Pozdravljeni.

Upam, da vsi preživljate lepe ter mirne praznike.

Ker imam nekaj časa, in ker me to vprašanje zelo muči bi želela še vas povprašati kako ti otrok spremeni življenje?
Z partnerjem se že nekaj časa pogovarjava o tem, on je nekaj let starejši od mene (jaz sem 24 let), in oba sva za družino, nekoč. Strinjava se da sva oba še mlada in da se nikamor ne mudi, vendar vseeno, ko poslušam sodelavke v pisarnah je samo otrok gor, otrok dol, mož levo, tašča desno pa spet otrok na sredini. Tiste, ki so noseče kar sijejo od veselja in kar ne znajo utihniti o svojih planih za mlado zvezdo, ki jo nosijo. Kar je načeloma zelo lepo. In tudi sosedje, kateri imajo mlade, izgledajo na ven super. Mlade družinice, nek mali pamž ki se z triciklom zarola v travo in mu ni nič jasno… vse te Disney cute zadeve.
Kar me zanima je kako to vpliva na osebnost staršev – trenutno delam magisterij, imam super službo, neverjetnega partnerja in stanovanje. Rada imam svoje življenje, ker sem si ga v veliki meri uredila tako, kot sem vedno sanjala.
Neverjetno pa me je strah trenutka, ko / če se odločim za družino. Strah me je da bom izgubila sebe. Kako ste se vi spopadali s tem? Naenkrat je središče vesolja otrok. Je komu uspelo, da je ohranil svoj osebnost? Da je imel še vedno vsaj nekaj svojih hobijev? Da se je še vedno uredil in ni cel dan hodil v umazani majici?
Strah me je da potem nehaš živeti zase ampak živiš za nekoga, ki si ga spravil na ta svet. Je bilo komu žal? Videla sem zapis, da je bilo eni mamici žal za otroke, čeprav jih je imela neverjetno rada – preprosto ni bila več ona, ampak je bila mama. Zabriše tvojo osebnost in se mi zdi da ti zapre možnosti.
Kaj če pride do tega, da izgubiš prihodke in otroku ne moreš nuditi vsega, oziroma še tisto kar je najnujnejše komaj?
Mogoče pretiravam, in vrjetno nima smisla to kar sem napisala, vendar kar me zanima je, kako se je vaše življenje spremenilo? Zanima me odkritost – vem da imajo vsi starši (v večini) svoje otroke neverjetno radi, kar je tudi namen starševstva, vendar je bilo komu žal? In kako je z partnerji, torej vaš partner/ka enako skrbi za otroka, si delite delo ali je v večini na vaših/ partnerjevih plečih?

Hvala za vaše odgovore na to zmedeno vprašanje 🙂

Danes na kratko,

Manj časa, nič potovanj, manj denarja, manj in slabši sex. Veliko odgovornosti in manj izbire (zamenjava službe, lifestyle)

Pri 24tih si premlada dekle. Ker ko si enkrat starš, poti nazaj ni. Kakšna je razlika če gredo otroci od doma pri tvojih 45 ali 60tih? Kot starejši ne moreš pustiti vse in iti na drugi konec sveta.

Jaz sem mnenja da so 20 do 30 posebna leta, kjer mora človek živeti in izkusiti.

Ustvaril sem si družino po 30tih. Prej sem 10 let sem preživel od Brazilije do Kitajske.

Sem načeloma zadovoljen, rad imam oba otroka, partnerka pa je kakršna je. Njena družina je zelo nadležna, vsi so zelo povezani, njena starša sta jo čustveno nadzirala in “svetovala”. Preselili smo se 150km stran, ker ne rabim celo življenje poslušat kaj in kako.

Mogoče, ker po vse letih tujine, sem postal denacionaliziran in s tem drugačen

Partner je zelo pomemben in iz kakšne družine izhaja. Zna reči mami ne ali je mamin sinek?

