vedo, da bodo prišli domov, ko bodo lačni.
Sem potem neodgovorna jaz ali oni?
Lp, Yo
Ali lastnik sterilizira ali ne sterilizira svojo psičko je lastna odločitev, ki mora potešiti predvsem vašo zavest. Mnogi lastniki psičke čuvajo in načeloma jim to dobro uspeva do takrat ko se slučajno zgodi ali pa pride do vnetja maternice, raka…Če je vaša odločitev da je ne strerilizirate, se verjetno zavedate ob tem svoje odgovornosti in morebitnih posledic. Neodovoren je tisti, ki se tega ne zaveda torej odgovornosti in posledic svojega dejanja.
Kar se tiče izbire pasme ali vrste živali je tako. Vsak si ima pravico izbrati žival, ki bo v skladu z željami, možnostmi in potrebami tako psa kot lastnika. Gre za to, da je mera neosveščenosti tako visoka, da bi morali vsaj tisti, ki se zavedamo kakšna je resnična trenutna situacija paziti, da je ne slabšamo. Vzreditelji bodo obstajali dokler bodo obstajale želje po določeni vrsti ali pasmi živali.- Vsi vemo da so lahko vzreditelji dobri ali slabi, da se vzrejajo tako “dobre kot slabe pasme”. Pri nas nimamo meje pri vztrejanju in to počne že vsakdo. Rezultat tega je, da je nenadoma na cesti 101 dalmatinec, pomožnosti gluh ali slep, sto ovčarjev, ki niso postali Rex, ampak bolj svetli ali temni…Nenadoma imamo celo goro zavrženih čudovitih haskiyjev, malamutov, pit bulov in stafordov, vse samo zato,ker si je nekdo pač zaželel to pasmo.
Kinološka zveza bi morala nujno spremeniti politiko izdajanja rodovnikov tudi glede na pasmo. Dejstvo je, da poznam veliko ljudi, ki so sosobni imeti pit bula, dogo, mastifa, rotvajlerja… a teh je zelo malo, oz. zelo malo je ljudi, ki se odločijo za takega psa z pravim razlogom. Če bi bilo narejeno več za osveščanje in omejevanje novih legel to ne bi bil več problem. Vzreditelji bi ostali le še tisti pravi s srcem, ki imajo stik z novimi lastniki tudi kasneje. Problem je pedvsem v tem, da se ljudje odločajo za nakup psa z napačnimi razlogi ( želijo si ga otroci, edinki za družbo, ob ločitvi v uteho, ker ga ima vsaka hiša, ker rabijo čuvaja, ker jim je dolgčas, ker jim je pač ta pes včeč…) RAzlogov slišim vsak dan kar nekaj, odgovorov na to kaj bodo psu ponudili pa bolj malo. Ja saj se bo imel pri nas čisto fino, imamo hišo in velik vrt, velik pesjak, veliko kočo, lahko bo tudi notri….KAj pa človek? Ali bo imel trikat na dan čas za sprehod, za hranjenje v miru, kaj bo ko pridejo počitnice, otroci, bolezen…Tega ne slišim skoraj nikoli.
Ljudje, ki si želijo psa, četudi pač dogo iz pravih razlogov, bodo sprejeli tudi kakšnega drugačnega, morda podobnega psa, morda kakega drugega molosa, ki bo takrat na razpolago, ker jih bo gnala drugačna, bolj prava želja. Imeti psa ne pomeni imeti psa določene pasme in izgleda. Pomeni nekaj takega, kar ti je vizualno in vedenjsko blizu, kar te bo navdihovalo, mirilo, spremljalo, spodbujalo, motiviralo, dajalo občutek vrednosti, potrebe skrbeti za nekoga. Za to ni potrebno da je pasemski pes, lahko je navaden mešanec zelo velike rasti z kratko dlako in bolj široko glavo. Ljudje se za pasme odločajo zato,ker so slišali ali videli in jim je bilo všeč, to pa še ne pomeni da bo tudi nujno dobro, saj vsak pes ni za vsakega človeka. Moja mama si lahko še tako želi rotvajlerja, ker je invlaid ga ne more obvladati in bo kak majhen ljubezniv mešanček ki ne bo delal težav bolj primeren in sprejemljiv za njeno situacijo.
