Vsak je nekako drugačen od drugih, razlike se pokažejo v dojemanju sebe glede na okolico.
Kadar je nekdo trdno prepričan, da je celo superioren, da so vsi ostali zgolj čreda, ki deluje po črednem nagonu, bi lahko lahko rekli, da je na meji narcisoidnosti, če ni že čez.
Takim je potem resnično težko najt “sorodno dušo”, ki bi jim konstantno zagotavljala njihov občutek superiornosti, ki ga potrebujejo.
Tu imamo dva različna pojma. Na eni strani je inteligentnost, ki ji ne gre osporavati, na drugi je pa vzgojenost/vzgoja iz katere izhaja samopodoba. Tu bi se pa dalo povedati marsikaj kaj je bilo oz ni bilo storjenega, da je danes tako kot je.

Vsak je nekako drugačen od drugih, razlike se pokažejo v dojemanju sebe glede na okolico.
Kadar je nekdo trdno prepričan, da je celo superioren, da so vsi ostali zgolj čreda, ki deluje po črednem nagonu, bi lahko lahko rekli, da je na meji narcisoidnosti, če ni že čez.
Takim je potem resnično težko najt “sorodno dušo”, ki bi jim konstantno zagotavljala njihov občutek superiornosti, ki ga potrebujejo.
[/quote]
Lahko bi tudi tako rekli, sem jaz tudi že na to pomislila.
Ali pa preprosto v nezavednem svetu sploh ne želi imeti zveze in zato privlači prijetne simpatične moške, ki si jih sploh ne želi, čeprav trdi, da hoče zvezo. Tako da že ti moški kažejo, da ima globjo zadevo za poiskat v sebi. Saj je zunanji svet le odraz notranjega.

Vsak je nekako drugačen od drugih, razlike se pokažejo v dojemanju sebe glede na okolico.
Kadar je nekdo trdno prepričan, da je celo superioren, da so vsi ostali zgolj čreda, ki deluje po črednem nagonu, bi lahko lahko rekli, da je na meji narcisoidnosti, če ni že čez.
Takim je potem resnično težko najt “sorodno dušo”, ki bi jim konstantno zagotavljala njihov občutek superiornosti, ki ga potrebujejo.
[/quote]
Lahko bi tudi tako rekli, sem jaz tudi že na to pomislila.
Ali pa preprosto v nezavednem svetu sploh ne želi imeti zveze in zato privlači prijetne simpatične moške, ki si jih sploh ne želi, čeprav trdi, da hoče zvezo. Tako da že ti moški kažejo, da ima globjo zadevo za poiskat v sebi. Saj je zunanji svet le odraz notranjega.[/quote]

Aha, sedaj sem superiorna in narcisoidna, ker si ne želim istega kar si želi večina in ne sledim tropu? No, saj vem, da smo tisti nestandardni, vedno označeni z nekimi opazkami. V resnici le ostalim gremo v nos, ker bi tudi vi želeli kdaj biti izven povprečja, a si ne upate.
Zase samo vem, da je to kar sem zapisala, zgolj odraz tega, da imam jasno izraženo, kaj si želim in česa ne, to pa je tudi vse.

Takole- kje sem zapisala, da privlačim prijetne simpatične moške?
Meni moški, ki so vsiljivi in vidim, da bi me imeli samo zato, da bi zgolj eno žensko imeli, ker je že čas za to, še nikoli niso bili prijetni in simpatični.

Si mi pa celo ti zgoraj zapisala točno te besede: “Ne sili se , saj veš- če iščeš, ne najdeš.. drugi čutijo tvojo nujo in bežijo stran.Ali pa privabiš drugega, ki ima isto nujo. A čez leta vidiš, da je bila le nuja in ne ljubezen.. “

Če bi jaz tako reagirala, kot tile moški, o katerih pišem, potem imam nujo in moške odbijam. Ko pa sem zapisala, da so oni takšni, so pa po tvoje prijetni in simpatični. Nisi pomislila, da tudi mene to odbija ali se v enem in drugem zapisu od tebe le kaže dvolično vrednotenje iste stvari?

V kolikor imaš one druge v mislih, kjer sem zapisala, da so “fizično super, karakter je imel tudi super, inteligence ni nikjer primanjkovalo”, pa to še zdaleč nič ne pove o prijetnosti in simpatičnosti. Če bi bil človek s prej omenjenimi lastnostmi tudi prijeten in simpatičen, potem skoraj zagotovo ne bi bila več samska.

