Za nekoga je lahko, za vecino pa morda res ne. Zdaj ce ne isce ravno skupine moskih, ampak samo enega ta pravega…

Dvomim da je to zato. Saj lahko tam izmenjas privat kontakte.

Prav nobenega vpogleda in nadzora nimam nad zasebnimi sporočili.

V sam forum razen s svojimi prispevki posegam minimalno. Edino, kar brišemo so očitne zlorabe foruma za direktno oz. prikrito oglaševanje, ter vsebine, ki ne spadajo na forum (npr. zasebni stiki …).

Zakaj osebni napad?
Meni se takšna delitev ljudi pač zdi primitivna. Kam te je takšno razmišljanje pripeljalo, pa sam vidiš …
Prav je, da odkrito poveš, kako razmišljaš in če se ti zdi kdo drugorazreden ali celo še slabši, da ljudje ne izgubljajo časa s tabo.

Primeri:

– pred 3. leti sem navezal stik s takrat 29-letnico, ki mi je povedala da še ni imela fanta in da bi se kar preselil k njej. Kmalu sva se dogovorila za srečanje in po nekje dveh tednih pridem na dogovorjen kraj. Med čakanjem dobim sms, da me čaka na železniškem postajališču. Grem tja, toda tam nikogar njenih let. Kličem – nič. Pošljem sms – nič. Kakšno uro pozneje dobim sms da ni mogla priti, ker je morala na pogreb. Zvečer pa mi spet preko sms-a zateži, da me je čakala, toda me po njenem ni bilo

– na FB imam žensko staro nekje 37 let, ki se nenehno pritožuje da ne najde partnerja. A že po njenih objavah postane človeku jasno, zakaj je tako; objave so na nivoju 13-letnice. V komentarjih ji kar realno napišejo zakaj, kaj in kako, toda se je ne prime. Mislim tudi, da je na raznih antipsihotikih, če se ne motim je redna obiskovalka Ozare

– 28-letnica, še nikoli v zvezi. Fanta išče že vsaj od leta 2012, toda neuspešno. Ta mora za vsako ceno biti pobožen ter si želi kar 4 otroke (očitno se ne zaveda, kakšna odgovornost je starševstvo, poleg tega je očitno pri vernih št. otrok statusni simbol). Hm, kar 4 otroke… daj ženska, za začetek stopi na realna tla, najdi fanta in nehaj fantazirat. Obenem se mi to zdi nazoren primer, kakšno škodo lahko povzroči določen način vzgoje

– 30-letnica, ki še ni doživela niti prvega poljuba. Asocialna, socialna fobija, na antipsihotikih, povsem brez družbe, vizualno neprivlačna

…in še primerov bi lahko naštel. Se vam zdi, da so to prvorazredne ženske?

Pa da ne bo izpadlo kot da omenjam zgolj ženske, še nekaj moških primerov:

– 30-letnik, še nikoli bil s kakšnim dekletom, vsi znaki kažejo na fobijo pred ženskami

– še en 30-letnik, ki dekle išče že vsaj od konca leta 2014, toda neuspešno. Prvi poljub doživel pri 22., pa še to ker ga je neka takrat 16-letnica prva poljubila. Sam pravi da je bil pozen, ker je bil neizkušen in zadržan. V zadnjih dveh mesecih je bil na štirih zmenkih, toda vsi neuspešni. Pri zadnji je izvisel, ker je preveč cincal (ni storil odločilnega koraka), torej je na istem kot pred 8. leti, ni osebnostno nič zrasel

– 36-letnik iz MB, ki je za izgubo nedolžnosti moral plačati prodajalki seksa. Nezaposlen, na socialni pomoči, še nikoli v zvezi. Sicer se vsake toliko udeležuje dogodkov, ki jih organizirajo za osebe s raznoraznimi težavami, toda čisto nobenega napredka, prav tako on sam nič ne ukrene, da bi se mu izboljšala kakovost življenja

Vse našteto niso lastnosti prvorazrednih ljudi, se vam ne zdi?

žarna, zanimivo da se ob mojih in adlerjevih zapisih počutiš napadena. Morda se ti taka delitev ljudi zdi primitivna, toda je še kako resnična. Bolje rečeno ker so nas učili, da smo si vsi enaki se zdi, da gre za primitivno delitev. Gre samo za to, da si nalijemo čistega vina in pogledamo resnici v oči. Tega pa ne zmore vsak.

