Skoraj en mesec je, odkar je umrl. In danes ni nic lazje. Pravzaprav se mi zdi vse tezje. Sprva si se delezen poskusov tolazbe – ali pa te ljudje vsaj pustijo pri miru. Zdaj pricakujejo, da zivis normalno naprej, se hocejo pogovarjati o vsakodnevnih stvareh – ki pa so meni cisto nepomembne … In ne najdem smisla. Prej … sem vsaj lahko molila zanj. Nikoli prej ni bila moja vera tako mocna kot takrat, ko sem ne samo upala, ampak zares verjela, da se bo pozdravil, tudi zaradi molitev zanj … In ko je tudi on tako mocno verjel … Zdaj … ne vem – ce bog obstaja, bi ga utopila v zlici vode … kricala bi nanj. Kako more to dopustiti?! Kdo neki si je izmislil, da je bog pravicen? Zivljenje je postalo tako prazno. Sprasujem se, zakaj pocnem, kar pocnem – ker je tako ali tako nepomembno … Zakaj mu nismo znali pomagati? Bi mu lazje pomagala, ce bi se, ko je bil cas za to, odlocila za studij medicine namesto druzboslovja? Kaj je sploh smisel, kako sprejeti to, da 32 let star fant umre za rakom?
Danes zjutraj sem sla po 10 dneh (ko sem bila bolna) prvic na grob. Prvic po pogrebu sem se zares zjokala … V druzbo ne morem. Sem poskusila, pa je bilo prevec grozno. V sluzbo pac, ceprav je tezko delati, ce ti to, kar delas, ni pomembno. Edino moj pes, in le delno psicka mojih starsev – edino, s cimer se ukvarjam, tako da sem pri stvari. Nobena beseda pravzaprav ne more potolaziti. Mogoce pa bo vseeno kdo kaj napisal. V nedeljo bo en mesec …

Sočustvujem s tabo – pred dvema mesecema je umrl naš otročiček, ki smo ga tako z veseljem pričakovali. Najprej šok, občutek, da se je zgodila krivica, potem pa mi je bilo, kot bi se pogreznila v eno tako čudno temo, bila sem otopela, nisem mogla razumeti, kako se je lahko to zgodilo.

Bog ga je poklical nazaj k sebi, v nebesa, kjer mu je mnogo lepše, kot bi mu lahko bilo kdajkoli tu na zemlji, čeprav ga je v naši družini čakala ljubezen, sprejetost, toplina. Žal nam ni bilo dano doživeti njegovih prvih besed, korakov, toplega otroškega objema…
Samo kratek, prekratek čas mi je bilo dano čutiti ga, se ga veseliti, za njim pa vseeno ostaja strašna praznina.

Vendar se tolažim s tem, da je imel svoje poslanstvo. Prinesel nam je veselje, hkrati pa žalost in trpljenje.
Toda trpljenje me je na nek način očistilo, žalost mi je omehčala srce, zdaj lažje razumem tiste, ki imajo za sabo podobno bolečo preizkušnjo.
Doda droben biserček v dušo…
Morda bom ravno zato bolj sočutna, lažje bom razumela in ne bom trosila neumestnih besed “tolažbe”, ki sem jih bila sama v veliki meri deležna.

V roke mi je po nekakšnem “naključju” prišla knjiga Betty. J. Eadie ” V objemu svetlobe”. Potolažila me je in mi vlila novih moči.
Želim ti vse dobro, nekoga imaš tam zgoraj, ki bdi nad teboj in ti pošilja sončne žarke, ki ti bodo posušili solze…

Tudi jaz sočustvujem s teboj.

Ni razlage, pojasnila…
Ostane ti le to, da žaluješ, jokaš, izražaš svojo žalost na tebi primeren način, najdeš tolažbo pri ljudeh, ki ti bodo pomagali preživeti.

In počasi boš lahko sprejela, na novo zaživeli. Ko bo pravi čas, ko bo žalovanje izvenelo.

Težko je in težko bo še nekaj časa.

Vedi le, da nisi sama in da te nekateri pa le razumemo in prav tako “trpimo”.
Ampak ljubili pa smo! in tudi to je nekaj.

