Kam z zdravili, ki jih ne potrebujemo

Spoštovani,
v vašem drugem odstavku ste zelo lepo izrazili misel, da večinoma ljudje iščemo najslabši možni scenarij, namesto da bi naše sobivanje gradili na medsebojnem spoštovanju, zaupanju in na vsakem koraku skušali delati v dobro ljudi. Za nas zdravstvene delavce pa še posebno velja, da moramo delati v dobro bolnikom, čemur smo se zavestno zaprisegli.

Iz vašega pisanja sem razbrala, da ste zdravnik, zato upam, da boste iz mojega odgovora spoznali , zakaj je zakonodaja, ki ureja področje zdravil napisana na način, ki skuša z vso odgovornostjo zavarovati bolnike pred škodo, do katere bi lahko prišlo, če bi jim izdajali zdravila, ki so enkrat že bila izdana. O načinu njihovega shranjevanja pa ne bi imeli zanesljivih podatkov.
Ne gre za to, da bi v vsakem ponudniku že enkrat izdanih zdravil videli neodgovorno osebo, ki ne pozna pomena shranjevanja in ji ni jasna odgovornost, ki jo ima farmacevt za izdano zdravilo in ki ne pozna škode, ki bi jo lahko s takim dejanjem povzročila. Zakonodaja tudi ni napisana na način kot je, zaradi tega, da bi v vsakem primeru obsodili dobronamerne ljudi zlih dejanj.
Priprava predpisov je odgovorno dejanje. Terja dobro poznavanje stroke in upoštevanje vseh vidikov, ki bi lahko pripeljali do nepredvidljivih dogodkov, ki bi ogrozili zdravljenje bolnikov.

Vaša trditev, da bi zdravniki lahko vedeli, katera zdravila lahko sprejmejo brez večjih tveganj (niste napisali “brez tveganj”), pa ne drži. Spremembe, ki jih lahko utrpijo nepravilno shranjena zdravila niso samo posledica previsoke temperature. Zdravila se lahko spremenijo tudi zaradi vpliva svetlobe, vpliva izpostavljenosti zraku zaradi oksidativnih procesov, in vpliva vlage.
Nekatere od teh sprememb so vidne na samem zdravilu kot je na primer sprememba barve in razpadnost. Pri nekaterih zdravilih pa lahko pride do nevidnih sprememb kemijske strukture, kar ima za posledico spremembo delovanja zdravila, škodljivo delovanje zdravila, ali pa sploh izničen učinek zdravila. Vse to pa ogroža varno jemanje zdravil. In pri tem se vprašamo, kdo v takem primeru nosi vso odgovornost za izdano zdravilo, za katerega ne vemo, kaj se je z njim dogajalo ?

Ravno iz razloga varnosti, je zakonodaja napisana v dobro bolnikom, ki so že dovolj ogroženi zaradi bolezni, da ne pride še do večje škode, ki bi jo lahko povzročili nepoučeni, čeprav dobronamerni ljudje. Priznam, da se marsikateri tudi ne dovolj prepričljivi odgovori skrivajo za zakonodajo. Vendar v tem primeru ni tako.

Verjetno vas motijo prevelike količine zavrženih zdravil, ki so dejansko velika škoda ne samo za zdravstveno blagajno, temveč tudi za naše okolje. Da bi rešili ta problem, bi morali spremeniti marsikaj. Ne gre samo za racionalno predpisovanje zdravil in za osveščenost ter odgovornost bolnikov za lastno zdravlje.
Gre tudi za spremembe v sistemu, ki bi moral omogočati tako bolniku kot zdravniku več časa za pogovor, za tehten premislek pri predpisovanju zdravil in za več možnosti kontroliranega spremljanja bolnikovega zdravstvenega stanja in učinkov zdravljenja.

Lepa je misel, da bi gradili na zaupanju in ne v vsakem dejanju videli zle namere. Vendar pa je v primeru, ko se vprašamo, ali smo za bolnika naredili dovolj, ali smo mu zagotovili resnično varno zdravljenje, trenutek, nad katerim se zamislimo in zresnimo.

Lep pozdrav!
Nada Irgolič, mag. farm., spec.