Kako zaščititi / pomagati otroku z MOM staršem
kričač, a je tole:
http://med.over.net/forum5/read.php?465,8930556
čisto spodaj, pred mojim zadnjim prispevkom?
ne. Hvala za iskanje. To sem pisal v razočaranju in nemoči nad življenju.
Počasi izgubljam energijo, ni moči, ni tiste lučke na koncu tunela. Zadnji obisk pri terapevtu me je rahlo potru, bil je odkrit do mene in povedal da nekega napredka ni. Lahko da bo vendar to traja leta. Podobno kot vaše če lahko tako rečem zdravljenje od mom mame.
Najbolj me morijo otroci. Ne vem kako pomagati. Mislim da ni vredu da so v okolju kjer je prepir, žaljenje, poniževanje. Ne želim da mislijo da je najin odnos nekaj kar mora biti življenje. Nočem da si po vzorcu najdejo partnerja ki jih bo zaničeval ko se bodo oni trudili. Prav zamorjen sem ker izbiram med manjšim zlom, vendar sam ne zmorem več.
Prebral sem na tujem forumu da otroci dostikrat ko odrastejo nekako sprejmejo mom mamo- tako pač je, zamirijo pa ne-mom očetu ker jih ni odpeljal sabo, stran od mame, pa vedel je da je pekel doma.
Žal je pri nas pekel vsakodnevno. Do mene. Na otroke se počasi občasno prikaže ta vzorec in starejša kot sta imam občutek da se stopnjuje. Bojim se da se jeza na nekom mora sproščati in trenutno sem jaz najbližji. Če grem, ostanejo otroci- to me boli in tega ne prenašam – glede kako se starši maščujejo preko otrok na sodiščih pa dvomim da bodo naklonjeni očetu.
Tega s terapevtom in napredkom ne razumem dobro. Pri ženi ni napredka? Če je tako, to razumem glede na to, kakšna je. Če pa je obratno, potem pa mi je ta terapevt čuden. Rešitev pri odnosu z MOM ali čim podobnim ni v tem, da spremeniš človeka, ki imam MOM , to namreč ni možno pri nikomer, ki si ne želi sprememb, pri MOM pa še posebej ne.
Rešitev je, da spremeniš sebe. Edino orožje ki ga imaš si ti sam. Da se zaveš svojih šibkih točk in jih ojačaš, da ne more z njimi več manipulirati, da se izviješ iz brezupa in trmasto iščeš rešitve, ki vedno so, morda jih samo iščeš na napačnem kraju…dober terapevt to lahko stori, obenem pa ti da tudi suport, ki ga nujno rabiš, da sproti odmotavaš zamotan klobčič takšnega odnosa in delaš red pri sebi in doma.
Pa tudi kako z otroci lahko svetuje. Če ne boš nič naredil in še naprej dopuščal, da se žena tako obnaša je povsem razumljivo, da bodo otroci prevzeli njen način videnja na tebe in vse ostalo, ker druge izbire nimajo. MOrda res ne more biti tako, kot si zamišljaš,da bi moralo biti, vendar je lahko definitno bolje kot tako, kot je. Vsi,ki jih poznam, da so se izmotali iz takšnega odnosa in pri tem vsaj delno rešili svoje otroke, so delali na sebi , ne na partnerju ( razen s postavljanjem mej) in so tako otokom, če ne drugega, preko svojega učenja in boja pokazali, da se da, da so možnosti, jim dali vzgled, da so se borili ( četudi na drug način, ki jim je bil do sedaj znan in blizu).