Jaz bom dala bolj “domač” primer, ki je bolj predstavljiv. Pes.
Pes je tvoja dolžnost in obveznost za 15-20let, vsak dan brez odmora – psa ne zanima ali si po službi srečala prijateljico, ali je bila prometna na cesti, ali “zdele neki delam” ali je gnilo vreme ali je sredi noči ali imaš trebušno virozo iz pekla in sediš na WC, ker ti bo jutri ali pojutrišnjem ali čez dva dni lažje brisati (zasušeno) bruhanje kot drisko – kuža bi lulal in kakal, kuža bi jedel, kuža bi svežo vodo, kuža bi se igral, kužku je dolgčas, kužka prestraši zvonec, kuža “bi” in skočiti moraš ti. Pa to je nekaj 3-5x na dan pod nujno – sploh ne govorim, če se kaj pri veterinarju potrebuje ali pa koliko tepihov se uniči, koliko stropov je od blata, ko se strese, koliko ti gre na jetra ko začne sredi noči lajati, če en glasno zapre zabojnik za smeti.
Ne delaj otroka, zato ker “ena zgleda ful srečna” in bi zdaj še ti “z enim nakupom” to imela. Tako kot v reklamah postaneš srečen ko pomivaš posodo z *** – ni res.

Ravno pred kratkim je en *** norel po MONu (poleg dnevne horde slabih staršev), kako sovraži svojega 9letnega otroka, ker si je predstavljal, kako bo otroku Bog, otrok pa ne bo avtonomno živo bitje, ki potrebuje nego in podporo. Tako veliko otrok je staršev ali vrstnikov svojim staršem od rojstva – če nisi pripravljena otroka vpisati (in plačati) glasbene šole, ga eno leto voziti na ure in vsak dan doma poslušati znova in znova tiste 3min melodije iz 10tonov mesece – potem ne bo tistega filmskega “prvega koncerta” kot je v filmih… Tako kot moraš psa tedne učiti, da se čevljev ne grize in mesece, kako se prinese žogico nazaj.

Ne imej otroka zato, ker misliš da bo tvoje življenje boljše – otroka si zaslužiš, če želiš, da ima otrok boljše življenje na tvoj račun.

En ali dva “Disney cute” hihi novorojenčka
na dan stane 7umazanih plenic, hranjenje na 4h histerični jok kot da ga zveri trgajo na kose vsakič ko “pač neki ni kul” od lakote do tega, da zgornjemu sosedu ključi padejo na tla in zaropota.
Te fore o potovanjih pa seksu, ki jih je predhodnik omenjal (brez zamere), so ***. Če ti otrok iz vrtca prinese okužbo boš z vročino (ali drisko) mogla tolažiti in ujčkati in čajčke kuhati in smrkel brisati in antibiotik na 6h 1h fehtati, pa še zgodbice brati in poslušat “wee wee nočem biti bolan, mami nočem biti bolan wee wee” z vročino in drisko in podočnjaki – in vsak otrok si zasluži starša, ki bo to naredil z nasmehom in potrpljenjem in veseljem.

Ni vsak dan, ampak to so tisti trenutki, ki otrok potrebuje starša. Vsak *** zna igrati tistega filmskega starša, ki sedi na riti in se hvalisa, da je spočel bolje ali pa srečno nosečko, ki se pred blagajno vriva… Redkokdo pa je dovolj zrel, da se mesece “uči” 3min iz 10tonov, pa se z drisko in vročino potrudi brati pravljice, kljub temu, da komaj drži bruhanje dol, in gre na igrišče z otrokom namesto na pir ali tekmo, zato ker ve koliko otroku pomeni.

Srečo ne ustvariš sebi s spočetjem otroka. Če se zanj odločita, je na vama in vajini zrelosti ali bo otrok imel možnost sreče. Malo poglej koliko znancev “ni vredu” – ni slabih otrok, so samo slabi starši.

Informire odločitve in jasne dolžnosti, drugače boš čez 10 let takšna:
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=11&t=11245718
Tako slabo otroštvo si pa nihče ne zasluži.

