kako se zbrati in najti moč….
Pozdravljeni!
Obračam se na vas ker preprosto ne vidim izhoda.
Imam 3 in pol leta starega sina in 6 in pol staro hčerko, ki je dominantna ,močna, a hkrati zelo čustvena in nekako ujeta med svet dojenčkov in odraslih, otrok oz. punčka stara 7 let pa zelooo težko.
Opažam ,da ji že približno pol leta nekako ne pariram, da se odtujuje, me ne uboga, jezika, provocira mene ,bratca, učitelje (ne vse),kamorkoli pridemo je v kratkem času z nekom v konfliktu, ko pride domov iz šole se vsak dan pritožuje čez kakšno sošolko,ko prideta z bratcem skupaj je ena velika zmeda ,ona provocira ,se obnaša dojenčkasto, pači govor, se neumno in glasno smeji, mali se dere, jaz pa kričim in norim; enostavno ne znam več normalno komunicirati.
Ko smo v družbi pozabi na vsa pravila,če jo zaustavim v njenem navalu divjanja z roko, ker se hočem pogovoriti me odrine, če hočem vzpostaviti verbalno komunikacijo me negira,če hoče kdo od prijateljev voditi igro se skrega,je užaljena, joka, češ da je vedno ona kriva za vse (dejansko v večini primerov je)in da jo nihče ne mara včasih tudi jaz ne, ne da se ji dopovedati, da je igra najlepša če je spontana brez komandiranja. (a ni vedno tako včasih se z bratcem oz prijatelji igra cca 40 min brez prepiranja). Ko je čas odhoda se vedno huduje, nerga…Posledično vsemu temu se je pričel obnašati mali, ki je že tako ali tako v trmastih letih plus kopiranje sestrice rezultat samo izsiljevanje nerganje, jokanje in cepetanje. po pregovarjanju , razlaganju tolmačenju in prošnjah mi popusti in se začnem histerično dret še sama.
Prišli smo že tako daleč da se mali začne dreti in izsiljevati že v vrtcu in se seveda ob prihodu sestrice zadeva samo še stopnuje, ko vstopamo v stanovanje se že vsi deremo.
Čisto druga pesem je ko je sama z mano, pomaga pri gospodinjskih opravilih,upošteva navodila, se sama zaigra brez problema pospravi za sabo,se sicer hitro ujezi če ji predlagana situacija ni všeč,a se da z pogovorom vse umiriti.
Kadar imamo čez dan izpade se z malo zvečer pogovorim,takrat je polna razumevanja, obljub, skratka poplava emocij,včasih se zjoče in dejansko vidim, da ji je hudo, drugič se obnaša posmehljivo, včasih se pogovarjava po pol ure na koncu pa ugotovim da nisem naredila ničesar in da se ne premakne s svoje točke in vstraja pri svoem ali mišljenju ali ….
Poskusila sem z oživljanjem stvari ,ni šlo ker nista storila ničesar če stvar ni govorila, vživljala sem se v pravljične junake pa smo prišli spet tako daleč da nisem ničesar dosegla če ni bilo junaka,ob histeriji sem ju polila z vodo, malemu je malo zaleglo, mala pa mi je razložila da ji itak paše, ker ji je bilo vroče, da z udarcem ne pridem nikamor mi je že dolgo jasno, ker malo »itak« ne boli, bila pa sem iz njene strani »poučena« ,da se otrok ne tepe,da se je treba pogovoriti.
Kazni šibka točka; bila je brez glasbe preden je zaspala, pa je prišla kazen tako daleč da je sploh ne posluša več , risank ni; nič hudega bom pa knjige gledala, ne greš ven ;malo pojoka poskusi izsiliti drugo kazen, ko ne uspe, posmehljivo pove, da bo teh par dni hitro minilo da ji ne bo nič hudega (že skoraj ona mene tolaži)….
Mož; šibka točka in šibak člen verige, deloholik, ki enostavno nima časa za take otročarije, mala je čisto navaden živahen otrok, ki rabi meje in ker se ji pustim me vrti okoli prsta. Da obstajam je že itak pozabil, prepirov in očitkov zaradi pomankanja komunikacije in odsotnosti od doma ne manjka , na žalost tudi v prisotnosti otrok. Na njega se odziva različno včasih pozitivno, včasih negativno. Ko smo skupaj tudi on ogromno kriči in na tak način ustvarja red.