Ne poznam nikogar, ki se je iz tega izvlekel tako, da je spremenil osebo z MOM, poznam pa veliko tistih, ki so spremenili sebe in se je bil MOM prisiljen prilagoditi novim okoliščinam in je bilo dosti bolj znosna sitauacija. Idealno pa pri MOM osebi ne more biti. Kot otrok mom staršev lahko povem, da smo zadovoljni že z malimi stvarmi, meni bi bilo ogromno že, če bi mi nekdo povedal, kaj se dogaja na meni razumljiv način, da bi mi povedal, da ni težava v meni, temveč v mojih stašrih, da bi se uprl na kakršen koli način, že samo z besedo, da to, kar se dogaja ni prav. Sama sem se leta borila za mojo mater Žrtev svojega moža, vse dokler nisem odkrila, da me v bistvu izkorišča za svoje bolne potrebe. Na žalost je bil oče tudi kaliber – narcis in alhkoholik, tako da nisem imela nobene normalne osebe okoli, niti drugih v bližini ne. Bi mi pa veliko pomenilo, če bi bil vsaj en noramalen in že majhne stvari bi mi olajšale žviljenje.Tu na forumu je kar nekaj zgodb otrok, ki pravijo, kako veliko jim je pomenilo, že če je bil z njimi kdo normalno prijazen..
GittaAna
Prav si razumela, napredka ni na Ženi. Štos je da ona pravi da si želi a vse ostaja pri želji. Ja verjetno imaš prav, preveč pričakujem da se MOM spremeni.
Samo meni pa ogromno energije predstavljajo meje. Jih postavim in ko ima slab dan podre za šalo. Povej kako obdržati mejo če se ne upošteva meja, kaznujem kot majhnega otroka – ne gre , molk – neke vrste nasilje- dretje- nasilje. Resnično si želim sponazi način kako postaviti mejo ne da posegaš po nasilju takšnem ali drugačnem. Z besedami kot so “Če me ne upoštevaš bom primoran oditi” pa se ne mislim igrati ker potem moraš to grožnjo uresničiti če se ne upošteva. Nekdo je napisal najboljše da ostanemo mirni – tukaj sem sprobal to tehniko pa sem dobil cel plaz očitkov, napadanj z besedami najnižjega možnega, žaljenje družine, mojih možganov ….. in kaj ko otroci to gledajo – po veliki večini bodo mislili da je to nekaj normalnega da pač moški malo potrpi kot njihov oče da si žena sprazni svoj gnev nad najbljižnim, čeprav leži razlog besa drugje. V naletu se pa ne da štopirati z nobeno rečjo saj na koncu ko je užaljena se sama počuti kot žrtev kateri ni primera . Konstantno iskanje mojih šibkih točk. Pa jih utrdim poišče nove točke ki me rušijo.
Zato naj pove kdo točen recept kako ščitite otroke ko se spravi nanje- stopiti vmes , prevzeti breme in jezo nase – samo kaj ko to ubija. Tudi terapevt je rekel tudi če zavest natreniramo da je močna je vprašanje kaj je z podzavestjo in v velikih primerih se z leti prenese na telo- rak, sladkorna, debelost …..
Če želiš rešiti težavo je edini način, da se z njo soočiš, sama od sebe se ne bo rešila. Če je težava gromozanska, jo ne rešuješ naenkrat , temveč korak za korakom, košček za koškom, dokler je tako majhna, da jo lahko preprosto frcneš stran..
Podobno je z mejami. Če nekdo ruši vse tvoje meje ( kar je pogost hobi pri MOMovcih) ne moreš postaviti vseh meja naenkrat, izbereš eno in jo utrjuješ, ko je utrjena začneš z drugo, dokler to ne postane samoumevno. Kako lahko te meje postaviš, ti bo bolje razložil terapevt, ki pozna tvojo situacijo in ve iz katerega konca je lažje prijeti hudiča za roge in to je tudi smisel terapije. Osnovna pravila pa so ista.
Vsak odnos, tudi zdrav mora imeti meje. Gre za to, kjer se končaš ti in kje začne drugi in kje je skupni prostor. Ko postavljaš meje ne gre za to, kaj hočeš od drugega, temveč kaj hočeš zase. Kje ti je še udobno, kje je že tvoj intimni prostor v katerega ne pustiš, kje je že nevarno zate, kaj ti je v redu in česa ne boš dopustil. Ko veš kje želiš, da so meje, določiš še posledice in se jih držiš. Same od sebe se nobena meja ne postavlja, niti tista lesena ne.