Oh, princeska na zrnu graha so se užalili….. 🙂

Glede na to da se ti poraja ista želja, ki se je nikakor ne moreš rešit, kot vsem v tropu, nemara sploh nisi izven tropa?
Še sploh, ker si domišljaš, da greš s tem komu v nos, še več!, da ti nekdo nameni opazke zato, ker ti želi bit podoben pa menda ne more, mu ni dosegljivo…..

Glej, če ti pristopaš do ljudi z nekim vzvišenim odnosom do njih in jih ocenjuješ iz svojih “višav”, ter ugotavljaš, da ti ni nihče dovolj dober, da te nihče ne očara… ja saj je logično, da ni nikogar dovolj dobrega, ker so oni res tako nizko ali ker ti letiš previsoko?
Ti drugim (nehote?) postaviš take pogoje, ki jih ne morejo doseč z namenom, da ohraniš svoj občutek superjornosti, bolje rečeno večverdnosti. Jasno je, da ne obstaja oseba, ki bi ti dlje časa, bila sposobna ohranjat ta tvoj občutek. Enostavno je ni.
Ni težava v tem, da ni moških, ki bi ti bili zanimivi, težava je v tem, da si ti napačno razlagaš kaj je ljubezen. To pa je posledica odnosov v tvoji primarni družini skozi tvoje odraščanje. Pa ne krivim tvoje družine, oni so naredili najbolje kar so vedeli in znali.

Nič ni narobe s tem, da imaš jasno izraženo, kaj si želiš in česa ne, napačna je osnova iz katere se te jasno izražene želje porajajo. In dokler boš ohranjala to osnovo takšno, toliko časa ne bo nikogar kompatibilnega zate. Občutek lastne večvrednosti, ki ga otrok ne preraste, je “kriv”, da človek ne more v zadostni meri razvit empatije in sočutja, ki pa sta pogoj za osrečujoče sobivanje z drugimi ljudmi.

Se mi ne poraja ista želja, kajti njihova je čimprej kar eno dobit, jo oplodit in poročit, da bodo kvazi normalni in jim okolica ne bo več morila.

Sem mislila, da sem že dovolj jasno napisala, da me obupanci ne zanimajo. Ne vem, zakaj mi vsiljuješ svojo idejo, da naj bi me takšni ljudje očarali, če me preprosto ne? Tole nima nič skupnega z vzvišenim odnosom, ampak s tem, da me ne zanimajo, ker me takšen človek nikoli ne bo videl, kot osebo, ampak samo kot objekt za izpolnitev svojih ciljev.

Le kje sem zapisala, da imam občutek superiornosti, ki bi ga moral kdorkoli ohranjat? Zdaj ne vem, a ti slabo bereš, ali se samo delaš, kot da ne prebereš, kaj sem napisala.
Če pa že pišeš o pogojih ti lahko povem, da tudi sama ne ustrezam njihovim pogojem po čimprejšnji zvezi, zavezi in družini.

Ja, moja primarna družina je v bistvu glavni krivec, da imam problem s tem, ker ne mislim imeti kar nekoga, za katerega vem, da mi ne ustreza. Moja starša sta skoraj edini osebi, ki ju poznam, da sta skupaj iz čiste ljubezni in ne preračunljivosti ali kakšnih drugih vzgibov.
Prav zaradi tega, ker vem (sem videla in doživela) kako lepa je lahko ljubezen med 2, ki se res ujemata, ne mislim nikakor spustiti kriterijev in biti skupaj kar z nekom samo zato, da bom rekla: juhu, v zvezi sem!

In zato, ker imam iz družine takšno sliko, tudi sama takoj zaznam moškega, ki ni iskren, ki se spreneveda, ki govori nekaj samo zato, da bi me pridobil, a v resnici misli drugo, ali ima potencial, da bi bil nasilen.
Zdaj bom po tvoje spet izpadla superiorna, ampak pred leti, ko mi je prijateljica pokazala sliko svojega novega fanta, sem takoj zaznala na njegovem obrazu, da je nasilnež. Ampak seveda se takrat to še ni izrazilo, saj sta bila še sveža in se je še trudil okoli nje. 3 leta kasneje jo zmerja, boksa, klofuta, poriva v steno, na tla, itd.:(
To tudi ni osamljen primer, ko sem videla “nekaj več” v ljudeh kar se je čez čas izkazalo za resnično. Ampak ne vem, ali bi morala potem ta svoj čut, ki mi pove v nekaj sekundah tako pomembne informacije o ljudeh, zatreti? Samo zato, da ne bom kvazi vzvišena, če pač o človeku hitro začutim stvari.