Jaz; živčna razvalina, po moževih besedah nesposobna, razvrednotena doma in v službi ne vem, kje in kako, bi v poplavi teorij pričela . Zavedam se, da je tako obnašanje klic na pomoč, izraz nezadovoljstva, a ne najdem ne način in trenutno vsak dan manj moči, da bi situacijo zajezila in speljala nazaj tja, kjer smo iztirili.
Za kakršen koli nasvet, grajo, kritiko bom vesela saj v končni fazi več ljudi več ve, opravičujem se če ste o tem že govorili, ker resnično nimam časa, da bi preletela podobne teme v brskalniku.
Mož vas mora spoštovati – to je prvo…
kar vam govori ne smete dopuščati…
in kje je ta oče, da bi postavil meje deklici, ki rabi red – kajti mama ima po svoji naravi vlogo zaščitnice, tiste ki hitreje popusti, ker je mehkejša – kot oče, ki vzdrži pri pravilih – to je naravni red, ki ga pri vas kot kaže ni.
To ne pomeni, da ženska le popušča… sploh ne, ampak je ženska vloga bolj mila, oče pa prinaša strukturo… in ta hči bo norela dokler s tem ne bo priklicala očeta nazaj v družino – to mu povejte – da tudi vi lahko tako njemu očitate kako je nesposoben…
S tem da nikar si ne očitajta, raje obiščita terapevta, kajti v vašem viharju bosta sama težko našla rešitev.
Pri vsem sem pa pomislila tudi na to, da je deklica ljubosumna na mlajšega bratca – pravite namreč, da ko sta sami pa je mirna in sodeluje… – če se je morda zgodilo takrat nazaj, ko je deček prišel, da se je počutila odrinjeno (pa niste vi kriva ali sploh kdo – ona se je tako preprosto počutila), potem bo v njegovi bližini norela, da bi ga izrinila iz svoje in vaše bližine, da bi z nemirom spomnila nase, da na njo ne pozabite – tako doseže da imate z njo, ki je večja in bi naj ne imeli več težav, sedaj več opravka, kot z malim sinom.
Vem da je lahko reči in da vam ob vsem tem popustijo živci… ampak poskusite par večerov vzdržati, da se o tem z njo ne pogovarjate – poskusite jo sprejeti, s svojim tihim sprejemanjem ji dajte vedeti, da jo imate radi, pa čeprav je norela cel dan. Potrudite se v njej videti malo deklico, ki kliče po očetu in mami in se kot kaže ni in še vedno ne znajde najbolje ob novem družinskem članu.
In tudi ko v skupini, pri igri uveljavlja svoje in je ona kriva, poskusite stopiti na njeno stran…pa ne tako, da bi bili krivični do drugih – ne, ampak vsaj nekaj krat bodite njena tiha zaveznica – ker je vaša hči, pa če ga še tako lomi. Bodite taktni… ko bo tako med prijatelji ustvarjala nemir, jo pokličite in ji rečite, da bi vam veliko pomenilo, če bi se vam pridružila na sprehodu ali pri katerem opravilu in se ob tem potrudite da si to zares želite – samo vi in ona…naj to začuti, saj po tem hrepeni… ostali skupini pa rečite, da se opravičujete, ampak, da jo boste malo ukradli, ker jo potrebujete…ob tem pa se naredite tako, kot da njihovega prepira sploh opazili niste in zvečer ga tudi ne omenjajte… če vam uspe dati tisto, kar išče, bo vse ostalo odpadlo samo od sebe – s tem da rabi tudi očeta.
Zgoraj opisano je le en primer – ne vem če se da izvesti – poskusite pa lahko – vsaj korak na bolje bo zagotovo,
Pa srečno,
Sončnica
In tudi ko v skupini, pri igri uveljavlja svoje in je ona kriva, poskusite stopiti na njeno stran…pa ne tako, da bi bili krivični do drugih – ne, ampak vsaj nekaj krat bodite njena tiha zaveznica – ker je vaša hči, pa če ga še tako lomi. Bodite taktni… ko bo tako med prijatelji ustvarjala nemir, jo pokličite in ji rečite, da bi vam veliko pomenilo, če bi se vam pridružila na sprehodu ali pri katerem opravilu in se ob tem potrudite da si to zares želite – samo vi in ona…naj to začuti, saj po tem hrepeni… ostali skupini pa rečite, da se opravičujete, ampak, da jo boste malo ukradli, ker jo potrebujete…ob tem pa se naredite tako, kot da njihovega prepira sploh opazili niste in zvečer ga tudi ne omenjajte… če vam uspe dati tisto, kar išče, bo vse ostalo odpadlo samo od sebe – s tem da rabi tudi očeta.