Najprej začneš z eno mejo ne z vsemi naenkrat. Npr. Ne dovoiš več scen pred otroki. Če žena vpije na otroke in ima izpad bo posledica, da vzameš otroke in greste v živalski vrt ( k prijateljem staršem, v kino, na igrišče) dokler se ne umiri.To ji razložiš v nekem trenutku, ko je kolikor toliko mirna, da razumeš, da je včasih razburjena , vendar ni prav, da otroci to gledajo in da boš v bodoče storil, kar si se odločil da boš storil. O tem ne razpravljaš več, ne razglabljaš in ko pride do sitaucije to narediš in pika, ne glede na karkoli. Otroke je iz tega treba umaknit. Najprej je vedno hujše, da je potem bolje, ker bo kot majhne otork poskušala če resno misliš. Prvič se ji bo verjetno utrgalo zato že prej pripravi scenarij ( npr nahrbnitčke za hitri odhod, se dogovori z bližnjimi da pomagajo pri tem….kot sem že rekla, kokretne stvari ti lahko razloži terapevt, ki pozna situacijo) .
O tem zakaj meje in vsem ostalim v zvezi s tem, ne razpravlja, ker to nikamor ne vodi in ker ponavadi še poslabša situacijo, ponavljaj kot zataknjena plošča….razumem da si razburjena, vnedar za otroke ni dobro, da to doživljajo in zato gremo v….dokler se ne pomiriš. Dosledno stori, kar si se namenil. Vedno. MOmovce se “trenira” podobno kot otroke. Če boš …potem…in to storiš. Tako kot majhni otroci tudi oni dojemajo, da ni več izhoda in se prilagodijo. Vsake toliko časa še vedno poskušajo in ti še vedno vztrajaš. Potem začneš z drugo mejo.
Če tega ne zmoreš potem se začni intenzivno ukvarjati sam s seboj in s svojimi problemi, zakaj tega ne zmoreš. Vsak kolikor toliko zdrav človek, bi že zdavnaj naredil kraval. Kaj te v resnici zadržuje, česa te je strah, kaj je pod tem strahom, od kod izvira…..kot sem rekla, tu pride prav terapevt. Ko se dovolj ojačaš začni ponovno.
In vsakič kot je najhuje in se ti zdi, da na zmoreš, da je pretežko in bi bilo najbolje vse skupaj pustiti pomisli na to, kako je šele otrokom, ki imajo še manj možnosti kot ti, ker so povsem odvisni od vaju z ženo in vajinih dram.
GittaAna
Kot da si me :-)))
Tisto, kar bi še dodala k prejšnjemu odgovoru:
Prav imaš, ko se ti zdi partnerica, kot da je čustveno na stopnji nekaj letnega otroka. Zato najbolj delujejo pristopi,ki jih uporabljamo pri nekaj letnem otroku.Če bi mu dopustili, da dela kar hoče, da nas z vreščanjem, metanjem ob tla, užaljenostjo…….prisili k umiku in neaktivnosti potem bi imeli veliki problem ( mnogo staršev ga tudi ima, če smo povsem iskreni) , otroci pa tudi, In z otrokom tudi ne razpravljate na dolgo in široko zakaj ne sme čez cesto kadar je rdeča in zakaj ne more biti pokonci do 2 zjutraj.
Vem, da je težko, ko se zaveš kakšen je v resnici tvoj partner in da si na njega “priklenjen” zaradi otrok. Vendar se da. Ko boš naredil red doma bo bolj znosno. Tudi če se boš odločil oditi in obenem delal na sebi in na vzpostavljanju drugačnega reda v vaših medsebojnih odnosih doma bo bolje. Kar pa je glavno, s svojim delom na sebi boš tudi otrokom dal sporočilo ( vedno se več naučijo ko opazujejo) da je izhod in da se da upreti situaciji takšni kot je in da obstaja izbira. Četudi jih bo obrnila proti tebi bodo slej kot prej prišli k nazaj. MOM osebe z mlajšimi otroci, dokler še nimajo toliko svoje volje nekako shajajo, potem pa je iz leto v leto slabše. POskušajo zlomiti njihovo voljo in jih narediti v svoje “sužnje” in če tega ne morejo v krivca za vse in smetišče njihovih čustvenih težav. Takrat te bodo še posebej rabili, saj bodo imeli vsaj nekoga, ki jim bo potrdil, da to ,kar se dogaja ni prav, da imajo pravico do svoje volje, čustev, misli…..in da niso odgovorni za stanja svoje mame. Vem, da je težko to videti sedaj, vendar se takšne stvari lahko obrnejo celo v dobro.
