Kako se ubranit provokacij in reagirat na miren nacin.
Ker vedno znova podlezem in se ne morem obvladat ter izbruhnem.
Na koncu imam obcutek krivde in se pocutim krivo ter mi je zal da nisem bla tiho.

Provokator najbolj trpi, če si mu popolnoma tiho. Nima osnove za nadaljevanje.
Mogoče se za kakšen dan umakneš, čeprav je težko, če se nimaš kam.
Ne imej občutka krivde. Samo pazi, da tvojih izbruhov ne bo snemal, ker so pregnani, da si ne moreš mislit. To lahko potem uporabi kje proti tebi.

Lp Zupy

Hm, tale kako se ubraniti provokacij in ostati miren je precej težka. Tudi zato, ker mnogi to počnejo namenoma. Čeprav večinoma ne zmorejo empatije in jim v resnici ni mar za druge, ker so preveč v svojih dramah, so večinoma tudi izjemno dobri “bralci” čustvenih stanj in šibkih točk drugih. Zelo dobro vedo, kako in kam pritisniti, da zaboli, da se počutiimo krive, da eksplodiramo ali kakšen koli drug odziv, ki ga želijo od nas.

Eden od razlogov, zakaj želijo, da se zjezimo ali celo eksplodiramo je, da tako ohranjajo vloge, ki so jih dodelili – oni so žrtve, mi smo krivci. Če nas pripravijo do tega, da pademo ven, potem imajo pred drugimi in pred seboj opravičilo, da se še naprej obnšajao tako kot se in počnejo stvari, ki jih počnejo.

Še en razlog je, da nas tako lahko pripravijo, da se počutimo krive in nas tako še bolj pritegnejo nase in v svoje mreže. Včasih gre tu za nadzor. Takrat, ko stvari počnejo točno takrat in na takšen način, kot smo jih prej že mnogokrat prosili, da tega ne storijo. POtem to počnejo zanalaš, ker na tak način dokazujejo, da imajo oni nadzor, ne vi. Verjetno je še kak drug razlog.

Če ne odregiramo, bodo storili vse, da bomo to vseeno storili. Rekli bodo še kaj bolj grdega, storili še kaj bolj nemogočega, karkoli pač, za kar vedo, da nas bodo s tem spravili čez rob ( ali da se počutimo krive)

Izstopit iz te igre je precej težko, ker oni v tem uživjo in so že mojstri, mi v tem trpimo, se nam tega ne da igrati in dostikrat nimamo niti pojma, kaj se v resnici dogaja, ker nas pripravijo do tega, da se cmarimo v svojem lastem zosu emocij in sploh ne vidimo stvari, takšne kot so v resnici.

Najbolje je, da vse te mehanizme čimbolj razumeš ( knjige, članki, forumu, prijatelji, terapija), ker že s tem začnejo izgubljati naboj. Lahko jih tudi izkoristimo za to, da se preko njihovih provokacij zavemo svojih šibkih točk in jih začnemo jačati ali odpravljati ( knjige, članki, forumi, prijatelji, terapija).

Pomaga tudi, če se od situacije distanciraš, jo poskušaš gledati od zunaj, kot nekakšno filmsko kuliso, tako da vklopimo naš razum in ne toliko emocij. Pa tudi, da poskušamo reagirati z zamikom. Karkoli se že dogaja, si rečimo, da bomo odreagirali čez nekaj ur, dni…..potem vse skupaj z distance razmislimo in bo lažje vedeti, kako je najbolje reagiati, pa tudi čustveni nabolj se med tem sprazni. Če od nas nekaj zahtevajo rečeš, da boš o tem razmislil in potem odgovoril, nikoli se ne zapletaš v razprave. Vsekakor je to dolg in napren trening, ki pa se splača in ki ima lahko srečen konec.