Ta primer je meni še kako znan – pri moji, sedaj 7,5 letnici, se je podobno dogajalo lani in do letošnje zime, le da so pri nas bili razlogi: prizadet bratec, ločitev, nov partner….popokala sem jov svetovalni center za mladostnike in starše in rezultat – odlično! Seveda z očetom tudi lepo sodelujeva, ampak na Gotski mi je povedala, da je njeno zelo čustveno in burno obnašanje (doma in v šoli) samo izraz jeze zaradi tega,ker je njen bratec invalid in zato, ker potrebuje MOJO pozornost – na tem sem pričela sama zavestno bolj delati (saj si morda predstavljaš, da sem nehote več energije in dela vložila v sina, ki je pri 5 letih na stopnji 1 letnega dojenčka) in zelooooo se je obrestovalo. Ne morem verjeti, da so rezultati vidni po parih mesecih…
Tvoj mož bi te moral spoštovati in podpirati- zato je moj mož zdaj že bivši:))
Spoštovana gospa Seven,
čista prezrtost, premalo opažena, premalo spoštovana s strani bližnjih – na žalost se je tudi nam to zgodilo, saj smo vas v poplavi vprašanj nehote prezrli (napaka in hkrati opravičilo v imenu moderatorjev) – in znova našli. Mimogrede: je pa tudi zelo spodbudno prebirati mnenja ostalih, ki se, kot opažam, dostikrat zelo optimistično odzovejo, kar me zelo razveseljuje.
Ob vaši zgodbi človek ne ve, kaj reči. Čista nemoč, ogromno jeze in besa, nenehnega hitenja, panika in čista agonija v odnosih. Za ves trud nikoli dovolj “poplačana”, nikoli občutka, da štejete, da ste vredni in cenjeni kot ženska, mati in žena. Le obup, občutek brezizhodnosti, naveličanosti, nezadovoljstvo in razočaranje. Kot da ste čisto nesposobna mati, ki ne zmore umiriti otroka, ker je v stiski; kot da ste čisto nevredna žena, ki si ne zasluži, da bi ji mož stal ob strani in jo zavaroval, kadar vam je težko; kot da ni nikomur mar, kako težko vam res je. V vseh teh neznosnih občutkih notranjega razvrednotenja, v čemer ostajate čisto sami, nemočni in nerazumljeni, človek res lahko le besni in nori, saj ni nikogar ob vas, ki bi VAS umiril.
Moževa nenehna odsotnost in nezadostno zanimanje za družino je že načela krhati vaše družinske odnose. Hčerino “neznosno” in “neprimerno” vedenje je klic na pomoč – kliče očeta, ki ga tako zelo pogreša. Tudi vi ga pogrešate, saj se vam zdi, da ste za vse sami, vse je na vas, a breme je pretežko. Zato svoje nezadovoljstvo in jezo, ki ga v resnici čutite do moža, saj ga ni ob vas, čeprav bi nujno moral biti – tako bi bilo vam varno, bolj mirno in bolj gotovo -,nevede prenašate na otroka. In otroka, ki čutita, da ste nesrečni, nezavarovani in nemirni, vse te težke občutke odigravata in sproščata preko vedenja. V vaših odnosih se nenehno preliva bes, jeza in nemir, ki ga nikakor ne zmorete sami pomiriti. To lahko sprosti prisotnost očeta, saj vi ne zmorete nositi cele odgovornosti za družino.
zato se zelo pridružujem navedbam predhodnic, da bosta morala nujno najprej poskrbeti za vajin čisto odtujen in zagrenjen zakonski odnos. Da se bosta znova začela pogovarjati kdo sta, koliko se pogrešata, kako se počutita, kadar enega ni… Ko si povrneta vajino bližino in namesto nenehnega pogrešanja tudi naklonjenost in toplino, se bosta otroka umirila. Otroci se vselej najbolj sproščeno igrajo in odraščajo, kadar čutijo, da so starši sproščeni, zadovoljni in mirni. Torej, ko boste vi sebe uspeli umiriti ob možu (tako da boste z njegove strani razumljeni), boste zmogli umiriti tudi otroke. Tu vama bo v veliko pomoč zakonski terapevt.
Začnite se spoštovati in skupaj z možem povrnite veselje nazaj v vaš družinski krog, saj si zaslužite vse najlepše! Želim vam mnogo sreče in poguma na tej poti.