Spodaj se nahaja članek iz mojega bloga z naslovom: Kam vodi potlačevanje jeze in kdaj se pojavi bes? Več blogov na temo agresije, odnosov v družini in odvisnosti pa si lahko preberete na naslednji povezavi: http://drustvopsih.weebly.com/blog%5B/i%5D

O tem, zakaj je jeza pozitivna, nasilje pa negativno, sem pisala že v enem od svojih prvih blogov. V tem prispevku bi naslovila predvsem bes, kot izraz nakopičene jeze in izvor le-tega.
Če povzamem; jezo načeloma uvrščamo med negativna čustva, saj so mnogi kot otroci v svojih družinah dobili prepoved na izražanje le-te. Pa naj si bo to jasno ali pa prikrito pravilo v družini. Iz te prepovedi in potlačevanja jeze v sebi, lahko kasneje razvijemo nezdravo izražanje jeze, ki se je v nas dolgo kopičila. Tako lahko sebe in druge presenetimo z napadi besa, v katerih lahko doživimo t.i. black-out, ko se vseh podrobnosti nasilnega dejanja niti ne spomnimo. Kratko malo se nam “utrga,” da so nad nami presenečeni drugi, kot tudi sami. Za napade besa je značilno, da imamo tendenco po fizičnem uničevanju predmetov, ali pa fizičnega napada na ljudi. Bes lahko izražajo v odraslem obdobju tudi osebe, ki so bile hudo maltretirane psihično ali pa fizično v otroštvu. Takrat vsa nakopičena jeza izbruhne v obliki besnega “acting-outa,” ki ni nujno samo odziv na neko osebo od katere se počutimo ogrožene v sedanjem trenutku, pač pa lahko da ta odziv pripada neki osebi iz otroštva (staršu, sovrstniku). Kot otroci ji nismo mogli izraziti jeze, ker je prestopila naš osebni prostor bodisi zaradi psihične, fizične, spolne ali druge zlorabe. Ponavadi zaradi tega, ker smo kot otroci v primerjavi s to osebo bili šibkejši, nemočni, skratka neenakovredni nasprotnik. Svojo jezo smo se naučili potlačiti, a je ostala v nezavednem polju, ter kot zapis v naših možganih. Ko so naši možgani in nezavedni zapisi, že pri odraslem, zaznali ponovno grožnjo, smo se nanjo odzvali z bojem, ki je morda bil nesorazmeren z “napadom” nasprotnika. A so zaznali nevarnost enako kot takrat, ko smo bili kot otroci še šibkejši, nemočni, ter neenaokvredni. Možgani ne zaznajo, da smo sedaj kot odrasli neenakovredni nasprotniki, pač pa samo sprožijo zapis v njih, da nam preti nevarnost in da smo ogroženi. In na te občutke ogroženosti se odzovemo. Pečat našemu besnemu odzivu da torej bolj travmatični dogodek iz otroštva, v katerega nas bliskovito vrne sedanja grožnja.
Bistvenega pomena pri napadu besa je samokontrola, da kljub temu ostanemu v stiku s sabo, s tem kar počnemo, oz. destruktivnimi dejanji, ki bi jih želeli početi, ter da se pred njimi pravočasno ustavimo. Seveda je na takšen način ne-varno živeti, saj težko napovemo kdaj se nas bo polotil naslednji napad besa, predvsem pa kako se bo končal za nas in okolico. Zato je v primeru tovrstnih nepredelanih travmatskih dogodkov oz. da obolevamo za posttravmatskim stresnim sindromom priporočljivo, da s strokovno pomočjo razrešimo prvotno travmo, saj bomo s tem spremenili tudi naše odzive na dogodke v sedanjosti.