Moje sozalje … Moji prijateljici je umrla puncka malo po porodu. Takrat nisem vedela, kaj naj ji recem. Sem se pa tudi takrat sprasevala, zakaj. Tezko je razumeti, ko umre nekdo v najlepsih letih ali komaj rojeno dete …

Hvala ti za odgovor in za lepe misli. Res, imel je svoje poslanstvo. In dal mi je najvec, kar je mozno dati. Toliko sem se naucila od njega …
In res, so “nakljucja”. Ravno takrat, ko je moj prijatelj umiral, bi jaz po nacrtih morala biti sluzbeno v Svici, a so organizatorji nekaj zakomplicirali in nisem sla. Usoda? Ne vem, vem pa, da bi se mi zmesalo, ce bi takrat bila kjer koli drugje kot ob njem. V noci pred pogrebom sem sanjala, da se mi je zahvalil, ker sem ga drzala za roko. Tako zive so bile sanje, da sem se zbudila z obcutkom, da on zivi, enako kot prej, da se je pozdravil, odsel iz bolnice domov … Po pogrebu, ko sem sedla na avtobus, me je tako jasno presinilo, da seveda da on ni v grobu, ko je pa vendar z menoj! Takrat mi je bilo to tako kristalno jasno, da sem se sama sebi morala cuditi, da tega nisem vedela ze prej. A pozneje tako jasnega obcutka o tem nisem imela in tezki dnevi so sele prisli – in obcutek praznine in izgubljenosti. Tvoje besede so mi vlile nekaj vec moci in mi spet povrnile vero v to. Ceprav mislim, da bodo dvomi se prisli. In ceprav ga tako mocno pogresam …

Vse dobro tudi tebi! Nasi najdrazji bodo tako vedno z nami … Drzi se!

> Ampak ljubili pa smo! in tudi to je nekaj.

In se naprej ljubimo. V teh treh letih, kolikor je trajala njegova bolezen, sem veckrat razmisljala o tem, kako mnogi ne vedo, kaj je pomembno. Kako se tolikokrat vznemirjamo zaradi povsem nepomembnih stvari. Kako se nasi pogovori vrtijo okrog stvari, ki niso vazne – a mislimo, da so. Tolikokrat sem bila jezna, zaradi cesa se ljudje prepirajo. Jaz sem imela samo eno zeljo. Da on ozdravi. V to sem verjela in ves cas sem ga obcudovala, kako pogumno se je boril s svojo boleznijo. Tako je bil poln moci, da me je v dnevih, ko sem bila zaradi njegove bolezni jaz cisto na tleh, spravil v dobro voljo in mi s svojo navzocnostjo in energijo pomagal, da sem bila spet polna upanja in vere. Ja, boril se je, do konca. Vedno bom hvalezna za to, da sem ga spoznala. Je pa zdaj tezko. Tako zelo drugace …

Moje sožalje Špela!
Vsaka izguba,še posebaj tebi najdražje osebe je nepopisana bolečina ki te spremlja vse življenje,samo s časom ti je malo lažje,bolečina ni več tako zelo neznosna a vendar boli,življenje ni nikoli pravično,zakaj vedno vzame tako zelo dobre ljudi,vendar takšno je,vsi se rodimo in umremo enkrat,tako je naše poslanstvo,vendar zakaj morajo nekateri ljudje(še posebaj tako mladi) tako zelo trpeti.Jaz vas občudujem,ker imate toliko moči,da poskušate živeti naprej in ohraniti prelep spomin na drago osebo,jaz mislim da ce bi se meni to zgodilo,ko je moj očka zbolel za rakom(star je bil 34 let) jaz 12,četrti stadij,vsi so obupali,samo mi smo vrjeli,ne vem iz kje je pobral toliko moci in premagal to bolezen,vendar je bilo vse ze čisto na koncu,ne vem če bi se lahko kdaj sprijaznila z tako izgubo,najbrz nikoli od tega je sedaj 10 let.
Izgubila sem dve babici in dedka,se zdaj se jih spominjam in jih zelo pogresam,saj jih nikoli res nisem mogla tako dobro spoznati,sem bila se premajhna,vendar vem da so nekje z mano,če ne drugje v mojem srcu bodo vedno,…
Bodite močni in ko vam bo grozno hudo se spomnite da ta oseba se vedno zivi v vas in vedno bo,pogovarjajte se z njo pa če tudi v svojih mislih,mogoce vam bo kaj lazje,..mislim da bi si tudi oni želeli da živimo naprej in jih ohranimo v najlepšem spominu,v našem srcu za vedno,..