Zanimivo je, da mi žarnin odziv ne deluje kot obramba:

Nismo si vsi enaki. Predvsem po razmišljanju. Če prisegamo na “delitev po razredih” oz. je za nas resnična, se je prvenstveno za vprašati, v katero naj bi sodil sam in zakaj. Takoj za tem, kakšno energijo oddajam oz. kako pristopim k spoznavanju, da naletim na ljudi, ki so v “rangu pod našim”. Če se čutim kot višja elita, je še bolj ključno, kakšni so razlogi, da se z “nedoraslimi” ne neham obremenjevati.

Pogledati resnici v oči je treba predvsem takrat, ko naletimo na ljudi, s katerimi ne bi mogli živeti. Za vse je bolje, če se poti razidejo.

Primeri:

– pred 3. leti sem navezal stik s takrat 29-letnico, ki mi je povedala da še ni imela fanta in da bi se kar preselil k njej. Kmalu sva se dogovorila za srečanje in po nekje dveh tednih pridem na dogovorjen kraj. Med čakanjem dobim sms, da me čaka na železniškem postajališču. Grem tja, toda tam nikogar njenih let. Kličem – nič. Pošljem sms – nič. Kakšno uro pozneje dobim sms da ni mogla priti, ker je morala na pogreb. Zvečer pa mi spet preko sms-a zateži, da me je čakala, toda me po njenem ni bilo

– na FB imam žensko staro nekje 37 let, ki se nenehno pritožuje da ne najde partnerja. A že po njenih objavah postane človeku jasno, zakaj je tako; objave so na nivoju 13-letnice. V komentarjih ji kar realno napišejo zakaj, kaj in kako, toda se je ne prime. Mislim tudi, da je na raznih antipsihotikih, če se ne motim je redna obiskovalka Ozare

– 28-letnica, še nikoli v zvezi. Fanta išče že vsaj od leta 2012, toda neuspešno. Ta mora za vsako ceno biti pobožen ter si želi kar 4 otroke (očitno se ne zaveda, kakšna odgovornost je starševstvo, poleg tega je očitno pri vernih št. otrok statusni simbol). Hm, kar 4 otroke… daj ženska, za začetek stopi na realna tla, najdi fanta in nehaj fantazirat. Obenem se mi to zdi nazoren primer, kakšno škodo lahko povzroči določen način vzgoje

– 30-letnica, ki še ni doživela niti prvega poljuba. Asocialna, socialna fobija, na antipsihotikih, povsem brez družbe, vizualno neprivlačna

…in še primerov bi lahko naštel. Se vam zdi, da so to prvorazredne ženske?

Pa da ne bo izpadlo kot da omenjam zgolj ženske, še nekaj moških primerov:

– 30-letnik, še nikoli bil s kakšnim dekletom, vsi znaki kažejo na fobijo pred ženskami

– še en 30-letnik, ki dekle išče že vsaj od konca leta 2014, toda neuspešno. Prvi poljub doživel pri 22., pa še to ker ga je neka takrat 16-letnica prva poljubila. Sam pravi da je bil pozen, ker je bil neizkušen in zadržan. V zadnjih dveh mesecih je bil na štirih zmenkih, toda vsi neuspešni. Pri zadnji je izvisel, ker je preveč cincal (ni storil odločilnega koraka), torej je na istem kot pred 8. leti, ni osebnostno nič zrasel

– 36-letnik iz MB, ki je za izgubo nedolžnosti moral plačati prodajalki seksa. Nezaposlen, na socialni pomoči, še nikoli v zvezi. Sicer se vsake toliko udeležuje dogodkov, ki jih organizirajo za osebe s raznoraznimi težavami, toda čisto nobenega napredka, prav tako on sam nič ne ukrene, da bi se mu izboljšala kakovost življenja

Vse našteto niso lastnosti prvorazrednih ljudi, se vam ne zdi?