Osnovo, ki jo imam glede ljubezni, bom ohranjala še naprej, pa če najdem sebi primernega partnerja ali ne. Nekaj pod kriterije se ne mislim spuščat in biti z moškim, kjer čutim, da ni ok, pa potem biti nesrečna v zvezi. Potem sem dosti raje samska za vedno.

Svoja stališča in prepričanja moraš ponotranjiti in jih vzljubiti, ker trenutno te jezijo in ovirajo. Jezna si na druge, pa niso nič krivi – ljudje so taki, kot so, in večina jih je vseeno okej. Samo da niso primerni partnerji zate.
Si v vicah – veš, da imaš primerna stališča in v redu razmišljanje, hkrati pa te boli, ker te ravno to ovira pri tako imenovani partnerski sreči.
Še enkrat ti bom napisala (upam, da vsaj prebereš, če že komentiraš ne) – ti ne smeš energije preusmerjati drugam, temveč se moraš poglobiti ravno v vprašanje, ki je tako pomembno. Razmišljaj o tem, kaj te pravzaprav moti pri vsem skupaj.

Pa še to: mogoče ne bi škodilo, če bi na ljudi vseeno gledala malo bolj dobrohotno. Kot rečeno, če niso primerni partnerji zate, to še ne pomeni, da niso v redu osebe. Ne velja seveda za potencialne nasilneže, tudi mene zelo hitro kaj zmoti in odvrne (npr. v družbi je nekdo povedal, da se je zaletel, ker se je izognil psu na cesti, in je potem najprej šel preverit, ali je s psom vse okej – šele nato škodo na avtu. In je nekdo drug rekel, da on bi pa še nalašč stopil na gas – to je zame konec debate in tak človek zame ne obstaja več, primitivc eden. Enako ljudje, ki postanejo neprijetni, ko so pijani – ni opravičila).

Moja stališča so meni popolnoma ok in jih sprejemam.

Nisem jezna na druge, ker imajo drugačna stališča od mojih. Edino kar me občasno jezi, je to, če mi pride en takšen težit. Nedolgo nazaj mi je en moški, ki sem ga spoznala, potem najedal v smislu, da so moja stališča napačna. Medtem, ko sama njemu sploh nisem nič rekla glede njegovih stališč. Ima drugačna, kot jaz in to ne pomeni, da je slaba oseba. Samo sebi primerno žensko naj si najde, on pa je želel mene skoraj izsiliti, da bi bila skupaj samo zato, ker je osamljen. Sorry, ampak tako to pri meni ne gre.

To, da so tvoja stališča okej, sem tudi jaz napisala.
Ravno zato, ker jih gledaš skozi tuje oči in te takšni tipi lahko sprovocirajo – meni se zdi normalno, da zavrneš tipa, ki ti pač ni – pomeni, da moraš še malo razčistiti sama pri sebi, pa ne tako, da se boš zamotila z drugimi opravili.
Meni se recimo takšne izjave zdijo samo smešne, nisem pa ogorčena nad njimi, češ, pri MENI to ne gre skozi. Mislim, da pri večini ne gre skozi in je tvoja reakcija malček pretirana (če parafraziram, kaj pustiš, da te vsak bumbar, ki ima pet minut časa, vrže iz tira).
Mogoče ti pa res še malo preveč ego ven buta. In to ni mišljeno kot žalitev, ampak kot iztočnica, da začneš razmišljati o sebi, ne samo oziroma pretežno o drugih. Drugih ne boš spremenila, niti nimaš te pravice, zato se osredotoči na svoje odzivanje na svet okrog sebe.

Aha, po tem zapisu sem to sklepala ja- da so fizično super, karakterno super, inteligence ni primanjkovalo.. ja, po tem sem sklepala. Priznam, hkrati izspustila dejstvo, da se z njimi nisi ujela in si čutila njihovo nujo. Sori! Ampak lej- take privlačiš, ker sama nezavedno daješ ven nujo. To priznavaš s tem, ko praviš, da veliko premišljuješ o tem, kako bi imela zvezo.Tako, da si ne nasprotujem s tem, kar sem napisala še bolj zgoraj, da se ne sili.
Sicer pa lej.. tudi sama nisem nobena ovčka, sem samska in se s tem ne obremenjujem. Tudi sama imam jasno izraženo, kaj si želim. Imam veliko ljubezni, ki jo pač delim z ljudmi, ki so v mojem življenju. Pač samo moškemu ne. Počnem stvari, ki me veselijo in živim. Ne premišljujem o tem, kako bi rada imela moškega. Čeprav si želim imeti ljubezensko zvezo. A je nimam. In s tem dejstvom čisto dobro shajam. Preprosto ne izgubljam dragocene energije z mislimi o tem. In ne privlačim nikogar k sebi, ki bi imel neko nujo ustvariti družino( kot si nekje omenila), ker sama otroka z nikomur več ne bom imela :).