Sama sem rabila leta, da se odkrila, da je to, kar počne moja mati čista manipulacija in da ji v bistvu paše, da jaz zaradi njenih besed ali dejanj znorim. Bila je tako zverzirana, da mi je lahko dvignila pritisk že z načinom, kako je nekaj vprašala. Navzen čisto nedolžno, v bistvu pa izredno žaljivo, nesramno in dostikrat prav načrtno zlobno. Če sem se začela jeziti, je bila dobesedno vsa srečna, ker je lahko bila tista uboga reva, s katero tako “grdo” ravnamo, lahko je tarnala drugim, kako je hudo, če ima takšno hčerko …..meni pa nič jasno, ker je ta igra za vsakega “normalnega” tako sprevžena, da je sploh ne dojame. Kateri normalen človek bi si pa sploh načrtno želel, da bi se drugi nanj jezil in zaradi njega eksplodiral? Mnogo momovcev definitivno.

Potem, ko sem ugotovila, da je to še edini način, da ji uspe, da se tudi čustveno poveže z menoj, da me na tak način prisili, da igram njeno igro, sem s tem preprosto prenehala. Že prej se pripravim, da vem, da je bolna, zlobna, nesposobna običajnih čustev, ki jo imajo matere do otrok ( čeprav je navzen in za predstavo drugim vsa sladka, ljubeča in seveda uboga žrtev svoje zlobne hčerke) in da to nima veze z mano in se odločim, da ji tega veselja ne bom dala. Zato se pogovarjam čisto površinske stvari, ne pustim, da me v karkoli zaplete, ji postavim meje o čem in na kakšen način se ne bom pogovarjala ( če boš še naprej govorila o tem ali na tak način, bom odložila telefon in če ne spoštuje tega, ga res odložim in prekinem komunikacijo) , postavila sem ji točne terimine, kdaj jo bom poklicala ( prej me je nadlegovala nekajkrat na dan in to zgolj takrat, ko sem jo prosila, da me ne kliče).

Sedaj, ko ne me ne more več zvleči v svoje igre, niti ne sprovocirati, da bi padla ven ( razen res izjemoma, ko se ji ne morem izogniti) je izgubila vse zanimanje zame in se že po minuti ali dveh, ko jo pokličem poslovi. V bistrvu ne ve več, kaj bi se z menoj pogovarjala, če ne more igrati svojih iger. Če jo kdaj obiščem še poskuša, ko pa vidi, da ne bo dobila svojega ji je hitro dolgčas in me začne priganjat, da grem ( je tako slaba cesta, verjetno imaš še veliko za delat, ti kar pojdi…..)

V glavnem, ko od nas ne dobijo več odzivov, ki so jih vajeni, energije, na kateri bi se napajali, najprej sicer poskušajo vse,kar lahko, da bi nekako prišli do tega, če mi pri tem vztrajamo izgubijo zanimanje za nas in si hitro poiščejo novo žrtev.

GittaAna

Jaz sploh ne vidim izhoda iz tega.
Razmisljam sami se o tem da bi sla iz sveta ker sem jaz ze za na psihiatrijo.
Vecni obcutrk krivde, totalni padec samozavesti, obcutek nicvrednosti ter manjvrwdnoati.
Zdaj sem jaz tista ki bo morala na paihiatrijo.

ahhh
Ne, nisi ti za na psihiatrijo, definitivno. Tako sem tudi jaz razmišljala nekaj časa nazaj.Bila sem v situaciji, da sem že razmišljala kako naj pridem do zdravnika. Prebrala sem veliko literature, knjige, članke, šla sem na nekaj seminarjev za osebnostno rast, pojdi v družbo…
Izhod je edino umik. Ne razmišljaj negativno, sigurno imaš tudi svetle točke za katere se je vredno borit.
Malo preberi tale forum in postalo ti bo marsikaj bolj jasno. Ravno v teh dneh sem prebrala knjigo
Ne stopajte več po prstih za katero sem zvedela na tem forumu. Preberi jo, ne bo ti žal.

