Kako se soočate z novo simpatijo vašega bivšega partnerja?
Ne vem, kako naj se otresem teh misli in konstantnega preverjanja bivšega fanta in njegove nove simpatije. Razšla sva se slabi mesec nazaj, on pa je v življenje že zakorakal z novo punco oziroma simpatijo in čeprav sva bila čustveno zelo povezana, je sodeč po njegovem dogajanju njemu to popolnoma vseeno. Zakaj je to tako težko sprejet in zakaj to tako boli in bode v srce kot ostri nož? Nekje od zadaj je bilo še vedno upanje, da se bova spet našla, povezala, pa vendar sem za njega očitno zgodovina. Kako se vi soočate s to bolečino in z dejstvom, da ima vaša ljubezen, s katero ste nekoč gradili prihodnost, že novo punco?
najbolj pomaga realen pogled na te zadeve. Če je on takoj po razhodu začel hoditi z drugo punco, potem je bila vajina tesna povezanost in načrtovanje skupnega življenja, predvsem in samo v tvoji domišljiji v resničnosti pa ne.
Tudi jaz imam navado, da na podlagi ene okoliščine napletem celo domišljijsko zgodbo, ki je potem odporna na resnična dejstva in me je že veliko koštala.
Normalno je, da žaluješ za razpadlo zvezo, da predeluješ čustva in da se takoj ne zapleteš v novo zvezo.
Pomagaš si pa najbolj s tem, da ga brišeš iz fb in vseh ostalih povezav, ne spremljaš in ne vohuniš za njim.
Pomaga tudi gibanje na prostem in delo.
Vsaka ljubezen potrebuje svoj čas in prostor, da nastane.. enako potrebuje svoj čas in prostor, da presahne.
Vsako človeško čusto potrebuje pravzarpav čas in prostor. Oboje pa ljujdje iz enega ali drugega vzroka omejujejo in se posledično siromašijo. Stvari preprosto stlačijo pod predpražnik in se pretvarjajo, da nekega čustva ni.
Dokaj tipično moško ravnanje je (niso pa ženske nič bolj imune nanj), da se takoj vržejo v novo razmerje.
Zdaj, mlajši, ko si bolj opravičljivo vse skupaj je. A se žal odrasli vedejo na enak način: preprosto se “prepleskajo”.
Učinek pa je tako kvaliteten, kot rusko vzdrževanje kovinskih ograj: samo prepleskajo jih! Rja (kot vsa zamolčana in zadržana čustva) pa se potem spet prebije skozi. Prej ali slej. Čez leta!
Potrebno je torej ograjo zdrgniti do temelja, jo zaščititi in šele nato prebarvati.
Vse kar ljudje čutimo je smiselno.. čeprav nas bo sodobni konzumerizem prepričeval, da je trpljenje nesmislno (vzemi tableto!, kupi si nekaj novega in lepega! najdi novo ribo v morju! Itd.), ker smo takrat ranljivi in nas je enostavno prepričati v to ali ono.. pa tudi osebna lenost, kot nesposobnost ukvarjati se dejansko s seboj, kot prepustiti čustvom svoje mesto in prostor igra pri tem vlogo. Še posebej zato, ker smo po Hollywoodsko razdelili svet na črno bel vzorec.. tudi čustva so naenkrat zgolj črna ali bela, kot so Hollywoodski junaki. Primerjajmo samo Herakleja (rimsko Herkules), ki je bil tragičen anti-junak, ki zradi nesposobnosti obvladovanja pobije svojo lastno družino z otroci vred.. celo prijatelje enkrat kasneje v navalu besa pobije. Zato so mu naložili bogovi ono kazen, junaška dejanja.
Po Hollywoodsko je Heraklej/Herkules ves čas čist, nedolžen, dober.. skratka nerealen.
Svet ni črno bel, temveč je milijone sivin vmes, da milijarde barv ne omenjamo!
Za zelo zdrave ljudi (teh je le cca 5% populacije) velja, da se eno leto zveze preboleva približno mesec dni. Ker smo ostali veliko manj zdravi (čustveno), prebolevanje lahko traja dlje.
Bistvo prebolevanja pa ni v tem, da se ukvarjamo z drugim, temveč s samim seboj. Kaj smo v tem odnosu imeli, pričakovali, spregledali itd.
Torej kar nekaj študijskega dela, kot seveda prečesavanja čustev, preteklosti in družinskih razmer iz katerih izhajamo. Če se tega resno lotimo, s prijatelji debatiramo, celo kakšna skupinska terapija.. nam to omogoča boljši vpogled v naše dejanske potrebe, manjke itd.
Posledično lahko iščemo in najdemo boljše rešitve in partnerje zase.
