Bravo, Tom !!!
Zelo pomembno bitko si dobil, remisija pred presaditvijo, super, super !
Zdaj pa v boj za trajno zdravje, seveda. Zase, za Tinčka in vso družino !

Ob tejle priliki ti moram opisati, kako sem v četrtek v čakalnici v hemato ambulanti spoznala eno zelo prijazno gospo, ki ful dobro izgleda, le laske ima malo kratke, ocenila sem jo, da je morda par let starejša od mene. Pa mi je povedala, da je imela oktobra lani presaditev od brata, šteje pa prav zares 58 let. Zdaj pa doma lepo kuha, pa badminton igra, pa krasno izgleda in sploh se dobro počuti. Se nam bo v kratkem najbrž tudi pridružila na forumu. Vidiš, take korenine so lahko res en optimističen zgled, ni kaj. Glej naprej, kako boš tudi ti kmalu spet fit, pa ti bo veliko lažje iti čez ta postopek; itak si pa že vsega navajen, a ne, tako da le pogum, mi smo tudi s tabo, veš.

Tom, res lepo je slišat tako novico, ful sem vesela in že zdaj močno stiskam pesti, da bo šlo s presaditvijo vse kot po maslu. Drži se, veliko optimizma še naprej, se beremo!

Danes je moj zadnji dan na “prostosti”. Moram priznat, da me je strah odhoda v LJ. Najprej me čaka obsevanje, potem še KT, predvidoma 8.8. pa me čaka presaditev. Strah me je izolacije, obsevanja in neskončno dolgih ur brez mojih sončkov. Že današnji dan je po svoje ena muka, saj vem da me zvečer čaka slovo. Vsake toliko se mi osolzijo oči in v grlu nastane en cmok, ki ga je težko požreti. Zanima me, kaj ste tisti, ki je to že za vami počeli v času, ko praktično ne zapustiš sobe. S čim ste se kratkočasili?

Tom, te čisto štekam. Ni lahko, sploh, če imaš predočmi kakšne zoprne izkušnje soborcev. Ponavadi si ravno ta zoprne stvari zapomnimo, tistih pozitivnih izkušenj pa smo sicer zelo veseli, nas tisti trenutek pomirijo in nabijejo z optimizmom, ampak takoj naslednji trenutek pa že razmišljamo, kako je Francl težko prenašal, kako se je Francl slabo počutil.

Ampak lej, TOm, ne jemlji to tako, kot, da greš v arest, kjer boš odtrgan od tvojih sončkov in sončnice. Glej raje tako, da boš sicer res brez njih, ampak boš potem lahko toliko več z njimi in oni bodo s teboj odraščali. Tvojo sončnico boš pa tako videl. Sicer z masko na ustih, ampak nima veze. 🙂

V TEMU TRENUTKU JE NAJVAŽNEJŠE, DA SE POZDRAVIŠ!!

A kaj početi v bolnici, ko bo dolgčas? Khmmm, a za Sodoku si že slišal? Baje je prav super in kar vleče. Seveda ne pozabi na povezavo z netom. Saj veš, da smo vsak dan gor in lahko malo klepetamo. Tudi o vsakdanjih zadevah ali pa strahovih.
Aja, pa svetujem ti, da začneš pisati dnevnik. Prvič zato, da boš videl in spremljal počtuje in tudi zato, če se boš kdaj odločil pisati spomine. Meni je žal, da nism več utrinkov z zdravljenja in občutkov zapisala. To pa zato, ker zdaj ugotavljam, da se ta hudih stvari sploh ne spomnim več, ostali so le lepi spomini. Pa bi bilo kdaj prav zanimivo prebrati, kaj vse sem dala čez. 🙂

Skratka, Tom, bodi pogumen zase, za tvoje in računaj na mojo podporo. Te bom priporočila še mojemu angelčku varuhu. Je ful uspešen, dobro dela! 🙂

Čim prej se kaj javi.

Aja, naj te ne bo strah obsevanj, ker so na Onkotu, kjer so obsevanja ful fejst radioterapevti. Če ti kaj ne bo štimalo, jim nujno pojamri in z veseljem ti bodo ustregli, če bo le v njihovi moči.

Drži se!