žarna, zanimivo da se ob mojih in adlerjevih zapisih počutiš napadena. Morda se ti taka delitev ljudi zdi primitivna, toda je še kako resnična. Bolje rečeno ker so nas učili, da smo si vsi enaki se zdi, da gre za primitivno delitev. Gre samo za to, da si nalijemo čistega vina in pogledamo resnici v oči. Tega pa ne zmore vsak.
[/quote]

Ker jaz osebno ljudi ne delim tako kot ti, ti seveda ne morem pritrditi, da to niso prvorazredni ljudje. Če bi jih že razvrščala, bi me verjetno zanimalo kaj drugega kot to, ali so ali niso imeli zveze in kako se prek FB z neznanci dogovarjajo za randije. Imajo pač svoje težave, tako kot imaš ti svoje, na primer to, da čisto preveč podrobno poznaš čisto preveč ljudi s težavami, zaradi katerih v tvojem svetu pašejo v drugorazredne pripadnike naše vrste. V čem je pravzaprav tvoj interes vohunjenja za ljudmi, ki jih poznam samo prek FB, in ki so po tvojem slabša kategorija od tvoje?
Ali potrebuješ take ljudi za dvigovanje lastnega ega? Se ti zdi, da si potem ti boljši človek, da ne rečem prvorazreden primerek?

Zanimivo je, da mi žarnin odziv ne deluje kot obramba:

Nismo si vsi enaki. Predvsem po razmišljanju. Če prisegamo na “delitev po razredih” oz. je za nas resnična, se je prvenstveno za vprašati, v katero naj bi sodil sam in zakaj. Takoj za tem, kakšno energijo oddajam oz. kako pristopim k spoznavanju, da naletim na ljudi, ki so v “rangu pod našim”. Če se čutim kot višja elita, je še bolj ključno, kakšni so razlogi, da se z “nedoraslimi” ne neham obremenjevati.

Pogledati resnici v oči je treba predvsem takrat, ko naletimo na ljudi, s katerimi ne bi mogli živeti. Za vse je bolje, če se poti razidejo.
[/quote]

No, saj to – če meni kdo ni po godu ali nisva sploh kompatibilna, se poskušam čim manj ubadati z njim, kamoli da bi analizirala vsa njegova dejanja in življenje. Pri čemer jih ne obsojam, ne odrivam jih zato, ker ne bi bili dovolj dobri zame, ampak enostavno nima smisla trošiti časa z nekom, s komer se ne počutiš okej. Pa je lahko seveda po merilih sodelujočih v tej temi, ki ljudi delijo na razrede, A ++.

Počakajmo adlerjev odziv na vajini (ni potrebe po delitvi in žarna) objavi glede na, da že v uvodnem prispevku omenja drugorazrednost. 🙂

Meni se tudi ne zdi, da bi se branila. Kakorkoli, zakaj imaš potrebo deliti ljudi v razrede? A ni bolje rečt, ta mi je všeč, oni mi pa ni. Preprosto. V kateri razred pa potem sebe daješ? Ker, če srečuješ le take nižjerazredne, je mogoče težava ravno v tem, da si sebe dal v previsok razred.

Pozdravljeni

Kot je napisal prvo drugo tretjerazredni je žal resnica,realna tudi sam imam izkušnje z temi ljudmi
ne samo teoretične, včasih me popade kakšna slaba misel ko vidim te ljudi.

Žalostno se mi zdi danes ko je toliko možnosti da bi ti ljudje spremenili kaj na sebi pa ne. Sem se za šalo registriral na enem od spoznavnih portalov, tu je središče tega (drugo in tretje razrednega materiala).Morda če bi vprašal Markota in Žarno so samo zmedeni….

In kaj bi vidva naredila recimo v primeru da je en takšen primerek vaš življenjski partner-ca ali pa še bolje da en takšen zmedenec da se izrazim ne žaljivo postane vaš šef morda ključni poslovni partner pa da je še po vrhu zafrustriranec ki mu je bila podana moč in po tem postane neznosno siten zajedljiv morda še kvazi „zajeban“ ali pa da je takšna „cvetka“ morda policist razredničarka vašemu otroku ki se tako nezavedno izživlja nad njim ki je morda nadpovprečno inteligenten,pa naredi masaker iz njega.
Pa mislim da takih primerov ne primanjkuje v praksi.

Naletiš na te ljudi pa si nisi sam kriv. Samo žalostno pa je to da imaš te potem težave z temi ljudmi namesto oni s tabo.

