Kako ukrotiti 9-mesečno lumpko
Pozdravljeni,
moja 9-mesečna hčerka je na trenutke prava lumpka oz. kar prava zverinica. Zelo je močna, zato je vse še huje – ko jo prime, na vso moč ščipa, vleče za lase in grabi za očala, pa tudi mahne te kar močno.
Starši z izkušnjami, kako naj reagiram? Če bi bila odrasla oseba, bi me imelo, da jo udarim nazaj. Je pa moja mala nadebudna hčerkica, ki bi jo rada naučila kaj je prav in kaj ni (da dela).
Kakšen nasvet imate?
Lep pozdrav,
Anita
Joj Maja, tole je bilo pa malo grobo. Najbrž Anita ni mislila povsem dobesedno.
Anita tebi pa: Otroci, ki jih poznam jaz in so oz. so bili stari približno toliko kot tvoja mala zverinica (vključno z mojimi) delajo podobne zadeve- nekontrolirano mahajo naokoli, ker drugače še ne znajo, ne zmorejo. Lasje in očala so pa sploh super. Mahajo tudi na vse pretege in če jih kdaj dobiš od tvoje male lumpke verjemi, da te ne udari nalašč.
Lp,Vesna
Maja, zanima me kakšen starš si, če ne znaš noramlno odgovarjat človeku, ki prosi za nasvet.
Pri devetmesečnem otroku, je težko karkoli prav narediti, morate pa vedet , da se otroci vse samo učijo od tega ko opazujejo. Otrok ne razume ampak dojame, če joka in pridete k njemu ker mislite , da je kaj narobe, si on predstavlja: Če jokam bodo prišli k meni, če bom še bolj jokal, me bodo vzeli v naročje.
Vse je v tem, da ugotovite, kaj bi rad, seveda je pa to najtežja stvar v življenju, ugotovit kaj želijo.
Kaj lahko dobi in kaj ne sme, ga je že potrebno učiti, samo močno voljo morate imeti, da boste poslušali tisto trmo in jok, da vam ne pride do živega, vse to so samo obdobja.
jaka
Maja,
mislim da Anite niste dobro razumeli. Anita ne bi nikoli udarila svoje punčke. Gotovo pa pride pri vsakem staršu vsaj kakšen trenutek, ko bi svojega otroka najraje udaril! Otroci te s svojim obnašanjem lahko spravijo “na rob pameti”. Kako se takrat vesti odgovorno in pravilno, kako umiriti živce, pa se pomenkujemo tukaj.
Jaz v takih situacijah nisem naredila nič, ker se mi je zdela še premajhna, da bi razumela. Lahko ti pa povem zgodbo z mojim tastom. Če se je hči dotaknila, kar se ne bi smela, jo je tast dobesedno udaril po prstkih. Pa četudi ga je cukala, in ščipala. Prvič pa drugič je jokala, ker ni vedela zakaj jih je dobila, tretjič in vseh naslednjič pa tega sploh ne stori, ker ve, da ne sme.
No, jaz bi rekla takole: Deklica seveda želi potipati, prijeti, videti… ker o stvareh še ne zna presojati, kot znamo mi. Jaz rečem našemu malčku, da sem vesela, da me boža, vendar je bolje, če to počne bolj nežno. Primem ga za rokico in mu pokažem, kako to gre. Nadvse rad ima očkova očala, ker se pač svetijo… večkrat smo mu dovolili, da jih je prijel, zdaj mu niso več tako zanimiva. Če te boli, reci au, da te boli. Povej ji. Ta faza najverjetneje preveč hitro mine. Sama ne bi nikoli udarila otroka po prstkih, ker bi želel nekaj prijeti. To sem videla pri bratrancu in zdi se mi, da jej otrok že čisto zbegan od samih prepovedi, nekateri starši želijo, da bi se otrok samo vrtel v krogu, ali pa sedel nekje pri miru z nasmeškom na obrazu. Otrok misli, da je svet igra. Če mi telefoniramo, bi tudi on, ker bi se rad vključil v igro. Našemu je trenutno telefon najljubša igrača – upam, da ga bo kmalu minilo!!!
Jaz se tolažim, da bo to obdobje še prehitro minilo in potem mi bo žal za njim.
Prav lep pozdrav, Anita