Pozdravljeni,

svojega otroštva se spominjam, da sem se počutila strašno osamljeno, tesnobno in žalostno. Ves čas sem bila prepuščena sama sebi. Oče me je imel rad, vendar se je okoli šestega leta umaknil iz vzgoje, mama pa me je vzgajala z ustrahovanjem in izsiljevanjem. Sovrstnikov v svoji vasi nisem imela, v šoli pa me niso sprejeli (danes vem, da si izberejo najšibkejšo žrtev). Vedno sem bila kriva za vse kar ji je šlo narobe. Posledica danes je, da sem vsa prestrašena, kljub vsem svojih dosežkom v športu, šoli, delu, sem blazno nesamozavestna, kritična in nikoli zadovoljna. Vse svoje otroštvo in mladost sem preživela tako, vmes je bila še huda ločitev staršev. Imela sem svoje življenje, šport za katerega sem prav živela, če ga nebi imela, ne vem kaj bi bilo z mano, tudi druge uspehe in ljudi, ki so me imeli radi, pa tega nisem čutila in vsa leta sem bila blazno tesnobna. Ko sem šla študirati in sem se preselila se je ta tesnoba razblinila, s časoma sem postala umirjena in bolj samozavestna. In tukaj se začne zapletati. V tistem času sem spoznala fanta, s katerim sem še danes, v šestih letih pa sem doživela toliko sprememb, da sem danes v zelo slabem stanju iz katerega si zelo močno želim, vendar ne vem kako si pomagati, zato vam tudi pišem.

Že začetek veze je zaznamoval razpad mojega dobrega prijateljstva s prijateljico, ki mi je pomenila vse na svetu. Še danes ne vem kaj je vzrok za to, pred časom sem ji tudi pisala, da bi se pogovorile, pa me do danes še ni poklicala. S fantom sva se po enem letu veliko kregala, saj sem se počutila kot lutka zraven njega, ni se bil pripravljen popolnoma nič prilagajati, jaz pa sem morala vse prilagajati njemu, istočasno pa me je podil od sebe, da naj grem na izmenjavo, domov itd. Imela sem občutek, da sem vsak trenutek eno nogo iz razmerja. Zaključila sem študij, potovala, si našla delo, napredovala, delo me je zelo veselilo, vmes sva se preselila skupaj on pa se je še vedno vedel kot da je samski. Vrstili so se pritiski v službi, ponovna selitev, sestra pa mi je vsak dan sporočala, da mama pije, kar sem tudi sama kmalu ugotovila, saj me je po telefonu zaničevala, vsega sem bila kriva, jaz pa nisem znala narediti konca. Torej v razmerju, kjer se nisem počutila doma, v kraju, v katerem se nisem videla v prihodnosti, v enem obdobju mi je bilo edino veselje delo in šport v naravi. Cele dneve sem bila od doma, saj sem popoldne hodila na predavanja, odločila sem se za nadaljevanje študija in ga tudi uspešno zaključila. Ko zdaj pogledam nazaj se zavedam, da je moja energija kopnela iz dneva v dan in moja otožnost, žalost se je vračala iz dneva v dan, pa si nisem znala pomagati. Imela nisem nič v čemer bi zares uživala, razen neko obdobje dela, ko pa je šlo tudi to navzdol, pa sem postala živi mrlič. V službi so bile težave, rabila sem nekoga, ki bi me razumel, v službi nisem mogla zaupati sodelavkam, zato sem se zaupala fantu, naletela sem na nerazumevanje, po njegovo sem bila vse sama kriva, ker dojemam napačno stvari. Naj omenim, da danes je on v izjemno podobni situaciji oz boljši in je ves iz sebe in danes pravi, da me razume, da takrat me pa ni mogel. Jaz sem izgubila delo in sem ostala doma, hodila sem na terapije, ki so mi pomagale, vendar pa se je zgodilo nekaj drugega. S terapevtko sva brskali po preteklosti in posledica je, da danes ne znam ven iz preteklosti, pa je že dve leti od tega. Pred pol leta sva se s fantom preselila v drug kraj (odločitev obeh), jaz sem dobila službo in sem tik pred tem, da jo nastopim, za mano je torej selitev in pol leta razgovorov na katerih dobiš občutek, da nikoli nisi dovolj dober in osebnostno ustrezen. Problem je, ker sem čisto na tleh, nič me ne veseli, ne veselim se službe, sovražim svojo mamo, s fantom sva se sicer zbližala, postal je bolj pozoren in ljubeč, prav razumevajoč verjetno ne bo nikoli, ostala sem brez prijateljev in znancev, ker sem se preselila in si zjutraj zaželim, da se nebi več zbudila. Vsi ti strašni občutki žalosti, tesnobnosti in osamljenosti so se vrnili, še v močnejši meri kot v preteklosti in meni se meša, grozni so in neznosni.