Če nisi pripravljena izkoristi privilegij kontracepcije. Teh lepih “Disney cute” trenutkov je zelo malo, otrok pa ne ostane novorojenček in dojenček, ampak postane otroček, ki se v trgovini joka da hoče čokolado, pa na mami dere da noče z igrišča, pa smrkavec ki eno uro skupaj teži za PlayStation pa aknast najstnik, ki 9/10 če odpre usta nekaj žveči ali pa se *** čez ta stare. … Pa to je v utopiji, da bo pri 18 izginil iz obstoja in bil popolnoma samostojen.

Ponudi vsem tem znancem z Disney cute otročki, da jih s fantom čuvata za vikend, ker premišljujeta – sigurno bo komu prav prišlo, da ni treba skrbeti okoli šole na daljavo, pa varstva v vrtcu, pa da gresta lahko smučat za en vikend.
Vsi zgledajo super-duper cute družine, dokler se vrata ne zaprejo. Že samo za te happy nosečke ne vidiš kolikokrat morajo lulat in kako jih križ boli, pa otečeni gležnji pa ledvica-kickbox … Pa še do 0. Rojstnega dne niso prišle.

Pač sem prepričana, da je vredno (sama jih še nimam) samo vedi, v kaj se spuščaš.

Že za akvarij je potrebno premisliti ali si pripravljen, ga pucat in hrano not metati redno, in poskrbeti za ribe če greš na morje. Še rastline crknejo, če jih ne zalivaš “pravilno”.
Premisli ali si pripravljena narediti naslednji korak – ene so že pri 15ih izkušene dobre matere svojim sorojencem, drugi pri 51ih niso sposobni 5minut čuvat OŠ otroka.

Vedi, kaj slabo te čaka preden začneš sanjati o možnem dobrem – nihče nikoli ne rabi starša ko je vse vredu, ampak ko ni. Nobeno gobezdačenje, medtem ko se otročki pašejo na igrišču ni “za otroka” – “za otroka” je ko z vročino “sfejkaš nasmeh” in bereš pravljico med brisanjem zelenega smrklja, ob katerem bi bruhal če ne bi bil od tvojega otroka.

Če stopiš na svojem tepihu v drisko svojega psa ni niti približno ne tako nagnusno kot očiščeno javno stranišče – če si vštel ta slabe stvari v ceno preden si se odločil. Odloči se z odprtimi očmi.
Lp

In vem, da je žleht in pikolovsko, samo moj predhodnik je odprl temo, par ur za teboj
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=11&t=11249430
Kjer sprašuje ali naj 2letni otrok gre sam v svojo sobo spat na ukaz, da ata skače po mami…
Dve leti stari otroci so na razumski stopnji psa in višine cca 92cm – kljuka je na 106cm …
FUJ! Kdo take *** piše?

Kaj je s tabo, da si tako cinična? Si se kdaj vprašala?

Primerjaš psa z otrokom, in sem prepričan da nisi imela niti hrčka. Kaj šele psa, partnerja ali otroka.

Ko ženska pride takole not, da je otrok sama ena velika zgaga, je res žalost. Tako imamo na firmi, debelo in celo zanemarjeno.

Upam da ne boš nikoli mama, ker vsak otrok si zasluži srčno mamo brez ciničnih pogledov.

Srečen sem ker imam družino. In še več otrok bom imel. Ni mi težko menjati plenice itd, in rad vzgajam.

Včasih pa pogrešam pa prejšnjo življenje, ker se mi je res dogajalo. Vsega nikoli ne moreš imeti. Vzameš tisto za kar ti bije srce.

Pardon, Ti za otroka, ki ob največji višini za 2. Leto ne doseže do kljuke, da bi lahko zaprl vrata sprašuješ ali naj samostojno (fizično in mentalno) gre sama spat – potem pa sem jaz problem?
Realistična (ne cinična) sem pa zato ker vem iz svojih in tujih izkušenj kako je, če si spočet norcem, ki takole mislijo, da z enim F*kom naF svojo srečo. Otrok, pes, ribe so živa bitja. Če si letos kaj odprl novice bi videl koliko “mater” se je samo gonilo. Pa še to so samo tiste, ki so prišle v novice! Pokojna jeseniška deklica in njene sestre so pričakovale polbratca na pogrebu!
Informirana odločitev je pomembna, vsak bi pil, in nihče ne bi plačal.