Aha, po tem zapisu sem to sklepala ja- da so fizično super, karakterno super, inteligence ni primanjkovalo.. ja, po tem sem sklepala. Priznam, hkrati izspustila dejstvo, da se z njimi nisi ujela in si čutila njihovo nujo. Sori! Ampak lej- take privlačiš, ker sama nezavedno daješ ven nujo. To priznavaš s tem, ko praviš, da veliko premišljuješ o tem, kako bi imela zvezo.Tako, da si ne nasprotujem s tem, kar sem napisala še bolj zgoraj, da se ne sili.
Sicer pa lej.. tudi sama nisem nobena ovčka, sem samska in se s tem ne obremenjujem. Tudi sama imam jasno izraženo, kaj si želim. Imam veliko ljubezni, ki jo pač delim z ljudmi, ki so v mojem življenju. Pač samo moškemu ne. Počnem stvari, ki me veselijo in živim. Ne premišljujem o tem, kako bi rada imela moškega. Čeprav si želim imeti ljubezensko zvezo. A je nimam. In s tem dejstvom čisto dobro shajam. Preprosto ne izgubljam dragocene energije z mislimi o tem. In ne privlačim nikogar k sebi, ki bi imel neko nujo ustvariti družino( kot si nekje omenila), ker sama otroka z nikomur več ne bom imela :).[/quote]

Saj ravno v tem je verjetno keč.
Mogoče mora realna samo počakati še par let, pa bo tudi ona mirnejša v sebi. Zdaj je ravno v starosti največje panike, ki se tudi druži s paniki – po 40. letu se pa ljudje umirijo 🙂

Aha, po tem zapisu sem to sklepala ja- da so fizično super, karakterno super, inteligence ni primanjkovalo.. ja, po tem sem sklepala. Priznam, hkrati izspustila dejstvo, da se z njimi nisi ujela in si čutila njihovo nujo. Sori! Ampak lej- take privlačiš, ker sama nezavedno daješ ven nujo. To priznavaš s tem, ko praviš, da veliko premišljuješ o tem, kako bi imela zvezo.Tako, da si ne nasprotujem s tem, kar sem napisala še bolj zgoraj, da se ne sili.
Sicer pa lej.. tudi sama nisem nobena ovčka, sem samska in se s tem ne obremenjujem. Tudi sama imam jasno izraženo, kaj si želim. Imam veliko ljubezni, ki jo pač delim z ljudmi, ki so v mojem življenju. Pač samo moškemu ne. Počnem stvari, ki me veselijo in živim. Ne premišljujem o tem, kako bi rada imela moškega. Čeprav si želim imeti ljubezensko zvezo. A je nimam. In s tem dejstvom čisto dobro shajam. Preprosto ne izgubljam dragocene energije z mislimi o tem. In ne privlačim nikogar k sebi, ki bi imel neko nujo ustvariti družino( kot si nekje omenila), ker sama otroka z nikomur več ne bom imela :).[/quote]

Saj ravno v tem je verjetno keč.
Mogoče mora realna samo počakati še par let, pa bo tudi ona mirnejša v sebi. Zdaj je ravno v starosti največje panike, ki se tudi druži s paniki – po 40. letu se pa ljudje umirijo :)[/quote]
Ja, tako ja. 30tka so tista leta, ko nezavedno tako moški kot ženske premišljujejo o teh družinskih stvareh. Pa čeprav si zavestno še ne želi otroka na suho, dopušča pa možnost, da se želja porodi ob pravem partnerju. Pri skoraj 40 pa je vse skupaj čisto drugače. Bolj mirno :).

Se mi ne poraja ista želja, kajti njihova je čimprej kar eno dobit, jo oplodit in poročit, da bodo kvazi normalni in jim okolica ne bo več morila.[/quote]
Želja je ista, razlogi zakaj in kako jo uresničit pa so recimo, drugačni.