Hvala ti, RoseGirl. Danes, sedem tednov in en dan pozneje, se mi se vcasih se vedno zdi, kot da so vse le sanje. Vse – vsa preteklost, trenutki, ko sva bila skupaj, ure, ko sem ob njegovi postelji upala, da me bo zdaj zdaj pogledal, se nasmehnil in rekel, da je ze bolje in da bo kmalu vstal in sel domov … Se zlasti pa se mi zdi kot sanje sedanjost – vse okrog mene. Kot da nisem del tega sveta. Tako tuje je vse, sluzba, ki sem jo “prej” imela rada, zdaj pa se mi zdi to delo tako zelo nepomembno … Edino, cemur se lahko skoraj 100-odstotno posvetim, je moj pes – se dobro, da imava solo in da rad dela agility … Tezko sem v druzbi ljudi, se vedno bi jim najraje rekla, naj me vendar pustijo pri miru, ker ne vedo, kako je, in ker se zelo motijo, ce mislijo, da gre zivljenje naprej, tako kot je slo prej. Pogosto se sprasujem, ce se bova nekoc, nekje drugje, spet srecala … Mocno upam, da se bova.
Spela

Špela,
moje sožalje, vem kako je če izgubiš, to kar imaš resnično rad. Pred nekaj meseci mi je umrla mama, cele tri mesece, dan za dnem sem bil pri njej, prevozil čez 100 km dnevno ( sam sem invalidsko upokojen, bolan ), ona pa stara 84 let popolnoma zdrava.
Vsi zdravniki, specialisti, niso mogli določiti nobene diagnoze, samo naenkrat je nehala jesti, hirala, hirala, hirala………………….., do smrti.
Spraševal sem zdravnike specialiste, odgovor je bil, da ni to nič novega, da se to često dogaja, še danes ne morem verjeti, se obremenjujem, iščem vzrok za takšno odločitev, ko sem na njenem grobu se pogovarjava, mi je lažje, toda odgovora ni in ga tudi ne bo. Toda živeti je treba naprej za jutri, še za druge, jih osrečiti, ne se zaprti Vase, odprite se, zaupajte se nekomu, ki Vam je blizu, izjokajte se, videli boste potem Vam bo lažje.
O božji volji ne bi preveč govoril, pravičnosti ni in je ne bo, tako mi smrtniki, le on stvarnik ve, kaj in kako, prah si in v prah se boš povrnil, to mi ostane od vsakega pogreba. Moliti, zakaj……?, za bolečino, ne , moliti za trplenje, ne, moliti za solze žalosti, ne, toda moliti za krepost premagati ovire, premagati preizkušnje, da, ….
V zadnjih 15 meseceih sem izgubil cca 15 prijateljev, smrt, ta neisprosna jih je vzela, Matilda krivična, vendar pravična, vsi pridemo enkrat na vrsto, ni protekcije, ni modrih kuvert, ni imunitete, za vse enako.
Bodite trdni neizprosni do sebe, glavo pokonci, premagajte bolečino, nihče, nihče razen Vas, Vas samih je ne bo mogel. Pa saj je še vredno živeti, pa čeprav ljubljene, drage osebe ni, pa vendar je z nami v naših srcih, živi tako dolgo, kot živi spomin nanjo, v nas v naših srcih.
Končal bomz mislijo, ki sem jo nedavno slišal da človek umre takrat, ko se spravi z Bogom, ko poplača za vse svoje grehe, takrat, takrat ga stvarnik vzame k sebi.
To je tudi meni v tolažbo, pa čeprav je ostala praznina, velika, praznina, vendar vredno je živeti, najdite smisel življenja in trndo vero, voljo, moč.

Starček

Kako te nekatere stvari lahko vedno znova sokirajo. Nisem si mislila, da me bo tako zelo pretreslo videti na nagrobniku napisano njegovo ime. Kar tresti sem se zacela … Po prihodu v sluzbo pa v jok … Kot da bi sele zdaj dojela – da je dokoncno … Kot da bi prej vsaj vcasih se bila mozna iluzija, da pride se nazaj. Sem se vedno v soku.

Draga Špela!

