…kam sedaj?
Pozdravljeni,
tole pišem še čisto sveže, ravno sem imela resen pogovor s svojim fantom in se enostavno moram obrnit na nekoga “neodvisnega”.
Stara sem 29, on 2 leti več, pravkar sva praznovala 10 let skupaj. Ta pogovor bi mi2 morala imeti že 7let nazaj, pa mislim da sva se ga oba bala in izogibala, saj sva se bala posledic. Dostikrat sva ga začela, pa nikoli končala tako kot sedaj: je še smiselno da sva skupaj?
Problem: kako si predstavljama nadaljna leta najinega življenja – čisto praktično. On si nikakor ne predstavlja življenja v hiši, z domačimi živlami, ker pravi da je hiša delo in skrb po nepotrebnem. Jaz pa si ne znam predstavljati življenja v bloku(kjer živim sama že zadnja 3 leta), pač pa si želim hišo z vrtom in vsaj kakšnim hišnim ljubljenčkom, ker obožujem živali. Bojim se, da če bom živela za dalj časa v bloku postala ali 1. čisto zamorjena, brez energije in bom samo čepela v stanovanju(kar se že začenja) ali 2. imela blokovski vrtiček in cartljala vse naključne pse in mačke. Da pojasnim še najino stanovanjsko situacijo: še nikoli nisva živela skupaj! on živi doma v hiši s starši, jaz pa sem tudi, dokler zaradi službe nisem odšla na drugi konec slovenije, kjer sedaj živim v bloku. on še ni prišel za mano saj sem upala, da bom kmalu dobila službo bližje doma- pa nič ne kaže na to. Zadala sva si rok da se v roku enega leta vselima skupaj tu ali tam – na svojem, ne pri nikomur doma.
torej, sam prepir se je začel s tem da sem zadnje čase zadirčna do njega, uveljavljam svojo voljo in da nič več ne kažem čustev. verjetno je vse res, posebej glede čustev, saj sem zelo nesrečna glede najine situcaije in o tem sploh nočem ne razmišljat, ne se pogovarjat, saj mi postane zelo hudo in samo jočem. tako se premišljevanju o tem raje izognem. svojo voljo vedno bolj uveljavljam, ker mi ni všeč kam pluje moje življenje pri teh letih-tega ne morem uspešno usmerjat, zato se (verjetno) obešam na manjše, nepomebne stvari. po drugi strani pa si mislim, da sem dovoljkrat popustila in da kdaj mora biti kaj tudi po moje (on bi tu dodal, da je zelo pogosto po moje, jaz pa se nebi strinjala)
nato sva se pogovorila o tem, kje si predstavljama najino skupno življenje in tukaj ne pridema skupaj, vsak vztraja pri svojem (že 10! let – to vema od nekdaj že oba, ampak sva problem ignorirala – jaz zato, ker sem se vedno bala, da bi zaradi tega lahko šla narazen. česar pa si absolutno ne želim,! ljubim ga, z njim želim preživiveti svoje življenje in imeti otroke, se z njim postarati. tudi on ima iste želje. veliko imama skupnih interesov (potovanja, zgodovina, koncerti, filmi, pogled na življenje) pa nekaj različnih (on šport po tv, jaz živali in raje šport v živo)
kako zelo bi bila vesela nasveta, ki bi mi pomagal obdržati najino zvezo!!!!!!! prosim…. resnično ga nočem izgubiti, ljubima se….ali je res lahko takšna banalna stvar dovolj, da bo šlo 10let zveze v nič?!?? po drugi strani pa se ne morema več pretvarjat, da nimava problema. če je kdaj čas za it narazen je to zdaj, ko še nimava otrok, ne pa čez 10 let, ko se ne bova mogla več prenašati
upam da nisem pozabila kakih pomembnih podatkov za celo zgodbo…ampak mi je tako hudo, da jo moram takoj poslati …
Toplo pozdravljeni,
trenja v odnosih so normalna in naravna, prav tako pa tudi približevanja in popuščanja. Ljudje smo različni, imamo različne poglede na življenje in odnose, zato je sposobnost prilagajanja nujna za dober partnerski odnos.
Lahko začutim vašo stisko in žalost, ki se vam prebuja. Leta minevajo, vidva pa sta še vedno na točki izpred desetih let. Težko je živeti v negotovosti, brez tega, da bi videli lučko na koncu tunela.
V podobnih čutenjih najverjetneje biva tudi vaš partner, le izraža jih drugače. Oba sta drug ob drugem nerazumljena, neslišana in nezačutena, nobeden ne popusti, kajti vsak čuti, da bo potem izgubil samega sebe.
Ko rešujete težave, ki nastanejo v odnosih, nikoli ne boste našli rešitve, če boste začeli tam, kjer se začne problem. Problem že sam po sebi razdvaja. vedno začnite iz povezanosti in stika med vama. Šele takrat, ko bosta imela odnos, v katerem se bosta počutila drug ob drugem varno in prijetno, bosta rešila težave, ki jih imata. Neverjetno, kako čudežno se lahko stvari obrnejo, ko prihajaš v odnos z bližino, razumevanjem, pogovorom. Kričanje odbija moškega kilometre daleč od vas, prav tako pa njegovo umikanje odbija vas. Eno pogojuje drugo.
Pišete, da je stvar banalna, pa vendar govori o vajinem odnosu. Po eni strani čutite, da ga imate radi, da vas on ima rad, po drugi strani pa težava govori o pomanjkanju stika in razumevanja med vama. To je osnova, če tega nimata, bosta ves čas vsak na svojem bregu. Morda bosta nekako rešila težavo z domom, vendar bodo prišle nove težave in vidva se bosta ponovno prepirala, kdo ne zmore popustiti in zakaj je tako. Če bosta tak odnos drug do drugega peljala še naprej, bosta po desetih letih res zrla drug v drugega in se vprašala: “čemu mi je to treba”.
Sedaj sveti rdeča lučka in vama sporoča, da nečesa ne znata in da bo potrebno po drugačni poti najti pot drug do drugega. Če samo eden začne z drugačno komunikacijo in ima kanček potrpljenja, bo drugi hitro sledil. Odnosi so bistveno bolj preprosti, kot jih mi živimo, težave je le, da nam nihče, nikoli ni pokazal, kako jih živeti na preprosti način.