Torej, kako ste kaj sotrpinke?

Res, čas celi rane.
Po dveh mesecih, ko sem izgubila sinka se še vedno vračam na forum. Bolečina je znosnejša, solzne oči ob kakšni misli, globok dih in gremo dalje.

Upam da ne “pride kaj za mano”. Na trenutke se mi zdi da sem kar nekam hitro prišla k sebi. Če pa še enkrat pomislim… nisem čisto “pri sebi.” No ja, saj veste, vsaka minuta je lahko drugačna.

Pokonci me drži misel da sem zdrava, in da imam vse možnosti da zanosim, in donosim zdravega otroka. (čeprav je vse to res, najbrž ne bom verjela, dokler ga ne držim v naročju). Res se veselim naslednje nosečnosti. Upam da jo bom tudi dejansko dobro prenašala.

Pa ve, kako ste?