Raje razloži kako tvoj 2letni otrok, ki je pri dveh letih 81,3-92,0 cm višine (
httpss://www.babybook.si/teza-in-velikost-vasega-otroka/ ) zmožen samostojnega odpiranja in zapiranja vrat s kljuko na 106cm…
Če imaš čas pa še razloži kako dojema da mora v sobo vsakič ko se atu dvigne in ni kazen? Glede na to da 2letni otročki niso sposobni razumeti, da ni kazen zanje, če gre mami sama na WC.

Ti so stvari, ki jih moraš poznati preden greš otroka delati. Kaj zdaj promoviraš, da se otroke dela kot, da kupuješ kruh. To so resne odločitve, in tvoja dejanja bodo imela dosmrten vpliv na otroka. Če se ne strinjaš, da je dve leti star otrok na mentalnem nivoju psa, ki ne razume “zakaj” se gre domov z igrišča na kosilo, če ni lačen in je konec sveta, če ni pliška – potem se od daleč nisi videl 2letnega otroka ali pa bi moral CSD intervenirati.

In

Jaz mojega psa za nič na svetu ne obžalujem, ampak čisto vsakemu, ki premišljuje dam jasno vedeti, da niso samo srečni pohodi in veselo igranje z žogo. To pride po mesecih in letih dela in napornih dni, tako kot tvoj magisterij prihaja po letih študija – če bi ti en začel kako ti je fajn, ko “gniješ” za računalnikom in malo tipkaš, po par letih “popivanja in kur*Anja” potem boš pa “rit razvajena” kar službo dobila zaradi enega papirja, bi opravičeno znorela kaj se ta gre.

Cute otroček, ki mami pomaha iz gugalnice, je lahko prejšnji teden bruhal, stiskal in z vročino jokal, da noče sirupa na 6h. In ja, marsikatera mamica žari od sreče ob tem in ve, da je “dobro kupila” s plačilom brisanja bruhanja.

Na noben način ni mišljeno kot odvračanje – pri nakupu kg kruha tudi pogledaš ceno preden zloziš nakup v prtljažnik. Če bi en v trgovini metal stvari v voziček, na blagajni samo kartico dal, zložil nakup v avto in začel kričati ***, glej koliko stane kruh, goljufi – bi se spraševala kako ogrožena si v bližini takšnega norca in zakaj sistem ne intervenira. To je zelo realistična primerjava z mentaliteto ljudi, ki naredijo otroka, samo zato, ker je cute in vidijo kako so drugi srečni. Otrok, pes, akvarij, tekaški čevlji niso “zagotovljena življenjska sreča z enim nakupom” – in zreli odrasel se tega zaveda.

Še enkrat – ni slabo mnenje o tebi ali odvračanje, samo že vnaprej vedi koliko stane en nasmešek novorojenčka. Če še nisi na življenjski točki, pri katerih bi bil vreden cene, počakaj. Ene so že pri 13ih, ene so pri 31ih, ene še pri 91 niso bile za 5min varstva tekom svojega življenja.

Resno, ponudita svojim znancem z majhnimi otroki varstvo, da vidita kako so 75% dobri dnevi z otrokom. Pa ne pozabi, da je štručka samo eno leto, potem pa otroček, otrok, najstnik in tako kot vidva s partnerjem, potem pa tako kot vajini starši (vajinim starim staršem).
Po zavetiščih mrgoli psov, ki so “kar lulali” pa “kar rastli” pa kar “jedli” – ko je bil tisti film 101 Dalmatinec so vsi hoteli to pasmo potem pa videli, da ni igrača ampak zelo velik pes. Isto velja za čivavo v torbici, ker je vse smatralo, da je modni dodatek, potem pa si “kar moral cepiti za steklino, Muuuu”.