Vem, da zveni zelo zmešano, kompleksno, vendar je tako tudi moje življenje, ki je bilo zaznamovano z nenehnimi selitvami (najprej s starši in kasneje zaradi študija). Enostavno ne najdem svojega miru, razmišljam in analiziram zakaj je do vsega tega prišlo. Vedno sem dala vse od sebe, se trudila, v službi, v vezi, v odnos z mamo in nikjer nisem bila nič vredna. V službi so sicer premogli priznanje, da sem zelo sposobna, pridna, delovna in skromna. Mama mi pravi, da sem se vedno do nje grdo obnašala in da si takega odnosa ni zaslužila, da ji nisem vračala ljubezni, ki mi jo je po njeno ves čas izkazovala. Edino s fantom sva napredovala, pa vendar nisem srečna. V teh letih razmerja sem postala iz samozavestne, samostojne, vesele in polne življenja, tesnobna, zagrenjena, nesamostojna, prazna in brez življenja. Ničesar se ne veselim in ko se vprašam česa si želim, si zaželim edino, da bi odšla na potovanje, sama, ki pa žal ni mogoče, saj me čaka zaposlitev. Nikjer se ne počutim doma, edina oseba, ki ji kaj pomenim pa je moj fant, to mi tudi kaže in se trudi, včasih se prav bojim kdaj se bo naveličal in odšel, ker sem resnično naporna in se ga oklepam. Želim si postati spet tista samozavestna, samostojna, zadovoljna in razsodna oseba, ki je polna energije, pa ne vem kje in kako začeti, ko pa niti pri osnovnih stvareh ne vem kaj si želim in se ne poznam več.

Karkoli mi boste lahko iz napisanega svetovali, vam bom zelo hvaležna.

Spoštovana lei_86,

predem se lotim ‘strokovnega’ odgovora, vas povabim, da preberete tole zgodbico:

Nekega dne je kmet hodil po savani in našel zapuščenega, nemočnega levjega mladička. Pobral ga je, ga vzel s seboj domov in ga nahranil. Levček si je opomogel, zato ga je kmet odnesel v ogrado k svojim ovcam. Vsak dan je spustil ovce na pašo in tudi levji mladič je šel z njimi. To se je dogajalo dan za dnem – in tako so minevala leta. Nekega dne pa je iz gozda stopil ogromen lev in zarjovel. Vse ovce so se razbežale in iskale zatočišče, mladi lev pa tudi. Veliki lev, ki je opazil malega, je odšel k njemu in ga vprašal: »Kaj pa počneš?« Mladi lev je zastokal: »Prosim te, ne požri me!« Veliki lev je odgovoril: »Požrl da naj bi te? Ali ne veš, kdo si? Zakaj se obnašaš kot ovca? Saj si vendar lev! Pojdi z menoj.« Odpeljal ga je k ribniku in mu rekel: »Poglej se, kdo si v resnici!« Mladi lev je pogledal svoj odsev in ugotovil, da je podoben velikemu. Rekel je: »Ali res? Sem to res jaz?« »Da! To si res ti! Ali ne vidiš? Zdaj pa zarjovi skupaj z mano, ker nisi ovca – lev si.« Mladi lev je z užitkom zarjovel in se zahvalil tovarišu. Ta pa je rekel: »Ni za kaj! Samo pokazal sem ti, kdo si.«