Srečno

Ahh izhod definitno je. Dobra plat zadeve je, da je ključ do rešitve v tebi sami in ne v tvojem bližnjem. Njega ( njo) ne moreš spremeniti, lahko pa sremeniš sebe in svojj odziv nanj. Sicer včasih jezi, da si sedaj ti tisti, ki mora opraviti vse delo, vendar tega v resnici ne počneš zaradi njega, temveč zase. Če ne bi imela šibkih točk na katere se da pritiskati ( npr. prevzemanje odgovornosti drugih, slabo samopodobo, izogibanje težavam, želja po uganjanju….ali kakroli že so tvoje šibke točke) ali pa bi se jih vsaj dovolj zavedala, potem ta oseba ne bi imela nikaršnega vpliva nate.

Včasih te tak odnos res potegne v čudna stanja in res zelo težko je prepoznati igro in iz nje izstopiti, če je mom tvoj starš, zato je včasih dobro, da poiščeš pomoč strokovnjaka. Bo že psihoterapevt dovolj ( nekaj jih je naštetih na tem forumu) razen če gre že za hudo depresijo ali kakšna bolj resna in dolgotrajna stanja. Če ima človek zgolj prehlad ali gripo so čajčki in postelja dovolj, če je prišlo do pljučnice so potrebni kdaj tudi antibiotiki in podobno je s psihičnim zdravjem.

Življenja je škoda, da bi se medtem ko ga živimo utapljali v občutkih, ki za nas niso zdravi, zato zagrabi vse, kar lahko, da se iz teba mom močvirja splaziš na bolj trdna in sončna tla…

Knjiga Ne stopajte več po prstih je odličen začetek za raziskovanje mom sveta in vsebuje kar nekaj namigov, kako lahko lažje preživiš v bližini nekoga z osebnostno motnjo.

GittaAna

Ja, prav v tem je štos.

Kako ostati normalen in ne znoret, eksplodirat ob neprestani pritajeni manipulaciji MOM oseb. Ti ljudje so resnično specialisti na področju pritiskanja na pravi, najbolj boleči gumb, nikoli zaceljeno rano tvojih čustev. To je tako poniževalno, to te tako stalno znova in znova potisne v kot in ti daje občutke krivde, čeprav si dejansko ti tisti, ki si “žrtev” žrtve, ki manipulira s teboj, da se ohrani in nahrani v svoji vlogi. Seveda, zato pač potrebuje publiko. Ponavadi so to prav otroci, ki so bili vzgajani ob tej osebi.

In ko eksplodiraš, ko je pritisk presegel vse meje zmožnega prenašanja in ostajanja v normalnem, si spet prav zaradi reakcije na manipulacijo, kot po navadi spet ti krivec. In tako si spet postavljen pred dejstvo, da vzameš vajeti v roke in spodbodeš konje, da te čimprej odnesejo proč, ali pa se začasno umakneš, si zližeš rane, se oborožiš z znanjem in poskušaš naslednjič ob isti manipulaciji ostati neprizadet.

Ampak to je težko. Dolga leta navajenosti na način odnosa (starš – otrok), pustijo vzorec obnašanja in odzivanja, ki potrebuje najprej spoznanje, da to ni zdravo, nato pa temeljito delo na sebi, da si povrneš nazaj vrednost, ki ti pripada in ki je v zdravem odnosu starš otrok čisto normalna. In tega se ne da priboriti iz danes na jutri in običajno težko sam. Ampak splača se začeti in splača se nadaljevati.

Ampak tista krivda, ki gloda . . . . Spet sem se dal-a sprovocirati. Kaj nisem prav tako kriva kot on-ona?