Pasme komercialno ustvarjamo ljudje, jit tržimo s tem ko jih hvalimo in reklamiramo z tem ko jih parimo. Ampak za tiste ki spoštujejo pse kot človekove spremljevalce ni važno ali je pasma ali ne, za tiste ni razlike. jaz jo v resnici ne vidim več. Spomnim se daleč nazaj vsaj 15 let, ko sem dobnila prvega psa. takrat sem gledala drgače. Danes, ko je šlo čez moje roke že več kot 4000 psov in 500 mačk so vsi enaki, potrebni pomoči in varnega pristana.
Ko se bodo ljudje odločili za psa tako, da ga bodo opisali tako: Želimo si nekaj mirnega, kar ne rabi preveč gibanja, bolj počasnega in lenega, ker radi sedimo, važno je da se bo ljubil mečkati in božati, da je potrpežljiv, ker imamo majhne otroke, da je nenavaden, prijazen do drugih živali, ker imamo še morskega prašička.. TAkrat bom rekla, da za njih primeren kak labradorec ali doga, alipa kak mešanec z labradorcem, dogo ali čem podobnim.
JAz hočem lenega, prijaznega, fascinantnega, smešnega, nenavadnega, iztopajočega, potrpežljivega in dobrega plavalca, zato imam mastifa. Mastinko je nekdo vzredil, prodal in potem je ostala na cesti. Imela je srečo ker nam po karakterju odgovarja, ker jo imamo za sebe ne za čuvaja, pretepača, borbenega psa…, za kar jih kupujejo od vzrediteljev premnogi. Enako je z našo bul mastifko, vzrejena, prodana, zavržena. Ljudje ne vedo zakaj si želijo dogo!
Vest,
jaz imam ta trenutek:
1- puljico – ker je živahna, inteligentna, čudovit čuvaj (beri: zgolj alarmna naprava, ni pa agresivna ali komurkoli nevarna). Še zdaleč je nimam za igračo, v veselje mi je, da je ob njej mnogo ljudi spoznalo in spregledalo, da je pudelj izredno inteligenten, zvest in dober čuvaj in ne klovn ali pes za v naročje.
2- škotskega ovčarja – ker je prijazen do otrok in ljudi nasploh, ker gresta s pudljico kar se sprehodov tiče zelo dobro skupaj – ogromno potrebe po gibanju, tekanju in igri. Ker mi je lep in pisan na kožo.
3- činčilo – ker so jo kupili otroku za rojstni dan, pa so po enem tednu ugotovili, da je brezveze in da zaradi nje ne morejo spati.
4- akvarijske ribice – ker so nekomu ravno tako postale brezvezne.
5- vsaj 1x mesečno kakšnega reveža s ceste, ki mu nihče noče pomagati in je pristal na cesti iz takšnih ali drugačnih razlogov…
Zato, Vest, mislim, da sem se za pse odločila pravilno. Imela sem mešančke, je pa pri njih problem, da ne veš, kakšne predispozicije bodo prinesli na svet. Ni tako preprosto svetovati družini z majhnim otrokom, da je mešanček čisto OK. Lahko je in hvala bogu, če je temu tako. Vendar poznam družino, ki je vzela mešančka. Pri 1 letu tako huda displazija kolkov, da so ga morali evtanizirati. Razlog: mati NO ni dobila vzrejnega dovoljenja ravno zaradi tega razloga – žal so za to izvedeli prepozno. Čez nekaj časa, ko so si od žalosti malo opomogli, so vzeli drugega mešančka. Spet problem – mati zlata prinašalka, oče neznan. Pes je postajal vedno bolj agresiven in še danes se trudijo, da ne bi prišlo do najhujšega. Mimogrede, ko je odraščal, je bil vedno bolj podoben pit bull-u.