Informirana odločitev je pomembna. Je tvoja odločitev in pravica, samo ne moreš se potem premisliti, da nočeš plačati cene. Informirana odločitev, se najmanj posledic nosita vidva s partnerjem.
Otrok ni ovira, ampak izbira. Marsikatera najstnica je naredila maturo in faks in imela službo in prijatelje z otrokom, in marsikdo, ki se mu “nič ne dogaja” dela z otrokom grše kot s predmetom. Informirana odločitev – in vem, da sem že neštetokrat napisala, samo glede na to da 75% ljudi vsako novo leto kupi tekaške čevlje ali podobno športno *** z idejo, da ta en nakup spremeni njihovo življenje in bodo po desetletjih neaktivnosti, kjer je bilo naporno krožiti med kavčem, posteljo, hladilnikom in WC, ampak s tem enim nakupom pa bodo vsako jutro v dežju in snegu pretekli km in ne bili utrujeni ali prešvicani tako kot na TV. Superge ne bodo jokale, da jih nisi obul ampak razpadale v omari, dokler jih ne vržeš v smeti – otrok bo trpel kot v breznu pekla, če greš sama na WC, ko hoče biti z mamico. Bodi psihično pripravljena, da se lahko zgodi, da gleda risanko, ti greš na WC in med “potiskanjem” vidi v risanki živalico, za katero ve kaj je in “mora zdaj zdaj zdaj ti povedati in pokazati in hitro hitro pridi pogledat”. Ni enostavno ohraniti “pozitivno mišljenje” – tisti, z 9letnikom je imel epizodo, ker ga je otrok premagal pri videoigri. Otrok je izbira in ne ovira – če ti cena ne odgovarja počakaj. Ne moreš se iti v trgovino p***iti za si pred tremi tedni kupila štruco kruha za ceno s katero se zdaj ne strinjaš.

Lp in informirano odločanje.

Pa samo, ker se še tako na dolgo in široko razpisala – zame je dobra cena stati v dežju in drgniti drisko iz tepiha za 15s mahanja z repkom, samo vem za koliko ljudi ni.

Ko sem jaz rodila, sem se isto spraševala. Ali je prav, da sem se odločila za otroka. Stara sem bila 26 let. Posebej obdobje dojenčka je bilo zame kar naporno. Posebej me je bilo strah te odgovornosti, kaj če mu ne morem nuditi vsega potrebnega, če se kaj zgodi, ali sem zmožna skrbeti za tako majčkeno bitjice. Razmišljala sem, ce bi bilo bolje, če bi najprej delala za kariero. Potem je pa sin dopolnil 1 leto in vse je bilo tako lazje, pa 2leti, 3 leta, 4leta…Tako mi je bilo lepo, da sem opustila vse hobije, ker mi je bila tista ura brez otroka grozna in sem komaj čakala, da pridem k njemu v objem. Tako smo uživali, potovali, se igrali, zabavali. Jaz sem se sama odločila, da se ne bom rihtala, da mi je vseeno kaksna zgledam. Poznam pa mamico 2eh otrok, ki je pa vedno urejena. Tako da tisto, da so mamice neurejene, je odločitev vsake mame posebej…Potem se je rodil še en otrok in obdobje dojenčka je bilo lažje. Včasih sem si sicer rekla,blagor samskim, ker lahko vstanejo kadar želijo, gredo nekam kadar želijo, posebej v obdobju, ko se dojenček zbuja, samo dojiš…No, potem pa šok. Prvi otrok dobi raka in mine 2 tedna, ko je za večno zaspal (še do kemoterapije nismo uspeli priti). No in če ti povem, da to je pa najhujša bolečina, ki jo lahko doživiš. Tako da, če naj te kaj skrbi, naj te to, da se lahko otroku kaj zgodi in pa finance. Vse drugo je zadnja skrb, verjemi…Jaz sedaj probam živeti čimbolj polno življenje z drugim otrokom, ker mi daje smisel življenja, mi pomaga da lažje živim z bolečino. Moj partner si je tudi želel imeti otroke pred 30im letom in je zelo dober oče, takoj po službi je vedno priletel otrokom v objem. Ima svoje hobije, ki jih je pa tudi zmanjšal, ker si je želel biti z otroci.

