Kako ven iz uničevalnega partnerstva
Za mano je grozno obdobje. Prepiri so bili vsak dan na sporedu in mož je na koncu postal tudi fizično agresiven. Končalo se je tako, da se je po burnem prepiru čez noč odselil. Vložila sva vlogo za ločitev in vsaj malo sem si odahnila, da nisva skupaj čeprav mi na vse načine in preko znancev grozi kaj in kako bo in, da to otrok pri njemu, da sem kriva za vse…Zablokirala sem vse variante za komunikacijo ampak me kliče tudi z drugih številk. Nekako se pobiram in vem, da ne sme začutiti moj strah. Videla sem njegov pravi obraz in mi je bilo jasno, da je to človek, ki mi je spretno lagal in da nima več interesa, da ostane z menoj. Vendar kljub temu, da ima verjetno ljubico že dlje časa za razpad zakona krivi mene. Resnice taka oseba ni možna izreči, ker še sam verjame v lastne laži. Skratka psihopat, ki sem se ga končno rešila. Vem, da bo ločitev mučna ampak vsaj upanje imam, da bom živela dokaj umirjeno brez dram, prepirov in laži. Vem le, da po taki slabi izkušnji nikoli več ne bom zmožna zaupati moškemu.
Hvala vsem za vzpodbudne besede.
Pozdravljeni.
Žal mi je, da so zadeve šle tako daleč. Res grozno, da je partner postal celo fizično nasilen.
Rad bi vam napisal, da si lahko sedaj oddahnete, ker je vsega konec, ampak bi lagal. Popolna ločitev ob otrocih ni mogoča. Tudi, če dosežete, da gre parter zaradi nasilja v zapor, bo čez določen čas prost in soočiti se boste morali z njim, se z njim usklajevati glede otrok ipd.
Ker on meni, da ste za vse krivi vi, in vi menite za je za vse kriv on, to ne more pomeniti nič dobrega, zato lahko konflikt še močno eskalira. Tako kot ponavadi v podobnih primerih, največji davek vojn med starši plačajo otroci.
Predlagam vam, da si poiščete dobrega odvetnika in se obrnete na CSD, kjer jim natančno vse razložite. Oni vam bodo znali najbolj objektivno svetovati glede nadaljnjih korakov. Pomembno je, da imate sedaj ob sebi svetovalko, ki se bo zavzela za vas in bo delala v najvišje dobro otrok. Morda lahko dosežete, da se bivšega partnerja opredeli kot neprimernega skrbnika.
Vsekakor si natančno zapisujte vse oblike izvajanja nasilja nad vami (tudi grožnje). Ob vsakem nasilju pa le to prijavite na CSD oz. ukrepajte v skladu s priporočili odvetnika in CSD. Uradni zaznamki morajo obstajati, saj boste v tem primeru na sodišču lažje dokazovali svoje stališče in se borili za svoje otroke.
Situacija je zelo slaba. Nobena rešitev v tej situaciji ne more biti zelo dobra (še posebej iz stališča otrok). Če bi v in vaš bivši partner pristala na meditacijo ob podpori CSD, bi bilo to najbolje za vajine otroke, če to ni mogoče, potem je potrebno krmariti med najmanj slabimi možnostmi.
Ostati morate trdni in odločni, še posebej, če partner vedno znova in znova posega v vaše pravice in intimni prostor. Predlagam, da si poiščete psihološko podporo – vem da le ta obstaja tudi v okviru CSD, in predvsem ne osamite se. Okrog vas so ljudje, ki vam bodo pripravljeni pomagati. Pomembno je, da CSD-ju in sodišču dokažete, da ste sposobni skrbeti zase in otroke, ter da ste duševno stabilni. CSD in sodišča znajo biti zelo rigidna, ampak oboje ponuja vseeno boljšo alternativo, kot če bi se zadeve urejale v naravi.
Popolnoma razumem, da v dani situaciji ne morete zaupati moškim. Vedeti pa morate, da tip človeka, kot je vaš partner ni model moškega, kot sem npr. jaz in velika večina moških. Ne pozabite tega.
Držim pesti, da se bodo stvari odvile v najvišje dobro vas in vaših otrok. Ne izgubite se v situaciji. Spomnite se na stvari, ki jih radi počnete in so vam prijetne. Morda je kakšna od teh stvari takšna, na katero se lahko oprimete. Poiščite podporo prijateljev, sorodnikov in strokovnjakov.
Hvala za vaše uporabne nasvete. Vem, da me čaka še drugi krog pekla. Močna ženska sem in ne bojim se ga. Zavedam pa se, da me lahko v afektu “poškoduje”. Žal mi je edino, da nisem odšla takoj, ko sem zaslutila, da je nekaj hudo narobe. Vsem ženskam v takem položaju lahko svetujem le naj bežijo in si rešijo glavo. Taki psihiči- ne glede na to kakšno uradno motnjo imajo iz vas dobesedno izsesajo življenje. Nihče nima te pravice in ne to ni ljubezen ampak bolezensko razmerje.
Drage ženske niste samo vi tiste ,ki ste ranjene in ponižane.
Koliko moških nas je takih ,ki imamo za partnerke gospe ,ki imajo vedno prav in vedno mora tako biti kot je njim po volji.
Cilj je zasužniti moškega ga potlačiti da ni nič vreden še posebej da ni družinski človek.
V takem primeru je prav da moški ne odneha kar takoj.
To kar ženske v danem primeru počnejo je prav da se čez čas zavedajo pri sebi da ne delajo prav.
Zdi se mi da je čedalje več žensk z MOM samo to itak nobena ne bo priznala.
Pa še nekaj v partnerski zvezi se mora vedno moški prilagajati ženski ne pa obratno.
Samo priznati da je tako je težko.
Prilagajaš se toliko, kolikor zmoreš. Več ne gre. Če si želiš kolikor toliko udobnega življenja kot moški, moraš postaviti meje in pri njih vztrajati vsakič znova. Tako boš sčasoma postal tudi osebnostno trdnejši, manj te bo prizadelo nerganje glede malih in logističnih problemov, skratka življenjsko nepomembnih podrobnosti.
Sam sem za to potreboval ločitev in streznitev po njej. Danes na življenje gledam precej drugače in vsakršne poskuse zvijanja moje osebnostne trdnosti ustavim že na začetku. Temelj za to pa je fair play v vseh pogledih življenja, torej moraš biti tak – trden in fer najprej do sebe, šele nato lahko to zahtevaš pri ostalih sopotnikih.
Kako ven ?
Skozi vrata punca…. skozi vrata.
Za to ne rabiš biti Einstein.
Samo ,preden greš , ugotovi kaj te točno moti na njem. Po navadi so tovrstni tipi
takšni že od rojstva in dvomim da si to šele nedavno ugotovila. Pusti volke in babice…boljše delaj na tem da ugotoviš kaj je narobe s tabo , da to vse dovoliš.