Na žalost sem tudi jaz v 17. tednu nosečnosti izgubila svojega sinka. Najprej močni krči, nato krvavitev nato mi je pa odtekla voda….Seveda si neizmerno želim še enega otroka (eno dvoletno hčerko že imamo) in sedaj si nikakor ne morem predstavljati, kako bom lahko preživela naslednjo nosečnost….. Trenutno se mi zdi, da bom tako prestrašena in da ne bom zmogla čez vseh dolgih 9 mesecev, ker me bo nenehno strah, če se mi kaj takega spet ponovi…..ali pa čas zares zaceli rane in je potem lažje???? Kakšne so vaše izkušnje??
Seveda sočustvujem z vsemi mamicami, ki so izgubile svoje najdražje otročičke! To je nekaj najhujšega kar se nam lahko zgodi….

Draga Edita.
Žal mi je, da si ena izmed mamic, ki smo izgubile otroka. Res, ne vem kaj bi lahko bilo hujše v življenju.
Na žalost ti ne znam pomagati. Moj sin je umrl v 39. tednu zaradi ovite popkovine. Nova nosečnost mi je v tem trenutku nekaj nepredstavljivega. Ne znam si predstavljati, kako donosiš otroka po taki izkušnji. Kako mentalno preživiš nosečnost, ki bi morala biti nekaj najlepšega. Ne vem. Me pa zanimajo izkušnje mamic.

Bolje,da ti ne povem……Od prvega dne sem kontrolirala izcedke(ponovno krvavela v 7.T) ,razne bolečine in pritiske. Na žalost se je zgodba ponovila samo z zamikom slaba dva tedna(sinčka sem rodila v 24.T,čez dva dni je umrl).Hči se je rodila v 26.T ,na srečo in po moje jo je čuval njen bratec,je preživela.
Toda po pravici povedano,ne bi šla nikoli več čez takšno kalvarijo.

Jaz sem rodila zdravo puncko, ki je kasneje zaradi bolezni umrla.

Imela sem prezgodnji porod, ves cas nosecnosti neke psihicne pritiske glede stanja nosecnosti, izcedke, krvavitve…

Za drugo nosecnost ni bila nic kaj dobra prognoza, pa se sama sem (bila) po dusi pesimist, prej videla crno kot belo, prej slabo kot dobro, kozarec na pol prazen ne poln…

Pa sem se vseeno odlocila, zelja je bila mocnejsa. In moram ti povedati, da sem drugo nosecnost prezivela veliko bolje kot prvo, veliko bolj pozitivna sem bila, veliko lazje sem prensala vse preglede, ceprav sem imela veliko tezav, grozil je prezgoden porod, okuzba s SA, lezanje, cakanje…pa kaj vem, slo je in bila sem veliko bolj pozitivna.

Sem kar nekako zavestno odrinila slabe misli. Saj me je bilo strah, samo ko me je prijemalo, sem ga nacrtno skusala odgnati. Kako, ne vem. Ker prvic mi to ni uspelo.

Zanosila sem manj kot leto po smrti prve hcerke. Zdaj imamo leto in pol staro sestrico navihanko.

5. 5. 2009 sem šla na pregled in tako kot ti v 17. tednu morala roditi otroka, ker srček ni več bil. Še sedaj se nisem pobrala, čeprav na zunaj ne pokažem, skrivam solze. Moje sonce je moj sinček, ki je star sedem let in partner, ki mi daje moč. Spraševala sem se, zakaj, še vedno se sprašujem. Analizirala sem vsak svoj korak, kar sem pojedla, toda našla nisem odgovora. Na taka vprašanja pač ni odgovorov. Samo bolina, neznosna bolečina… Vsi pričakujejo, da bom po treh mesecih poskušala znova zanositi, da bom pozabila to boečino, toda ne vem. Ne vem, če bom lahko, ne vem kako bo. Bila bi zelo vesela, če bi se oglasila mamica, ki je doživela podobno in potem normalno zanosila in donosila.

Lahko ti povem le, da bo naslednji mesec za kanček boljše, potem spet črni trenutki, nato malce boljše…

Mateja

Najprej iskreno sožalje ob preranih odhodih malih sončkov!