Jaz mislim, da si pri 24tih še premlada, da bi se glede tega sekirala. Živi in uživaj svoje življenje in ko bo prišel pravi trenutek boš to začutila. Dokler te je strah še pač nisi pripravljena.

Jaz sem prvič rodila pri 30tih. S partnerjem sva bila do poznih dvajsetih zelo aktiven par (potovanja, izleti, vsak vikend žurka, prijatelji, hobiji….. Ni da ni)
Potem pa sva se počasi začela umirjati, kar tako spontano nakar sva enkrat prišla na temo, da pa bi zdaj panže bil čas za otroka. In takrat sem vedela, da si otroka želim. Sicer sem nato v nosečnosti imela par kriznih trenutkov, ko sem se spraševala če sem se prav odločila, panika, strah pred neznanim ampak se je nekako vse uredilo samo od sebe.

In ne ni mi žal, da sva se odločila za otroka. Je pa to kako, bo vaše življenje potekalo po porodu odvisno predvsem od vaju s partnerjem. Predvsem je pomembno, da imaš dobrega partnerja, s katerim imaš podobne cilje in pričakovanja.

Potem pa je odvisno tudi od tebe, kakšen pogled boš imela na vse skupaj. Lahko si 100% samo mama, ki ne vidi nič drugega kot samo otroka in hišna opravila, ali pa si ženska, ki je poleg vsega kar je v življenju dosegla postala tudi mama.

To, da je sex po porodu slabši se niti malo ne strinjam. Ok mogče ga je malenkost manj, ampaj hej saj pa če otroka spraviš ob osmih spat pa ja ni vrag, da se ne moreš vsaj malo partnerju posvetiti. Midva si vsak večer vzameva čas zase, pogledava kako serijo ali dober film ali se pa preprosto pogovarjava in ja, ne boste verjeli tudi sexava.

Plus tega si enkrat na mesec (pred corono) vzameva eno večer zase in greva na večerjo ali pa morda kam kjer igrajo živo glasbo in uživava ob kozarčku vina ali dveh, včasih se dobiva s prijatelji ali pa greva sama. Za ta večer imava varuško, ki pa itak nima kaj za delat, ker gre otrok ob osmih spat in spi do jutra.
Samo do otrokovega prvega leta starosti smo bili na dveh dopustih enkrat en teden in enkrat 14 dni(z letalom) in dvakrat na vikend oddihu – enkrat na morju in za božič na Dunaju. Pač se prilagodiš glede na otrokove potrebe, ampak se da če se hoče in vsi smo bili zadovoljni.

In pa še zadnje kar imam za napisat (vem dolg post je) drugič sem zanosila nepričakovano in sem trenutno en mesec pred rokom. In roko na srce tudi tokrat me daje panika in me je strah kako bo z dvema otrokoma. Ampak veš kaj? Bo že, otroka ne bosta večno majhna in takrat se bom lahko spet 100% posvetila svojim hobijem, do takrat pa bom našla neko sredino, da otroka ne bosta za nič prikrajšana in da jaz ne bom izgubila sebe.

Vse se da, če je le želja.
Pa vso srečo.

Tisti/e ki jamrat, kako hudo vam gre, od kar imate otroka…fak. Daj nehajte cuzat države in se spravite delat. Najhuje je itak tem debelim nemarnicam, ki so štepale otroke za dodatke pri sociali in je edina stvar, ki jo v dnevu naredijo z veseljem, da odprejo hladilnik.

No. Potem še osebno poznam 2 primera. Eni je žal, da ima sina, ker si je našla ljubimca in če njega ne bi bilo, bi se lahko sedaj nemoteno dobivala z njim, ta druga pa pogreša čas svobode, da je lahko šla kam je hotela (pri 30.h zgleda kot da je stara 50) je pa doma na socialki.

