vem da ni ravno pravo mesto pa bom vseeno tukaj vprasal..kako se sprijazniti z dejstvom da moram bit samski in sicer zaradi bolezni (bipolarna motnja) , mi je pa karakter taki, da mi je ljubezen zelo pomembna.

Oprosti, ampak ni se ti treba sprijazniti, govorim iz izkušenj. Moja mama je tudi bipolarna in ima že celo življenje partnerje, sicer gre z vsakim na slabše (zdej so alkoholiki), ampak pred tem je imela mojega očeta, ki je normalen, uspešen… Sicer ne vem a sta se razšla pretežno zaradi njene bolezni, ali zaradi česa drugega. Zato, ker imam bolno mamo, sem spoznala še veliko drugih ljudi s takšno in podobnimi boleznimi in niso kar po vrsti samski. Nekateri imajo duševno zdrave partnerje, nekateri pa partnerje s podobno boleznijo, se npr. tudi spoznajo v bolnici… pa so ravno tako ljubljeni.

vem da je od vsakega posameznika odvisno kako gleda na odnos do ljubljene osebe ampak vseeno ne morem nekomu, ki ga ljubim “narediti” tega da trpi z mano ob mojih deprah in manijah, pa ceprav nisem neki extrem.

Taka motnja se da zdraviti. ..in s tem omoliti simptome, ki jih stanje prinaša. Res pa je, da je potrebno veliko dela na sebi. Te pa zelo razumem.

Kako da ni hudo, če ima sedaj pijance na tapeti? Eni so res obsedeni s tem, da morajo biti vsi v paru, ne glede na gorje, ki ga to družinskim članom lahko prinese. Če avtorju toliko pomeni ljubezen (le kaj on s tem misli,), potem naj ljubezen razdaja okoli. Veliko je ljudi, ki rabijo pomoč. Če bo pri tem uspešen, potem naj razmišlja o vezi, sicer pa raje ne.