Pozdravljeni!

Bom zelo hvaležna za kakšen nasvet, ker se mi zdi, da sama še dolgo ne bom prišla ven iz te črne luknje..

Pred 6-imi leti sem v enem letu doživela dve zame najhujši travmi do sedaj – na izredno boleč način sem se razšla z dolgoletnim fantom, s katerim sva se do zadnjih nekaj mesecev zelo dobro razumela, bil je moja prva in neopisljivo pozitivna ljubezen (dobesedno čez noč – po njegovi diplomi – je postal 100% druga oseba). Kmalu zatem je hudo zbolela moja mama in jeseni istega leta umrla (že od malega očeta nisem imela). Ker sem do razhoda s fantom precej let živela pri njegovi družini in bila tudi nanjo zelo navezana, sem tako v istem letu izgubila partnerja in “obe” moji družini. Od takrat dalje razen precej upočasnjenega študija (ob katerem sem precej tudi delala, ker po mamini smrti dobesedno nisem imela za kruh) navzven sicer delujem normalno, že 4 leta imam drugega fanta, ki mi ful pomaga. Za svojo nesrečo gotovo ne morem iskati razlogov v najinem odnosu, ker vem, da pravi razlogi z njim nimajo prav nič opraviti. Občutek imam, da sem v času prej omenjenih travm dobesedno izgorela. Življenje teče dalje, jaz se ga celo aktivno udeležujem, pa vendar se mi ves čas zdi, kot da ga namesto mene živi neka druga oseba. Za vsako dejanje se moram prepričevat, da ga potem res naredim, zelo redko sem spontano vesela, zadovoljna in srečna praktično nikoli. Socialnih stikov – mojih in fantovih prijateljev mi ne manjka, a kaj, ko mi je praktično vseeno, če so ali pa ne. Če se že dobimo, pač igram normalno osebo, ker jih nočem obremenjevat s svojimi psiho forami. Obenem pa jim zavidam, kako se z žarom v očeh pogovarjajo o svojih načrtih – otrocih, službah, počitnicah… In mi je skrajno neugodno in hudo, ko se o istih zadevah pogovarjam s svojim fantom, ki sicer ve za mojo težavo, a mislim, da si jo po svoje tolmači. Nekako v smislu, da bo vse bolje, ko bom končno doštudirala in šla v službo in se spet počutila koristno. In niti ne ve, kako globok je ta problem. Najbrž ne vem niti sama. Zanimivo je to, da imam tega fanta res rada in ga res nočem izgubiti. En del mene si res želi družino, pa počitnice in te reči. Ampak so to bolj trenutni prebliski, kot pa neko trajno stanje. Razumeva se dobro, najbrž zato, ker sta njegova toleranca in razumevanje zelo velika. A se vseeno bojim, da bom lepega dne res uresničila svoje najtemnejše plane – samomor se mi je zaenkrat še vedno ponesrečil, ker mi v trenutku dejanja vedno zmanjka poguma in me od ne vem kje prevzame močan občutek, da je to najbolj bedna oblika izhoda iz krize. Ampak zaenkrat je druga varianta izhoda to, kar že ves čas počnem – v bistvu me ni, tu je samo moje telo.

Če se je slučajno komu dalo tole do konca prebrat – kaj če bi napisal kakšen nasvet, ki po možnosti ne vključuje psihiatra, ker resno dvomim, da bi mi brez medikamentov (ki jih nočem) lahko pomagal? Mogoče mi lahko pomaga tudi iskreno spluvanje mojega kao smiljenja same sebi, čeprav dvomim, da je to to?!
Najlepša hvala + LP!

Pozdravljena!

V pismu ni jasno razvidno če za vse tvoje travme ve zdajšnji fant. Vse tvoje bolečine bi vsekakor moral poznati. Mogoče bi ti najboljši nasvet dal ravno on.

Nauči se na življenje gledati s svetle strani – kljub številnim izgubam – le tako boš namreč živela za sedanjost in prihodnost in ne več za preteklost. Zdi se mi namreč, da hočeš na vsak način dobiti nazaj staro življenje.

V novem letu ti žeilm poguma in dobrih odločitev.

lp
NoriJ

Pozdravljena!

Zdaj, ko so mimo prazniki, ko smo na vsak način morale biti vesele, zadovoljne in nasploh prosvetljene in razsvetljene, mislim, da se je tudi slabo počutje malo pomirilo, ali pa vsaj ne prihaja toliko na površje. Zdaj ni ni nič narobe, če nismo vse evforične od “prelepega” življenja okoli sebe. Upam, da je vsaj malo tega res.

Ja, moram reči, da gledate bolj negativno, prekipevanja optimizma ni čutiti pa tudi eksplozije navdušenja ne.
Kar čutim iz vašega pisanja je nizka samozavest, občutek, da ste odveč, da niste sprejeti pač pa popolnoma uničeni, izgoreli. Ta občutek je toliko bolj intenziven, ker se s tem vprašanjem pogosto ubadate.

Svetovala bi vam malo odklopa, naredite nekaj norega, kar ste morda kdaj želeli, pa si niste upali, naredite kakšno stvar drugače, odidite na kraj, kjer še niste bili, na prireditev, na katero sicer ne bi šli.
Spremenite en delec dogajanja okoli sebe. Ne čakati. Zdaj naredite nekaj takega, zdaj se odločite za prvi korak. Ne pričakujem, da boste šli v nekakšno akcijo, ki bo imala posledice za celo človeštvo. Naredite le malo spremembno: en klic, obisk, beseda drugače… Lahko se vam zgodi, da se bo spremenil delček pogleda na svet. Ko napravite ta prvi korak, se oglasite in predebatirali bova, kakšen bo drugi korak.