Naj povem, da je meni pred devetimi leti tri dni po prezgodnjem porodu umrla hčerka v naročju. Neopisljiva bolečina!

Naslednje nosečnosti so bile polne skrbi in strahu, a sedaj imamo tri zdrave otroke (7, 5, 2 leti). Hvala Bogu. Žal se je prvemu angelčku pridružil še eden.

Naj Vas spremlja sreča na vsakem koraku! BOlečine in trpljenja je bilo za vse, ki se tud srečujemo, preveč!

Tudi meni se je zgodilo pred 4 leti. Izgubila sem sina po prezgodnjem porodu je 6 dan umrl. In takrat sem si rekla nikoli več.
Pa sem potem po enem letu in pol zanosila. V nosečnosti sem bila optimistična in sem si rekla, da dvakrat ne more iti narobe, da sedaj pa res skrbijo zame hudi strokovnjaki (patološka amb) pa sem ponovno izgubila sina v 22 tednu. Ista težava: bakterija.

Pa sem si spet rekla nikoli več. Ampak mi ni dalo miru in sem šla po dva različna zdravniška mnenja. Eden je rekel, da nimam možnosti, da se bo skoraj zagotovo zgodilo enako pri vsakem porodu, drug pa si je vzel čas, me naročil na različne preglede in ugotovil, da ni kriva samo bakterija ampak je kriv moj MV, ki je odprt že ko nisem noseča in tako bakterije hodijo gor in dol kot jim paše. In mi je dal upanje – cerklaža in antibiotiki. Obljubli mi je da se bo potrudil da mi uspe.
In kaj sedaj: spet sem noseča. Kako se počutim? Me je strah? Seveda in to zelo. Ampak sem se odločila, da ne bom razmišljaja vnaprej. Vsak dan sproti jemljem to nosečnost in zelo se trudim odmisliti prezgodnji porod in vse kar je povezano s tem pa imam veliko časa ker doma ležim.
Optimizem je vse kar nam preostane. Kaj naj vam še rečem? Da imam včasih občutek da nisem čisto normalna ker se že tretjič spuščam v to sladko-grenko stanje? Da če bi poznala kakšno takšno kot sem jaz bi mislila da nima vse pojme razčiščene? Po drugi strani pa se imam za pogumno žensko ki si zelo želi donositi in pestovati svojega otroka in vse sanje in upanje polaga na to da ji uspe.Nekako se mi zdi da na koncu bo moj pogum poplačan z majhno, toplo in zdravo rožnato stručko.
Torej punce – POGUM. Pa pustite času čas in prebolite izgubo. Ko bo čas pravi bo želja večja od strahu.

Najprej iskreno sožalje!
Sama sem imela tri spontane splave, četrto nosečnost sem preživela v groznem strahu in štela dneve, tedne nosečnosti ter pregledovala literaturo, kdaj lahko otrok že preživi. Nosečnost je potekala brez težav in rodila sem krasno, na videz zdravo, hčerkico, ki pa je po dveh dneh nepričakovano umrla, saj ni imela niti vizit. Sicer bi lahko prirojeno napako odkrili in z operacijo bi danes živela.
Takrat pa sem rekla “zdaj pa dovolj, ne morem več poskusiti znova!”. V to sem bila več kot 100% prepričana. Razmišljala sem o posvojitvi otroka, a me je želja po svojem lastnem otroku spet premamila. Zanosila sem še v peto. Kako je zgledala nosečnost? Grooozno!! Saj sem se je veselila, a vsaka malenkost me je poslala na urgenco, kjer so me večkrat poskušali kar grobo odsloviti. Hvalabogu pa imam super ginekologa (človeka!!), ki si je vedno vzel čas – lahko sem ga poklicala kadarkoli na gsm in enkrat je celo prišel na nedeljo zvečer s svojega rojstnodnevnega žura odpret ambulanto in me pregladat! Poleg panike, ki sem jo zagnala za vsako malenskost sem imela še predležečo posteljico in sem morala celo nosečnost preležati, časa za črne misli pa tako ni manjkalo. Potem en dan otroka nisem čutila in sem sem hitela na urgenco, kjer so ugotovili, da je otrok ok, a da v enem mesecu ni zrasel praktično nič. Sledila je še večja živčna vojna in čakanje kaj bo. Na srečo se je končno vse srečno izteklo – mesec dni pred rokom so mi sprožili porod in rodila sem drobceno deklico, polno volje do življenja. Pred slabimi tremi tedni je praznovala 1. rojstni dan, jaz pa sem spet noseča. Tokrat pa nosečnost preživljam popolnoma drugače – časa za črne misli ni, pa tudi sicer sem bolj pozitivna. Zaenkrat je z otročkom vse ok in upam, da bo novembra v našem domu sijal še en sonček!
Ko se boš čutila dovolj pripravljeno kar poskusi znova, vedi pa, da ne bo pav lahko. Se pa splača!!! Želim ti veliko moči in srečno!!