Nekatere stvari se dajo prebrat tudi med vrsticami…. 😉

Sem napisal, da ne gre za krivdo kogarkoli, primarna družina je lahko samo razlog, da si takšna kot si in v tem razlogu se skriva tisto zaradi česat ti ne uspe, kljub množici njih, najt/videt tistega po čemer hrepeniš.
To, da si ti opazovala kako nekdo neguje svoj vrt še ne pomeni, da znaš sama vrtnarit! Ti dobro veš kako naj vrt izgleda, očitno pa ne veš kako se vzgaja posamezne cvetove, ki krasijo tak vrt.
In če bi bilo res to, kako dobro popotnico si dobila od svojih staršev, kako so ti dali vse tisto…bla,bla,bla, sedaj ne bo premišljevala o tem, da bi ostala sama s hrepenenjem, ki ga ne moreš utišat.

Se mi ne poraja ista želja, kajti njihova je čimprej kar eno dobit, jo oplodit in poročit, da bodo kvazi normalni in jim okolica ne bo več morila.[/quote]
Glej, če imaš res tak občutek, je to spet posledica tvoje superiornosti (ki to sploh ni), s čemer se prepričuješ, da vsi ostali imajo kvazi zveze in partnerje, samo ti si pa želiš nekoga posebnega. Torej ti si boljša od vseh ostalih.To ni realnost in nisi boljša. Realnost je drugačna in sicer, res je, da jih veliko ima nekoga, samo zato, da nekoga ima, res pa je tudi, da mnogi imajo take partnerje, kot si jih želijo in so z njimi srečni. Se lahko tudi sam prištejem, k slednjim. Ko boš to dojela, boš korak bližje k uresničitvi tvojih želja.

Take izkušnje definitivno vplivajo na to, kako gledaš na moške in svet okrog sebe. Vendar pa sam menim, da si mnogokrat tudi koga napačno ocenila, pa k temu nisi polagala tako velike pozornosti, kot primerom, ko si koga pravilno ocenila.
Če pa vsakega tako točno oceniš samo po obrazu, potem pa nimam rečt kaj drugega kot, res si superiorna in prava srečnica, saj ti ni treba skozi težavne izkušnje z moškimi in ljudmi nasploh in boš svojega pravega spoznala že na prvi pogled. :))

To definitivno ni rešitev in mislim, da ti On tega sploh ni sugeriral. Spremeniti boš morda morala le pogled na svet, ki ga vidiš okrog sebe, na to, kako te drugi dojemajo, vidijo v resnici, ter, da je to tudi pomembno, posebej, če si s temi ljudmi želiš nek poseben bližnji odnos, se jim pač moraš približat ali pa ostaneš sama. To pride z bolj kritičnim opazovanjem sebe. Če znaš biti kritična do drugih, se lahko naučiš biti kritična tudi do sebe. Lahko da ti tega malo manjka.
To lahko starši v otroštvu hitro nevede zagrešijo, če otroka večinoma le hvalijo, tudi ko naredi kako neumnost recimo ali pa ga zagovarjajo, namesto da bi ga upravičeno kritizirali. Sam bi predlagal kako čtivo na to temo, nič točno določenega, ampak da si sama kaj poiščeš, saj ni vsako čtivo koristno za vse s podobnimi težavami.

Zlivat čustva in globoke misli na forumu nikoli ni bilo dobro, ker potem se hitro najdejo ljudje, ki ti želijo dopovedat, da je nekaj narobe s teboj, ampak v bistvu imajo sami probleme…

Hm… jaz ko sem začel malce bolje spraševati oz. spoznavati svoja starša, sem se pogostokrat vprašal kako sta lahko pa ta dva sploh skupaj prišla. Ne ker šlo se je za 2 popolnoma drugi kulturi (Azija vs. Evropa) in tudi značajsko, vedenjsko določene stvari niso štimale. Sta mi razložila marsikaj in mi je jasno.
Dokler ti ne boš razumela, da je generacija naših staršev pač bila še zadnja izmed “normalnih” (v precej večjem deležu kot njihova naslednja generacija oz. mi), takrat bo tudi tvoja želja (po nekom) počasi ugasnila ali se pa vsaj pričakovanja znižala in se boš lažje plesirala na druga področja. Ker trenutno se mi zdi, da si preglašena s toliko odzivi/dražljaji, da ne vidiš kam bi usmerila svojo energijo (to je eno).
Vseeno pa malo povprašaj svoja starša kakšni so bili kaj problemi takrat, ko sta onadva hodila in to. Boš mogoče ugotovila, da se le nista takoj ujela kot vtikač in vtičnica. 🙂

Mi smo itak odraz naših staršev, edino vprašanje je (kakšen je) odstotek tega kar so prenesli na nas. Glede na današnje vrednote (če jim sploh lahko tako rečeš), smo mi outsiderji in bomo dokler se ne bomo kao asimilirali (We R the Borg, resistance is futile, ha ha ! :D), bomo odtujeni. To bo z leti samo še večje. Če imaš železno voljo, vredu, pa ga densi wit yourself.