Vedno znova se jezim sama nase, ker se mu pustim sprovucirat, da mi obesi občutek krivde za vse, kar se je dogajalo, čeprav točno vem, da to ni res. V ponedeljek grem k psihoterapevtu na razgovor, če mi bo znal pomagat – pa me zanima, če ima katera nasvet, s kakšno terapijo naj poskusim, da bi zares delovalo, ker trenutno sem čustveno čisto na psu:-)

Po mojem gre tole tako, kot drugje:
s tehniko majhnih korakov.
Nič ne gre čez noč, čarobne palice, a katero bi zamahnili in odčarali naše probleme ni, nikakor pa
ni za obupati.
Odgovor je v miganju. Treba se je truditi, tudi, če se včasih zdi, da mencaš na mestu….ni res, premikaš
se, samo počasi, torej mencaj dalje.

Prvi korakec je ta, da ugotoviš, da se DA. Da je drugim uspelo, pa niso nič bolj čudežni od tebe, torej
se DA. Ni nemogoče, ni neuresničljivo, ni nerealno, vse se da.

Drugi korakec je vzpostavljanje distance. Stopiti par korakov nazaj, modro molčati in samo opazovati.
Pomaga. če se postaviš v kožo nekoga drugega, neodvisnega opazovalca in poskušati oceniti, kaj bi
on(a) rekel na situacijo, poskušaš videti kaj se v tem trenutku ZARES DOGAJA in ne kaj je videti…

Tretji korakec je dejanska distanca od situacije – ko ji odvzameš smrtno ostrino in jo spremeniš v tisto
mehko lopatko za mazanje smetane na torto….ko ugotoviš, da NE GRE ZARES, da je vse igra, del
nekega norega gledališča v katerem se moraš nujno spremeniti v gledalca in ne v udeleženca…

Pol je še cela četa majhnih korakcev….meni osebno je najljubša (in noro učinkovita) uporaba čudežnih
besedic “Ja, in?” – ko na vsak najbolj smrtni napad odgovoriš s tem vprašanjcem…in ga razorožiš…
– poiskanje terapevta
– ustvarjanje svoje lastne socialne mreže, ki ti jo je nekdo razcefral
– pogovarjanje o tem, namesto skrivanja
– delo na sebi (samozavest, brisanje občutkov krivde, moč)
– branje, izobraževanje, forumi
– in končno umik na varno če le gre….

Vse se da. Samo odnehati se ne sme.

Lahko začneš obiskovati skupino za samopomoč svojcem oseb MOM, ki se srečuje vsak torek.

Ko sem bila še v odnosu s kraljem, skorajda nikomur nisem govorila o svojih (najinih) težavah. Kar sama sem jih nekako prenašala.
Kaj vem, nek občutek dolžnosti do njega sem imela. Ga pa je ne bom izdala, pa ja ne bom slabo govorila o svojem možu! ( ki je vendar takooo dober, samo nekaj napakic ima pač…Ki jih nekateri sicer ne bi prenašali, ampak jaz lahko.)
Po najinem razhodu sem Končno spregovorila. Dolgo sem govorila le ženskam, prijateljicam. Že to mi je dosti pomagalo. Njihovo začudenje nad tem, kaj vse sem prenašala, mi je dalo misliti, da pa le nisem vsega sama kriva. A še vedno nisem prav verjela, še vedno sem mislila, da mi mogoče dajejo potuho, pa da držijo z mano, ker smo ženske in ker so moje prijateljice.
A res velik korak naprej se mi je zgodil takrat, ko sem dobila potrditev od terapevta. Ko se je nad obnašanjem mojega bivšega moža zgrozil neki MOŠKI, pa sem res vedela, da je bilo nekaj hudo narobe. In to ne z mano!!!

Kje je ob torkih skupina za pomoč svojcem MOM? hvala.

Skupina za samopomoč se sestaja vsak torek ob 17. uri na Levstikovem trgu 5 v Ljubljani.

