Kam smo prišli
Dandanes najt partnerja je “visoka umetnost”.
Včasih se sprašujem, kam smo prišli. Danes:
– ne bi resne zveze v celoti, bi samo njene koristi (druženje, redni seks), ne pa obveznosti
– sta dva skupaj, pa vendarle nista skupaj (se ne sprašuje, kaj kdo dela, s kom se druži, prepovedane so preveč čustveno obarvane besede, bog ne daj, da bi izrazil kakšno čustvo:) )
– zaupanje je izumrlo, ker te slej kot prej vsi razočarajo (kako lahko nekdo s takim razmišljanjem sploh plove skozi življenje)
In podobne izmišljotine sodobnega življenja.
Sprašujem se, kako je mogoče, da se moški, ki najde osebo, s katero se super razume, raje odloči, da bo sam, samo zato, ker se je čustveno navezal (kar je danes slabo!) in ker bi raje trenutno čas porabil za kariero. Mar nista kariera in partner, s katerim preživiš življenje, enako pomembna.
Saj vem…polno retoričnih vprašanj, ki smo jih že polni, pa vendar sem tako šokirana, ko slišim kaj takega.
Kot, da so vedno drugi krivi za to, da mi delamo napake. Zakaj pa ne bi pri sebi nekaj spremenili? 🙂
Ja ne vem izgleda, da nekaterim pašejo taka razmerja.
Če tebi ne odgovarjajo si moraš poiskati ljudi, ki so enakega mišlenja kot si sama. Če pa nekdo sili v človeka, ki ima drugačno razmišlanje si je pa potem res sam kriv, če gre potem drugače kot pa si sama želela. Takrat se reče sprejmem človeka tak kot je in nosim posledice sama.
Spider je črn, Marko je bel.:) Življenje pa ni črno-belo, življenje so barve…..
Vsak ima samo eno življenje in vsak se sam odloči, kako in s kom ga bo preživel.
V osnovi ljudje potrebujemo ljubezen in čustveno bližino. Narava je poskrbela, da se
mladi ljudje zaljubljajo, z namenom, da se človeška vrsta nadaljuje. Pri ljudeh srednjih let pa
narava ni več tako radodarna, pa tudi pretekle izkušnje naredijo svoje. Pri petdesetih se je težko
na nekoga čustveno navezati, ni pa nemogoče. Na voljo ostanejo tri možnosti:
– iskati in najti pravega, pravo, in živeti srečno do konca svojih dni
– ostati samski, čustveno in telesno bližino pa dobiti pri človeku, ki razmišlja enako
– ostati sam, ker pač ni več želje po ničemer
Problem nastane, ko se najdeta dva, kjer se pričakovanja razhajajo. Predvsem ženske mislijo, da
bodo moškega prepričale v resno zvezo, čeprav si je ne želi. Ne boste ga. Morda kratkoročno, dolgoročno pa prav gotovo ne. Vse pa je bilo jasno že na začetku.
Pri spoznavanju novih ljudi v srednjih letih je prvi in najpomembnejši kriterij prav to, kakšno zvezo si
oseba želi. Če to razčistimo na začetku, ni potem nobenih nesporazumov in zamer.
Pa lep pozdrav.
Če človek nima denarja za potico, bo jedel kruh..Mogoče bo sit, vendar še to ne pomeni, da mu paše jesti kruh.
Res je. Sam sicer ne bi bil zadovoljen s takšnim polovičarstvom…Je pa vse to posledica izumiranja moralnih vrednot…In vsak se pač znajde po svoje. Ker ni zaupanja, ni več bližine, ker je v ozadju strah, da nas bo nekdo le izkoristil.
Se popolnoma strinjam s tvojim zapisom!
Ups, malce bi spremenila drugo alineo: “- ostati samski, telesno bližino pa dobiti pri človeku, ki razmišlja enako”.
Res je. Človek mora najprej razčistiti sam s sabo, kaj pravzaprav želi. Potem pa naprej. Če eden želi partnersko zvezo, drugi pa samo seks, in je to jasno že na začetku… potem resnično ni nobene dileme, kaj je potrebno storiti.
Marsikdo se gre tako “zvezo”, ker je že nekaj časa samski, pa si na vso moč želi nekoga ob sebi, in upa, da bo tisti drugi nekega dne spremenil kriterij. V resnici pa si koplje jamo polno trpljenja in razočaranja.
Ločen… ne več rosno mlad, z določenimi življenjskimi izkušnjami… res ni lahko najti nekoga z enakim kriterijem. Ampak sama verjamem, da to ni nemogoče. Sicer ne čez noč in po instant sistemu, kot si predstavljajo nekateri. Enkrat že…pa čeprav pri 40+.