Veš, to da pridejo otroci in pomanjkanje časa… Tudi jaz imam majhnega otroka in službo, pa so moji psi zunaj zjutraj 1 uro, popoldan 1,5 – 2,5 ure in zvečer ko otrok zaspi ok. 2 uri. Tako, mimogrede.
Lp, Yo
Strinjam se z obema.
Z vso odgovornostjo in po temeljitem premisleku je pri nas padla odločitev, da psica ne gre na sterilizacijo. Psica ni nikoli imeli mladičev in sigurno jih tudi ne bo imela. Znam paziti nanjo (leta izkušenj), tako, da odvečnih mladičev ne bo. Čeprav sem si potihem želela eno Kajino hčerkico, me je dovolj hitro srečala pamet. Kaj bi pa storila z ostalimi mladiči? Moji kriteriji za lastnike psov so precej visoki, tako, da nobenega mladiča ne bi oddala. To pa ne gre.
Poznam tudi posledice nesteriliziranih psic, kot so razni tumorji in rak na maternici. Upam, da pri njej tega ne bo.
Yo!
Glede činčile – ali ljudje ne vedo, da je to nočna žival? Moj Pedro se ravno zato vsako noč seli v drug prostor, da lahko ostali mirno spimo. Pa še ena javna skrivnost. Tudi Vest ima činčilo.
lep pozdrav
Veš, Tanja, glede na to, da ljudje ne vejo niti tega, da kupiti psa ali kakšno drugo žival, pomeni skrbeti zanjo toliko in toliko let… mislim, da se tudi ne ukvarjajo s tem, kdaj živali spijo. Saj vsi vemo, če ti gre na živce, odpreš vrata in bum na cesto. Nekateri to zelo z lahkoto naredijo.
Ma ne, mi gre na živce, da nekdo hoče prepričati ljudje, da so mešanci bolj zdravi, prijaznejši, boljši. Me zanima, zakaj ima potem Vest dva (če sem prav razumela) psa, ki sta sicer precej draga – zakaj pa ni imela toliko vesti tale “Vest”, da bi vzela kakšnega mešančka, ki ga nihče noče?
Mislim, da bi se za mastife prej naše kakšen interesent???
Mešančki,kjer se je pojavila dispalzija so šli od čistokrvnega očeta ali čistokrvne matere.
Lahko se zgodi, da se pri mešančku zgodi kaj nepredvidljivega in se izkaže da je bil ata večji kot so pričakovali ali pa se sploh ne ve kdo so bili starši. Dejstvo pa je, da ljudje, ki vzamejo pri nas zvedo da se lahko zgodi kaj takega a jih to ne moti, če jih iščemo kaj bolj “sigurnega”, ponavadi odraslega psa za katerega se točno ve koliko je zrasel in kaj je zraslo iz njega, veliko je jasnega že tudi o značaju. Ljudje se veliko lažje odločajo za odrasle živali, kot so se pred nekja leti. Gotovo je to rezultat dobrih izkušen, ker je že nekdo preko društva vzel odraslo žival in je bil zadovoljen.
Činčile so zadni čas poseben problem, ker se zanje odloča veliko ljudi, malo jih ima potem potrpljenje skrbeti za njih. Jaz imam trenutno eno, imeli smo dve.Žal je naš beli Enco poginil. Z veseljem bi vzeli še enega činčilčka ači eno činčilo svetle barve, ker nam Enco strašno manjka. poleg tega je ta češpla ki jo imamo sedaj prav “nemogoča”. Prihaja iz farme v Slovenj Gradcu, kjer je morala živeti katastrofalno. V enem letu se ni navadila na človek in ne mara nobene roke. Roka je zanjo stres, jo napada, polula…Je pač naša in mi jo imamo radi takšno kot je. Ima kletko visoko 150 cm, široko 120 cm in globoko 60 cm. Spuščamo jo tako, da se je ne dotikamo, dotaknemo se jo le ko mora nazaj – če ne gre sama. Trudimo se, da ne rinemo vanjo, čeprav je hudo, ker otroka pogrešata Encota, ki jima je sam skočil v naročje in se pustil božati. Torej če kdo ve za kakega belega činčilčka ali damo činčilo ji bomo ponudili topel dom.