Že tretjič pisem en in isti post,napisem ze do konca pa mislim da nima smisla nadaljevati,ker mi vse neumno se slisi,..ce bos rabila pogovor imas moj mail napisan zgoraj (ime klikneš).
lp

Vceraj zjutraj sem koncno sla na grob. Natancno en teden sem rabila. Vmes sem enkrat ze sanjala o nagrobniku … Zakaj ne sanjam o njem? Da bi ga videla vsaj v sanjah?! Vceraj, na grobu, mi je bilo tako tuje – kljub njegovemu imenu na nagrobniku tako, kot da je nekdo drug tam pokopan. Ko sem se vrnila domov in sla s psom na sprehod, sem imela obcutek, kot da me bo vsak cas poklical in se bova videla in hitro bosta pozabljena ta dva meseca, ko se nisva videla … Vse je tako cudno. Zunaj je pomlad, kmalu bo vse v cvetju – njega pa ni tu ………

Špela!nisem nikjer zasledila on je bil tvoj partner?oprosti ker sprasujem po tem,..
vem da ti je tezko vendar upam da ti bo kdaj lazje pri srcu,..
lp

Ne, vendar sva si bila zelo blizu in je bil veliko vec kot prijatelj. Velikokrat sem se sprasevala, ali mi ravno zaradi svoje bolezni ni pustil blize. Ne vem. Vedel je, da ga imam rada, in imela sva se lepo, ko sva bila skupaj – in v zadnjih mesecih niti nisem razmisljala o najinem odnosu na ta nacin, zelela sem si le, da bi cim prej ozdravel … Pogosto razmisljam o preteklosti, pa o tem, kako mocno je verjel, da bo vse v redu – in kako je znal se mene, v trenutkih ko sem bila na tleh, razvedriti in mi spet zbuditi vero. In tako velikokrat imam pred ocmi tiste strasne trenutke, ko je bil v bolnisnici, trpel hude bolecine, in kako nisem, nisem hotela verjeti zdravnikom, ki so rekli, da ne morejo nic drugega storiti zanj. Do zadnje ure sem mislila, da bo vendarle bolje, da bo pogledal okrog sebe, se zavedel in – ne, saj se vedno ne morem verjeti

aja, joj, sploh nisem pomislila, da mogoce ni tako samoumevno – ampak tisti, ki berete, ste verjetno ugotovili, da sva spela in spela* ena in ista oseba. zvezdico sem dodala ob registraciji, ker je bilo uporabnisko ime spela ze zasedeno. skratka, ce je kdo mislil, da sva sve – nisva

9 tednov 6 dni … “mojega” stetja. Po eni strani mi je tezko verjeti, da bodo kmalu minili ze trije meseci, po drugi strani pa se kar ne morem sprijazniti, da bodo minili novi tedni in meseci in leta – njega pa se vedno ne bo. Na nek nacin se mi zdi, da nekako se kar cakam na to, da bo spet vse tako, kot je bilo “prej” – da bo poklical, da se bova videla in mi bo povedal, kaj je pocel ta cas … In sploh ne razumem, kako se lahko ljudem okrog mene kar nekaj dogaja – menjajo sluzbe, dobivajo otroke … kako da se svet se kar vrti?

jocem … veliko … pogosto se pocutim, kot da sploh ne bom mogla nehati. jokala sem ze prej, ko me je bilo strah – a takrat sem si lahko rekla: “kaj ti pa vendar je? daj ne bodi no neumna, jasno da bo vse v redu in da bo ozdravel” … in sem bila spet polna vere in svet je bil spet lep … iz dneva v dan ga bolj pogresam, ceprav ne vem, ali in kako je sploh mogoce pogresati “bolj”. mogoce se zares zacenjam zavedati …

Takrat mi je kolegica rekla, da najhujše pride kasneje, za teboj. Tudi jaz jočem vse pogosteje, kot da se šele sedaj zavedam, da je ne bo več, da mobitel ne bo več pozvonil. Še vedno čakam, da mi pošlje sporočilo…

oh, kako dobro vem … kako jaz tudi se cakam, da poklice … in kako se sele zacenjam zavedati, da ne bo … le s tezavo sem to sploh zapisala – nekaj v meni govori, da lahko se vedno pricakujem njegov klic …
zal mi je, taja, za tvojo izgubo …

jutri bodo minili trije meseci. in moj rojstni dan je v petek. sploh ne vem, kam naj se dam. vem le, da nočem nobenih “vse najboljše” ……

Dva dni po pogrebu sta, ko sem bila na njegovem grobu, tja prišla ptička – kosa, samček in samička. Samička se je skrila med vence, samček je bil malo stran. Sprejela sem to kot sporočilo od njega … Danes, tri mesece po pogrebu, je bila na eni izmed vrtnic čebela – ne na cvetu, ampak na listih. Nisem je videla prileteti, nenavadno pa je, da je, ko sem le za trenutek pogledala stran, ni bilo več. Nisem je videla ne kje v bližini niti se ni skrivala pod listi … Hvala ti, Janez, za to znamenje, res sem ga potrebovala …