Tom,

ko se sama spominjam moje izolacije – en mesec v sobi 20, obiskoval me je samo moj mož, ki pa je prišel čisto vsak dan ob dvanajstih, za eno uro. Tista ura je seveda vsakič minila kot bi pihnil, ampak veš, ves preostali čas mi ni bilo nič dolgčas. Čeprav sem imela TV sprejemnik, računalnika pa sploh ne, sem TV gledala samo zvečer, včasih pa celo zvečer nisem imela časa gledati, haha. Bi se človek vprašal, kako je to sploh mogoče, a ne ? Veš, jaz sem na presaditev gledala kot na eno svojo veliko življenjsko nalogo, ki jo moram opraviti, da izženem bolezen. Vse sem podredila temu. Zjutraj sem najprej poklicala Zvoneta, ki je komaj čakal, da se zbudim in mu povem, kako sem prestala noč. Potem zajtrk, ki sem ga vzela kot nalogo, včasih zelo zelo naporno nalogo. Pa vse te jutranje procedure, jemanje krvi, meritve tlaka, teže, pa zdravila, potem vizita, pa potem sem si skrbno zapisala vse, kar mi je doktor povedal na viziti ali pa njegove odgovore, če sem ga kaj vprašala. Potem sem na rahlo telovadila, če sem mogla, ali pa sem si vsaj razgibala sklepe. Pa vmes telefone. ni, kar naprej sem klepetala, razen tistih nekaj dni, ko sem imela preveč bolečo ustno sluznico. Takrat sem pa veliko časa porabila za to, da sem si z žlico pasirala sadje in po pol ure jedla po eno spasirano banano. Sem si rekla, ja, je naporno jesti, ampak moram. In sem. Sem računala, da mi bo ustna sluznica dolgo nagajala, pa me je hvala bogu samo par dni res močno bolela. Sem si spet rekla, no ja, če hujšega ne bo, tole bo že minilo. In je res, celo zelo hitro. Tako je vsak dan kar hitro prišlo poldne, ko je prišel Zvone, pa prinesli so kosilo, in Zvone me je vzpodbujal pri jedi. To vzpodbudo sem res rabila. Popoldne je bilo ponavadi bolj dolgo. Sem pa spet klepetala po telefonu, pa hodila s ‘kužkom’ po sobi kakšne pol ure, pa urejala sem stare albume s slikami, pa risala sem. Brati nisem upala skoraj nič, ker sem slišala od ‘veteranov’, da si z branjem med kemoterapijo lahko pokvariš vid. Potem pa večerja, pa televizija – poročila. Ob devetih pa vsak večer telefonski pogovor z mojo devetletno Lino. Potem pa kak film in klik – lahko noč. Aja, pa obiski medicinskih sester podnevi in včasih tudi ponoči – meritve, zdravila,.. Pa obiski čistilke, ki je dvakrat dnevno počistila po sobi – z njo sem se veliko pogovarjala, saj je dvakrat dnevno pomila in pobrisala vso sobo, kar je trajalo kar nekaj časa; sestre pa so bolj hitro opravile in za klepet niso imele časa.

Tiste dni, ko sem se pa slabo počutila ali imela visoko vročino, sem pa ležala in počivala in tudi to sem vzela kot nekakšno nalogo na tej svoji poti. Sem si rekla, da moram štediti moči in počivati, da bo telo čim lažje delalo in se borilo proti težavam.

Mogoče misliš, da olepšujem, ko ti tole pišem, ampak res sem takole prestajala presaditev. Večino dni je bilo tako. Bila sem pripravljena, da ne bo prijetno, da bo to borba, ampak da bo to moja rešitev. Fizične slabosti in bolečine niso bile hude, morda tudi zato ne, ker sem jih pričakovala. Psiha me pa je enkrat zdelala, preden so mi dali ta močno kemoterapijo; pa sem telefonarila vsem tistim, ki bi mi lahko kaj pomagali. In so mi. Največ mi je Igor, pa saj to sem ti že razlagala. Pa je panika minila.

Tako da, Tom, kar ti jaz znam svetovati, je to, da jemlji presaditev kot eno naporno, toda zelo zelo koristno nalogo oziroma delo. Kot cilj, za katerega je vredno veliko potrpeti.

Drži se,