No, pa točno to sem hotela povedat.
Tudi Vest si želi točno takšno in takšno žival. Zato pa nekateri rajši kupijo pasemskega psa kot mešančka.
Displazija se pojavlja tudi pri mešančkih. Pika. Tudi če nobeden od staršev ni čistokrven.
Zakaj pa Vest ne bi čisto navadnega sivega činčilčka? A ta pa ni dovolj dober?
🙁
Vedno bolj razočarana. Sicer pa – društvo, kajne?
Do 27.3.2002 sem imela mešančka manjše rasti črne barve z daljšo dlako, ki je žal moral v pasja nebesa. Mastifka je prišla v naš dom takole: Ali jo vzameta vidva, ker vesta kakšen pes je to, ali pa jo peljemo na evtanazijo?! Ker so pri možu doma že imeli mastifko Aro, ki je bila vse svoje življenje več ali manj bolna ( vezi potrgane, izrastki na hrbtenici, vnete oči in ušesa..), nazadnjemjo je zadela kap staro manj kot 6 let. Bila je moževa “ljubica” in vedno je sanjal o še eni Ari. Takrat sva se tudi zaradi nje preselila, ker sva živela v bloku brez dvigala. LAni jeseni sva pod streho, kamor vzameva tudi mešančke če jih ni kam drugam dati vzela tudi psičko pasme bul mastif. Konec leta sva jo oddal a sva jo dobila po enem tednu nazaj. Vso zmedeno, ni vedela kam naj se da….Videla sva da trpi o vsej zmešnjavi okoli selitev. Zavestno sva se odločila da obdrživa še njo, ker bi že 5 selitev zanjo lahko pomenila velike vedenske probleme s katerimi sva se soočila že midva. In ne boste verjeli, da je lažje oddati mešanca kot pasemskega psa. ZAkaj? Ljudje ki pridsejo po pasemske pse si ne želijo steriliziranih,ker bi parili, želijo se na nek način okoristiti in priti brezplačno do živli,ki bo prinesla denar. To je moja izkušnja, ki sem jo pridobila z oddajanjem teh živali, to je dejstvo. Tudi za Bulmastifko so klicali ljudje, večina se je premislila, ko sva povedala da je sterilizirana, večina ostalih,ko sva povedala da je vajena bivanja v stanovanju med otroci. Tisti ki so ostali so bili primerni in z novimi lastniki sva bila zelo zadovljna. Problem se je pojavil, ko se je vrnil domov še novi lastnik, ki mu ni bilo všeč da ima vdrta rebra in poškodovno nogo ( stara poškodba, baje še iz legla?!). Tako je prišla nazaj.
V družini imamo še mešanko z terierjem, dve psički ki smo jih pred leti vzeli pri Mileni Močivnik ( takrat, ko je še kdaj pa kdaj, dala kakega psa).Pri nas bo lahko ostal vsak pes, ki mu ne bo moč najti novega lastnika, pogoj je le, d bomo imeli prostor, več kot dva ps si ne moremo privoščiti, že pol leta z tremi je bila mora.
Ne vem zakaj si razočarana, ker sem si v dolgih letih brez dopusta nabrala izkušnje o katerih gvorim pa niso po meri nekaterim?! Ne vem kaj ima društvo veze z tem kaj imam jaz doma in kaj mislim. Zavrženimn živalim sem predana brezpogojno, ne nameravam pa postati smetišče za pse ki jih nihče ne mara. delam in trudim se v okviru svojih zmožnosti, ko končam je moje življenje samo moje in moja družina (vključno z psi moja stvar). ko ne bo več naših punc bova vzela kaj drugega, če se bo le dalo podobnega molosu, če bodo pri mileni končno odvzeli pse pa imam tam ogledano sedaj že 9 ali 10 let staro mešanko nakratkih nogah in dolgo kot ponedeljek.