Na to zgodbico sem se spomnila, takoj ko sem prebrala vaše pismo. Saj veste, pogojevanje. Očetova odsotnost in prepustitev na milost in nemilost materinim nematerinskim metodam sta močno zaznamovala vaše otroštvo in se v vašem razmišljanju ter čutenju vlečeta še v odraslost. Kajti čeprav sami pišete na primer, da ste bili v službi deležni pohval, da sta s fantom napredovala (»sva se sicer zbližala, postal je bolj pozoren in ljubeč«), v isti sapi pravite, da niste bili nikjer nič vredni. Čutite, kakor da vas nihče nima rad in vas tudi nihče ne razume. Toda vzrok za ta vaš odziv ni premalo razumevajoč fant ali zaupanja nevredne sodelavke, celo najboljša prijateljica, ki vas je zapustila, ne … le vaš mračni pogled na te dogodke, dovolj pogoste v življenju marsikoga od nas, je obarvalo materino ustrahovanje, izsiljevanje in to, da se je oče, kot ste blago zapisali, umaknil iz vzgoje, ko ste bili stari šest let. Vse, s čimer se mama pri sebi ni mogla soočiti, vse svoje občutke nevrednosti je projicirala na vas (morda pa tudi na druge bližnje). Najbrž si močno želite trenutka, ko se boste vseh teh občutkov, ki ne spadajo k vam, lahko končno mirne duše in čiste vesti otresli.

Pod debelimi skladi vaše žalosti in osamljenosti tiho, a vztrajno vre jeza, ki ne more na dan; tam spodaj je dobesedno tesno – in vi trpite za tesnobo (berite Morellija: [i]Nismo rojeni za trpljenje[/i]; precej se mi zdi, da boste našli kako iskro zase v tej knjigi). Bili ste, pravite, samozavestno, samostojno, veselo, zadovoljno in razsodno dekle, polno življenja. Verjemite, da če ste nekoč to bili, lahko takšni spet postanete (spomnite se športa, narave – gibanje je odlično za preprečevanje in preganjanje tesnobe). Toda naštete lastnosti, ki so bile za vas značilne, so bile verjetno mnogokrat tudi maska, ki ste jo nezavedno nosili, da se ne bi morali ves čas soočati s trpljenjem, ki ste ga bili deležni zaradi mame. Na vašo grozo in obup se ta vaš oklep krha, rjavi, kruši, odpada. Ostajate nemočni in ranljivi, z bridkim spoznanjem, da se vam je zgodila strašna krivica. Občutek imate, kakor da se vam vse sesipa, vse izgublja smisel, pomen, edino še odpotovati si želite – a glej, prav to vam je zdaj ‘onemogočeno’, saj vas čaka zaposlitev … (kar je bridko ironično v teh časih in zaradi česar vam je še teže). Toda naj vas opogumim, da je to samo občutek, ne dejstvo. Ko čutite obup, čutite prav; ali pa si ga tudi prav razlagate? To ni obup nad vami, ampak obup nad tem, da ste bili od mame deležni toliko neljubezni. In materin obup nad sabo; toda ona si je izbrala nematerinstvo in alkohol, vi pa si lahko izberete SEBE. S tem pa se zorni kot precej spremeni, ali ne? V resnici ste levinja, le da vas mora nekdo (in ko boste prečutili sedanjo čustveno zmedo in se vam bo pogled razjasnil, boste to kar sami) spomniti na to.

Da pa boste lahko spet začutili te levje lastnosti – pogum, ponos, vitalnost, pa tudi strast do življenja in igrivost – boste morali priklicati na pomoč najmogočnejšo silo, ki poganja spremembe in ki sem jo že omenila: jezo. Ko jo boste uporabili, boste lahko začeli abstinirati od materinih telefonskih klicev. In naredili številne druge majhne korake, s katerimi boste svojo samopodobo zgradili na novo, po svoje, s svojimi darovi, ki jih imate očitno v obilju. Ne boste se več oklepali fanta, ampak boste lahko z njim preprosto živeli. Predvsem pa boste laže živeli s seboj.

Bližnjic do tja ni, zato vam želim, da čim prej stopite na to pot, ker sem prepričana, da se boste z delom na sebi kmalu povzpeli iznad žalosti in osamljenosti nekam, kjer vas čakajo lepši razgledi.

Prijazen pozdrav,