„Meni se tudi ne zdi, da bi se branila. Kakorkoli, zakaj imaš potrebo deliti ljudi v razrede? A ni bolje rečt, ta mi je všeč, oni mi pa ni. Preprosto. V kateri razred pa potem sebe daješ? Ker, če srečuješ le take nižjerazredne, je mogoče težava ravno v tem, da si sebe dal v previsok razred.“

Meni deluje da si postavil ta post malo provokativno čeprav veš da ima prvo drugo tretjerazredni prav glede svojega razmišljanja, morda pa se ti počutiš dolžen stopiti v bran teh zmedencev, saj je že od nekdaj tako da iste ptice skupaj letijo

Pa da ne bo kdo imel mnenja da ga kam „tlačim“ oziroma dajem v kak razred……

lp Adler

Pa saj to ni res! Drugorazredni in adler, meni se zdi, da sta malo motena. Marko in zarna in ni potrebe po delitvi govorijo o cist drugih receh, ki jih vidva sploh ne dojameta.

Kaj zaboga analizirata ljudi, ki vama niso vsec? Ocitno je vajino naslajanje nad “drugorazrednimi” drzavljani. Pol se pa delata bolj papeska od papeza in se sklicujeta na razkrivanje resnice – to je sele prevziseno, da ne recem se kaj drugega.

Samo fuj.

Sem postavil provokativno, res je. In strinjam se tudi, da iste ptice skupaj letijo. Vprašal sem tudi, v kateri razred postavljaš sebe? V kateri razred bi te postavili drugi?
Kdor si izbere (po tvoje) nizko razrednega partnerja, je tudi sam nizkorazreden. Če spoznavaš le takšne, pomeni, da višjerazrednih ne pritegneš, ne pa da nisi kriv, da spoznavaš le nižjerazredne.
Drugi se te ognejo, ker jim ne ustrezaš.
Kakšne ženske spoznavaš? So v tvojem razredu, so nižje ali so višje? Če niso v tvojem, so te morda tiste iz višjega razreda postavile v nižjega in se te izogibajo v loku. Ti je še vedno všeč tak način delitve, ko te drugi popredalčkajo v nižji razred ali ti je všeč le dokler misliš, da si ti večvreden od njih?

Jaz še vedno pravim, pri iskanju partnerja, mi nekdo ustreza ali pa mi ne. Ne vidim potrebe deliti ljudi v razrede.
Ti pa seveda lahko, če misliš, da ti ustreza.

Sem postavil provokativno, res je. In strinjam se tudi, da iste ptice skupaj letijo. Vprašal sem tudi, v kateri razred postavljaš sebe? V kateri razred bi te postavili drugi?
Kdor si izbere (po tvoje) nizko razrednega partnerja, je tudi sam nizkorazreden. Če spoznavaš le takšne, pomeni, da višjerazrednih ne pritegneš, ne pa da nisi kriv, da spoznavaš le nižjerazredne.
Drugi se te ognejo, ker jim ne ustrezaš.
Kakšne ženske spoznavaš? So v tvojem razredu, so nižje ali so višje? Če niso v tvojem, so te morda tiste iz višjega razreda postavile v nižjega in se te izogibajo v loku. Ti je še vedno všeč tak način delitve, ko te drugi popredalčkajo v nižji razred ali ti je všeč le dokler misliš, da si ti večvreden od njih?

Jaz še vedno pravim, pri iskanju partnerja, mi nekdo ustreza ali pa mi ne. Ne vidim potrebe deliti ljudi v razrede.
Ti pa seveda lahko, če misliš, da ti ustreza.
[/quote]

Pa kaj mu težite s temi razredi. Saj to je on mislil, vsaj zdi se mi tako, subjektivno nase. Kaj je njemu bolj zaželeno in kaj manj. Eh, sam kregal bi se pa s prsti kazal?

Še ena možnost je. Spoznaš eno “drugorazredno”, haha, in se ne sekiraš zaradi njenih dejanj. Ka pa to!? 😉

Če si sam tretjerazreden, je to itak terna. :))

Če si sam tretjerazreden, je to itak terna. :))
[/quote]

ha, ha Marko. Pazi nase. 😉

Ma ja, meni je tudi zanimivo, kako ljudje težimo k predalčkanju drugih glede na lastne vrednostne sodbe in predvidevamo, da o drugih vemo dovolj. Kot sem že rekla, naše pretekle izkušnje v veliki meri določajo nas in naš način reagiranja v določenih situacijah in če ti, Adler, pogosto srečuješ – po tvojih besedah – “drugorazredne” ženske, imajo le-te morda samo bolj bridke izkušnje na tem področju.