Sicer pa bo najboljše, da se pridružiš in nam v društvu pokažeš kako naj delamo pravilno in boljše da bo svet spoznal kaj je prav in kaj ne. Vrata so odprta za vse, le vstopi jih bolj malo, ker je to že odgovornost.
Da, se strinjam, draga moja vest, ampak tam sem bila že dolgo dolgo pred teboj.
In odšla, ker so stvari smrdele do neba in sem videla, da lahko sama veliko več naredim.
Hočem reči samo, da se ZELO ZELO bojim, da se z zdajšnjim društvom ne bo nič spremenilo. Srčno upam, da se motim in želim si, da bi vam uspelo, ampak ostaja mi nek grenak priokus.
Lp in upam, da prihajate v društvo pravi ljudje.
V društvu so novi ljudje, popolnoma novi in prihajajo iz prakse- iz ceste, skupaj so močnejši. Škoda da imaš slabe izkušnje, preden pa rečeš slabo besedo o društvu pridi najprej pogledat. Vse kar delamo je vedno dosegljivo na pogled, ničesar ne skrivamo. Prve so živali, drugi naši medsebojni iskreni odnosi, vse ostalo je posledica tega. Delamo super, nikjer ne škriplje, problem je le še vedno zavetišče ki ga še vedno ni.
Se popolnoma strinjam s teboj, vsak naj za svoje ljubljence poskrbi ne pa da se po cele dneve potepajo. Saj vem vsak bi jih rad imel ne zavedajo se pa kakšna obveznost je to. Pol jih pa prepuščajo na nemilost cest.Vsak, ki se za to odloči bi moral vedet, kakšne probleme bo imel in da bodo tudi razna odrekanja.Ker s tem pa tudi veselje do ljubljenecev mine in na žalost jih tako veliko konča na cesti. Medeja je pisal/pisala:
>
> Mojo psičko, sem tiste dni, ko je dišala, vozila ven samo
> zjutraj in zvečer.Stran od bloka ter z avtom.Zaradi tega, je
> dobila takrat tudi jesti šele zvečer. No, saj ona res ni bila
> boga, ker zaradi vonjav, ki jih je oddajala in dražila pse,
> katerih lasniki jih ne morejo krotiti, cel dan ni jedla in je
> tudi cel dan ni bilo mogoče peljati ven. Zato je trpela in
> zadževala cel dan, ko ni več zdržala, se je polulala tudi v
> stanovanju in bila zaradi tega nesrečna, ker se je zavedala,
> da je storila narobe.Obenem pa trpela tudi lakoto. Ker sem
> pač na ta način nadzorovala njeno iztrebljanje. Drugače
> zadeve nisem mogla rešiti. Že ko smo mi stopili iz bloka, so
> nas psi naskočili. Da ne govorim, da tudi otroci niso mogli
> ven in so jih psi ogrožali. Jaz se že obranim, obranim tudi
> psičko, saj je majhna. Kako naj se obranijo majhni otroci?
> Predvsem je pa bilo zanimivo, da zjutraj do sedme ure in
> zvečer po deveti uri ni bilo nikjer nobenega vasovalca.
> Takrat so jih lasniki pač znali zadržati doma.
> Vse kar sem hotela povedati je samo to, da je bolje živali
> dati sterilizirati oziroma kastrirati. Če gre za samico, so
> komedije zaradi vasovalcev. Če gre za samca, je le ta zaradi
> tega tudi ogrožen. Vsi pač nimajo živcev kot jaz in žival
> tudi udarijo, ko postane nadležna. Kdor to ni poskusil, ne ve
> kako vse skupaj izgleda.. Skačejo na ljudi, na avto in
> pomarkirajo vse od vrat, zidu in avta. Pa tudi med seboj se
> bojujejo in tulijo do onemoglosti. Povzročijo tudi veliko
> hude krvi pri sosedih.Hkrati so se pa tudi veselo krohotali,
> ko so samci naskakovali mene in moje otroke.