Veš ni mi jasno kako ozkogleda si. A misliš, da ti bo pri 40h ta “svoboda” še kaj pomenila? Enkrat ti mine do potovanj, druženju s prijatelji vsak vikend, krog znancev se zmanjša kakor hitro pridejo otroci (no, zmanjšal se bo tebi). In boš pri 50 gledala prijateljico, kako ponosna je bila na hčerini maturi, ti pa boš doma sama z vso svobodo, ki jo boš hotela. Ja sama. Ker dvomim, da te bo partner še hotel, če ima željo po otrocih.

Potem pa je tu še druga zadeva. Z mojim sva imela prvega v letih, v katerih pišeš…sedaj sva 15.let starejša…pa to je luksuz. Si bolj pameten, vse je porihtano, služba, dom, finance. Skratka uživamo. U]živa je so tudi prva leta….sicer druga oblika, ampak isto lepa…ko te otrok gleda kot da si kraljica sveta…brezpogojna ljubezen. Tega ti noben in nič ne more dati.
Jaz v glavnem materinstva ne bi zamenjala z nobenim potovanjem, svobodo izhoda, party-ji…je nekaj najlepšega. Naporno? Prekleto ja. Ampak lepo naporno.

Zdaj je sicer moderno imet otroka tam okoli 40.let. Poznam eno princesko ja. Skozi jamra kako je naporno, ko ji pa rečem, zakaj ni imela prej, pa pravi, da je 7 let uživala v potovanjih. Ha. Zdaj pa se 7 let starejša fura z avtodomi po svetu in cele dneve merka froce in jim kuha. Kakor komu paše.

Kak post se bere kot grozljivka. Pa je res tako hudo?
Ja, dejstvo je, da moraš odrasti. Da ura v kopalnici, ukvarjanje zgolj in samo s sabo ne pride več v poštev. Ampak imaš pa nekoga, ki te je neskončno vesel, te ima rad bolj kot vse, si mu center sveta, ti zna pokazati lepote sveta, ki si jih sam že pozabil.
Imela sem prvega pri tvojih letih in ni mi žal. Pri 30+ sta otroka že tako samostojna, da mi je včasih že dolgčas. 😁
Nikoli mi ni bilo žal, da jih imam. Pa ni bilo vedno lepo, pravljično. Življenje je drugačno in vsak dan je treba vzpostavljati red tako pri partnerju kot pri otrocih, da pospravijo za sabo, da je sobivanje mirnejše.
Časa imaš, dokler so mali, bolj malo. A kmalu toliko zrastejo, da imaš časa vedno več.
Danes pri svojih letih bi si težko predstavljala, da jih nimam. Dan bi bil absolutno preveč dolgočasen. Hkrat pa si sedaj ne želim dojenčkov, nespanja, previjanja. Sem vesela da je ta čas mimo in da smo že čisto neodvisni od tega.

Prvega otroka rodila pri 26, drugega pri 29.
Sem bila pred tem nora na otroke? Sem omedlela od ljubkosti, ko sem videla majhnega otroka, kako se mi smehlja v vrsti za blagajno v trgovini? Ne. Nikoli se nisem cutila prevec materinske. Nasprotno, nekateri so mi sli se posebaj na zivce. Tisti, ki so se metali po tleh v trgovini, ali pa tisti, ki niso znali mirno sedeti na vlaku/avtobusu.

Ob misli, da bom donosila im rodila otroka, ki je spocet z mojim partnerjem, sem zarela. Hotela sem imeti mini verzijo njega, mini verzijo sebe, mini verzijo obeh naju. Ko sem rodila, prijela tisto malo bitje v svoje roke, se je pa ustavil prejsni svet, in rodil se je nov.
Ja, nimam casa za hobije, treninge, kafetkanje, kot sem to imela prej. Ce zelis, lahko vse delas ob otroku. Jaz sem dosti stvari opustila, ker mi je vsaka minuta preziveta z mojima otrokoma nekaj najlepsega. Je naporno, zvecer sem crkjena. Ampak z mozem se se vedno dobro kresneva, sicer bolj poredko, ampak ko se,je orng. Pri nama se*s ne trpi. Skupaj pocnemo stvari, ki sva jih prej delala v dvoje, samo da se pac prilagodis. Tudi urejena sem rada, brez problema si nalakiram nohte, se namazem, uredim frizuro… vse se da ce se hoce.
Mislim da jaz kot oseba nisem izginila, samo zrastla sem, odlozila za sabo svojo staro kozo in zasijala se v boljsi podobi.
Vem…cist sem mamasta, ampak nikoli vec se ne bi vrnila nazaj v cas, ko nisem bila mama.