Knjižnice so polne različnih priročnikov za osebno rast in medosebne odnose.. lahko začnemo kar lepo z njimi.
Pomembno je, da pred bolečino ne zbežimo, se ne delamo neustrašne in nepremagljive, ker nas bo to na koncu več stalo. Zavedati se je potrebno, da v takšnem ranljivem stanju tudi nismo v stanju ustvarjati novih vez (bi bilo to le tolažnje dveh ubogih duš, lizanje ran).
Se pravi za konec ljubezni je potrebno tako kot za začetek: svoj prostor in čas.
Prostor in čas znotraj katerega se čuti, zelo čuti.. in to čustva, za katere se sodobna družba pretvarja, da jih ni oz. Da so odraz slabosti.
Niso. To je le reklamarska govoranca, katere cilj je, da ostajamo ranljivi, dovzetnejši in vodljivejši (ter prevsem zapravljivejši).
Pozdravljeni.
Stepni_Volk je lepo zapisal, kaj več pravzaprav ni za dodati.
Žalovanje ima več faz in občutek imam, da ste sedaj v fazi zanikanja. Če ne boste mogli preiti te faze, potem partnerja ne boste mogli “spustiti”, kar je potrebno narediti, če želite iti naprej v življenju. V kolikor faza zanikanja ne bo izzvenela v nekaj mesecih, razmislite o tem, da si poiščete pomoč.
Vse dobro.
Hvala za realne odgovore.
Zelo mi je hudo, jokam, en dan je bolje, drugi dan slabše, ampak še vendno ne morem sprejeti dejsta, da je odšel z ljubico, da je izbral njo in zdaj pri njej uživata. Vidim ju, vidim njo….Nasmejano, polno življenja, ker je zmagala, ker jo je izbral. Kako si pomagati pri tem, da ne razmišljam o njunih nočeh, odnosih, nežnostih, ki sva jih še pred kratkim imela midva? Kako pregnati ljubosumje, ego? Vsak nasvet in reseda bosta zelo dobrodošla. Vem, da si lahko pomagam samo sama, ampak mogoče pa ima kdo podobne izkušnje oz. nasvete. Čas celi rane, tako pravijo in veselim se dneva, ko bo spomin na njo in njega le še meglica….
Pozdravljeni.
Ona je zmagala in vi ste izgubili?
Zdi se, da po sredi ni samo proces žalovanja ampak tudi Elektrin kompleks, ki ga kot deklica niste v celoti razrešili in ste sedaj zopet razpeti med objektom svojega poželenja, ki vam ne pripada (več) in svojo tekmico.
Koliko ste stari? Starost je pri tem pomembna, saj odnose pri 17 dojemamo čisto drugače kot pri 27 ali 37.
Čeprav čas (deloma) celi rane in čustva potrebujejo svoj prostor pa je pomembna tudi pretočnost. Če smo v nekaj ujeti in ne moremo ven, je najbolj pametna rešitev, da pokličemo na pomoč. Ali imate koga v realnem svetu, da z njim delite svojo zgodbo, bolečino, čustva … To je pomemben del procesa žalovanja.
Kaj lahko naredite sami? Telesna aktivnost, kjer dobro aktiviramo mišice celotnega telesa in se dobro prepotimo zelo pomaga. Predlagam vam tudi sprehode v naravi in da počnete stvari, ki jih imate radi, pojdite na masažo … Ne izolirajte se, pojdite med prijatelje. Opazujete veličino sveta, narave in vesolja. Meditirajte. Videli boste, da obstaja neskončno možnosti, ki jih lahko v nekem trenutku počnete. V redu je, če ste žalostni, v redu pa je tudi, če ste jezni in v redu je tudi, če se smejite s prijatelji. Drugi ljudje nam v primerih kot je vaš pomagajo vzdrževati zdravo življenjsko naravnanost. Ti ljudje so za žalujočega kot svetilnik za mornarja, ki je zašel.
Pogosto (če vse traja predolgo) pa je žalosti potrebno preprosto reči NE in Dovolj. Se brcniti v zadnjico, si obrisati solze in se soočiti s tem, kar nas čaka zunaj.
Vse bo v redu, obljubim.
P.S.
Pozabil sem omeniti še nekaj drugih praks za podporo žalovanju:
– joga
– joga smeha
– ples, še posebej izrazni ples (npr. pet ritmov)
– vsako izrazno gibanje
Jaz bi dodala…. Druži se… Pogovarjaj se z ljudmi, prijateljicami… Pojdi med ljudi. Pojdi na koncert, pojdi na kavico,…. Pogovori z ljudmi so blagodejni. Zmotijo nase misli ki se v osami samo se vrtijo v krogu…. ❤️
Ps. Pa se ena misel ki sem jo nekje prebrala… Kdaj zenska preneha jokati za moskim…. Ko jo je nasmejal drugi. Aha, deluje 😉
Še enkrat hvala za odgovore, ki mi zelo pomagajo in si jih večkrat preberem.