GittaAna
hvala
Otroci so še tako majhni kot ste napisala da sva jim itak sveta in ženi verjamejo kot tudi meni. In tukaj je ona zelo prepričljiva – bolj kot jaz in seveda ker sem jaz tisti ki se ustrahuje otroke nekako pušča še pri miru … Včeraj je najstarejši izjavil oči ne maram te. Sem ga vprašal zakaj pa ne, jaz pa tebe imam rad. Njegov odgovor je bil ker je mami jezna nate in te krega ker si kriv.
5 letniku se tega ne da razložiti – sam premorm bremzanja sebe – pa še zataji občasno – kaj šele kaj drugega. JA in srce mi je parajoče ko si v situaciji in nič ne moreš.
Mejo postaviš – te napada – vstaneš in greš- prideš nazaj si napaden ker si šel kot da sem neskrben, da otroke zapuščam.
Hvala,
-kričač-tole se sliši podobno kot zgodba mojega partnerja. Otroci reagirajo preprosto- čutijo in vidijo napetost, agresor jim mogoče lahko izgleda kot žrtev, zato začnejo z njim simpatizirat..
Pri nas doma pa je bila jeza bolj usmerjena v mene, vem pa, da smo se jaz in brata lahko toliko osamosvojili kot nam je to pokazal oče. V kolikor se ni pustil, toliko smo tudi mi jemali mamine scene kot igro, ne toliko osebno.
… Včeraj je najstarejši izjavil oči ne maram te. Sem ga vprašal zakaj pa ne, jaz pa tebe imam rad. Njegov odgovor je bil ker je mami jezna nate in te krega ker si kriv.
Super odgovor , jaz bi dodala še : “Žal mi je, da mamica tako vidi stvari, jaz jih vidim drugače. Veš, da se mamica včasih razjezi brez pravega povoda in takrat reče stvari, ki jih v resnici ne misli. Vsi to kdaj počnemo , spomni se kako si se tudi sam razjezil, ko nisi smel pojesti sladoled pred kosilom in kakšne stvari si takrat , ko si bil jezen govoril, pa ni tega nisi zares mislil ( ali kak drug primer iz vašega vsakodnevnega živlenja) .
Važna je energija s katero to rečeš , brez samopomilovanja, brez obotževanja…zgolj mirno in s trdnim stališčem. IN tako vsakič znova, neštetokrat. Tako bodo imeli vsaj možnost izbire med ednim in drugim stališčem. Že kmalu po prihodu v osnovno šolo bodo prišli k tebi, ker bodo imeli isti problem kot ti in takrat se bodo spominili, ti zaupali in jih boš lahko pomiril.
GittaAna
Lepo pozdravljeni . Včeraj sem iskala nakaj na temo manipulacij … pa seem naletela na tole stran . Potrebovala sem nekaj časa , da sem lahko tole sploh dojela . Velkiokrat sem že iskala rešitve v vedenskih vzorcih … pa vas nisem našla , žal . Imela bi vprašanje , ali je kakšno čtivo v slovenskem jeziku , malo se staram pa mi angleščina dela malo problemov . Hvala vam za odgovor
Se strinjam 100 % tole mi je najbolj iz tvojega sestavka spregovorilo:
“mom ponavadi izberejo enega otroka kot zlatega – če je v družini še kak otrok, nanj potem pade vloga slabega, črne ovce. tako obračajo otroke enega proti drugemu.”