Verjamem, da ti je težko razumeti nekoga, ki je v življenju bolj pasiven, stagnira ali ne naredi veliko za svoj uspeh – še posebej ker je tebi uspelo veliko in si daleč prilezel, kot si tudi sam rekel. Če pa vsakega posameznika obravnavamo celostno, lahko tudi začnemo razumevati zakaj je tak, kot je in tam, kjer je.

Morda se ravno zaradi prehitrega obsojanja in deljenja posameznikov v razne razrede sami zapiramo pred drugimi in jim ne damo dovolj priložnosti, krivdo pa valimo na njih.
Pa seveda ne trdim, da to počneš ti Adler in mi je povsem razumljivo, da ti ne odgovarja tip žensk kot si ga opisal, če si sam popolnoma drugačen. Vendar pa to še ne pomeni, da so te ženske “drugorazredne” ali kaj manj vredne.

Zapadel si v skupino, kjer je zelo težko najti partnerja – prestar za mlade nezafrustrirane punce, premlad za tiste, ki si kot vdovci iščejo nove partnerje. Zakaj sta se razšla… – ponavadi razhodi vedno pustijo posledice.
Žal današnji družbeni sistem ne dopušča, da je človek hkrati uspešen na večih področjih življenja (ker se pričakuje ekstremizem), ti si se pač odločil, da boš svoje življenje posvetil poslovnemu svetu. Zakaj nisi o tem že prej razmišljal, ne da si postal dobesedno le gonilo kapitalizma?

Posledice in slabe izkušnje s partnerji puščajo velike zamere pri ženskah. Ogromno jih po razpadu zveze niti nočejo partnerja, predvsem se to kaže proti 30-tim letom. Ženske zelo težko prebolijo te stvari, veliko težje kakor moški, kot kaže imajo moški bistveno tršo kožo.

Samskih žensk je ogromno, pa ne zato, ker ne najdejo izbranca, ampak ker določene enostavno ne želijo zveze, ampak jim svoboda bolj ustreza. Živijo srečno in popolno življenje brez partnerja. Tudi seksa ne pogrešajo, vsakdanji stres in tempo življenja jim zbija voljo, družba in način življenja pa jim daje drugačne cilje. Te ženske imajo bistveno več kolegov kakor njihovi moški kolegi in to jim je dovolj.

Ne drezaj v ženske, ker ne bo prav nič drugače, igraj pasivno vlogo – če bo pobuda iz njihove strani jo izkoristi, sicer pa si zapolni termine z drugimi dejavnostmi in ne premišljuj veliko v tej smeri, ker v nasprotnem boš začel frustrirati in boš ves čas nesrečen.

Zdaj sva že kar motena? Evo, že negativna lastnost s tvoje strani. Mogoče si pa ti tista, ki ne dojame oz. se nočeš potruditi razumeti, kaj skušava povedati. Pravim da če naletiš na nekoga, ki okoli 30. leta in kasneje še nikoli ni bil v zvezi, se vprašaš zakaj. V takem primeru padejo na pamet negativne lastnosti človeka. Hočeš – nočeš je čudno, če nekdo pri teh letih še ni bil z nekom. Toda pazi zdaj, v praksi se je to izkazalo za resnično, nažalost. Nekaj objav nazaj sem pisal o konkretnih ljudeh, ki bodisi še nikoli niso bili zvezi, bodisi so toda zveza ni dolgo trajala, s tem da so le stežka našli partnerico/ja, sedaj so pa samski in jim nikakor ne uspe najti nekoga novega, najbolj zato ker ni več izbire in ker so sami izbirki. Saj je to neka ženska že ugotovila:

Nisi odgovoril na vprasanja: kaj imas od tega, da drugim dajes nalepko 2- in 3-razreden? Imas kaksen poseben fetis, da navezujes stike s “sebi enakimi”, nato pa njihove zgodbe z dokaj podrobnimi informacijami prilepis za zgled falirancev? Ljudje, o katerih pises, najbrz berejo forume in se morebiti v opisu najdejo.

Imas zaradi takih stikov kaj vec srece na socialnem podrocju? Si kaj bolj srecen, ko jih vtaknes v predal z 2- in 3-razrednostjo?

Ne?

Potem nehaj s tem.

Da ne omenjam, da je delitev ljudi na razrede passe in skrajno zaljivo. S tem da si glede na napisano (glede na to, kako se izrazas) verjetno tudi sam med njimi.