Spoštovani,

bolje se bom počutila že, če bom tu opisala kaj se dogaja in verjela, da me razumete..
Rastla sem s staršema, enim narcisom in drugim z mejno osebnostno motnjo. Njuno vedenje do mene se je s časom odraščanja precej spreminjalo. Starejša kot sem bila, več je bilo mentalnih manipulacij. Hodila sem na terapijo, vendar so moje izkušnje, da je zelo malo svetovalcev, ki bi vedeli, za kaj se gre pri taki vzgoji, takih simptomih. Trenutno nimam motivacije in želje po terapiji.
Imam partnerja ki je 7 let preživel poročen z gospo ki kaže znake mejne osebnostne motnje in tudi narcizma. Njun otrok prav tako kaže te znake. Moj partner ima določene učinkovite obrambne reflekse, ki jih jaz nimam, v določeni meri pa se mi dozdeva da je še vedno copata. Ob vsakem izsiljevanju in “konfliktu” ki se zgodi med njimi, se slabo počutim. Začel me je boleti želodec, slabše spim itd. Imam občutek, da ne bom več mogla dolgo tolerirati toleriranja takih odnosov.
Bivša žena mojemu partnerju večkrat grozi s Centrom za socialno delo pri tem, da se sama le načeloma drži urnika obiskov.
Ob vikendu, ko se je začel letošnji žledolom, bi moral otrok biti pri očetu. Njegova mama je postavila pogoj da je lahko pri očetu le en dan ker gredo potem smučat, za en dan pa lahko, ker takrat rabi varstvo. Oče, moj partner, je poslušal vremenske napovedi in obema že v četrtek zvečer dal vedeti, da lahko pride ponj (v kraj oddaljen 40km) za cel vikend ali pa nič. V petek se je začelo izsiljevanje, nenehno klicarjenje na njegov in moj telefon, s tem, da se jima ni dalo ničesar dopovedat, žaljiva sporočila otroka očetu. Kasneje še telefonska grožnja zdajšnega partnerja otrokove mame (ki je bil potem prisiljen čuvat otroka, da je mati lahko šla sredi vseslovenske krize na rojstni dan in pustila 12letnega otroka en dan doma).
Mati je potem otroku zopet rekla, kako slab je njegov oče namreč ONA bi prevozila pol Slovenije, da bi otroka videla magari samo za 3 minute (v resnici pa je šla na rojstni dan ravno ONA) in otrok je zopet dobil več potrdil, kako slab je njegov oče.
Naslednji dan seveda niso šli smučat.
Ta vikend bi otrok spet naj bil pri očetu. V petek, včeraj, je oče spet dobil obvestilo da je otrok lahko pri njem le en dan, ker gredo smučat v nedeljo. Ker ima partner pokvarjen mikrofon sem morala med kosilom poslušat 4minute kričanja nanj (napad je najboljša obramba!?) kako ga je gospa sama klicala med tem ko je nabirala regrat in je dajala rokavice gor in rokavice gor in rokavice gor in rokavice dol in rokavice gor in rokavice dol in s kakšno pravico se ji ni oglasil (pri tem vsem pa ni mogla odgovorit na njegov sms od jutra) in da oni da gredo smučat v nedeljo ker je samo še zdaj sneg. In da bi on moral njo poklicat v četrtek (zakaj, če je itak na vrsti za obisk?!) in da naj se pogovarja s Centrom za socialno delo. Vmes sem tudi jaz komentirala da “če je otrok ta vikend pri njemu, je, če pa ni, pa ni”, to se je slišalo prek zvočnika in gospa je rekla, če zdaj jo pa že dva zajebavava in da ona je dajala rokavice gor in dol itd, ona ona ona..
Moje videnje tega, kdo se tu zajebava je drugačno. Žalostno je, da otrok vse to sliši in potem pri svojem očetu dosega svoje na isti način. Oče ..si zatiska oči..? Pravi da teh ljudi pač ne moreš spremeniti in da je najboljše če jih pustiš v njihovih igrah brez kakršnegakoli odzivanja, tudi brez komentiranja.
Jaz pa (žal?) tega ne zmorem, manipulacije v svojem najožjem okolju želim izkoreninit pri korenini. Ker pa živiva pri parterjevih starših, sem naletela tudi tu na blokado in neverjetno podpiranje otrokovega obnašanja. Ob vsem tem pač razmišljam… po svoje..