P.s. kje pa pise da moramo vsi imeti otroke? Ta pritisk s strani druzbe mi je cist mim…ce dvomis v karkoli, ce sumis da bos pogresala zivljenje, ki ga trenutno imas…jih pac ne imej.

Če to sprašuješ na medovernet ti očitno ne gre sanjsko in si želiš zlobne pripombe drugih. Ko boš zrela za materinstvo tega nebos na medovernet spraševala.

Ja pa razumem tvoje vprašanje, ker sem ga imela tudi sama. Res ti da odgovornost, a otroka ne moreš primerjati s psom.
Praviš da vidiš nosečnice srečne. to ti tudi da otrok, poleg odgovornosti, toliko ti da sreče, ljubezni, lepih trenutkov. Tudi obveznosti, pa še kako, a je vredno. Glede na to, da si pridna študentka in poznaš red, ti to ne bo težko. Pa do časa daj, ker kasneje je težje, ker zahteva veliko energije. ne po 30 desetem, je lahko naporno in potem do 50desetga, Prej daj, da boš že fraj, ko boš imela dobrih 40 in uživaj z otročkom, privošči si to radost. nekaterim je breme ampak ti vidiš nosečnice, ki sijejo in to iščeš. Kar pogumno in čimprej, pri 30 tih se hitreje naveličaš, to je kot šport…

1) Če se sprašuješ če je čas, ni.

2) Edina izjema je če si stara 35+. Potem ni tako jasno.

3) Vsi tvoji predniki, tisoče generacij, so imeli potomce.

4) Otrok, če mu želiš dobro, spremeni predvsem dva aspekta tvojega življenja: čas in možnosti.

5) Prvega sem imel pri 36-ih. Če bi bila priložnost, bi imel otrok-e že prej, ampak tudi tako je super

6) V 20h si naredi seznam reči, ki bi jih obžalovala, če jih ne bi naredila, in se loti črtanja. Ker otrok zagotovo ne dovoli toliko svobode kot je imaš prej.

So pa otroci top! Z vsem kar dajo in vzamejo, samo sprejeti moraš cel paket.

Meni je žal. Vse to imama kot sta nepisala vi, ampak ko dobiš otroka vse pade na mamo. Oče je sicer oče, ampak mama je mama. Resnica je da je 98% otrok na tebi, in mi je res žal da se o tem nic ne piše. Sploh pa odnos mož – žena ni več to to. Je pa spet tako, čist odvisno je od tga koliko podpore boš imela prvo leto ko boš na porodniški. Če je ne boš imela bo vse uničeno

Joj psa in otroka ne mors primerjat!!! Nikakor.. ali pa jas drugace gledam na to??? Pes ti da fuuuul energije nazaj res ful… Skoz je vesel ne bruha ni bolan (razn izjem) … Spi ko gres ti spat, … Ne rabis neke extra vzgoje… Zvest do konca… Al pa sm pol pasji tip u glavnem meni je pes VESELJE… za otroka pa ne vem… Mora ti bit veselje… Mora te to veselit drugace ti po mojm pobira energijo… Vecina mam k jih poznam so tok utrujene izzete… Ne vem, vrjetno se jim splaca na koncu dneva… Mene moj pes dviguje in si ne predstavljam brez nje bit… Ista custva bi mogli met tudi pri otroku, pac js si zal ne zelim, prevelika odgovornost, rada mam otroke ampak fuuuuul fuuuuul napornoooo 😱😱