Imam boljše in slabše dneve. Trudim se ne misliti na njun odnos in skušam zapolniti svoj dan s čim več obveznostmi, da mi misli čim manj bežijo tja. Težko dojamem, da se lahko nekdo kar tako odloči presekati neko zvezo, v kateri je bilo vse super, to je tudi on priznal, edino zaljubil se je v drugo osebo. Težko dojamem, da je možen tak preskok kar naenkrat, zato tako boli.
In kot ste zapisali, vse rabi svoj prostor in čas.
Upam, da mi čimprej uspe predelati te stvari in iti naprej!
Sem v podobni situaciji. Če želiš, se lahko pogovarjava o tem. Piši mi na [email protected]
Prenehati moram preverjat, ker s tem res mučiš samega sebe in zaradi tega ne moreš naprej. Čakam dan, da bo bolečina popustila, da me ne bo bolelo več celo telo in da bom lahko spet normalno spala. Res zanimivo, kakšne bolečine so to, veliko hujše kot fizične…Svet je tako lep, toliko lepih stvari je zunaj, ampak zakaj za vraga se vedno vrtim v preteklosti in žalujem za nekom, ki že dolgo deli svoj nasmeh z drugo.
Nezavidljiv polozaj … Jaz na tvojem mestu ne bi dajala kosti za glodat, ker ljudje so zleht in vse se ti lahko vrne.
Ona je zmagala? SRSLY? I don’t think so. Ves, lahko kaj kmalu pride dan, ko bos v tej situaciji ti zmagovalka. Predlagam, da gres v gozd zelena barva pomirja … Kot pravis, en dan je lazje, drug dan tezje. To je popolnoma razumljivo in normalno. Sedaj moras imeti fokus nase. Samo nase. Glej komedije, poslusaj veselo glasbo, zaupaj se samo res, res dobri prijateljici. Zablokiraj ga na druzbenih omrezjih (vem, slisi se grozno, ampak takrat, ko ti to uspe … takrat ves, da si na dobri, pravi poti), tako ne bos mogla vec spremljati dogajanja, ki se tice njega in njiju. Fokus nase! Prisle bodo tako imenovane žute minute. Nic hudega, zjokaj se, to pomaga. Ne zapiraj se med stiri stene predolgo, si pa vzami cas, da sama pri sebi razcistis … Bo tezko, ne bos se znebila vseh obcutkov cez nocin trenutno stejejo minute … potem bodo ure … potem dnevi … In kar naenkrat se bos zalotila da cel teden nisi niti enkrat pomislila na njega. Prisel bo ta dan. Samo pogumno naprej … Verjemi! Sola zivljenja ti bo pa v prihodnosti pokazala, zakaj se je on pojavil v tvojem zivljenju. In ONA tukaj sploh ni pomembna. Ves, ko se polize med, tudi sladkost zgine … Verjemi vase. Beri knjige s tebi zanimivo tematiko. Samo čas celi rane, žal … Objem, b
Jaz 13, kako si to lepo napisala! Hvala ti iz srca. Nekaj časa je že minilo od razhoda in te, za mene ene najbolj težkih situacij v življenju. V tem obdobju sem se marsikaj naučila, predvsem na napakah, ki sem jih delala v tem času. Kot si napisala, zaupaj se samo res dobri prijateljici. Jaz sem se zaupala marsikomu, ker sem morala bolečino dati iz sebe in takrat sem videla, kako so eni ljudje zlobni in se polnijo z bolečino drugih. Od zdaj naprej sem res pazljiva, s kom delim svoja čustva in komu zaupam. Pomembno je, da greš v naravo, ker to neverjetno pomaga. Jaz sem bila preveč sama s svojimi mislimi in samo predelovala in analizirala, kar je vodilo že skoraj v blaznost in na to nisem niti malo ponosna, vendar včasih so čustva tako močna, da postaneš drug človek in ne znaš kontrolirati svojih dejanj in občutkov. Sedaj sem bolje, dobro živim, uživam v življenju, potujem, se družim s pozitivnimi ljudmi in poskušam uživati. Še vedno pridejo dnevi, ko se zjokam in imam prekleto težek dan, ampak je veliko boljše. Je pa res, da vsaki dan razmišljam o njem, posebej zato, ker ga pogosto srečujem in se mi potem obudijo občutki in spomini na lepe stvari, ki sva jih skupaj doživela. Osebe, ki jo ljubiš, ne pozabiš nikoli, še posebej, če je bil to moški, ki si ga ljubil s vsem svojim telesom.