Smo 4-članska družina. Hči je stara 16 let, sin pa 13. Žena je kmalu po poroki (od tega je 18 let) na podlagi lastne odločitve prenehala hoditi v službo, ker je imela težave z odnosi. Bila je strokovna in delovna, ko so ji vsi “obrnili hrbet”, je ostala doma. Sama je govorila (in še vedno tako misli), da je najbolje tako, da je doma.
Jaz sem v večini po 10-12 ur v službi. Žena je praktično sama skrbela za otroke, kar se tiče vzgoje, šole,… Sedaj hči obiskuje 2.letnih SŠ. Oktobra se je pojavila prva velika težava. Hči neke sobote celo noč ni bilo domov, mrtvo se je napila. Za naju je bil to totalen šok. Tudi v šoli je začela popuščati. Z ženo sva začela iskati rešitev, pomoč. Vsi 3 smo začeli obiskovati center za socialno delo. Na pogovore sva hodila enkrat žena in jaz (partnerski odnosi), drugič pa vsi trije (odnos starši – mladostnik). Izkriztaliziralo se je marsikaj. Prišel sem do spoznanja, da sem storil veliko napako, ker sem se s svojo neaktivnostjo odmaknil od družine. Žena je bila v hčerinih očeh “zmaj”, kateri jo gnjavi glede ocen, izhodov, oblačenja, načina prehranjevanja; jaz pa sem bil “zlati očka”, ki se v nič ne vtika. Sklenil sem, da se spremenim, da se prebudim. Začel sem spremljati hčerino delo v šoli, določati proste izhode itd. Skratka, začel sem aktivno komunicirati z njo. S tem se je tudi število konfliktnih situacij med ženo in hčerjo zmanjšalo, ni pa izginilo. Obe sta zelo eksplozivni osebi in ne rabita veliko, da je ogenj v strehi. Močno sta se sporekli (v moji prisotnosti) pred 14.dnevi. 2 dni za tem je hči praznovala rojstni dan. Žena cel dan ni spregovorila nobene besede z njo, tudi čestitala ji ni. Ker tega nisem prenesel, sem se zvečer z ženo zelo sprl. Z obeh strani je bilo izrečeno marsikaj, predvsem jaz sem zelo preklinjal. Na njeno provokacijo, naj jo udarim (nisem je še nikdar), sem ji nekajkrat pljunil v obraz. Kasneje (še vedno) sem se tega zelo sramoval.
Sedaj žena s hčerko ne komunicira. Sicer ji vse opere in skuha, vendar ne govori z njo, skratka hči zanjo ne obstaja več… Žena mi svetuje, naj si poiščem pomoč (če si hočem dobro) pri Društvu za nenasilno komunikacijo.
S tem se strinjam in bom storil ta korak. Menim pa, da mora tudi ona kaj storiti, da bomo kot družina, ali midva kot partnerja zaživela drugače. Na razgovore v soc.službo ne gre več (zadnjič sem šel tja sam, kar ni najbolje, je pa bolše kot nič…), ker pravi, da je tam že tako vse slišala in da ji nihče na tem svetu ne more pomagati. Sedaj je dopoldne (ko ni nikogar doma) fizično aktivna (peš gre v trgovino, knjižnico… in to več kilometrov daleč, skuha, opere), ko pa pridemo domov, se umakne v posteljo. Ko poizkusim vzpostaviti komunikacijo, pravi naj “delam na sebi in mi dela še lep čas ne bo zmanjkalo”…. Otroka in jaz v tej mučni situaciji trpimo, gotovo pa tudi žena. Sicer pa je z njo že nekaj let tako, da ima obdobja, ko se z menoj za vsako malenkost prepira. To je praktično vsak mesec 10 dni pred menstruacijo. Po prepiru se tudi fizično umika, doma nič ne postori, z nikomer ne komunicira. Po tem sledi obdobje (sicer vedno krajše in vedno bolj redko), ko je dobre volje, ukvarja se z vrtom, kolesari, z nami je prijazna in vesela. Če takrat načnem pogovor o kakšnem prepiru izpred nekaj dni, mi reče, da sem pri njej resnično revež, da se zaveda, da me maltretira, peoblem pa vidi v tem, da v času prepira neko stvar vidi res zelo grozno, mene pa kot velikega hinavca in najslabšega človeka na tem svetu. Stikov s starši nima, ker si jih ne želi imeti. Prijateljic ali prijateljev nima, ker so po njenem mnenju vsi hinavci in v odnosih iščejo samo koristi.
Glede na to, da se pri ženinem razpoloženju menjavajo “temna očala” in “rožnata” očala, sem pomislil na bipolarno motnjo….
Močno si želim harmonije v družini, poti naprej pa me vidim…

Jože pozdravljen,

Značilnost bipolarne motnje vključuje pretirana nihanja (večina ljudi izkusimo nihanja v razpoloženju, vendar so le ta obvladljiva in nas ne prežamejo v celoti). Ta pretirana nihanja prizadenejo posameznikovo sposobnost delovanja, koncentracije in vključevanja v medsebojne odnose. Kažejo se od brezvoljnosti in nezainteresiranosti pa do vznesenosti in čezmerne aktivnosti.
Zdi se mi dobro, da ste že poiskali pomoč in da pri tem iskanju vztrajate. Mogoče bi bilo dobro, da ste pozorni na dejstvo, da vaša žena razen družine nima nikogar in kadar ni v najboljši koži, ji to gotovo predstavlja stisko. Vsak človek namreč potrebuje prijatelje in dejavnosti, ki ga osrečujejo in mu dajejo občutek potrditve njegove vrednosti (to pa ni nujno vedno zgolj služba). Če tega nimamo postajamo vedno bolj negotovi in potrditve iščemo od drugih. Včasih na prav neprijetne načine.
Naše društvo ima več skupin za samopomoč in lahko ji predlagate vključitev v eno od njih, saj bo tam med ljudmi, ki imajo podobne izkušnje in težave in kjer se bo počutila varno. Za več informacij pokličite 01 43 82 760.
Pomembno se mi zdi tudi to, kar je tudi vaša žena sama ugotovila, da delate na sebi, da prepoznate vaš delež, za katerega že prevzemate odgovornost, saj boste le tako lahko ločili me sabo in njo. Bolj jasno boste videli, kaj lahko storite vi in kaj lahko samo ona, kar pa mogoče ta trenutek težje ločite.

V upanju, da sem vam saj malo pomagala razbistriti sliko, vas lepo pozdravljam,

Tanja Ozara