Ločena sem že 6 let. Pred dvema letoma sem bila na terapijah in predelala kar nekaj stvari. Sedaj se mi pojavljajo problemi v zvezi z otroci. Najstarejša hči je stara 15 let, mlajša pa 8 let (v času ločitve sta bili stari 9 in 2 leti). Zadnje čase opažam, da nimam prave komunikacije s starejšo hčero. Deluje mi brezvoljna, brez energije ni ji do ničesar, karkoli se loti ne spelje do konca, skoraj nič je ne veseli, veliko pa ji pomeni zunanja podoba in ličenje. Prijateljev ima malo, ima enega prijatelja s katerim se dobiva skoraj vsak vikend za 3-4 ure, in 2 ali 3 prijateljice.Fant s katerim se dobiva je star 20 let, kadi in živi z mamo in sestro. Bil je že pri nas. Je prijazen, jaz ga pa doživljam kot sramežljivega. V zadnjem letu je hčera v šoli kar popustila, nima niti prave volje do učenja. Pred pol leta sem ji našla cigarete. Takrat sva se dogovorili, da če kadi ne bo dobila žepnine, ker je meni dragocena ona in njeno zdravje in ji denarja za cigarete ne bom dajala. Od takrat nisem ugotovila da bi kadila. Pred 2 tednoma pa sem začela opažati, da se vede drugače in sem ko je odšla spat pogledala v torbo in spez našla cigarete. Naslednji dan sem jo vprašala če kadi in je rekla ne. Rekla sem ji, da sem pogledala v torbo in da vem da spet kadi ter da naj prinese bančno kartico na katero dobiva žepnino, ker ve kaj sva bili dogovorjeni in žepnine ne bo če bodo cigareti. Kartico je sicer prinesla se je pa še bolj zaprla vase. Opažam, da postaja depresivna, zadirčna, pravi da nima nikogar rada, da v njej ni veselja. Rada bi ji pomagala, vendar ne vem kje je meja. Ob vsem tem me muči, da ne znam biti dobra mama. Zelo me jezi, če se dogovoriva, da bo za sabo pospravila sobo, omaro, kopalnico pa pušča da leži vse okrog in v omari stvari ležijo ena preko druge. Rekla sem ji, da če ne bo pospravljala za sabo in če se ne bo učila ji bom vzela stvari, ki ji jemljejo čas (kozmetika oz. mazanje, računalnik). Med tednom ne hodi veliko okrog, ni vključena v nobeno dejavnost, sedaj sem ji uredila, da bo hodila občasno jahat ker jo to edino veseli.Pravi mi, da jo preveč kritiziram in da ne vidim stvari, ki jih naredi. Poskusila sem tudi že drugače z vprašanji Ali ti je res všeč, da imaš sobo tako razmetano itd? Jaz čutim, da jo je strah, ker je tudi mene strah zanjo. Kolikor jo opazujem doživljam, da se počuti zavrženo, nevredno, osramočeno, nesprejeto, zelo osamljeno, skratka v veliki stiski je moj otrok jaz pa ne vem kako ji naj pomagam. Na trenutke bi jo objela in držala v objemu pa je prevelika, da bi mi to pustila. Večkrat ji rečem, da jo imam rada, da mi je dragocena, pa čutim, da ji tega ne pokažem. Zdi se mi, da je edino kar jo bo spravilo v življenje to, da jo neham opominjati in začnem pri njej vzpodbujati in hvaliti dobre lastnosti, ki jih ima. Druga mlajša hčera je pa hiperaktivna, potrebuje tudi veliko pozornosti in ima ogromno energije. Večkrat jo moram ustaviti, da se s starejšo hčero lahko kaj pogovoriva ker hoče biti vedno v središču pozornosti. Po drugi strani nosi v sebi ogromno strahu, ko je tema hodi preverjat če so vrata zaklenjena in želi da grem z njo v kopalnico, ki je v prvem nadstropju, trenutno spi v spalnici, ponoči ji telo trza, kar je po mojem posledica tega, da sem v nosečnosti utrpela veliko strahu (kreganje z bivšim, varanje, vozil me je čez rdeče semaforje, da sem kričala v avtu, da bom rodila) in se njeno telo zato težko umiri. Je pa pri ljudeh bolj priljubljena, kar pa starejši hčeri upravičeno daje občutek nesprejetosti. Njun oče stanuje blizu tako, da lahko gresta k njemu če želita. Starejša stike odklanja, ker pravi, da bi se moral oče zanimati zanjo ne pa ona za njega, mlajša gre včasih k njemu, pri njem pa igra le igrice na računalniku. Njun oče pravi, da ne ve kaj bi si začel z njima. Hčerama pravim, da razumem da jima je težko in da je krivično do njiju, da pa oče drugače ne zna. Tako sem ogromno časa doma in si velikokrat ne upam vzeti časa zase, čeprav čutim, da moram nekaj narediti. Babica mlajšo le redko pazi, ker je veliko odsotna in je ni doma. Rada bi naredila tudi kaj zase, da bom lahko boljša mama. Želela bi iti na predavanja ki bodo 1 x tedensko zvečer, pa ne vem kako bi uredila z varstvom od 18-22 ure zvečer. Je pa res, da ne želita da pride babica, kolegica ali kdo ki bi se mi zdel primeren za varstvo, čeprav čutim, da bi zase to morala narediti.