Mogoče boš šla lahko “naprej” šele, ko starši (tvoji) ne bodo več živi (vsaj sklepam da so), ker dokler so… v tebi zbujajo občutke “kako bi bilo, če bi bilo”. Današnji problem je tudi relativiziranje vsega oz. odstavljanje absolutnih granic tega kar je bilo nekoč normalno. V bistvu se gre za izrabo politične korektnosti za doseganje gnusnih idej dejanskih upravljalcev te družbe in uporabljanje različnih tehnik[/url] za obsojanje tistih, ki govorijo resnico/izražajo (upravičeno !) zaskrbljenost. Jaz te razumem, ker sam imam tudi takšna starša (kot verjetno tudi ti), ki sta skupaj (in imela mene ter sestro) iz nekih zdravih vrednot in morale.
Vendar če boš karkoli rekel čez današnjo družbo, ljudi, boš takoj fasal etiketo/predalček. To ti je ta “naming & shaming” metoda. Eh ti si konzervativec, pristaš teorij zarot, domoljub, itn., vendar ko enkrat tudi te prijeme razumeš (zakaj, kako se uporabljajo), te tudi več ne ganejo.

Ne vem, si kaj razumela ?

Nekega instantnega recepta kako boš, pa ne da bi sedaj rekel absolutno pokopala svoje želje, vendar vsaj znižala pričakovanja, ker očitno jih imaš (in velika), a obenem ne ravno sprejela “obupanca”, ni. Če nočeš imeti nekoga ob sebi, pa čeprav ni sanjski princ, prav, ni treba. Čakaj (na sanjskega).

Tudi na mestu in drži.

Marko-vo predhodni komentar (1. odstavek) pa ima tudi zrno resnice/dober nasvet.

Trik znižanja pričakovanj NI NAMENJEN, da boš potem (po tvoje) obupanca sprejela, temveč, da se ti bo tako znižala energijska interferenca (ne najdem drugega izraza, žal) in boš lažje videla KAM in KAKO se lahko drugam plesiraš, na katera področja. Got it ?
To ti je tako, ko neko reč daš na mizo, nekaj brkljaš nekje drugje, potem pa hočeš nazaj to reč uporabiti, pa je nikakor ne najdeš. Pa potem bemtiš (pri sebi in naglas) kam si jo vtaknil… po nekaj 10 min pač obupaš in greš malo “hladilnik praznit”. Šele po enem sadnem jogurtu se ti pa zabliska v glavi kam si reč vtaknil. 😀
Nekako tako, hi hi.

Čisto tako… a si katerega izmed teh “obupancev” povprašala zakaj bi se ravno sedaj ustalil, zakaj ne prej ?

Obstaja kdo, ki nima problemov?
Največji problem imajo tisti, ki v prestavitvi drugačnega pogleda, za katerega so sami prosili, vidijo obtožbe in se počutijo kot, da je nekaj narobe z njimi namesto, da bi vzeli zadevo dobronamerno.

Obsojat 30+ letnike, ki ne želijo več izgubljat časa in jasno povedo, da si želijo kmalu ustvarit družino/imet otroke… ne vem, a ni to normalno za toliko stare ljudi?

Ker je še kako pomembno, na kakšen način so drugi pogledi podani.

Da imajo to željo, je eno. Drugo pa je, da mnogi to hočejo doseči na silo, zaploditi prvo ki pride mimo. Nič ni bolj odbijajočega kot tip, ki se mu mudi in hoče nekaj na silo. Zato se “padli na realna tla” taki tipi upirajo. Z željo po ustalitvi, partnerstvu in družini ni nič narobe, dokler posameznik s tem ni obremenjen. Treba je živeti in pustiti, naj se ta želja uresniči brez forsiranja.

Ja, kako pa ves in kako avtorica ve, da je za vsakega tipa, ki ga je spoznala, ona bila njihova prva, ki je sla mimo njega? Mislim, kje se potem to ona potika, da so tam sami taki tipi, hodi k njim na dom? Pretiravat pa znate eni.