Kako se ustaviti na žuru?
Pozdravljeni!
Sem v zgodnjih 30-tih letih, zaposlen, s stalno partnerico (otrok še ni, ampak bodo kmalu :)). V družini imamo alkoholika (moja mama), zato z gotovostjo lahko trdim, da sam nisem odvisnik od alkohola, saj sem praktično od rojstva v stiku z alkoholikom in dobro vem, kako to je.
V splošnem popijem alkohola malo – morda kozarec dobrega rdečega vina ob kosilu na vsakih nekaj dni. Žganja ne pijem, poleti mi kdaj pa kdaj zaprija pivo (recimo eno na par dni). Včasih ne pijem alkohola tako dolgo, da se niti spomniti ne morem, kdaj sem nazadnje pil kaj alkoholnega. Na podlagi vsega tega sklepam, da odvisnik nisem.
Kljub temu pa imam problem – ne morem se ustaviti na zabavi, kjer se kaj praznuje. Takrat se zatopim v debate, v aktivnosti, igre ali karkoli se pač že dogaja, kozarec pred mano pa se polni in prazni tako hitro, da sam tega sploh ne opazim. Še preden se zavem, je že drugo jutro, ko se prejšnjega večera ne spomnim skorajda nič, mačkast, s težko glavo in jeznim želodcem. To se mi recimo zgodi enkrat na dva do tri mesece, ponavadi na kakih rojstnodnevnih zabavah. (mimogrede v takem stanju nikdar ne vozim)
Tisto, kar me najbolj boli, je občutek sramu pred družbo. Po poklicu sem znanstvenik, visoko izobražen, resen človek, tik pred doktoratom, zato me je pred družbo ostalih, ki imajo zavore, sploh zelo sram. Zato prosim za kakršenkoli nasvet – predvsem bi potreboval neko tehniko, neke vrste “opomnik”, ki bi mi na zabavi zazvonil: dosti je bilo, kajti, kot sem napisal, sam sploh ne vem, kdaj popijem dovolj, saj na pitje sploh nisem pozoren! Hkrati pa moj želodec prenese praktično vse, tako da mi ne rata slabo… Saj če bi na zabavi pozorno štel merice alkohola, bi verjetno šlo, ampak jaz se sprostim, čvekam, pozabim da sploh pijem…
Ima še kdo podobne težave oziroma kak nasvet? Zelo bi bil hvaležen za pomoč.
Mimogrede, kako se ta problem, da “nekdo nima meje”, strokovno imenuje? (če sploh obstaja kako strokovno ime za to)
Hvala!
Karel
Tako laično ti lahko povem da pri odvisnikih obstajata dve fazi, faza zadrževanja in faza izživljanja. Pri tebi se to lahko opazi, dolgo “zdržiš” brez, potem pa navali narod na gostilne 🙂
To je zasvojenost – ko niti ne vemo kaj počnemo oziroma koliko ga spijemo.
Zasvojenost se tudi zelo prenaša iz generacijo v generacijo, le da se včasih kaže na različne načine, v eni generaciji je to lahko alkoholizem, v drugi droga, v tretji odvisnost v medsebojnih odnosih, v četrti motnje hranjenja, skratka, ker ti nekaj v zvezi z alkoholom ne štima je fajn da se o tem pogovoriš z nekom od zunaj. In temu da ni meje se lahko reče tudi razvrat, recidiv, padec, overdose, lahko si pa tudi sam najdeš besedo ki bi tebi najbolj ustrezala za to kar počneš.
Odvisnosti pa so v svojem bistvu poskus (pre)živeti s potlačeno psihično bolečino, bodisi kot posledico zlorab, travm, neizraženih čustev…torej po domače: nekaj v nas tako boli (in hkrati kliče po odrešitvi) da se “moramo” omamljati. Obstajajo pa tudi druge poti – ko lahko s terapevtsko pomočjo prenehamo z nezdravim vedenjem in se učimo bolj zdravega, kar pa je dolgotrajen proces. Ampak tudi sam veš da je do doktorata dolga pot in da je potrebno kar nekaj energije da se to doseže.
Pa srečno.
Sorry ampak mislim, da je s teboj vse vredu. Če odnosi klapajo, če si srečen v tem kar počneš in če se razumeš s partnerico, potem ti lahko tvoji znanci in prijatelji le zavidajo, da se lahko enkrat na tri mesece (kot praviš) malo zapiješ in sproščeno podebatiraš.
Kje je problem? Kdo določa kaj lahko in kaj ne? Alkohol obstaja v družbi že stoletja, problem je le v zlorabi in to kar ti počneš – ni zloraba.
Uživaj življenje in ne razmišljaj preveč o nepotrebnih stvareh kot je to kaj si drugi mislijo o tebi, važno je da se sam počutiš dobro v svoji koži.
Srečno.
Ne razumem sploh, kako lahko človeku, ki se ga vsake par mesecev nažehta do
nezavesti komentirate, da “nima problema” in da to ni nič hudega.
A res?
A to je čisto normalno?
A se potem vsem (razen meni) to redno dogaja? Ker jaz sem bila samo enkrat v življenju tako
pijana, da se ne spomnim kaj se je dogajalo – pa še takrat so bile čisto izredne okoliščine…
Drugače pa sicer v družbi nekaj spijem – imam pa mero in vem, kdaj je dovolj.
Če te mere ni – je za moj okus nekaj močno narobe in so nasveti a la “ne sekiraj se ” in
“uživaj življenje” precej debilni.
Ja nič – treba bo delat na tem, načinov je več:
– začneš piti sok
– popiješ tri kozarce alkohola, naprej sok ali vodo
– zadolžiš nekoga (ki nima takih problemov), da te opozori, ko se “nagneš čez”…
– ne hodiš na žure dokler se ne obvladaš
– pa pazi, da ne nejdeš kakšnih drugih izgovorov za tole totalno zadevanje – ker to JE
ODVISNOST in se zna zgoditi, da boš na silo našel nove razloge za pitje (kao probleme,
kao razočaranja, kao sprostitev….tega je ohoho)