Otročka, ki bi moral biti naš prvi, sem izgubila konec 13. tedna, umrl je že prej. Ne vem, ali je bila to igra narave ali Božja previdnost, zanosila sem takoj po 1. M po splavu. Prvorojenec se je rodil natanko na obletnico splava. Nosečnost je bila obupna. Težave od samega začetka, krvavtive, krči, nato sum na preeklampsijo, preležala sem vse tedne od 5. do 40., vendar sem si ves čas dopovedovala, da je, da bo, da mora biti vse v redu. Čas sem ubijala z dobrimi filmi, dobrimi knjigami, ker delati nisme mogla čisto nič. Za nameček je bil še porod živa nočna mora, čudež je, da sva oba preživela. Ko je prvorojenec rasel in nam iz dneva dan nosil veselje in radost, sva potihem začela razmišljati o drugem. Kup pomislekov – kaj pa če bo spet isto, če bom morala ležat, kdo bo skrbel za otroka, ki je tu? Pa če se ponovi sepsa? Potem 4,5 let itak ni bilo nič. Malo sva se že vdajalo v usodo, da bomo ostali pri edincu, ko sta se pokazali dve črtici, spet ogorženi od vsega začetka zaradi moje bolezni, zdravil, rtg slikanj… ko smo to prebrodili, se je pojavila nova, hudo resna grožnja otroku v meni – ležati mi pa vendarle ni bilo treba. Smo se pa zato celo nosečnost tresli, če bom rodila živega otroka, če bo uspel dočakati trenutek, ko se že lahko rodi ali ko mu vsaj lahko pomagajo že v maternici. NA kocnu smo ob podpori krasnih strokovnjakov le prilezli do 32. tedna, ko se je rodil krepak fantič, ki so mu takoj zamenjali kri in ga s tem rešili. Strahu in negotovosti, ki sva jo z možem prestala, se opisati ne da. Edino ljubezen do otroka ti da moč, da to prestaneš. Na koncu lahko rečem, da je bilo vredno, kljub večim res črnim trenutkom, ko sem se pripravljala tudi na najhujše. Z veseljem bi imeli še kakšno dete, vendar so mi te tri izkušnje zvrhano dovolj. Če bi mi kdo zagotovil, da bo nosčenost potekala b.p. in porod enako, pa bi takoj imela še enega otroka.

Ve, ki ste izgubile otroke, ki ste jih že čutile ali celo tik pred porodom, vzemite si čas in odžalujte, kar morate. Ko se bo strah malce umaknil upanju, ko si boste zopet upale upati, bo čas za novo nosečnost. Prestale jo boste, kot vse, ki smo otročke kdaj izgubile, v strahu – in upanju, da je strah odveč.

Zares sem hvaležna vsem vam za opisane zgodbe in izkušnje.
Ginekologinja mi je rekla, da lahko zanosim šele čez pol leta, no, sedaj že čez 5 mesecev….upam, da bo šlo, da se bo vse vredu izteklo, kajti zares si želimo še enega otroka, želja je zares velika! Še vedno pa so slabši in boljši dnevi…še zmeraj premlevam ZAKAJ????
Bom pa vesela, če se bo oglasila še katera mamica s svojo izkušnjo. Hvala!!