Upam, da ni preveč in da je razumljivo. Hvala za odgovor.

DARJA

Darja

Občutek, ki mi najbolj ostaja, ko sem prebral vaše vprašanje je, da ste dobra mama. Svoji hčerki ne samo, da jih imate res radi, ampak ju tudi čutite, jih spremljate in se resnično trudite najti pravi način. To je najboljše zagotovilo, da ne boste odnehali in se boste trudili in učili še naprej. Morda res še ne znate vsega in ne ujamete in začutite vsega pri hčerah, ampak katera mama pa to zna in zmore? Koliko od tega ste vi dobili od svoje mame? Zato vam predlagam, da se v tem smislu sprostite. Na ta način boste verjetno še najbolj povečali možnosti svojega nadaljnega razvoja – kot ženske in kot matere.

Starejša hčer je v zanjo zelo težavnih letih. Počasi, a vedno bolj se mora znajti v svetu zunaj svoje družine. Opisali ste jo, da se počuti zavrženo, nevredno, osramočeno, nesprejeto in zelo osamljeno. Če dodava zraven še, da odklanja stike z očetom, ker se ta ne zanima zanjo, je povezava zelo očitna. Hčerka se ob svojem očetu počuti točno tako, kot ste jo opisali. Zavrženo, nevredno in osramočeno, ker (podzavestno) verjame, da je z njo nekaj narobe, drugače je oče (čustveno) ne bi zavrgel. Nesprejeto, ker je oče nikdar v resnici ni začutil, razumel in ji dal vedeti, da mu je všeč točno taka, kot je. Osamljena, ker ga globoko v sebi ves čas pogreša. In morda ga nikoli ni potrebovala bolj kot ravno zdaj, na pragu poti v odraslost. Oče je namreč tisti, ki naj bi hčerki dal samozavest na poti v samostojno življenje. Vaša starejša hčer tega vodnika nima. Nima se na koga opreti, ne znajde se. Namesto vrednot, ki jih da oče, se je oprijela vrednot s TV in vrstnikov.

Spoštovana Darja, če se še tako trudite, hčerama ne morete nadomestiti očeta. Prav tako žal ne morete preprečiti večine težav in posledic, ki jih imata in jih bosta zaradi tega imeli hčeri. Lahko samo blažite njune težave zaradi te očetove odsotnosti. Sploh starejša hčer povsem dobro ve, kaj je prav in kaj ne, zato temu namenite čim manj časa. Opomini ali celo kritike naj bodo samo, ko so res nujni, kratki in jasni, brez vsakega razlaganja in moraliziranja. Glavnino časa res posvetite hčeri. Poskušajte najti ključ do njenih vrat. Ko bo začutila, da jo sprejemate tako, kot je, vključno z napakami in ko vam bo verjela, da vas res zanima, kaj se dogaja z njo, se vam bo počasi odprla. Glavni pogoj za to pa je, da bo začutila, da boste prenesli, kar vam bo povedala. Zelo pogosto otroci niso odprti in odkriti do staršev, ker imajo občutek, da starše prave in čiste resnice sploh ne bi zdržali. Ni težava, da staršem ne bi zaupali, ampak jim enostavno želijo prihraniti, česar ne bi prenesli. Kako boste našli to pot do hčere? Poskusite se spomniti, kaj ste vi kot 15-letnica pogrešali od svojih staršev, kaj ste takrat najbolj rabili od svoje mame? Ob tem nikar ne verjemite vašemu razumu in izkrivljenemu spominu, da takrat niste ničesar več pričakovali. Ste, ampak ste si morali dopovedati in celo verjeti, da zmorete sami. Če ne bi, bi vas bilo enostavno preveč strah. V podobnem položaju se je zdaj znašla vaša hčer. Tudi ona si dopoveduje, da se mora znajti sama. Na očeta se ne more opreti, vas ima očitno tako rada, da vas noče obremenjevati še s svojimi težavami. Zato je nujno, da poskrbite najprej zase. Da si zgradite toliko samozavesti in trdnosti, da se bo hčer lahko res naslonila na vas. Zdaj izgleda, da pač ni tako.

Na koncu bi vam zelo naravnost priporočil, da si skupaj z bivšim možem poiščete terapevtsko pomoč. Bere se morda čudno, ampak verjamem, da je to morda edini način, da hčeri dobita vsaj malo očeta. To bi jima verjetno še najbolj pomagalo. Če se boste odločili za to in bo bivši mož na to pristal, potem bi bila ta terapija izključno namenjena krepitvi vajinih starševskih sposobnosti. Kljub ločitvi so namreč vajine starševske dolžnosti ostale v celoti. Ena od vaših je, da poskušate od očeta doseči, da ravna v dobro svojih otrok. Če ne zna sam, potem rabi pomoč. Če mu je odveč, čudno ali celo nerodno iti po pomoč skupaj z vami, potem naj gre vsaj sam s hčerama.

Lepo vas pozdravljam