To drži kot pribito. Pred mnogimi leti mi je bilo to neznanka, čeprav se je dogajalo. Nisem razumela. Saj če zaupaš staršu, pač misliš, da je vse kar dela odgovorno, pravilno, dobro in z najboljšim namenom. Toda najbolj sem si iz otroštva zapomnila prav te stalne mamine manipulacije. Jaz sem bila in sem še črna ovca. O očetu je vedno govorila takšne stvari, da sem ga enostavno zasovražila in stopila mami v bran. Mislila sem, da se ji res godi krivica. In ko je dejansko velikokrat bila žrtev mojega koleričnega očeta, sem dobila na vse njene besede o njemu samo potrditev. Prav tako je tudi neprestano ogovarjala nas otroke drug pred drugim ali pa samo eden drugemu. Tako ji je uspelo narediti med nami strašen razdor. To traja še danes s tem, da je oče že pokojni.
Lahko povem še to, da je meni vedno o vseh govorila kako so zlati, dobri, uspešni, iznajdljivi, jaz pa vse drugo, ni niti čudno, da sem zrasla v žensko z manjvrednostnim kompleksom, ki me spremlja še danes. Stalno mi odzvanja v ušesih, kako so drugi boljši od mene, jaz pa nora. Dobesedno tako. Žalostno.
Velikokrat sem ji rekla kako to, da me ne more imeti rada in me sprejeti takšno kot sem. In vse to zaradi tega, ker je njena mama imela rajši njeno sestro kot njo, ker je bila ona šibkejšega psihičnega in telesnega zdravja, mama pa jezikava, odločna, pridna, delavna. In se je mami dokazovala da je vredna njene ljubezni, a je to njena mama prezrla.
Žal se je to sprevrglo v to, da ona že celo življenje tekmuje za prvo mesto. Da si že celo življenje prizadeva, da bi bila ona vredna pozornosti in ne jaz.
No, pa saj vam je vse to poznano.
Sedaj ko to vem, lezem ven iz tega, ampak bo trajalo. Zato se dobro zavedam kako pomembno je kakšno duševno doto in vrednost v družini in svetu privzgojimo otroku. To ga zaznamuje povsod, vse življenje. In kar ima to daje ali ne daje naprej svojim otrokom.
Tako, da to je začaran krog. Generacija za generacijo . . . .
“mom ponavadi izberejo enega otroka kot zlatega – če je v družini še kak otrok, nanj potem pade vloga slabega, črne ovce. tako obračajo otroke enega proti drugemu.”
Meni je šele pred kakšnim letom postalo jasno, da mami ne paše, da sva s sestro povezani. Ugotovila sem šele takrat, ko sta mi z očetom nekaj “kupila” (kupila sebi, meni pa posojata s takimi obrestmi v obliki očitkov in groženj pred odvzetjem, da mi ne preostane drugega, kot da se temu odpovem, če še kdaj hočem imet dušni mir) in to prikrivala moji sestri in mi ves čas govorila, naj bom tudi jaz tiho, češ kako bo užaljena, ker njej pa niso nič kupili. Naj poudarim, da jaz tega sploh nisem hotela in sta me zmanipulirala v to, da zadevo sprejmem. In potem sta zadevo uspela tako speljat (sprašujem se, kako in koliko sta lagala, da sta sestro uspela tako zmanipulirat, po drugi strani je pa ona njima zelo vdana), da mi je sestra na smrt zamerila, me nekaj mesecev ignorirala in najin odnos se od takrat ni pobral. Večkrat sem bila zaradi tega čisto zlomljena, pa sem počasi dobila občutek, da mojim staršem to paše. Nikoli nista nič rekla (pa imata sicer vedno kak pameten nasvet), kakorkoli posredovala … Sčasoma sem dobila občutek, da njima, predvsem mami, paše ta najin propadel odnos. Da se ji prav dopade, ker je stopila med naju. Sem se zgleda preveč ‘hvalila’, da se s sestro pogosto pogovarjam in si marsikaj zaupava. Zdaj je spet ravnovesje v družini. Jaz sem vsa slaba in celo mojo sestro je uspela v to prepričat in sestra je vsa dobra, ker je pridna in nikoli ne ugovarja. Žalostno.