Če boste to prebrali, se ni treba posebno trudit z odgovori, sicer me zanima, koliko patološko se vam že vse to zdi in pa kaki intuitivni nasveti…

Držite se, držimo se še naprej!

To kar se dogaja pri vas se meni zdi bolno in definitno manipulativno. Vendar se mi zdi, da ni “krivda” golj na njeni strani ( mami otroka) temveč tudi na očetu, ki to dopušča. Z mamo otroka je definitivno kar precej stvari narobe ( karkoli že to je, je takšno obnašanje bolno) vendar ona to počne tudi zato, ker pač lahko in ker to vedno deluje.

Reči,da so stvari kakršne so in da teh stvari ne moreš spremeniti je zanesljiv recept, da se bo to še nadaljevali ali še bolj verjetno, da bodo stvari še hujše. Če ne drugače, pa bo iz tega prišel hudo poškodovan otrok.

S takšno osebo, ki se obanaša kot čustveno nekaj let star otrok ( četudi je že odrasla) se je potrebno vesti ( če želiš kakšno spremembo) kot s čustveno nekaj let starim otrokom in ne odraslo osebo, ki ima vse na broju. Tako kot otroku ne popustiš, da bo lahko ponoči pokonci do treh zjutraj ali da bo šel v šolo sredi zime v kratkih hlačah ( ne glede na to kako se dere, vrešči, tepe, zmerja, joka, stoka…) in se mu da jasno vedeti, da takšnega obnašanja ne boš več toleriral ( pogosto še najbolje deluje pogojevanje – nagrajevanje dobrega in popopna ignoranca slabega in seveda jasne in dosledno branjene meje) –tako tudi takšni osebi ne dopuščaš, da se vede, tako kot se ta mati. Predstavljate si, v kakšno “pošast” bi zrastel otrok, če bi mu dopustili, da počne karkoli mu paše na pamet zgolj zato, ker bi se bali njegovih izbruhov in manipulacij, IN sedaj si predstavljate v kakšno pošast se bo razrasla takšna mati, ki ima še več moči, kot nekaj let star otrok.

Kar se pa csd tiče. Jaz bi šla kar sama tja. Najprej bi se skulirala, si našla kakšnega terapevta ( na tem forumu je bilo omenjeno kar nekaj, ki znajo z osebnostnimi motnjami in tudi svojci takšnih) naredila strateški načrt in šla tja, jim povedala kaj se dogaja in jih prosila za podporo. Sej ne da bi bilo kaj veliko od tega, tako bi vsaj zmanjšala grožnjo s centrom in ponavadi je že tako, da bolj resno vzamejo tistega, ki pride prvi tja.

Mislim, da partner ne bo zmogel brez pomoči drugih, da bi uvidel v kakšni situaciji je in kako ji tudi sam pripomore, še posebej, ker njegovo videnje podpira tudi ostala njegova okolica. Zato bi potreboval kakšnega res dobrega terapevta. Ni dobro, da ga sedaj ti “terapiraš” ker nisi strokovnjak in ker se takšno partnersko “terapiranje” ponavadi ne konča dobro. Na tebi je da odločiš ali boš tudi ti ravnala tako kot oče otroka in rekla, tako pač je, ne da se nič storiti ali boš vsaj kar se tiče same sebe razmislila:
– kaj si želiš, kaj je še minimum, kaj boš tolerirala, kaj boš storila, če tvoj minimum ne bo upoštevan…itd. Skratka en tak temeljet pogovor sama s seboj in nato postavit pravila igre in se seveda prej odločit, kaj storiti, če tisti na drugi strani tvojih mej ne želi ali ne zmore sprejeti.

Drži se!
GittaAna